Part

 1 I   |          Sam Bog večni vedi, kaj me je motilo, da sem se šel
 2 I   |         so zame črne; zapisanega me ima v njih." ~"A, tako?
 3 I   |        je zadrl nad menoj! Pital me je z lenuhom, lahkoživcem
 4 I   |      veleti; vesel sem bil, da v me ni zaščul tistega vélikega
 5 II  |     moreš, ti nepridiprav!" ~"Če me ubijete, ne morem!" ~"Pomagal
 6 II  |          zanjo, ne vprašam; sram me je govoriti o človeku kakor
 7 II  |         vse moje premoženje, ona me preživlja; brez nje bi bil
 8 II  |          ti že, da ne vem; pusti me!" ~"Jaz pa vam pravim, da
 9 II  |       sum se mi zbuja; oprostite me grozne misli, ki mi roji
10 II  |         veš, kar si hotel, pusti me v miru in hodi, Marko." ~
11 III |    gospod. Kaj naj mu rečem, ako me bode zopet nadlegoval?" ~"
12 IV  |       tedaj, ko ste prišli vi in me rešili. In vendar bi tako
13 IV  |       tod? Kdo te sili?" ~"Nihče me ne sili, ali tako mora biti,
14 IV  |     prosim vas, dragi gospod; to me boli, prav v srce me boli.
15 IV  |          to me boli, prav v srce me boli. Kako bi kaj takega
16 IV  |           Bolje, da grem, preden me sami izženete iz hiše. Jaz
17 IV  |          ne tako, gospod! Da ste me rešili tega strašnega življenja,
18 IV  |     nisem ničesar storila, da bi me moralo sram biti; in tako
19 IV  |      mogla biti drugega? Pustite me, naj grem po svetu; ali
20 IV  |       Pri vas bom ostala, dokler me boste trpeli poleg sebe." ~"
21 V   |         To ni lepo, Marko, da si me tako prestrašil." ~In res
22 V   |     gozda. ~"Zbogom, Marko, zdaj me ni treba več voditi." ~"
23 VI  |        čutim, gospod; ako ste se me naveličali, prosim, povejte
24 VI  |      morem, ne smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še
25 VII |           Bog pravični ve, zakaj me pokori. Zase ne govorim;
26 VII |          tvoje srce -- in prosil me: Odpusti! In že sem bila
27 VII | nanagloma odpotovati, izročil si me njemu v varstvo, golobico
28 VII |    približeval in dobrikal, kako me je zalázoval in pregovarjal;
29 VII |   pregrešni namen. V svoji pesti me je imel, to sva oba vedela. ~
30 VII |        očetu nisem smela; tam bi me bil našel. Potikala skrivala
31 VII |       srce? Jaz sem tvoj oče! Ti me gledaš, ne veruješ? Glej
32 VIII|        Mene je strah; tako strah me je, mati!" ~"Jezus Nazarenski!"
33 IX  |      umira! Z vami grem, vzemite me s sabo, oče; jaz ne morem
34 IX  |         sama tu ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost;
35 IX  |     Prilesnikovem smrečju; strah me ga je bilo, prav tak je
36 IX  |     Marko, moj Marko, ne zapusti me; brez tebe ne morem, nočem
37 X   |         milostna gospa!" ~"Ti se me bojiš?" vpraša ga deklica
38 X   |          ne vprašaj!" ~"Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti
39 X   |         drugače nimam miru. Rada me imaš torej samo iz usmiljenja?" ~"
40 X   |          življenju. Ne spominjaj me dalje onih žalostnih časov!" ~"
41 X   |        kazala mi nisi nikoli, da me imaš rada; če si me res
42 X   |           da me imaš rada; če si me res rada imela, kakor praviš." ~"