15

Kavzalnost vlada, kakor trdijo modrijani, v vesoljni stvaritvi. Nič se ne godi brez vzroka, in kjer je vzrok, tam je tudi nasledek. Kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli, pravi sveto pismo. Trojanska vojska je rodila Homerja in frivolni Pariz nam je ustvaril Offenbacha. Kako pa je to, da ne vstane dandanašnji pri nobenem narodu velik satirik, kakršnega še ni videl svet? Ali bi ne našel dovolj hrane? Aristofan, Juvenal, Rabelais in Swift je niso imeli toliko svoje dni. Kdaj je bilo na svetu toliko licemerstva in hudobije, toliko ničemurnosti in smešnosti, kolikor je vidimo mi?

Priti bi nam moral mož, drug Mojzes, ki je prinesel svojemu ljudstvu z gore Sinaj zapovedi z božjim prstom v kamen pisane; a izvoljeno ljudstvo je v tem trenutku plesalo in norelo okrog zlatega teleta: in svetega moža zgrabi jeza ter trešči zapovedi božje ob tla, da se razdrobe na sto koscev. Prišel naj bi nam mož, sinu človekovemu podoben, ki je zgrabil bič ter izpodil iz hrama gospodovega kupce in prodajalce. Hiša mojega očeta je hiša molitve! Prišel naj bi nam drug Heraklej, ki je napeljal reko v zastarani gnoj. O Heraklej, Heraklej, ko bi hotel ti dandanašnji iztrebiti ves gnoj, ves smrad, kar se ga je nabralo po vsem svetu, ne bili bi ti dosti

potoci vsega sveta,
in dež iz vsega neba,
in vse široko morje!

Priti bi nam moral mož, svetega duha in svete jeze poln, in v roki imeti bič v octu ali hudičevem olju namočen, in bič bi moral biti dolg, da bi sezal od Gibraltarja do Urala. In bičati bi jel in mahati najprej -- "ab Jove principium" -- najvišje, maziljene glave, ki so z vsemi mazili mazane, najbolj pa z ljudskim potom, samo z božjim oljem ne; stare plešaste grešnike, ki ščujejo iz dolgega časa, da bolje prebavljajo, narod na narod, da se koljejo in davijo in trgajo in mesarijo kakor ljute zveri -- o ne! tako moriti zna samo človek, po božji podobi ustvarjeni človek -- a potem pošiljajo poročila svojim pobožnim ženam: Vesêli se, žena, ter hvali najvišjega, sijajno zmago nam je podaril.

Potem bi se spravil na njihove vredne služabnike "državne može", ki kupujejo in prodajajo ljudstva in dežele kakor židje, ki hodijo z zajčjimi kožami, starimi hlačami in dežniki od hiše do hiše; a poštenja je med njimi -- ne med židi, ti so pravi Aristidi in Fabrijci proti onim -- kolikor je nedolžnosti med starimi -- molitvaricami.

A kam bi se obrnil zdaj? "Embarras de richesse!" -- Zgrabi tam onega deželnega in državnega poslanca, kateri je imel nekdaj vsa usta polna liberalizma, omike in ljudske sreče; kateri je o vsaki priliki, kjer je bilo treba in ni bilo treba, roko na srce pokladal ter kričal: Vse za ljudstvo, svobodo in omiko! tako dolgo, da so bile vreče polne; a potem je šel kakor pajek z muho ter si kupil graščino v lepem kraju, kjer uživa zdaj "otium sine dignitate" -- brez časti lenuh! --

Glej tam ono poslopje, veličastno, kamneno palačo! Vse razpade s časom v prah, ta hiša ostane, to je pravo svetišče prihodnosti. Baš so zbrani v nji oni, ki pravzaprav vladajo svet. Pojdi noter, a ne z bičem, na svojem pravem mestu so tu, nikdo nima pravice izganjati jih od tod; v hiši so zlatemu teletu posvečeni; vzemi s samo Hogarthovo risalo ter narisaj nam obraze, postave, prizore, kakršnih ni videti drugje, da naj se smeje svet in se vsaj tako maščuje njim, kateri mu kri pijo. Če imaš genij Richarda Wagnerja, postavi nam na note to peklensko simfonijo!

Na vrsti so zdaj časnikarji, pravi komisonarji in službeniki; za vsako rabo so, še za kaj poštenega; vsak ima svojo tarifo; samo škoda je, da je na hrbtu pribite ne nosi. In ti delajo "obče mnenje", ti delajo zgodovino. Zato je tudi taka ta naša zgodovina!

Ne pozabi mi tudi naše "jeunesse dorée", zlate ali pozlačene mladine; ne bode ti je treba iskati, povsod je je dovolj. Šopiri se po "Zvezdah" in "boulevardih", po salonih in plesiščih; vsi so enaki ti pobabljeni gizdavci; zgrabi enega, kateri ti pride prvi v roke, vzdigni ter pokaži ga zbranemu ljudstvu, rekoč: Ecce homo! To je človek, to je mož! Risum teneatis amici?

Zdaj, ko je že prepozno, vidimo šele, da smo se pregrešili proti galanteriji. Končujemo, s čimer nam je bilo začeti. Čast, komur čast gre! Zanemarjati nežni spol, človeštva lepši in boljši del, kaka zarobljenost! O Juvenal, Juvenal, kjer si mogel in kadar si utegnil, mahal si po ženah, a potem jim posebej še poklonil najdaljšo in najboljšo svojih satir! Ko bi ti videl naše ženstvo! A kaj? Nič novega bi ne videl. Četudi se vedno spreminja, kako luna na nebu, sprememba je vendar samo vnanja. "Naturam expellas furca, tamen usque recurret." Z burklami spodi naravo, nazaj ti zopet priteče. Take so, kakršne so bile o tvojem času. Sama imena so druga. Nobena nam ne manjka, niti ne -- Mesaline! --

Pridi, pridi, maščevalec pravice, resnice, poštenosti in pameti. Pridi, veliki satirik, kakršnega še ni videl svet! Čaka te obilo dela, pridi kakor vihar ter razpodi smrdeče megle, ki pokrivajo zemljo. Pridi ter strgaj krinko farizejem z obraza, razkrivaj "pobeljene grobe", da bo svetu očitna njihova gniloba, njihov smrad!

A zastonj! Svet nima že več moči, da bi rodil iz sebe takega moža. Nepoštenost, licemerstvo, ničemurnost, smešnost, ne trepetajte, vaš je svet, kakor do sedaj, šopirite se še dalje po njem!