Part

  1 I   |            ni si mogel kaj, da bi se ne nasmejal, dasi ni bil
  2 I   |       menda, odkar svet stoji, ni se še videlo, da bi kdo prenašal
  3 I   |         bila vsaka hiša, v kateri se je ustavil; kar je pustil
  4 I   |         nesel ga vesel domov. Rad se mu je dal otrok malo za
  5 I   |           in širokimi usti, ki so se navadno držala na smeh.
  6 I   |         med nogami zatočil, kakor se je govorilo. Hrbet mu je
  7 I   |       huda je bila zares, bali so se je psi in otroci, dasi jo
  8 I   |          Jelenko nikoli. Govorilo se je, da je bil nekdaj že
  9 I   |          blizu ženitve, ali stvar se je bila razdrla, nihče ni
 10 I   |          kaj me je motilo, da sem se šel ženit?" ~"Prav praviš,
 11 I   |           sem ti jaz svetoval, da se ženi?" ~"Odsvetovali mi
 12 I   |        ali zagovoril, kaj? Govori se, da zna mož na črne bukve,
 13 I   |       bilo mogoče, in napotil sem se s težkim srcem; to vam je
 14 I   |         je krvavi pot potil. Kako se je zadrl nad menoj! Pital
 15 I   |           o nas kmetih; pravi, da se nam še predobro godi, da
 16 I   |      bogastvo."  "Ni čudo, vojaki se sprehajajo samo po velikih
 17 I   |           govori. Torej, kako sta se razšla?" ~"Slabo; ko sem
 18 I   |        otroke imate tudi?' zadere se nad mano in rdeč je bil,
 19 I   |          morem povedati. Slednjič se zareži nad mano, naj se
 20 I   |           se zareži nad mano, naj se mu poberem izpred oči. Ni
 21 I   |      nisem videl take živali; oči se mu svetijo kakor sovi ponoči." ~"
 22 I   |        bolj trdnjava, kakor da bi se Turka bal. In v njem živi
 23 I   |          sebi tako hudoben, kakor se sploh govori; mogoče, da
 24 I   |       vendar nisi še na svetu. Če se ti tukaj slabo godi, bo
 25 I   |           ti tukaj slabo godi, bo se ti pa na onem svetu bolje." ~"
 26 I   |         tem svetu; zato menim, da se nam ga ni bati na onem.
 27 I   |           ravno ne pravim. V šoli se nam je pravilo, da se toča
 28 I   |        šoli se nam je pravilo, da se toča sama dela, razumel
 29 I   |         moral Bog sam delati, kar se mi pa zopet čudno zdi. Ali
 30 I   |       knjigah tiči. Tudi po gozdu se časi sprehaja z bukvami
 31 I   |          pa pobegnil in priklatil se v naše kraje, ali jim je
 32 I   |          celo iz ječe ušel. Čudno se mi zdi, da ga naša deželska
 33 I   |           storil?" ~"Tega ne; nič se mu ne more očitati, delavce
 34 I   |          da nanju ne leti sum, če se kaj zgodi. Zato se nam tudi
 35 I   |        sum, če se kaj zgodi. Zato se nam tudi Skalarja ni bati,
 36 I   |          mrakom domov." ~Tako sta se razšla Jelenko in Somrak,
 37 I   |           imel dobro srce, smilil se mu je ubogi Somrak, ki so
 38 I   |         ga je mikalo slišati, kar se govori o tem čudnem, skrivnostnem
 39 II  |        ljudje v Zalesju. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo
 40 II  |       neprodano domov in po cesti se je vrstil voz za vozom z
 41 II  |        grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za "
 42 II  |         ceni za "odpustke". Svetá se je bilo sešlo zlasti na
 43 II  |        zlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik,
 44 II  |       sejmu, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo
 45 II  |         glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako
 46 II  |         ceste v stran in ustavijo se na trati konec vasi. Voznik
 47 II  |       privoljenja, na pašo; vrata se odpro in iz voza se usuje
 48 II  |         vrata se odpro in iz voza se usuje kakor skozi uljevo
 49 II  |     Videti ni bilo tem ljudem, da se jim posebno dobro godi;
 50 II  |         vsi. Eden celo izmed njih se je, izstopivši iz voza,
 51 II  |        moral na svoje delo. Začno se čudne priprave. Dva krepka,
 52 II  |     skrivnostna orodja.  Strahoma se približuje vaška mladina,
 53 II  |       nazaj v voz; čez nekaj časa se povrnejo čudovito spremenjeni.
 54 II  |         bogati ljudje! Približalo se je bilo že več vaških mladeničev;
 55 II  |         pse, navadne živali, prej se ni nihče zmenil zanje, a
 56 II  |         je utihnila godba, oglasi se eden izmed družbe, posebno
 57 II  |       hiše v Zalesju, v kateri bi se ne bili pogovarjali pri
 58 II  |            v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji dan
 59 II  |        bilo vreme ugodno. ~Veselo se je kadilo iz dimnika na
 60 II  |     kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo
 61 II  |           je vrnila družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo
 62 II  |         zadovoljen; zjutraj že so se pričele predstave; stoli
 63 II  |         dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila,
 64 II  |         niso bili Zaleščani. Zdaj se je eden čudovito zvračal,
 65 II  |         sreče. Celo stari Jelenko se je bil dal pregovoriti,
 66 II  |          mnogo sreče z otroki. Ko se mož zareži in vpraša, s
 67 II  |         kaj posebnega. Glavar sam se približa ter poskuša s krepko
 68 II  |       nekoliko odjenjala. Nato pa se prikaže mlada deklica, nihče
 69 II  |        stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi
 70 II  |          nič enakega; kakor angel se jim je zdela, samo brez
 71 II  |      njene velike črne oči, ki so se ji tako skrivnostno žarile
 72 II  |    dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale kakor
 73 II  |         veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo o njenem
 74 II  |         vznak, skoči kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in
 75 II  |          je pala zares, ali ujame se z roko ob vrv -- vsem je
 76 II  |           na drugo stran in ujame se z drugo roko. ~Dovršivši
 77 II  |        spleza zopet dol. Prikloni se na vse strani s posiljenim
 78 II  |        Uboga deklica! ~In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi
 79 II  |      kolikor je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali
 80 II  |           igralci, posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo.
 81 II  |         nič prav po volji. Vselej se je skoraj nejevoljno obrnila
 82 II  |            dvoje gledališče. ~Vse se je vršilo igralcem in gledalcem
 83 II  |       gledalcem po volji. Mračilo se je že, ko pride zopet Rosana
 84 II  |        obide jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina
 85 II  |           je, da deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesar
 86 II  |         je bil, in gorje mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju.
 87 II  |       težko roko njegovo. Razsrdi se: dva koraka in stal je pred
 88 II  |          boš ali ne boš?" zagrozi se nad njo; ves zaripljen je
 89 II  |        moreš; pokonci!" ~Dekletce se ne gane. Surovež zavihti
 90 II  |     pastirja. ~"Bič iz roke in da se mi ne ganeš, če ne --" ~
 91 II  |          očesom ni trenil. ~"Gani se in sprožim," reče mu z mirnim
 92 II  |     mirnim glasom. ~Takega orožja se ni nadejal glavar; močan
 93 II  |          s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki
 94 II  |      smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran,
 95 II  |     prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega
 96 II  |       pameten mož, gospod, z vami se da govoriti. Vi poznate
 97 II  |       poznate svet in veste, kako se po njem godi. Vsak se preživlja,
 98 II  |        kako se po njem godi. Vsak se preživlja, kakor se more.
 99 II  |          Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša
100 II  |          sirota!" ~Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepela
101 II  |     okrepčale jo z mrzlo vodo, da se je zopet zavedela. Deklica
102 II  |    omotici, vendar je vedela, kaj se je godilo. Molče poda svojemu
103 II  |           zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so
104 II  |       njegovo početje. Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda
105 II  |           jih pogleda ter zagrozi se nad njimi: ~"Sram vas bodi,
106 II  |         imel je toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo
107 II  |        bila njegova navada, glava se mu je tresla od starosti.
108 II  |           zidanem na skali, obrne se zopet k deklici; potiplje
109 II  |         Po kratkem premišljevanju se mož odloči. Z roko migne
110 II  |            Vi ste pameten mož, če se ne motim; vi poznate ljudi
111 II  | priskrbite kako žensko, kateri bi se smelo zaupati, ki bi znala
112 II  |       potem jo poda deklici. Zdaj se je pokazalo, da je bilo
113 II  |         zraven tudi stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala
114 II  |         konj osedlan, kakor hitro se deklica zbudi. -- ~Mračilo
115 II  |        deklica zbudi. -- ~Mračilo se je že, ko so gledali Zaleščani
116 II  |         navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo, kakor mu
117 II  |          je vse, kar je videl, da se je moralo, ko njega ni bilo,
118 II  |         posebnega zgoditi. Povrne se k očetu. ~"Kje je Rosana,
119 II  |        storili z njo. Strašen sum se mi zbuja; oprostite me grozne
120 II  |        oče!" ~"Tako je prav, tako se govori z očetom. S silo
121 II  |           govori z očetom. S silo se pri meni nič ne opravi.
122 II  |           in hodi, Marko." ~Marko se ne gane z mesta. Preveč
123 II  | prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu,
124 II  |     odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu,
125 II  |          sreča. Gorje mu, kdor bi se je bil s prstom dotaknil,
126 II  |        kaj ji srce teži. Slednjič se je mladenič umiril, vesel
127 II  |       sebe, njega edinega, drugih se je skrbno ogibala. Nekoliko
128 II  |       nekim sorodnikom v hišo. To se je vsem verjetno zdelo in
129 II  |        odšel v gostilno. Slednjič se zdrami in gre iskat očeta.
130 II  |           sami veleli. Vedite, da se ne vrnem brez Rosane. Zbogom,
131 II  |        Dobro srečo! Samo glej, da se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo
132 II  |  odpotujemo iz tega kraja." ~Tako se razideta oče in sin. Mož
133 II  |          pa truden in lačen vrnil se k svoji družbi. -- ~V tem
134 II  |    razsvetljeval pot, samo enkrat se ni bila spotaknila umna
135 II  |   zvedavosti. Na Skalarjevem domu se je malo govorilo. Tudi Skalarju
136 II  |           govorilo. Tudi Skalarju se ni zdelo potrebno, da bi
137 II  |           otroka. ~Čez nekaj časa se začujejo koraki zunaj. Sluga
138 II  |      ženico, ki ni vedela, kam bi se déla od samega straha. Jelenko
139 II  |        dobro in urno opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel
140 II  |        potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno; potem
141 III |         njen šibki životek; dolgo se je premagovala in vse voljno
142 III |           potem mirno čakati, ali se še oživi in razvname tleča
143 III |       stregla ubogi Rosani; zdela se ji je tako podobna njeni
144 III |          boljše strežnice; ženica se skoraj ni ganila od njene
145 III |        naj jo preobleče takoj, ko se bode prebudila. ~Bilo je
146 III |           Bilo je že na večer, ko se deklica predrami; rada se
147 III |         se deklica predrami; rada se je dala preobleči. Vidno
148 III |          Vidno vesela je bila, da se more iznebiti obleke, ki
149 III |          papir zavitega, kakor bi se bala, da ne pride v tuje
150 III |         ga zopet v nedrje. Videlo se je iz vsega, da ji je ta
151 III |       mirno ležala, ne vedoč, kaj se godi okoli nje. ~Ponoči
152 III |           godi okoli nje. ~Ponoči se ji je začelo blesti po glavi.
153 III |          njeno prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat.
154 III |       predočilo še enkrat. Podoba se ji je vrstila za podobo
155 III |          žalostne podobe! ~Videla se je v borni izbici zvečer.
156 III |      kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi,
157 III |          spat brez večerje. In ko se mati nato še huje zjoka,
158 III |            začne jo tolažiti, naj se ne joka; čaka naj malo,
159 III |          rad govoril z njim. Prej se ga je ogibal, zdaj mu je
160 III |       posebnega na srcu. Slednjič se vendar ojunači ter mu pravi: ~"
161 III |         da nič ne vem. Ali človek se ni dal odpraviti. Hotel
162 III |          s takimi ljudmi!" zajezi se gospod nad slugo. "Ako pride
163 III |     pokliči!" ~Ali čez nekaj časa se premisli; bogve, kdo je
164 III |      zopet pride, reci mu, da naj se oglasi čez kakih štirinajst
165 III |       kakih štirinajst dni; potem se bode videlo, kaj in kako.
166 III |    nikakor ne sme prednjo, dokler se bolezen ne obrne tako ali
167 III |        deklico v naročju. In tako se je vedno bolj približeval
168 III |            kdo mu je porok, da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti
169 III |         da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti ne more, da
170 III |         mirno zaspi. ~Drugo jutro se je zgodilo, kakor je sluga
171 III |         svojemu gospodu. Mladenič se ni dal oplašiti; stanovitnost
172 III |          Ali kaj zdaj začeti? Kam se obrniti? Živeti je bilo
173 III |          Živeti je bilo treba. Ni se dolgo premišljal. Sklenil
174 III |         delavca, hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi kake četrt
175 III |          storil vse, kar in kakor se mu bode velelo. ~Marko ni
176 IV  |           cveticami, med katerimi se prijetno vijó z belim, drobnim
177 IV  |          gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, visok,
178 IV  |      zgodnjejesenski večer! Sonce se je bližalo zatonu, ko je
179 IV  |          kak pastir pri čredi, ki se je pasla po strnišču pod
180 IV  |          na roko glavo in globoko se zamislil. Sam je bil in
181 IV  |           je imel za seboj, zdelo se mu je tako prazno, pusto,
182 IV  |       zavidno gledal siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi
183 IV  |           in otroka! ~In spominja se časa, ko je bil srečen,
184 IV  |          brez uspeha. Njegovo ime se je s častjo imenovalo v
185 IV  |         dokaze nje nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal,
186 IV  |        stopinje za sabo; od grada se mu je bližal nekdo. Obrne
187 IV  |         mu je bližal nekdo. Obrne se in oko se mu zvedri, ko
188 IV  |     bližal nekdo. Obrne se in oko se mu zvedri, ko zagleda Rosano
189 IV  |        ozdravelemu človeku; ko bi se povrnila bolezen!" ~"Gospod,"
190 IV  |          svojega dobrotnika, "nič se ne bojte, zdravo in krepko
191 IV  |           bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikdar tako,
192 IV  |          okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega
193 IV  |        tako vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno: ~"
194 IV  |        slovo jemljem od vas in bi se vam rada, tako rada, srčno
195 IV  |         vami govoriti in tako sem se vam približala." ~"Jutri
196 IV  |          čutim, gospod!" ~"Ali si se naveličala življenja pri
197 IV  |         ti že rad verjamem, da si se naveličala vedno gledati
198 IV  |      zgrbančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem!" ~"O ne
199 IV  |          razen moje matere! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali
200 IV  |      matere! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali mene, če
201 IV  |           vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje
202 IV  |      nimam doma, gospod; po svetu se moram klatiti in ubijati,
203 IV  |           kamna do kamna." ~"Tebi se toži po tvojem prejšnjem
204 IV  |           nepoštenost; vendar zdi se mi, da do sedaj nisem ničesar
205 IV  |          vendar jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka, kdo bi
206 IV  |         vidno v zadregi. Slednjič se ojunači in spregovori: ~"
207 IV  |         od hiše do hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih:
208 IV  |         mi srce veleva." ~"Kje si se pa učila takih pesmi!" ~"
209 IV  |       slišim, pa jo znam, samo da se mi prilega, časi mi pa tudi
210 IV  |           da je srce polno, potem se samo poje. Kje so se pa
211 IV  |        potem se samo poje. Kje so se pa ptiči učili in vendar
212 IV  |           spreletela; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne
213 IV  |         videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor
214 IV  |           Privadil, tako privadil se je bil ljubeznivega otroka,
215 IV  |      beseda ubogi deklici. Zdrzne se sirota, solze ji zalijó
216 IV  |           hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas." ~
217 IV  |      ločiti od vas." ~In približa se mu ter poda mu prijazno
218 IV  |           deželi ljudem; ali časi se tudi spomni ubogega starega
219 IV  |      zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da bi tudi on rad
220 IV  |       mogel dalje govoriti; obrne se v stran, rosne so mu bile
221 IV  |          bilo preveč Rosani; milo se ji je storilo v srcu, težko
222 IV  |          je storilo v srcu, težko se je premagala, da ni skočila
223 IV  |         skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter izjokala se
224 IV  |          se mu vratu ter izjokala se v njegovem naročju. ~"Jaz
225 IV  |        skupaj bova živela, skupaj se igrala; po rokah te bodem
226 V   |         mladih žilah, vendar znal se je moško premagovati. Ko
227 V   |          da je Rosana prebela, da se ni več bati za njeno življenje,
228 V   |            na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč
229 V   |   prijetno šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše
230 V   |        mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile
231 V   |        usoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen posluša,
232 V   |         sladka, tako otožna! ~Kam se ti mudi, kedó te podi, ~
233 V   |           povelje imam, da vbijam se sam ~brez mira, pokoja na
234 V   |          koraki premeri polje, že se je skril v gozdu; še nekaj
235 V   |         stal je pred njo. ~Rosana se ga ne prestraši, kakor da
236 V   |         ne prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala. Čez nekaj
237 V   |          Ti veš torej, Marko, kaj se je z mano godilo?" ~"Vse
238 V   |    Govoreč o prizoru na igrališču se je skrbno ogibala vsake
239 V   |        Saj ga ne sovražim; ali ko se spominjam, kaj si ti pretrpela
240 V   |          solze v oči, ali deklica se premaga. ~"Ti si srečen,
241 V   |     hotela iz ust. Čez nekaj časa se vendar toliko ojunači, da
242 V   |          ne poznam moških, nikoli se nisem menil za to, kako
243 V   |        skalnatega brega, pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo
244 V   |         tako prestrašil." ~In res se je deklica tresla po vsem
245 V   |    Presrečen je bil Marko; Rosana se je bala za njegovo življenje;
246 V   |         po gostem smrečju, ko sta se napotila proti gradu. Rosana,
247 V   |   nevajena takega pota, spotikala se je ob korenine, ki so se
248 V   |          se je ob korenine, ki so se kakor debele kače vile po
249 V   |           sta bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti od
250 V   |       govoriti; vse ti povem, naj se zgodi, kar hoče, Rosana,
251 V   |         da bi jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor
252 V   |          od dne do dne. Razcvitaš se kakor roža o mladem poletju.
253 V   |          prišlo bode trenutje, ko se ti bode srce zbudilo, in
254 V   |         zbudilo, in tega trenutja se bojim. V tvoji roki je moje
255 V   |         pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade,
256 V   |       čakati dve, tri leta; ko bi se ti vrnil z obilim blagom
257 V   |         Rosana?" ~Kdo ve, kako bi se bil končal ta prizor, ko
258 V   |           končal ta prizor, ko bi se ne bil v tem trenutju začul
259 V   |             Rosana, Rosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati.
260 VI  |       stresnil glavo, kakor da bi se hotel siloma iznebiti neprijetne
261 VI  |      skoraj osoren z njo. Zgodilo se je celo, da jo je prijazno
262 VI  |    srečaval, kjer je mogel, potem se je zopet ogibal deklice;
263 VI  |           ogibal deklice; večkrat se je hitro obrnil v stran,
264 VI  |     ogledoval od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet
265 VI  |        rdeti upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj
266 VI  |         je bila kakor vrtnica, ki se razcvita v prvem poletju
267 VI  |        hojo, to gibanje, zamislil se mu je duh v pretekle čase.
268 VI  |          Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otroško vesela
269 VI  |       njegovem življenju! ~Rosani se milo stori v srcu, solze
270 VI  |      solze ji silijo v oči. Molče se obrne ter odide. Ves dan
271 VI  |        svojo krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala. ~Tisto
272 VI  |          tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal imeti jo še
273 VI  |       dalje pod svojo streho. Ako se pokaže, da je tako, sklenila
274 VI  |      Žalosten zakon narave je, da se otrok pokori za svojih roditeljev
275 VI  | usmiljenja ubogo siroto, maščuješ se nad njo, ki ti ni storila
276 VI  |         Rosana, nesrečno dete; ti se mi ne bodeš pokorila za
277 VI  |           res njena hči? pomišlja se zopet čez nekaj časa. Da
278 VI  |         je tako podobna? Kolikrat se primeri, da je človek človeku
279 VI  |   negotovosti bodi konec: najprej se prepričam, je li res njena
280 VI  |      stran njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kdo ve,
281 VI  |        mirovala? ~Drugo jutro sta se kmalu sešla, ker sta se
282 VI  |           se kmalu sešla, ker sta se iskala. Ko ga zagleda Rosana,
283 VI  |   prijazno kakor po navadi, potem se mu približa, rekoč: ~"Nezadovoljni
284 VI  |         in čutim, gospod; ako ste se me naveličali, prosim, povejte
285 VI  |          tako govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje
286 VI  |     govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje obljube.
287 VI  |           naj bi odgovorila. Vtem se Skalar pomisli, da ji ni
288 VI  |       tudi ne kaj prijazno: ~"Jaz se te nisem naveličal, brez
289 VI  |           ji on strastno obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela;
290 VI  |          govorila. Čez nekaj časa se obrne Skalar zopet proti
291 VI  |          pa pozabila. Samo toliko se spominjam, da niso bili
292 VI  |          časa; nasprotna čuta sta se borila v njegovem srcu:
293 VI  |          premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki mu
294 VI  |        kakor oče in hči!" ~Rosana se ne gane z mesta; čudne,
295 VI  |           mater?" ~"Poznal -- zdi se mi, da sem jo poznal. Ali
296 VI  |            boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in
297 VI  |       smrtni postelji, spominjala se je njenih zadnjih besed,
298 VI  |            Na smrtni postelji, ko se najhudobnejši človek ne
299 VI  |      človek ne laže, in moja mati se niso lagali!" ~Oba molčita.
300 VII |                      VII  Roke so se tresle, kolena se šibila
301 VII |         Roke so se tresle, kolena se šibila Skalarju, ko je prijel
302 VII |         njegovega življenja; zdaj se mora razsoditi njegova usoda,
303 VII |   razsoditi njegova usoda, in bal se je te razsodbe. Že ji je
304 VII |         razodenejo? Vendar, zgôdi se, kar hoče, vedeti mora vso
305 VII |          šele sedaj, ko čutim, da se mi bliža zadnja ura. Ta
306 VII |        svoji ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je
307 VII |         naj zanj trpi. Tvoja žena se je darovala za svojega očeta.
308 VII |          natanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal,
309 VII |        več pred moje oči, spozabi se v svoji slepi strasti, da
310 VII |       zagovornik. Razveselila sem se tega lista, imela sem orožje
311 VII |           miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj si je
312 VII |         skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal tvoj prihod --
313 VII |         za orožje. Zastonj, ne da se omečiti trdosrčni človek
314 VII |       lagal -- Golo! ~Upal je, da se, zavržena, zapuščena, slednjič
315 VII |      našel. Potikala skrivala sem se po svetu, kakor preganjana
316 VII |            Tvoja ljubezen do mene se je spreobrnila v bridko
317 VII |        bodo vse bolečine! O da bi se skoraj skoraj zgodilo! Jaz
318 VII |      bodem vaju gledala, veselila se z vama. Objemi jo, stisni
319 VII |          tvojo materjo! O saj sem se dovolj pokoril, ti ne veš,
320 VII |         koklja svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~Kakor
321 VII |       vedno stoji in stoji, užali se mu srce, solze ga posilijo,
322 VII |      solze ga posilijo, stari mož se naglas zajoka. ~Ta jok --
323 VII |          Moj oče!" ~In dolgo časa se jokata oče in hči. ~"In
324 VII |           in hči. ~"In ti," obrne se čez nekaj časa oče proti
325 VIII|      pogledat po zibeli. Praskaje se za ušesom napoti se Somrak
326 VIII|      Praskaje se za ušesom napoti se Somrak gor pod streho, kjer
327 VIII|           pod staro košato hruško se je trudil Jelenko, primerjal
328 VIII|         ti ni več take sile, zdaj se že lahko malo ganeš; lepo
329 VIII|         lahko malo ganeš; lepo si se okoristil z božjo pomočjo
330 VIII|           bilo samo za ime, da bi se ne dejalo: Vbogajme mu jih
331 VIII|   Vbogajme mu jih je dal! Kako si se vendar tako prikupil možu,
332 VIII|      sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako seznanila z Rosano,
333 VIII|       veste, ona z njim dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da
334 VIII|         meni je prav, pri gospodi se godé čudne stvari. Ali ste
335 VIII|         kamor oko pogleda; on sam se je pomladil za deset let;
336 VIII|          in veselje. Čudne stvari se godé na svetu, in to v našem
337 VIII|           Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton --
338 VIII|         je, kadar je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako
339 VIII|     besede ni žugnil, tako da sem se mu čudil. Mislil sem si,
340 VIII|        kakor svinja z mehom in da se ne gane. To je dajalo Antonu
341 VIII|          ga slednjič potepuha, ki se je sem pritepel ne vedi
342 VIII|       pritepel ne vedi od kod, da se tu liže okoli naših deklet,
343 VIII|           i pri tej priči; zdrzne se po vsem životu, kakor bi
344 VIII|          bi ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela
345 VIII|            Tako, zdaj hodi!' Nato se vrne k meni, kakor da bi
346 VIII|          vrne k meni, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Anton
347 VIII|           bilo nič zgodilo. Anton se pobere in odide tiho s svojima
348 VIII|         Kajpa da ni bilo; ali kaj se hoče? Videl je, vsi trije
349 VIII|           vsi trije so videli, da se ni norčevati z njim." ~"
350 VIII|          bi bilo tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka
351 VIII|          jo je spremenil; za njim se obrača, kakor sončnica za
352 VIII|          Ej bežite, bežite; ustil se je res, ali žena ga je vendar
353 VIII|      moško govoril. Pri tej priči se prikaže mati Somračica iz
354 VIII|    pogovor. ~"Kaj boš ti?" oglasi se žena precej osorno; "ti
355 VIII|        bilo nič prav po volji, da se žena vtika v pogovor; kazalo
356 VIII|          v pogovor; kazalo je, da se ne spušča rad v prepire
357 VIII|             Kaj pa ti veš?" obrne se k svoji ženi, kolikor more
358 VIII|       morda tudi, samo čigava, to se vpraša." ~"No, čigava, ti,
359 VIII|         klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče Jelenko, da poslušate
360 VIII|         pa je bil premoder, da bi se s svojo ženo pregovarjal
361 VIII|       dolžnosti, tem bolj, ker so se krave res nepotrpežljivo
362 VIII|      Bodisi to kakor koli. Somrak se molče napoti proti hlevu. ~
363 VIII|         Torej govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?" vpijeta
364 VIII|        leži -- o joj, joj! -- Nič se ne gane -- pa ves krvav
365 VIII|          Marko, ves krvav, pa nič se ne gane!" ~"Kje praviš?"
366 VIII|         pomagaj, kdor je živ! Jaz se ne morem ganiti z mesta!" ~
367 VIII|      morem ganiti z mesta!" ~Žena se je tresla po vsem životu
368 VIII|           vodi. Somrak in Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu
369 IX  |            Bodeče robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu
370 IX  |       vrtnar. Glejte ga tam, kako se pridno kreta med gredicami
371 IX  |      rokavi, s škropilnico v roki se suče med cveticami Rosana,
372 IX  |          bi mogla tiha biti! Zdaj se pogovarja z očetom, zdaj
373 IX  |          pogovarja z očetom, zdaj se sladko zasmeje, vmes zapoje
374 IX  |        zdaj si ne more kaj, da bi se ne sklonil pokonci ter ozrl
375 IX  |          sklonil pokonci ter ozrl se vanjo. Srečen človek malo
376 IX  | potrebnimi pripravami dol. Mudilo se je, vendar preden zasede
377 IX  |          je hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica hudo prestrašila
378 IX  |  prestrašila take novice. ~In res se je bila Rosana prestrašila.
379 IX  |      Rosana prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na tleh
380 IX  |         kvišku plane, okoli vratu se oklene očeta in strastno
381 IX  |        zijala prodajate!" zagrozi se nad ljudmi. "V stran, vsak
382 IX  |     potrebujemo. Pokoj!" ~Množica se nehotoma odmakne nekoliko
383 IX  |          vse polno ljudi, tako da se stežka skozi nje prerineta.
384 IX  |    storiti v takem slučaju, obrne se Skalar proti svoji hčeri
385 IX  |           moral dovoliti oče. ~Ko se je to godilo v stranski
386 IX  |         mogoče, sveto obljubo, da se mu hoče prostovoljno odreči,
387 IX  |     nevarna, vendar ne smrtna, da se sme upati z božjo pomočjo,
388 IX  |        Bodi vaš, gospodična, rada se vam umaknem. Samo to vas
389 X   |        zopet je pela, pogovarjala se s potokom, a sedaj malo
390 X   |       posluša; v presladkih čutih se mu srečna duša ziblje. Ko
391 X   |           petje potihne, približa se pevki ter ji pomoli nabrane
392 X   |           pa tudi prav, Marko, da se tako trudiš po gozdu? Slab
393 X   |               Jaz slab?" nasmehne se mladenič ter zgrabi z eno
394 X   |         imaš, svojo trmico; vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo;
395 X   |          mi milostna gospa!" ~"Ti se me bojiš?" vpraša ga deklica
396 X   |             vpraša ga deklica ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim,
397 X   |       imela v strahu, samo ganiti se ne! V tem žalostnem stanju
398 X   |         Kaj tako strašnega? Bojim se, Marko." Ali njeno obličje
399 X   |          obličje ni kazalo, da bi se bala. ~"Ako bi se ne bila
400 X   |           da bi se bala. ~"Ako bi se ne bila zgodila ona nesreča,
401 X   |           nisem smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko." ~"In
402 X   |        bosta mož in žena, kaj sem se hotela jaz vrivati med vaju!
403 X   |       pristopi oče k njima. Nista se prestrašila. ~"Bodita srečna,
404 X   |                Nekoliko dni potem se je razleglo grozovito pokanje
405 X   |          pete dohajale. In vendar se ni nihče pečal zanje, vsaj
406 X   |           za žive ne! Ženitovanje se je praznovalo v gradu, ženitovanje,
407 X   |          Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj pokonci držal, da
408 X   |           volje so bili. Govorilo se je celo, da se je stari
409 X   |           Govorilo se je celo, da se je stari oče Jelenko sam
410 X   |           bilo dovolj, tako da so se mize šibile. Na vrsto so
411 X   |          začel. Težko obloženi so se vračali gostje od pojedine