Part

501 IV  |               njegovo delo, v katerem je reševal imenitno vprašanje,
502 IV  |           zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, kolikor mu je
503 IV  |             je posvečeval, kolikor mu je prostega časa puščal težavni
504 IV  |              vsakdanja prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano,
505 IV  |          prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je njega
506 IV  |                da je nezaslišano, kar je njega zadelo. Žena je bila
507 IV  |             kar je njega zadelo. Žena je bila njega nevredna. Nič
508 IV  |          nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel dokaze nje nezvestobe.
509 IV  |           pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo ravnati. Pahnil
510 IV  |              naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si jo iz
511 IV  |               iz srca: in mesto, kjer je prej ona v njem kraljevala,
512 IV  |               v njem kraljevala, bilo je prazno poslej; slava mu
513 IV  |               za sabo; od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se in
514 IV  |           pred sabo. Zahajajoče sonce je s svojimi poslednjimi žarki
515 IV  |       nenavadno mehkim glasom. "Pozno je že. Slaba si še, večerni
516 IV  |             siroto." ~Beseda "gospod" je bila nekako čudno spekla
517 IV  |                mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je
518 IV  |             je zdelo to ime, katerega je bil vendar tako vajen! Vendar
519 IV  |             Kaj želiš, Rosana? Videti je, da imaš nekaj na srcu,
520 IV  |             govoriti; saj veste, káko je bilo moje življenje do tedaj,
521 IV  |              ali česa pogrešaš? Pusto je res pri nas, samotno, dolgočasno,
522 IV  |           iger, veselic; samo reči ti je treba in precej jutri bodo
523 IV  |               več, rajši v vodo, kjer je najglobočja!" ~"Kako torej
524 IV  |               Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost; vendar zdi
525 IV  |            časa nič ne odgovori. Bila je vidno v zadregi. Slednjič
526 IV  |            ali vas, sama ne vem, kako je to, vas nekako lahko prosim." ~"
527 IV  |                vse ti storim, samo da je v človeški moči." ~"Moja
528 IV  |          največja, edina moja tolažba je bilo petje in tudi na kitaro
529 IV  |              Imela sem jo, ali ostala je tam, pri mojem nekdanjem
530 IV  |             pol sveta." ~"O ne, vsaka je dobra." ~"Jutri jo bodeš
531 IV  |              že počakati." ~"O, potem je pa vse dobro. Hodila bom
532 IV  |             pri vsakih vratih: povsod je dobrih ljudi, ki bodo radi
533 IV  |             pride kaj na um; saj peti je tako lahko, gospod, samo
534 IV  |           tako lahko, gospod, samo da je srce polno, potem se samo
535 IV  |            biti." ~Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju srce
536 IV  |             te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak
537 IV  |               užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak drug človek.
538 IV  |            Privadil, tako privadil se je bil ljubeznivega otroka,
539 IV  |         ljubeznivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel
540 IV  |       nevedoma zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico
541 IV  |              stran. ~"Pojdi, kamor te je volja, ti si nehvaležna." ~
542 IV  |              si nehvaležna." ~Prehuda je bila ta beseda ubogi deklici.
543 IV  |               ji brani govoriti. Hudo je bilo možu, takoj je čutil,
544 IV  |              Hudo je bilo možu, takoj je čutil, kako trdo, krivično
545 IV  |                kako trdo, krivično jo je sodil; ali beseda je bila
546 IV  |               jo je sodil; ali beseda je bila izgovorjena, sprožena
547 IV  |      izgovorjena, sprožena puščica ji je v srcu tičala. Rad bi bil
548 IV  |      Nehvaležna nisem, gospod; Bog mi je priča, da nisem, srce mi
549 IV  |              priča, da nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali kaj
550 IV  |           Rosana; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda.
551 IV  |              tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe!" ~
552 IV  |               so blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani; milo
553 IV  |             preveč Rosani; milo se ji je storilo v srcu, težko se
554 IV  |              storilo v srcu, težko se je premagala, da ni skočila
555 IV  |               srečna in vesela, kakor je Rosana tam v onem temnem,
556 IV  |                gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust." ~"
557 IV  |              upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je
558 IV  |              je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova,
559 V   |                    V  Gorka južna kri je vrela Marku po mladih žilah,
560 V   |          mladih žilah, vendar znal se je moško premagovati. Ko je
561 V   |              je moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da je Rosana
562 V   |               Ko je enkrat zvedel, da je Rosana prebela, da se ni
563 V   |               za njeno življenje, bil je miren in zadovoljen. Rad,
564 V   |          nadležen ni hotel biti, miru je čakal, da mu sama pride
565 V   |          zaželena prilika. In prilika je prišla. ~Ne daleč od grada
566 V   |            prišla. ~Ne daleč od grada je bilo temno smrečje, divji,
567 V   |             na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč
568 V   |               macesni in grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. Tu
569 V   |          zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po
570 V   |          šumeče valove. Tako dobro ji je tu déla samota in tihota,
571 V   |         zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo
572 V   |       melodijo. In ravnokar rojena ji je donela pesem iz gladkega,
573 V   |         gladkega, mehkega grla. ~Tako je sedela neko popoldne s kitaro
574 V   |             pela. Pod hribom na polju je Marko kosil. Na široko je
575 V   |             je Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na
576 V   |             debela, ravna red za njim je pričala, da je dober kosec.
577 V   |            red za njim je pričala, da je dober kosec. Še toliko ni
578 V   |              bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil
579 V   |             ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko je koso
580 V   |                to je utegnil samo, ko je koso brusil. Kakor pravega
581 V   |              ni ga motilo tudi to, da je med travo pala tudi mnoga
582 V   |         cvetica -- ena usoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen
583 V   |            podi, ~kje potok, ti konec je pota? ~Na bregu sedi, tako
584 V   |            tečem, ne znam, ~naprej mi je vedno hiteti; ~povelje imam,
585 V   |           kjer sonce zahaja. ~Znan mu je ta glas, kolikokrat ga je
586 V   |             je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo
587 V   |              tiho radostjo v srcu! Ko je bilo petje prestalo, stoji
588 V   |           koraki premeri polje, že se je skril v gozdu; še nekaj
589 V   |             še nekaj trenutij in stal je pred njo. ~Rosana se ga
590 V   |             kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer ni tebe,
591 V   |              ko si bolna ležala! Zdaj je pa zopet vse dobro." ~"Ti
592 V   |              veš torej, Marko, kaj se je z mano godilo?" ~"Vse vem --
593 V   |          deklica vse razloži, kako jo je gospod Skalar rešil iz rok
594 V   |             rok njegovega očeta, kako je zanjo skrbel in kako jo
595 V   |               zanjo skrbel in kako jo je pregovoril, da naj ostane
596 V   |               prizoru na igrališču se je skrbno ogibala vsake besede,
597 V   |            Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in hvalo
598 V   |               dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost. ~"
599 V   |              zdaj sem tukaj," končala je deklica svojo pripovest; "
600 V   |               mnogo pripovedovati. Ko je bil končal, vpraša ga Rosana: ~"
601 V   |             In tvoj oče?" ~Zdaj prvič je tako imenovala svojega nekdanjega
602 V   |           moji tovariši; najljubši mu je bil, kdor mu je največ pridobil." ~"
603 V   |          najljubši mu je bil, kdor mu je največ pridobil." ~"Ne govori
604 V   |          govori pregrešno, Marko; oče je vendar le o če!" ~"Saj ga
605 V   |       pozabila. Ne sovražiš ga -- kaj je to? Rad ga moraš imeti.
606 V   |               O Marko, ti ne veš, kaj je oče?" ~Pri teh besedah ji
607 V   |              na srce in pogled njegov je govoril: O Rosana, ko bi
608 V   |               prestrašil." ~In res se je deklica tresla po vsem životu.
609 V   |             po vsem životu. Presrečen je bil Marko; Rosana se je
610 V   |               je bil Marko; Rosana se je bala za njegovo življenje;
611 V   |             za njegovo življenje; kaj je hotel več? ~"Pozno je že,
612 V   |             kaj je hotel več? ~"Pozno je že, jaz moram domov," reče
613 V   |        deklica in vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla. ~"
614 V   |           videl, draga Rosana." ~Mrak je nastajal že po gostem smrečju,
615 V   |             takega pota, spotikala se je ob korenine, ki so se kakor
616 V   |          debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum, da jo
617 V   |             bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti od svoje
618 V   |         družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz
619 V   |           Marko malo žalosten. ~"Tako je bilo dogovorjeno, Marko,
620 V   |            časa molče stoji, težka mu je bila ločitev. ~"Ali te smem
621 V   |               tam gori, tako prijeten je ta kraj!" ~Deklica mu molče
622 V   |        Deklica mu molče prikima. Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da
623 V   |               nisem povedal, česar mi je polno srce. Zdaj pa bom
624 V   |              kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato in srebro proti
625 V   |               ne ve, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel bode
626 V   |       trenutja se bojim. V tvoji roki je moje življenje, moja smrt.
627 V   |             tvoja pred očmi -- kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko
628 V   |             bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje; ali hočeš biti moja?
629 V   |            krene proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že od
630 V   |          večerne rose. Z griča dol pa je donela po tihi dolini otožna
631 VI  |                     VI ~Nekaj časa že je bil Skalar čudno spremenjen.
632 VI  |         Skalar čudno spremenjen. Prej je bil vedno enake volje, ne
633 VI  |               tudi ne preosoren; zdaj je bilo vse njegovo vedenje
634 VI  |              glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po
635 VI  |               po vrtu, po hosti; časi je celo sam s sabo glasno govoril.
636 VI  |             sabo glasno govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi
637 VI  |              na klopi pod hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj
638 VI  |               tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil kvišku
639 VI  |               neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z Rosano
640 VI  |             rojila po glavi. Z Rosano je bil zdaj nenavadno prijazen;
641 VI  |         prijazen; čudno mehak, ginjen je bil njegov glas, ko je govoril
642 VI  |         ginjen je bil njegov glas, ko je govoril z njo; potem je
643 VI  |               je govoril z njo; potem je bil zopet -- ne vedi zakaj --
644 VI  |              osoren z njo. Zgodilo se je celo, da jo je prijazno
645 VI  |             Zgodilo se je celo, da jo je prijazno za roko prijel,
646 VI  |       strastno sunil od sebe. Zdaj jo je nalašč srečaval, kjer je
647 VI  |              je nalašč srečaval, kjer je mogel, potem se je zopet
648 VI  |               kjer je mogel, potem se je zopet ogibal deklice; večkrat
649 VI  |            ogibal deklice; večkrat se je hitro obrnil v stran, ko
650 VI  |           hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti. Prej ji ni
651 VI  |           obraz pogledal, tudi ne, ko je govoril z njo, taka je bila
652 VI  |             ko je govoril z njo, taka je bila njegova navada. Tudi
653 VI  |           njegova navada. Tudi Rosana je vedno nekako boječa povešala
654 VI  |       povešala oči pred njim. Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval
655 VI  |             od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet polniti
656 VI  |               upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu
657 VI  |               njenemu životu: zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se
658 VI  |          žarku zgodnjega sonca; ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval,
659 VI  |            ogledoval in ogledoval, ko je videl te oči, to hojo, to
660 VI  |               gibanje, zamislil se mu je duh v pretekle čase. Kakor
661 VI  |              luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj in
662 VI  |            gibanje, to hojo, o vse to je videl nekdaj, in kar vidi
663 VI  |          nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka je
664 VI  |             je njeno, vse njeno, taka je bila ena sama ženska na
665 VI  |            svetu! In ta glas, kdor ga je slišal enkrat, ne pozabi
666 VI  |            spomin! ~Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otroško
667 VI  |              jabolkom v roki, in njen je glas, ki ga čuje: ~"Glejte,
668 VI  |              trenutju ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten
669 VI  |              stran. Kdo ve, kak pomen je imel ta sad v njegovem življenju! ~
670 VI  |               ni prišla pred oči. Žal je bilo možu, rad bi bil poravnal
671 VI  |            krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala. ~Tisto noč
672 VI  |           časa mogla zaspati. Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila,
673 VI  |            Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila, s čim je
674 VI  |              je pač pregrešila, s čim je razžalila svojega dobrotnika,
675 VI  |      razžalila svojega dobrotnika, da je zdaj tako hud nanjo. Morebiti
676 VI  |           tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal imeti jo še dalje
677 VI  |             streho. Ako se pokaže, da je tako, sklenila je, da hoče
678 VI  |          pokaže, da je tako, sklenila je, da hoče takoj zapustiti
679 VI  |         predenj in vprašati ga, zakaj je hud. ~Tudi Skalar ni imel
680 VI  |             ni imel pokoja. Očital si je sam svojo ostrost z ubogim,
681 VI  |             nedolžnim dekletom. In če je tudi res njena hči, dejal
682 VI  |               res njena hči, dejal si je, najgrje pregrehe sad, kaj
683 VI  |         vredna? Žalosten zakon narave je, da se otrok pokori za svojih
684 VI  |             ni storila ničesar: zakaj je nisi rajši pustil, kjer
685 VI  |               nisi rajši pustil, kjer je bila? Sram te bodi takega
686 VI  |               pregreho! -- Ali kdo mi je pa porok, da je Rosana res
687 VI  |            Ali kdo mi je pa porok, da je Rosana res njena hči? pomišlja
688 VI  |           zopet čez nekaj časa. Da ji je tako podobna? Kolikrat se
689 VI  |               Kolikrat se primeri, da je človek človeku podoben,
690 VI  |          konec: najprej se prepričam, je li res njena hči, potem
691 VI  |             potem bodem vedel, kaj mi je storiti. ~Tako je v tem
692 VI  |              kaj mi je storiti. ~Tako je v tem boju premagala boljša
693 VI  |          njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kdo ve, koliko
694 VI  |               Beseda "gospod", katero je zdaj zopet slišal čez dolgo
695 VI  |         slišal čez dolgo časa, zadela je Skalarja neprijetno; nekako
696 VI  |            neprijetno; nekako užaljen je bil, zato mu je bilo v tem
697 VI  |               užaljen je bil, zato mu je bilo v tem trenutju nemogoče
698 VI  |              njo tako prijazno, kakor je bil sinoči sklenil; premagovala
699 VI  |           sinoči sklenil; premagovala je zopet druga stran srca.
700 VI  |           obljube. Nestanovitna stvar je ženska, tudi ti si ženska!" ~
701 VI  |            bodi!" ~Na to Rosana: ~"Če je res tako, zdaj pa drugo
702 VI  |                vedeti ni mogla, da mu je s svojim nedolžnim vprašanjem
703 VI  |              staro rano; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal
704 VI  |           nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal besedico:
705 VI  |         poudarjal besedico: ti. Molče je stala, ne vedoč, kaj bi
706 VI  |             proti nji: ~"Rosana, kako je bilo ime tvoji materi?" ~"
707 VI  |            Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to ime; kakor blisk
708 VI  |            zadelo to ime; kakor blisk je nekaj šinilo čez njegovo
709 VI  |            srečni so bili tam!" ~Zdaj je bilo Skalarju vse gotovo,
710 VI  |             gotovo, vse jasno. Molčal je nekoliko časa; nasprotna
711 VI  |           borila v njegovem srcu: boj je bil kratek, usmiljenje je
712 VI  |             je bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal
713 VI  |           premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki mu je
714 VI  |               je sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako gorko
715 VI  |           obdajal srce; tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti
716 VI  |             obličje, oko mu rosi, lep je bil Skalar v tem trenutju. ~"
717 VI  |             dni; pozabljeno bodi, kar je bilo; poleg tebe hočem pozabiti,
718 VI  |               najljubše, najslajše mi je govoriti o nji. Poznali
719 VI  |           smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še mlada, nepokvarjena,
720 VI  |               Rosana. Vsa spremenjena je bila v tem trenutju; to
721 VI  |               so se ji svetile, stala je in govorila slovesno kakor
722 VI  |            svoje matere. Pred očmi ji je bila bleda materina podoba,
723 VI  |             bleda materina podoba, ko je ležala na smrtni postelji,
724 VI  |               postelji, spominjala se je njenih zadnjih besed, njene
725 VI  |               pred svetom; zdaj prvič je imela priliko spolniti svojo
726 VI  |             tudi nedolžni!" te besede je govorila v tako prepričevalnem,
727 VI  |          njega povezane liste, ki jih je ves čas zvesto hranila ter
728 VI  |              rekoč: ~"Jaz ne vem, ali je prav ali ne; vendar ne morem
729 VII |         kolena se šibila Skalarju, ko je prijel izročene mu liste.
730 VII |              izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo najimenitnejše,
731 VII |       izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo najimenitnejše, odločilno
732 VII |              njegova usoda, in bal se je te razsodbe. Že ji je hotel
733 VII |              se je te razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj
734 VII |            zavitek. Kakor sodna priča je stala Rosana molče poleg
735 VII |             list, ki ga zagleda, imel je napis: "Mojemu možu" in
736 VII |               Mojemu možu" in govoril je tako:  "V črni zemlji bodo
737 VII |           roke. Zapovedal si mi -- to je bila zadnja beseda tvoja,
738 VII |              tvoje dete -- Rosana: to je vse, kar ji morem zapustiti.
739 VII |           Zase ne govorim: moja usoda je sklenjena, z življenjem
740 VII |         sklenjena, z življenjem mojim je pri kraju moje trpljenje --
741 VII |           govoriti sem morala. Sirota je videla, da ima vsak otrok
742 VII |             otrok mater in očeta, kje je njen oče? Kod hodi po svetu;
743 VII |            dokler te ne najde. ~Slaba je roka, ki ti piše te vrstice:
744 VII |            piše te vrstice: hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma,
745 VII |            moram povedati. Tvoja žena je nedolžna; zvesta ti je bila
746 VII |           žena je nedolžna; zvesta ti je bila od trenutja, ko te
747 VII |               bila od trenutja, ko te je prvič zagledalo njeno oko,
748 VII |           peresa -- tvoj prijatelj ti je bil nezvest, lažniv prijatelj.
749 VII |           prijatelj. Laž, obrekovanje je bila vsaka beseda njegova
750 VII |               ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je dejala,
751 VII |              se je zagovarjala, ko ti je dejala, da je nedolžna,
752 VII |      zagovarjala, ko ti je dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj
753 VII |            dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj pijatelj. To
754 VII |                  Šla sem molče, ko mi je bilo treba samo v nedrje
755 VII |               kolena -- o gotovo, saj je dobro, blago tvoje srce --
756 VII |              zanj trpi. Tvoja žena se je darovala za svojega očeta.
757 VII |               svojega očeta. Darovala je sebe, to ni nič, a darovala
758 VII |           sebe, to ni nič, a darovala je svoje dete, tvoje dete,
759 VII |               dete, tvoje dete, ki ga je nosila tedaj pod svojim
760 VII |            pod svojim srcem. ~Moj oče je bil zapleten v neko zaroto;
761 VII |             stvari, a samo to vem, da je bil izgubljen, ako bi bilo
762 VII |             bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj, on
763 VII |               prijatelj, on sam; imel je v roki dokaze, kateri bi
764 VII |             pogubili mojega očeta. To je bilo njegovo orožje. In
765 VII |          njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje njegovi pregrešni
766 VII |              pregrešni strasti. Ko ti je bilo, kmalu po poroki, nanagloma
767 VII |        natanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal,
768 VII |      približeval in dobrikal, kako me je zalázoval in pregovarjal;
769 VII |             prosil, zdaj pretil, kako je govoril o tebi! Ko ni smel
770 VII |           razodene vso resnico, on ti je tvojega prijatelja tožnik,
771 VII |              ne bode miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj
772 VII |            miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj si je prizadejal,
773 VII |               se je prenaglil, kaj si je prizadejal, da bi dobil
774 VII |          skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal tvoj prihod -- on
775 VII |              bližal tvoj prihod -- on je vse vedel -- ko je bil v
776 VII |                 on je vse vedel -- ko je bil v najhujši stiski, pokaže
777 VII |         njegovi hiši sem bila, zvečer je bilo tudi; njegove priče
778 VII |              mogla dati. ~Obljubil mi je vendar molčanje za molčanje.
779 VII |               namen. V svoji pesti me je imel, to sva oba vedela. ~
780 VII |               to sva oba vedela. ~Kar je bilo potem, veš sam. Jaz
781 VII |              sam. Jaz sem molčala, on je govoril, on je lagal --
782 VII |            molčala, on je govoril, on je lagal -- Golo! ~Upal je,
783 VII |               je lagal -- Golo! ~Upal je, da se, zavržena, zapuščena,
784 VII |             bi bil srečen. Tvoje srce je polno ljubezni in hrepeni
785 VII |             Tvoja ljubezen do mene se je spreobrnila v bridko sovraštvo;
786 VII |      izgubljen hodiš po svetu, vse ti je tuje -- ubogi mož! O čakaj,
787 VII |              te sreče; moje življenje je pri kraju, ali z nebes dol
788 VII |               mogel brati; skipelo mu je srce, oči so mu bile zalite
789 VII |             omahuje, kliče Rosano, ki je stala nekoliko korakov od
790 VII |               ti ne govori srce? Meni je moje že zdavnaj govorilo
791 VII |               očeta nočeš človeka, ki je tako ravnal s tvojo materjo!
792 VII |           izprositi!" ~Kakor okamnela je stala Rosana nekoliko časa,
793 VII |              zavesti; prenanagloma ji je bilo prišlo vse to. To je
794 VII |             je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenutij,
795 VII |               pokora ubogemu možu! Ko je videl, da Rosana še vedno
796 VIII|            pogovoru. V Somrakovi hiši je bilo zadnji čas, da gre
797 VIII|           Somrak gor pod streho, kjer je častito orodje, gnezdo mladih
798 VIII|              navlako. O prvem pogledu je bilo Somraku jasno, da potrebna
799 VIII|         njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba spretnejše roke;
800 VIII|        spretnejše roke; stari Jelenko je moral v hišo; saj je tudi
801 VIII|          Jelenko je moral v hišo; saj je tudi še mnogo druge poprave! ~
802 VIII|            pod staro košato hruško se je trudil Jelenko, primerjal
803 VIII|               potrto zibel, Somrak pa je gledal, ugibal in pomagal,
804 VIII|            ugibal in pomagal, kolikor je vedel in znal. ~"Veš kaj,
805 VIII|          vendar še kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat." ~"Kakor
806 VIII|            zastonj; tisti božjaki, to je bilo samo za ime, da bi
807 VIII|               dejalo: Vbogajme mu jih je dal! Kako si se vendar tako
808 VIII|               jezičkom. Moja Katra se je nekako seznanila z Rosano,
809 VIII|             seznanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho in
810 VIII|               dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da bi ji jo odrekel;
811 VIII|           neba, ako bi mu velela. Mož je ves spremenjen, odkar je
812 VIII|              je ves spremenjen, odkar je ta vražjica v gradu. Saj
813 VIII|           vražjica v gradu. Saj tisto je pa tudi res, dekle ni, kakor
814 VIII|              so navadna dekleta. Lepa je kakor misel, in dobra, prijazna
815 VIII|              Ali mislite, Jelenko, da je res njegova hči, prava hči?" ~"
816 VIII|                   On sam pravi; čudno je res, pa naj bo; meni je
817 VIII|               je res, pa naj bo; meni je prav, pri gospodi se godé
818 VIII|          stvari. Ali ste videli, kako je zdaj na Skali? Vse posnaženo
819 VIII|          kamor oko pogleda; on sam se je pomladil za deset let; in
820 VIII|             deset let; in dobre volje je vedno, prijazen z vsakim
821 VIII|            gleda in posluša in srečen je; sama sreča ga je in veselje.
822 VIII|              srečen je; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari
823 VIII|            Marko; ravno o tistem času je prišel v naše kraje kakor
824 VIII|              od kod. Jaz bi sodil, da je kak Primorec, prav tak je,
825 VIII|             je kak Primorec, prav tak je, kakršni so bili tisti zidarji,
826 VIII|                  Lep dečko; in krepak je tudi in močan." ~"Ali ste
827 VIII|                 Ali ste slišali, kako je bil zleknil in na tla položil
828 VIII|              sem bil zraven. Anton mu je zabavljal, dražil ga, kjer
829 VIII|            zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj veste, zaradi
830 VIII|             bosta mož pa žena; ali ko je prišel Marko v hišo, zagledala
831 VIII|            Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton --
832 VIII|         videti. Nagajal, zabavljal mu je, kadar je utegnil. Vse se
833 VIII|                zabavljal mu je, kadar je utegnil. Vse se je čudilo,
834 VIII|              kadar je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako voljno
835 VIII|              njegovo. Ali slednjič mu je vendar kri zavrela. Bilo
836 VIII|              vendar kri zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem
837 VIII|              nauku ravno tukaj. Marko je bil pri nas "v vasi"; v
838 VIII|              čudil. Mislil sem si, to je pa že vendar preveč, da
839 VIII|            mehom in da se ne gane. To je dajalo Antonu še več poguma;
840 VIII|              še več poguma; mislil si je, temu človeku ni do živega
841 VIII|              slednjič potepuha, ki se je sem pritepel ne vedi od
842 VIII|               tja za ono Rosano, zanj je dobra ona ciganka! Ko bi
843 VIII|             tla kakor snop. Groza nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti
844 VIII|                ali kaj se hoče? Videl je, vsi trije so videli, da
845 VIII|             tista beseda ,ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo,
846 VIII|              bilo tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka je
847 VIII|              je čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji
848 VIII|              bogata, lepo domačijo ji je zapustil Gregor in gotovine
849 VIII|              in gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada
850 VIII|             in kako ga rada ima! Prej je vse dejalo, da je prevzetna;
851 VIII|                Prej je vse dejalo, da je prevzetna; res, nobenega
852 VIII|        nobenega ni pogledala; vsak ji je bil preslab. Ali ta Marko
853 VIII|              preslab. Ali ta Marko jo je ukrotil, vso jo je spremenil;
854 VIII|           Marko jo je ukrotil, vso jo je spremenil; za njim se obrača,
855 VIII|              Marko?" ~"Marko? Kako bi je rad ne imel, četudi ne dela
856 VIII|               kakor ona z njim! Marko je mož." ~"Kaj pa mati?" ~"
857 VIII|              misel, ena volja. Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor
858 VIII|               Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor živel, vedno potuho
859 VIII|              bežite, bežite; ustil se je res, ali žena ga je vendar
860 VIII|          ustil se je res, ali žena ga je vendar imela v strahu. Kaj
861 VIII|              spravil iz hiše? Ali kaj je mogel proti obema? Ni vsak
862 VIII|              Jelenko!" ~Zadnje besede je Somrak nekako moško govoril.
863 VIII|               iz veže; pred ognjiščem je slišala njun pogovor. ~"
864 VIII|               vtika v pogovor; kazalo je, da se ne spušča rad v prepire
865 VIII|               s svojo ženo, zakaj, to je sam najbolje vedel. Vendar
866 VIII|          stradajo v hlevu, klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče
867 VIII|              odgovoril, zlasti ker mu je bila dala tako nespodoben
868 VIII|               beseda na misel, ali pa je bil premoder, da bi se s
869 VIII|              pred tujim človekom; ali je pa morda čutil, da žena
870 VIII| nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je bil prej preslišal v živem
871 VIII|         petami. ~"Za božjo voljo, kaj je, Drejče!" zavpije mati prestrašena.
872 VIII|               ne da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan grabi
873 VIII|            krilo. ~"Torej govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?"
874 VIII|             govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?" vpijeta oče in
875 VIII|                  za potokom --" ~"Kaj je tam doli?" ~"Marko leži --
876 VIII|               ne gane -- pa ves krvav je, o joj, joj!" ~"Kaj?" zakričé
877 VIII|               potokom, pri lesi! Mene je strah; tako strah me je,
878 VIII|               je strah; tako strah me je, mati!" ~"Jezus Nazarenski!"
879 VIII|              Pojdi, teci, leti! Morda je vendar še pomagati moči.
880 VIII|             ran božjih, pomagaj, kdor je živ! Jaz se ne morem ganiti
881 VIII|             ganiti z mesta!" ~Žena se je tresla po vsem životu kakor
882 IX  |                IX  Skalarjevo domovje je bilo zares, kakor je pravil
883 IX  |          domovje je bilo zares, kakor je pravil Somrak, vse spremenjeno;
884 IX  |            odurno prej, tako prijazno je bilo zdaj. Grad je bil znova
885 IX  |           prijazno je bilo zdaj. Grad je bil znova ometan in pobeljen;
886 IX  |           zrkalo. Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt.
887 IX  |              predelan v lep vrt. Kjer je nekdaj životarila med peskom
888 IX  |             Bodeče robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu
889 IX  |            plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla na Skalarjev
890 IX  |              njih prebivalce. ~Skalar je bil zdaj vrtnar, samo vrtnar.
891 IX  |               zrahlja, presaja in kar je enakih vrtnarskih opravil. ~
892 IX  |              malo misli, eno misel pa je Skalar skoraj gotovo imel,
893 IX  |         Skalar skoraj gotovo imel, ko je gledal svojo lepo hčerko: "
894 IX  |            eveticami najlepša cvetica je vendar moja Rosana!" ~V
895 IX  |                gospod! Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še diha.
896 IX  |               da vzame s seboj, česar je treba v takih slučajih. ~
897 IX  |               v takih slučajih. ~Konj je že stal osedlan na dvorišču,
898 IX  |            osedlan na dvorišču, kakor je bilo rečeno slugi, ko pride
899 IX  |             pripravami dol. Mudilo se je, vendar preden zasede konja,
900 IX  |              ne skočil pogledat, kako je hčeri na vrtu; gotovo se
901 IX  |              hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica hudo prestrašila
902 IX  |               take novice. ~In res se je bila Rosana prestrašila.
903 IX  |              prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na tleh
904 IX  |               bila od straha, na tleh je čepela kakor brez zavesti,
905 IX  |             živeti brez njega!" ~Zdaj je bilo Skalarju vse jasno.
906 IX  |         skrivana, zatajevana, prodrla je deklici siloma iz deviškega
907 IX  |              jo oče, "jaz storim, kar je v moji moči." ~"Hitro, hitro,
908 IX  |            ali -- o Bog, o Bog!" ~Kaj je hotel oče? Moral je ustreči
909 IX  |               Kaj je hotel oče? Moral je ustreči želji svojega otroka.
910 IX  |             takem stanju! ~Malo potem je dirjal na vso moč konj s
911 IX  |             hiši. ~Vse polno ljudstva je bilo zbranega pred Somrakovo
912 IX  |           bili prinesli ranjenca, ker je bila najbližja. Vse je bilo
913 IX  |            ker je bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno.
914 IX  |              in ugibali. "Voznikov ga je, nihče drug." -- "Jaz sem
915 IX  |                  Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor divja zver po
916 IX  |    Prilesnikovem smrečju; strah me ga je bilo, prav tak je bil kakor
917 IX  |               me ga je bilo, prav tak je bil kakor Kajn!" -- "Jaz
918 IX  |              z Rosano v hišo. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, tako
919 IX  |               V stranski izbici, kjer je ležal ranjenec, najde Somrakove,
920 IX  |              sobe vsi. ~"Miru, pokoja je bolniku najprej treba, ljudje." ~
921 IX  |               težkim srcem. Zdaj šele je bilo videti Marka. Znak
922 IX  |               bilo videti Marka. Znak je ležal, bled, mižeč; desnica
923 IX  |               bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji. ~"
924 IX  |          zopet zamiži. Vendar tudi to je bilo že dovolj tolažbe Rosani. ~"
925 IX  |                nočem živeti!" ~"Če ti je drago njegovo življenje,
926 IX  |          Potem mu preišče rano, ki jo je bil za silo dosti dobro
927 IX  |           Mirna bodi in -- upaj!" ~To je bil Rosani angelski glas
928 IX  |          angelski glas z nebes. Mirna je bila poslej; samo eno željo
929 IX  |           bila poslej; samo eno željo je imela, eno misel, da ostane
930 IX  |              njem in mu streže. To ji je moral dovoliti oče. ~Ko
931 IX  |            moral dovoliti oče. ~Ko se je to godilo v stranski izbi,
932 IX  |               stranski izbi, koprnelo je precej zraven, samo stena
933 IX  |             precej zraven, samo stena je bila vmes, ljubeče srce
934 IX  |         težavah. Uboga Gregorjeva hči je vedela, o dobro je vedela,
935 IX  |     Gregorjeva hči je vedela, o dobro je vedela, kaj je Marku Rosana.
936 IX  |                o dobro je vedela, kaj je Marku Rosana. In zdaj je
937 IX  |              je Marku Rosana. In zdaj je ona pri njem; ona prestreza
938 IX  |             mora stati zunaj! Srce ji je bilo prepolno neskončne
939 IX  |      neskončne bridkosti. Ali deklica je Marka resnično, iz srca
940 IX  |                ki jo on ljubi, vedela je, da jo ljubi. "Živi naj
941 IX  |              ne z menoj." Ta sklep ji je čudovito olajšal srce. ~
942 IX  |             ter naznani čakajočim, da je rana pač globoka, nevarna,
943 IX  |              deklico. ~V dobrih rokah je bil Marko. ~
944 X   |                              X  Zopet je sedela na ljubem svojem
945 X   |          poleg šumečega potoka; zopet je pela, pogovarjala se s potokom,
946 X   |            dom našla sem svoj, tu oče je moj, ~moj dragi tu -- kje
947 X   |                moj dragi tu -- kje mi je bolje? ~Ti teci naprej,
948 X   |             ne imej, ~tako ti zapoved je dana; ~razglasi po vsej
949 X   |             vsej deželi, povej, ~kakó je zdaj srečna Rosana! ~Ko
950 X   |        nesrečni siroti! ~Tudi zdaj jo je poslušal Marko, ali ne na
951 X   |           polju, travo kosé; po gozdu je pohajal blizu nje ter cvetic
952 X   |          pohajal blizu nje ter cvetic je nabiral svoji nevesti! Na
953 X   |               svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal, kjer
954 X   |               bil ravno splezal, kjer je videl posebno lepo, redko
955 X   |          Rosana; ali jaz ne vem, kako je to, take so mi vendar še
956 X   |         vtakne cvetice v nedrje. "Ali je pa tudi prav, Marko, da
957 X   |         debelo parobkovo korenino, ki je na pol gledala iz tal. V
958 X   |            pol gledala iz tal. V hipu je bila izruvana in stari parobek
959 X   |             izruvana in stari parobek je visel na stran. Ali dalje
960 X   |         sladkim nasmehom. Ubogi Marko je bil v grozoviti stiski;
961 X   |             od njegovih ust do njenih je bilo tako blizu, tako strašno
962 X   |               Ali bognedaj! Rosana ga je imela v strahu, samo ganiti
963 X   |         posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti, usmiljenja
964 X   |               bilo videti, usmiljenja je bil vreden, ali Rosana ni
965 X   |              usmiljena. Prizadeval si je po vsi moči, da mu pride
966 X   |           kaka druga misel, in res mu je prišla. ~"Zdaj je priložnost,"
967 X   |              res mu je prišla. ~"Zdaj je priložnost," reče ji kolikor
968 X   |            Marko; bodi zadovoljen, da je tako; zakaj, ne vprašaj!" ~"
969 X   |            nadležnosti; saj veš, kako je v takem življenju. Ne spominjaj
970 X   |               smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko." ~"In ko si
971 X   |               bila vedno enaka." ~"To je bilo zopet nekaj drugega.
972 X   |            počasne glave, Rosana; kaj je ta deklica med nama?" ~"
973 X   |          deklica med nama?" ~"Rada te je imela, in kako! Tudi ti,
974 X   |              srečen; kaj meniš, da mi je bilo lahko, Marko!" ~Globoko
975 X   |                 Nekoliko dni potem se je razleglo grozovito pokanje
976 X   |             gozdovih so mislili: Zdaj je sodni dan, in bežali so
977 X   |               žive ne! Ženitovanje se je praznovalo v gradu, ženitovanje,
978 X   |           Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj pokonci držal, da bi
979 X   |              čudo! Grajska nevesta mu je nekaj dni poprej mlado Somračico
980 X   |             da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in ponosno
981 X   |         pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, tudi po
982 X   |           tudi po dvakrat. Za družico je bila Gregorjeva Rezka, lepa
983 X   |            volje so bili. Govorilo se je celo, da se je stari oče
984 X   |            Govorilo se je celo, da se je stari oče Jelenko sam slednjič
985 X   |              zamaške ven meče". Vsega je bilo dovolj, tako da so
986 X   |               vmes tudi take jedi, da je bil oče starešina večkrat
987 X   |            črnega kruha. ~Oče Jelenko je ostal do smrti v gradu.
988 X   |          kupila, kadar in kolikorkrat je bilo treba. Zato pa ni bil
989 X   |               čisto brez dela; povsod je bil za rabo. Posebno rad
990 X   |               za rabo. Posebno rad pa je pestoval, kolikor mu je
991 X   |               je pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče,
992 X   |            stari oče, in dober pestún je bil Jelenko, zlasti poleti
993 X   |           poleti pod milim nebom, ker je otroku na kolenih dobro