Part

  1 I   |            katerega je bil srečal in ogovoril, imel je vrečo
  2 I   |        Kakor sonce sije pravičnim in krivičnim, tako je stari
  3 I   |      vedno na potu, razveseljeval in kratkočasil ves okraj, v
  4 I   |       kratkočasnih izrekov, ugank in pripovedk, bilo je ljudem
  5 I   |           malo zakrivljenim nosom in širokimi usti, ki so se
  6 I   |       tako da je bil dober za dež in za sonce. Kadar je bil na
  7 I   |          zares, bali so se je psi in otroci, dasi jo je mož redkokdaj
  8 I   |           je mož redkokdaj rabil; in trpežna je bila kakor njegov
  9 I   |          igral. Koše je plel doma in po hišah; popravljal je
 10 I   | popravljal je ljudem razna orodja in radi so ga klicali, kadar
 11 I   |        prenašal jaz čebel v vreči in ti svoje preglavice; to
 12 I   |        svetu, ne drugega nikogar, in to bi bilo najbolje. Kje
 13 I   |          vsega mi ni bilo mogoče, in napotil sem se s težkim
 14 I   |        goro ali na goro Kalvarijo in je krvavi pot potil. Kako
 15 I   |         je z lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem; kakor toča
 16 I   |        kmet ima vsaj svojo streho in drv pozimi. Jaz ne vem,
 17 I   | sprehajajo samo po velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda
 18 I   |         tudi?' zadere se nad mano in rdeč je bil, kakor puran
 19 I   |          zanj vso našo vas kupil. In koliko je potem potrošil
 20 I   |         kakor da bi se Turka bal. In v njem živi sam s svojim
 21 I   |     hlapcem ali kaj je? Streže mu in kuha in kaj vem, kaj še?
 22 I   |         kaj je? Streže mu in kuha in kaj vem, kaj še? In pa s
 23 I   |          kuha in kaj vem, kaj še? In pa s tistim črnim psom!" ~"
 24 I   |          je prineslo v naše kraje in od kod je prišel. Nič dobrega
 25 I   |         sprehaja z bukvami v roki in čudno sam s sabo mrmra." ~"
 26 I   |         ur na dan, preceja, zliva in prekuhuje neke tekočine
 27 I   |           prekuhuje neke tekočine in druge stvari; ogenj, pri
 28 I   |      storil, potem je pa pobegnil in priklatil se v naše kraje,
 29 I   |        polju, dovolj jedi je bilo in pijače, Skalar nikomur dolžan
 30 I   |          zaslužek bi bil pri njem in ne težak. Rokodelci, ki
 31 I   |       roko, samo da je delo dobro in pa o pravem času gotovo.
 32 I   |         Torej je dobro imeti tatu in lisico blizu, ne samo, da
 33 I   |           te morebiti čakajo žena in otroci. Glej, sonce je zašlo;
 34 I   |        Tako sta se razšla Jelenko in Somrak, vsak na svojo stran.
 35 I   |        Jelenko, ki je poznal kraj in ljudi kakor malokdo, vedel
 36 II  |     nikoli raztržilo toliko blaga in živine; mnogi kmetič je
 37 II  |           kravico neprodano domov in po cesti se je vrstil voz
 38 II  |    posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci
 39 II  |          nepokvarjena kmečka grla in drobnega blaga, ki se kupuje
 40 II  |          povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne
 41 II  |        zdelo tako neizmerno dolgo in široko; zdaj je bilo slišati
 42 II  |            Res, dobro oko je imel in uho, ali kaj to, ker noge
 43 II  |        ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno
 44 II  |          tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih bi
 45 II  |     hišici podoben, vrata je imel in okna, še celo majhen dimnik
 46 II  |           z vozom s ceste v stran in ustavijo se na trati konec
 47 II  |           na pašo; vrata se odpro in iz voza se usuje kakor skozi
 48 II  |          žrelo čudna drhal, moški in ženske, mlado in staro,
 49 II  |            moški in ženske, mlado in staro, vsevprek. Zadnji
 50 II  |        obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu po životu
 51 II  |        drugi je kozolce prevračal in tretji je kolo zatočil od
 52 II  |         od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna
 53 II  |      početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki
 54 II  |        bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed
 55 II  |         imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj
 56 II  |           bilo zdaj več med njimi in vse so bile tako lepo oblečene!
 57 II  |          vse zgolj bleščeče zlato in srebro, to so morali biti
 58 II  |           lic, tako drobnih ročic in nožic! In kaj je bilo še
 59 II  |           drobnih ročic in nožic! In kaj je bilo še videti! Imeli
 60 II  |     človeško opravljeni, za moške in ženske, in pokonci so hodili,
 61 II  |   opravljeni, za moške in ženske, in pokonci so hodili, nekoliko
 62 II  |        jih glavar kakor procesijo in tako gredo v vas; od spred
 63 II  |       spred sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. Kadar
 64 II  |          dolgem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo
 65 II  |   občinstva seveda je stalo bliže in dalje okoli. Ali tudi ti
 66 II  |   torilcem v roki je hodila okrog in tako prijazno je prosila
 67 II  |          tako prijazno je prosila in prigovarjala ljudem, da
 68 II  |           ljudem, da je vendar ta in oni, četudi nerodno, posegel
 69 II  |       položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo
 70 II  |         vsem, kar je bilo videti, in razvajeni niso bili Zaleščani.
 71 II  |     pobiral, po samih rokah hodil in druge take čudeže delal;
 72 II  |    opravljen, z različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikdar
 73 II  |    mislila je, da je mož oženjen, in prerokovala mu je, da bo
 74 II  |          otroki. Ko se mož zareži in vpraša, s čigavimi otroki,
 75 II  |          sta dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila
 76 II  |           se, kakor da bi padala, in zdaj -- srce je zastalo
 77 II  |         pade zopet na drugo stran in ujame se z drugo roko. ~
 78 II  |           nasmehom, potem izgine. In kaj je bilo njeno plačilo?
 79 II  |        njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani
 80 II  |       niso znali. Uboga deklica! ~In tako so se vršile igre ves
 81 II  |          da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno
 82 II  |        nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila žalostna.
 83 II  |        gre z njimi na drugi konec in si tam napravi svoje igrališče.
 84 II  |         Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mračilo
 85 II  |       zgrudi na tla: huda vročina in nenavadni trud sta bila
 86 II  |         ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer
 87 II  |          silno nagle jeze je bil, in gorje mu, kdor se je ustavljal
 88 II  |      povelju. Hud gospodar je bil in nmogokateri njegovih podložnih
 89 II  |            Razsrdi se: dva koraka in stal je pred deklico, s
 90 II  |        roki, ki ga je imel za pse in sploh za znamenje svoje
 91 II  |         zaripljen je bil v obrazu in strele so mu švigale iz
 92 II  |      zavpije stopivši med deklico in razkačenega glavarja, "ali
 93 II  |           pastirja. ~"Bič iz roke in da se mi ne ganeš, če ne --" ~
 94 II  |           iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika,
 95 II  |       očesom ni trenil. ~"Gani se in sprožim," reče mu z mirnim
 96 II  |      vrste ljudje niso preobčutni in tudi ne smejo biti. Mož
 97 II  |           ali služabnica moja je, in več ko to." ~"Sužnja vaša
 98 II  |         govoriti. Vi poznate svet in veste, kako se po njem godi.
 99 II  |        pri nas ni taka navada." ~"In ko bi zdaj jaz, ki tukaj
100 II  |         otroka; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče: ko
101 II  |      hočete, storite z njo," reče in spravi z veselim obrazom
102 II  |         Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče --
103 II  |           dobrotniku bledo ročico in hvaležno ga pogleda s svojimi
104 II  |         glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje.
105 II  |         nosite, kar vas je, stari in mladi; mož vas ne morem
106 II  |       zdravnik, žilo, potem senci in čelo. Nič ni bil videti
107 II  |       malo zaupanja do Zaleščanov in deklici je bilo treba skrbne
108 II  |           streči bolnemu dekletu; in ako jo najdete, pošljite
109 II  |    Pošteni Jelenko mu rad obljubi in takoj začne premišljevati
110 II  |         takoj začne premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka
111 II  |   gostilno. Tam jo položi na klop in ukaže nekoliko krepilne,
112 II  |            da naj jo puste v miru in da naj ne delajo preveč
113 II  |         si hotel, pusti me v miru in hodi, Marko." ~Marko se
114 II  |            z ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena sreča.
115 II  |           bilo znano vsej družbi; in kakor so bili ljudje surovi,
116 II  |          ljudje surovi, izprijeni in razuzdani, moški in ženske,
117 II  |     izprijeni in razuzdani, moški in ženske, sveta jim je bila
118 II  |         je bila bratova ljubezen. In Rosana? Prijazna je bila
119 II  |           tako rekoč, da jo ljubi in ji streže po svoji moči.
120 II  |          moči. Vedno je bila tiha in otožna tudi z njim; nikoli
121 II  |     mladenič umiril, vesel je bil in zadovoljen, da ga sestra
122 II  |         se je vsem verjetno zdelo in vsi so jo do tega časa,
123 II  |      gostilno. Slednjič se zdrami in gre iskat očeta. Ko ga najde
124 II  |           pri vinu, stopi predenj in reče mu s krepkim, moškim
125 II  |           vprašal človeka, kdo je in kaj je; meni to nič mar.
126 II  |          že rekel, pojdi jo iskat in če jo najdeš in mi jo privedeš
127 II  |          jo iskat in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj, tem
128 II  |              Tako se razideta oče in sin. Mož je imel malo zaupanja
129 II  |          po vasi, potem pa truden in lačen vrnil se k svoji družbi. -- ~
130 II  |           dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je stopal
131 II  |      straha. Jelenko je bil dobro in urno opravil, kar se mu
132 II  |         Našel je pripravno žensko in pregovoril jo, da je šla
133 II  |          potem ji vošči lahko noč in odide. ~
134 III |        vse to je že dolgo glodalo in razjedalo njen šibki životek;
135 III |           dolgo se je premagovala in vse voljno prenašala; molče
136 III |         preveč svetlobe v sobo -- in potem mirno čakati, ali
137 III |           čakati, ali se še oživi in razvname tleča iskrica življenja. ~
138 III |      zgodaj je bila izgubila moža in otroka. Samotarila je v
139 III |            stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. In zdaj
140 III |       čula in molila pri mrličih. In zdaj je stregla ubogi Rosani;
141 III |          Zavitek skrije pod odejo in šele potem, ko je bila preoblečena,
142 III |        glavi. Naglas je govorila, in sicer tako, da Skalarju,
143 III |           ji je sedela bleda mati in šivala. Solze so ji kapale
144 III |          so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči
145 III |      lahko gre spat brez večerje. In ko se mati nato še huje
146 III |          službo, pridno bo delala in prislužila toliko, da jima
147 III |        Čez nekaj časa potem kleči in joka pri zglavju materine
148 III |         sunil te je od sebe, tebe in mene. In vendar sem nedolžna.
149 III |         je od sebe, tebe in mene. In vendar sem nedolžna. Ti
150 III |         globoko v srce: nedolžno! In kadar pride čas, pričaj
151 III |          bila nedolžna, nedolžna. In ta čas pride, mora priti,
152 III |          premlada. Glej, tukaj -- in umirajoča žena vzame izpod
153 III |         morem zapustiti. Vzemi to in zvesto hrani, to je vse
154 III |        korist. Zdaj vstani, dete, in pojdi po sosedo." Ko je
155 III |          Utrujena leže poleg pota in zaspi. Tu pride tuj mož,
156 III |          pride tuj mož, zgrabi jo in odnese. Srce je pretresel
157 III |           zamišljen; potem vstane in hoče oditi, ko deklica zopet
158 III |      starka. ~Skalar molče vstane in odide. Ves drugi dan je
159 III |      drugi dan je bil še bolj tih in redkobeseden nego že po
160 III |       deklica tukaj v gradu, taka in taka. Rekel sem mu, da nič
161 III |           pa hodi vedno oprezovat in zalázovat okoli gradu. To
162 III |         visoke postave, črnih oči in las, zarjavelih lic, čudno
163 III |         potem se bode videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš,
164 III |        konju z deklico v naročju. In tako se je vedno bolj približeval
165 III |       sluti, kako blizu ji je on; in ko bi slutila, kdo mu je
166 III |       bilo hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta.
167 III |           noč; potem leže v travo in kmalu mirno zaspi. ~Drugo
168 III |           vasi do vasi po okolici in popraševal, ali ne potrebujejo
169 III |          rad bode storil vse, kar in kakor se mu bode velelo. ~
170 IV  |          iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka, kratka trava
171 IV  |   neveselo rasla po peščenih tleh in okrog je bilo navadno gozdno
172 IV  |          gozdno drevje, robidovje in drugo trnje, ki je sezalo
173 IV  |           moči. Vse je bilo mirno in tiho okrog, samo zdaj pa
174 IV  |       daleč pred njim sinje goré, in za njimi so snežniki visoko
175 IV  |         je naslonil na roko glavo in globoko se zamislil. Sam
176 IV  |           se zamislil. Sam je bil in čutil je, da je sam, morebiti
177 IV  |           vse človeško življenje! In vendar, česa je pogrešal?
178 IV  |         je pogrešal? Zdrav je bil in krepak; ostrozoba skrb mu
179 IV  |         potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka! ~
180 IV  |     obraza trudi in ubija za ženo in otroka! ~In spominja se
181 IV  |         ubija za ženo in otroka! ~In spominja se časa, ko je
182 IV  |      bivala poleg njega; s trudom in bojem si jo je pridobil.
183 IV  |     izsledoval skrivnosti narave, in ne brez uspeha. Njegovo
184 IV  |    imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno njegovo delo,
185 IV  |          zdravniški stan -- njemu in pozneje družici svoji. Kratka
186 IV  | nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo
187 IV  |            iztrgal si jo iz srca: in mesto, kjer je prej ona
188 IV  |         je bližal nekdo. Obrne se in oko se mu zvedri, ko zagleda
189 IV  |           nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikdar
190 IV  |          vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno: ~"Kaj
191 IV  |           tedaj, ko ste prišli vi in me rešili. In vendar bi
192 IV  |           prišli vi in me rešili. In vendar bi tako rada znala
193 IV  |           ko slovo jemljem od vas in bi se vam rada, tako rada,
194 IV  |        priložnost z vami govoriti in tako sem se vam približala." ~"
195 IV  |    veselic; samo reči ti je treba in precej jutri bodo deklice
196 IV  |         po svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamna
197 IV  |           bi me moralo sram biti; in tako hočem zanaprej živeti;
198 IV  |         Človek mora vendar jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka,
199 IV  |      zadregi. Slednjič se ojunači in spregovori: ~"Nikoli še
200 IV  |        moja tolažba je bilo petje in tudi na kitaro sem nekoliko
201 IV  |          Kje so se pa ptiči učili in vendar tako lepo pojo!" ~"
202 IV  |         vendar tako lepo pojo!" ~"In kadar dobiš kitaro?" ~"Dejala
203 IV  |           prav iz srca: zbogom -- in pojdem." ~"Nič te ne pregovori?" ~"
204 IV  |           rekli, da sem prešibka; in kaj bi vam mogla biti drugega?
205 IV  |      morala tako ločiti od vas." ~In približa se mu ter poda
206 IV  |     spolniti. Drage obleke, zlata in biserov, vsega ti hočem
207 IV  |           ti more razveseliti oko in srce. Nobena deklica ne
208 IV  |       biti tako lepa, tako srečna in vesela, kakor je Rosana
209 IV  |      odurnega starca, ki jo hrani in čuva kakor čarovnik zakleto
210 IV  |            ne zakleta, sirota sem in bivam rada pri vas." ~"Če
211 IV  |         bode prav; kaj nisem vaša in vi ste moj gospod?" ~"Reci
212 V   |           življenje, bil je miren in zadovoljen. Rad, nadvse
213 V   |           pride zaželena prilika. In prilika je prišla. ~Ne daleč
214 V   |          kvišku molele ob straneh in med njimi so siromaško životarile
215 V   |        pritlikave smreke, macesni in grmovje. Sem je rada zahajala
216 V   |        dobro ji je tu déla samota in tihota, čuti ni bilo glasu
217 V   |       potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli po
218 V   |     najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa
219 V   |          ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem,
220 V   |       sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena ji je donela
221 V   |       popoldne s kitaro v naročju in pela. Pod hribom na polju
222 V   |         ostre kose njegove; trava in cvetica -- ena usoda! Ali
223 V   |        zapuščena sirota. ~Od kodi in kam jaz tečem, ne znam, ~
224 V   |          gozdu; še nekaj trenutij in stal je pred njo. ~Rosana
225 V   |          roko. ~"Ti tukaj, Marko, in v taki obleki?" ~"Rosana,
226 V   |           povedati grajski sluga, in drugega človeka nimam, da
227 V   |       očeta, kako je zanjo skrbel in kako jo je pregovoril, da
228 V   |           To je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu
229 V   |        srcu za to blagodušnost. ~"In zdaj sem tukaj," končala
230 V   |           ne vem; tudi mislim ne. In ti, Marko, zdaj si ti na
231 V   |       končal, vpraša ga Rosana: ~"In tvoj oče?" ~Zdaj prvič je
232 V   |              Ti si srečen, Marko, in sam ne veš, kako. A kaj
233 V   |        nehote položi roko na srce in pogled njegov je govoril:
234 V   |       Glej ta jarek tu, Rosana!" ~In mladenič stopi na rob skalnatega
235 V   |     skalnatega brega, pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo
236 V   |        govoreč: ~"Samo eno besedo in planem tja dol!" ~Skoraj
237 V   |          si me tako prestrašil." ~In res se je deklica tresla
238 V   |        moram domov," reče deklica in vzame kitaro, ki jo je bila
239 V   |          bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče." ~Marko nekoliko
240 V   |        toliko sem govoril s teboj in vendar ti nisem povedal,
241 V   |          lepe sanje izpred oči -- in jaz bi bil nesrečen!" ~"
242 V   |           To ti rada obljubim!" ~"In še nekaj. A kaj bi govoril!
243 V   |      govoril! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do dne.
244 V   |         gradovi, kaj je vse zlato in srebro proti zvesto ljubečemu
245 V   |      ljubezen. A prišel bode čas, in ta čas ni daleč; prišlo
246 V   |          se ti bode srce zbudilo, in tega trenutja se bojim.
247 V   |           naj ti obetam, siromak? In vendar, Rosana, sama misel
248 V   |            zdrav um, krepka volja in podoba tvoja pred očmi --
249 V   |           z obilim blagom obložen in bi ti dejal: Glej, vse to
250 V   |  pomišljati. Urno si podasta roko in Marko krene proti polju,
251 VI  |      ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti upalo bledo lice,
252 VI  |  otemnelemu očesu, naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu:
253 VI  |          razcvita v prvem poletju in jutranje rose kapljica trepeče
254 VI  |           ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval, ko je videl te
255 VI  |          je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako
256 VI  |           vse to je videl nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno,
257 VI  |         ena sama ženska na svetu! In ta glas, kdor ga je slišal
258 VI  |          žarečim jabolkom v roki, in njen je glas, ki ga čuje: ~"
259 VI  |         jablano sem ga pobrala." ~In Rosana mu poda jabolko;
260 VI  |         mogla zaspati. Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila,
261 VI  |     zagleda, hoče stopiti predenj in vprašati ga, zakaj je hud. ~
262 VI  |       ubogim, nedolžnim dekletom. In če je tudi res njena hči,
263 VI  |         to krivico po svoji moči? In ti? Do zdaj si domišljal
264 VI  |           sam trpel v obili meri, in zdaj žališ brez usmiljenja
265 VI  |           ste z mano, kakor vidim in čutim, gospod; ako ste se
266 VI  |           bodeva živela kakor oče in hči!" ~Rosana se ne gane
267 VI  |       prav v tvojih letih bi bila in ravno taka, ravno tako lepo,
268 VI  |          ne smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še mlada,
269 VI  |           se ji svetile, stala je in govorila slovesno kakor
270 VI  |         vsem svetom hočem pričati in vpiti: Moja mati so bili
271 VI  |       nedolžni; sami so mi rekli, in kako so mi rekli! Na smrtni
272 VI  |     najhudobnejši človek ne laže, in moja mati se niso lagali!" ~
273 VII |          razsoditi njegova usoda, in bal se je te razsodbe. Že
274 VII |          Rosana molče poleg njega in oči upirala vanj. ~Prvi
275 VII |           je napis: "Mojemu možu" in govoril je tako:  "V črni
276 VII |          moje kosti, ko ti pride, in trdno vero imam, da ti pride
277 VII |        prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi s pisanjem te
278 VII |           sem ji govorila o tebi! In govoriti sem morala. Sirota
279 VII |           da ima vsak otrok mater in očeta, kje je njen oče?
280 VII |         po svetu. Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem
281 VII |           dokaz moje nedolžnosti, in ti bi bil padel predme na
282 VII |        dobro, blago tvoje srce -- in prosil me: Odpusti! In že
283 VII |            in prosil me: Odpusti! In že sem bila segla po tem
284 VII |         naj živi, kakor do sedaj, in hči naj zanj trpi. Tvoja
285 VII |           je bilo njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje
286 VII |         kako se mi je približeval in dobrikal, kako me je zalázoval
287 VII |    dobrikal, kako me je zalázoval in pregovarjal; zdaj prosil,
288 VII |       pričali zoper mojega očeta. In jaz? K njemu hitim -- da,
289 VII |      preganjana zver po zakotjih. In kmalu ne sama; dobila sem
290 VII |      Tvoje srce je polno ljubezni in hrepeni po ljubezni; o koliko
291 VII |   spreobrnila v bridko sovraštvo; in ti ne moreš živeti brez
292 VII |          tolažba, Rosana ti pride in pozabljene bodo vse bolečine!
293 VII |           na hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi ti zdaj s sladkimi
294 VII |           tudi moj delež! Tolažba in veselje bodi svojemu očetu,
295 VII |         stoji pred tabo tvoj oče! In ti stojiš, ne hitiš mu na
296 VII |         bi mi iz usmiljenja, zase in v svoje matere imenu. Glej,
297 VII |         kakor koklja svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~
298 VII |          bilo samo malo trenutij, in vendar najhujša pokora ubogemu
299 VII |          da Rosana še vedno stoji in stoji, užali se mu srce,
300 VII |       prsi mu plane: ~"Moj oče!" ~In dolgo časa se jokata oče
301 VII |          dolgo časa se jokata oče in hči. ~"In ti," obrne se
302 VII |           se jokata oče in hči. ~"In ti," obrne se čez nekaj
303 VIII|        potem sta bila oče Jelenko in Somrak zopet v pogovoru.
304 VIII|            gnezdo mladih Somrakov in Somračic, počivalo v kotu
305 VIII|         trudil Jelenko, primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak
306 VIII|       Somrak pa je gledal, ugibal in pomagal, kolikor je vedel
307 VIII|         pomagal, kolikor je vedel in znal. ~"Veš kaj, Somrak,"
308 VIII|      Somrak," reče Jelenko tehtno in resno gospodarju, izpustivši
309 VIII|         okoristil z božjo pomočjo in Skalarjevo. Ali boš zdaj
310 VIII|           je že pošepetala na uho in namignila, kaj bi bilo dobro.
311 VIII|           bilo dobro. Dekletce pa in oče -- saj veste, ona z
312 VIII|     dekleta. Lepa je kakor misel, in dobra, prijazna tudi. Ko
313 VIII|           na Skali? Vse posnaženo in pobeljeno po gradu, zunaj
314 VIII|         pobeljeno po gradu, zunaj in znotraj, vse polno rož in
315 VIII|         in znotraj, vse polno rož in pisanega cvetja okoli gradu;
316 VIII|         je pomladil za deset let; in dobre volje je vedno, prijazen
317 VIII|       prijazen z vsakim človekom. In kadar ona vzame svojo kitaro,
318 VIII|       drevesom ali pa tudi na tla in začne peti -- ali ste jo
319 VIII|         kako poje! On jo pa gleda in posluša in srečen je; sama
320 VIII|         On jo pa gleda in posluša in srečen je; sama sreča ga
321 VIII|       srečen je; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari se
322 VIII|          stvari se godé na svetu, in to v našem kraju! In pa
323 VIII|       svetu, in to v našem kraju! In pa Marko; ravno o tistem
324 VIII|          cerkev zidali, črnih las in oči, orjavelega lica, in
325 VIII|          in oči, orjavelega lica, in zateza tudi tako čudno,
326 VIII|          ko govori." ~"Lep dečko; in krepak je tudi in močan." ~"
327 VIII|          dečko; in krepak je tudi in močan." ~"Ali ste slišali,
328 VIII|      slišali, kako je bil zleknil in na tla položil Voznikovega
329 VIII|       hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton -- obriši si
330 VIII|         da Marko tako voljno trpi in prenaša vedno zbadanje njegovo.
331 VIII|         sabo kakor svinja z mehom in da se ne gane. To je dajalo
332 VIII|       pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela prašči vanj.
333 VIII|     pivzdigne, drži ga nekaj časa in stiska, kar kosti so hreščale,
334 VIII|          zgodilo. Anton se pobere in odide tiho s svojima tovarišema." ~"
335 VIII|    domačijo ji je zapustil Gregor in gotovine tudi. Pridna je
336 VIII|          gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada
337 VIII|           lepa tudi, rada ga ima, in kako ga rada ima! Prej je
338 VIII|      kakor sončnica za soncem." ~"In Marko?" ~"Marko? Kako bi
339 VIII|              Kaj pa mati?" ~"Mati in hči, ena misel, ena volja.
340 VIII|           poroka." ~"Poroka bo že in kmalu morda tudi, samo čigava,
341 VIII|           na oklic. Kaj tu stojiš in čeljustaš in motiš moža
342 VIII|        Kaj tu stojiš in čeljustaš in motiš moža pri delu, ko
343 VIII|          je zgodilo?" vpijeta oče in mati. ~"O joj, joj! -- Tam
344 VIII|        kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko se urno napotita
345 IX  |          Grad je bil znova ometan in pobeljen; okna, prej oprašena,
346 IX  |          peskom redka trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj
347 IX  |          centifolije, pelargonije in druge pisane cvetice, kakršnih
348 IX  |           prišla na Skalarjev dom in njeni žarki so blagodejno
349 IX  |      žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostore in
350 IX  |          in ogrevali vse prostore in njih prebivalce. ~Skalar
351 IX  |    cveticam prst zrahlja, presaja in kar je enakih vrtnarskih
352 IX  |          oči. Tako zdrava, vesela in srečna, kako bi mogla tiha
353 IX  |            V tem trenutju priteče in prisopiha deček iz vasi
354 IX  |         jim, da naj bodo mirni." ~In Skalar pusti svoje vrtnarsko
355 IX  |         prestrašila take novice. ~In res se je bila Rosana prestrašila.
356 IX  |       okoli vratu se oklene očeta in strastno vpije: ~"Rešite
357 IX  |        poteka; midva tu govoriva, in on umira! Z vami grem, vzemite
358 IX  |          vso moč konj s Skalarjem in njegovo hčerjo iz grada
359 IX  |      preplašeno. Glave so stikali in ugibali. "Voznikov ga je,
360 IX  |            starega Jelenka, Rezko in njeno mater; prosi jih,
361 IX  |         ter ji reče: ~"Mirna bodi in -- upaj!" ~To je bil Rosani
362 IX  |         misel, da ostane pri njem in mu streže. To ji je moral
363 IX  |          srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva
364 IX  |      vedela, kaj je Marku Rosana. In zdaj je ona pri njem; ona
365 IX  |            zadnje besede njegove, in sama mora stati zunaj! Srce
366 IX  |            da jo ljubi. "Živi naj in srečen naj bode, četudi
367 X   |     začuje petje, sede vrhu skale in posluša; v presladkih čutih
368 X   |           V hipu je bila izruvana in stari parobek je visel na
369 X   |      vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo; bodi mi milostna
370 X   |           pride kaka druga misel, in res mu je prišla. ~"Zdaj
371 X   |        reče ji kolikor more resno in moško; "ne izpustim te,
372 X   |          bili tvoji vrstniki. Kdo in kaj sem bila jaz? Ti si
373 X   |          uboga sirota brez matere in očeta! Vsega ti ne morem
374 X   |         se mi je zdelo, Marko." ~"In ko si slednjič našla očeta?
375 X   |             Vse morava vedeti." ~"In ako ti rečem samo: Rezka,
376 X   |        nama?" ~"Rada te je imela, in kako! Tudi ti, mislila sem,
377 X   |         so govorili, da bosta mož in žena, kaj sem se hotela
378 X   |           Ljubi svojo ženo, veruj in zaupaj ji; nji veruj in
379 X   |           in zaupaj ji; nji veruj in zaupaj, ne svojim prijateljem!" ~***
380 X   |        razleglo grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici.
381 X   |       mislili: Zdaj je sodni dan, in bežali so zbegani, ne vedi
382 X   |          jih komaj pete dohajale. In vendar se ni nihče pečal
383 X   |        kar stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti zlepa ne
384 X   |        svata sta bila tudi Somrak in oče Jelenko. Kaka čast!
385 X   |          To je z velikim veseljem in ponosno pripovedoval vsakemu,
386 X   |           ni bilo verjetno; Marko in Rosana sta si lahko novo
387 X   |          lahko novo kupila, kadar in kolikorkrat je bilo treba.
388 X   |           to pripuščal stari oče, in dober pestún je bil Jelenko,