Part

 1 II |          Nato pa se prikaže mlada deklica, nihče ni videl, od kod
 2 II |           popred. Lepa je bila ta deklica, Zaleščani niso še nikdar
 3 II |         storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je
 4 II |         še tega niso znali. Uboga deklica! ~In tako so se vršile igre
 5 II |           to videl, mislil je, da deklica noče, da se samo taji, ali
 6 II |          oči. ~"Ne morem," zdahne deklica. ~"Čakaj, videl bom, ali
 7 II |          reči mi v lice, da je ta deklica vaša hči? Saj poznamo take
 8 II |           pravice do tega otroka; deklica je prosta in lahko gre,
 9 II |          da se je zopet zavedela. Deklica je bila kakor v omotici,
10 II |          stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala z jedjo, prigovarja
11 II |     preveč ropota. Čez nekaj časa deklica res zaspi. ~V tem času gre
12 II |           osedlan, kakor hitro se deklica zbudi. -- ~Mračilo se je
13 II |       bila spotaknila umna žival. Deklica je bila zaspala kakor dete
14 III|        Bilo je že na večer, ko se deklica predrami; rada se je dala
15 III|          vstane in hoče oditi, ko deklica zopet spregovori; nehote
16 III| povpraševal je, ali ni neka mlada deklica tukaj v gradu, taka in taka.
17 III|          to mu lahko rečeš, da je deklica tukaj, a bolna je, nikakor
18 IV |              Gospod," odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na
19 IV |   razveseliti oko in srce. Nobena deklica ne sme biti tako lepa, tako
20 V  |       povedati, Rosana." ~Nato mu deklica vse razloži, kako jo je
21 V  |       zdaj sem tukaj," končala je deklica svojo pripovest; "kaj bode
22 V  |           silijo solze v oči, ali deklica se premaga. ~"Ti si srečen,
23 V  |        prestrašil." ~In res se je deklica tresla po vsem životu. Presrečen
24 V  |            jaz moram domov," reče deklica in vzame kitaro, ki jo je
25 V  |       tako prijeten je ta kraj!" ~Deklica mu molče prikima. Zdaj je
26 VI |       poravnal svojo krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala. ~
27 VI |           bila več krotka, boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala
28 IX |          neskončne bridkosti. Ali deklica je Marka resnično, iz srca
29 IX |         božjo pomočjo, poljubi mu deklica roko s prevelikega veselja.
30 X  |           se me bojiš?" vpraša ga deklica ter se ozre vanj z neskončno
31 X  |          glave, Rosana; kaj je ta deklica med nama?" ~"Rada te je
32 X  |         Marko roko: ~"Ti si blaga deklica, Rosana!" ~Pri tej priči