Part

 1 I   |     V tisti shrambi tiči po več ur na dan, preceja, zliva
 2 I   |  ljudi kakor malokdo, vedel več pripovedovati o Skalarju,
 3 II  |     kri, stare ni bilo zdaj več med njimi in vse so bile
 4 II  |    Približalo se je bilo že več vaških mladeničev; kako
 5 II  |  ali služabnica moja je, in več ko to." ~"Sužnja vaša je,
 6 III | potem s staro sosedo, ni je več zbudil. ~Zopet čez nekaj
 7 III |    volji, samo nazaj nikdar več v prejšnje življenje! Šel
 8 IV  |  Pač imam nekaj na srcu, že več časa, gospod; samo da ne
 9 IV  |    najbolj hvaležna. Nikdar več, rajši v vodo, kjer je najglobočja!" ~"
10 IV  |  mislijo, da ne bode nikoli več videl te deklice; užalilo
11 V   |    Rosana prebela, da se ni več bati za njeno življenje,
12 V   |     zlasti proti večeru, po več časa sedevala na vzvišenem
13 V   |     življenje; kaj je hotel več? ~"Pozno je že, jaz moram
14 V   |     Marko, zdaj me ni treba več voditi." ~"Moram torej že
15 V   |    Rosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta
16 VI  |  razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna
17 VI  |   govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom
18 VI  |    pred njim. Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval od
19 VI  | slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki spomin, o bridki
20 VI  |  ste jo, morebiti veste kaj več." ~"Dovolj, preveč; ali
21 VI  |    tem trenutju; to ni bila več krotka, boječa deklica.
22 VII |        da ti ne smem nikdar več pred obličje. To zapoved
23 VII |   Nikdar te ne bodem videla več, ne mene ti. Ali prepovedal
24 VII | pijatelj. To sem ti dejala, več -- nisem smela. Šla sem
25 VII |  govoril o tebi! Ko ni smel več pred moje oči, spozabi se
26 VIII|     ti povem, da zdaj ti ni več take sile, zdaj se že lahko
27 VIII|      To je dajalo Antonu še več poguma; mislil si je, temu