Part

 1 I   |           odkar svet stoji, ni se še videlo, da bi kdo prenašal
 2 I   |          delalo, da je bil videti še krajši, nego je bil v resnici.
 3 I   |    ničemurne misli. Dodati nam je še, da je nosil, kar so pametovali
 4 I   |      skupaj leze? Za drva bi bila še, suha je dovolj, za kaj
 5 I   |          kmetih; pravi, da se nam še predobro godi, da ne vemo,
 6 I   |        puran v jezi; kaj je potem še rekel, tega ne morem povedati.
 7 I   |           in kuha in kaj vem, kaj še? In pa s tistim črnim psom!" ~"
 8 I   |           kosti. V cerkvi ga tudi še živa duša ni videla. Eni
 9 I   | najnesrečnejši človek vendar nisi še na svetu. Če se ti tukaj
10 I   |          ni nič." ~"To bi ne bilo še nič posebnega; Adamov Franc
11 I   |       hosti gredico tobaka, če je še tako skrit, precej ga izvohajo --
12 I   |           vasi, v kateri prebiva; še lisica, pravijo, da ne lovi
13 I   |          kradeta, če sta pametna, še drugih ne pustita blizu,
14 II  |      Zalesju. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo toliko
15 II  |          gibanja ni bilo morebiti še nikdar prej na zaleškem
16 II  |         vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako neizmerno
17 II  |         družba, kakršne Zaleščani še nikoli niso videli pred,
18 II  |           stari. Bog vedi od kod. Še najbolj podobni so bili
19 II  |            vrata je imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem
20 II  |          in nožic! In kaj je bilo še videti! Imeli so pse, navadne
21 II  |         silno zanimljivo, ni bilo še senca proti temu, kar je
22 II  |          senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaloškega
23 II  |           deklica, Zaleščani niso še nikdar videli nič enakega;
24 II  |          zdela, samo brez peruti. Še to jih ni motilo, da ni
25 II  |       navadi; neotesani Zaleščani še tega niso znali. Uboga deklica! ~
26 II  |     nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila žalostna. Ali
27 II  |    Surovež zavihti bič nad njo. ~"Še enkrat, vstani!" ~Hrup nastane
28 II  |         govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!" ~
29 II  |       sebi. ~Ali imenitnih dogodb še ni bilo konec v Zalesju.
30 II  |        Išči jo, če hočeš." ~"Oče! Še enkrat vas vprašam, vi morate
31 II  |        dobil, prav majhna je bila še, rekel je svojemu sinu,
32 II  |         vzame ter jo nese v grad. Še tega ni bilo treba zapovedovati
33 II  |          pregovoril jo, da je šla še tisti večer v grad z njim;
34 III |        potem mirno čakati, ali se še oživi in razvname tleča
35 III |      življenje se ji je predočilo še enkrat. Podoba se ji je
36 III |       večerje. In ko se mati nato še huje zjoka, začne jo tolažiti,
37 III |          ne morem povedati, ti si še premlada. Glej, tukaj --
38 III |      premoženje; morebiti ti bode še kdaj v korist. Zdaj vstani,
39 III |       hčerka odšla, vzklikne žena še enkrat: "Nedolžna, nedolžna!"
40 III |       odide. Ves drugi dan je bil še bolj tih in redkobeseden
41 III |         bode videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je
42 III |         bi se ga veselila? Saj se še tolažiti ne more, da ona
43 IV  |           je, da je sam, morebiti še nikdar tako. Vse življenje,
44 IV  |       imenitno vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu
45 IV  |             Pozno je že. Slaba si še, večerni hlad ne dé dobro
46 IV  |     zdravo in krepko se čutim, da še nikdar tako, hvala vam,
47 IV  |         ne naveličali mene, če ne še zdaj, pa pozneje. Kaj sem
48 IV  |         bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje nadlego delala. Bolje,
49 IV  |           in spregovori: ~"Nikoli še nisem prosila; drugega bi
50 IV  |            kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim; ne
51 V   |       pričala, da je dober kosec. Še toliko ni postal, da bi
52 V   |           menoj, jaz moram nocoj ~še biti, kjer sonce zahaja. ~
53 V   |        bilo petje prestalo, stoji še nekaj časa, kakor da bi
54 V   |           časa, kakor da bi pesmi še ne bilo konec. Potem pa
55 V   |           že se je skril v gozdu; še nekaj trenutij in stal je
56 V   |           potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo mi bode
57 V   |       bila ločitev. ~"Ali te smem še kdaj videti, Rosana?" ~"
58 V   |           ti rada obljubim!" ~"In še nekaj. A kaj bi govoril!
59 V   |     nedolžno srce ne ve, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel
60 V   |           menoj, jaz moram nocoj ~še biti, kjer sonce zahaja. ~
61 VI  |          se je naveličal imeti jo še dalje pod svojo streho.
62 VI  |      blagega srca, da nisi storil še nikomur krivice, četudi
63 VI  |          čez njegovo obličje. Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti;
64 VI  |        moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi
65 VI  |         me, in to je dobro; ti si še mlada, nepokvarjena, nedolžna." ~"
66 VII |          tej priči, o pravem času še, stopi mi pred oči častita
67 VII |            Ko je videl, da Rosana še vedno stoji in stoji, užali
68 VIII|         moral v hišo; saj je tudi še mnogo druge poprave! ~Na
69 VIII|          Za sedaj menda bo vendar še kako, saj upam, da je zdaj
70 VIII|          Skalarjevo. Ali boš zdaj še tako govoril o Skalarju?" ~"
71 VIII|         gane. To je dajalo Antonu še več poguma; mislil si je,
72 VIII|        Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor živel, vedno potuho
73 VIII|       teci, leti! Morda je vendar še pomagati moči. Oče Jelenko,
74 IX  |       Marko je zaboden, toliko da še diha. Somrakov stric vas
75 X   |          je to, take so mi vendar še ljubše." ~"Meni tudi," pritrdi
76 X   |          trudiš po gozdu? Slab si še!" ~"Jaz slab?" nasmehne
77 X   |       meni pa miren bodi! Zdaj si še meni v strahu, veš; pozneje
78 X   |     poznala sem te, dasi sem bila še otrok skoraj, kako dober,
79 X   |    Gregorjeva Rezka, lepa družica še lepši nevesti. ~Dobre volje