Part

  1 I   |               oče Jelenko, kaj imate na rami?" ~"Čebele!"  Mladi
  2 I   |              ogovoril, imel je vrečo na rami; v vreči pa menda,
  3 I   |              je stari Jelenko, vedno na potu, razveseljeval in kratkočasil
  4 I   |              mizo. Kdor ga je srečal na potu, dobil je svoj delež
  5 I   |              ki so se navadno držala na smeh. Noge je imel nekoliko
  6 I   |            in za sonce. Kadar je bil na potu, imel je dolgo, krepko
  7 I   |          treba pomoči bolni živini. ~Na takem potu ga je bil tudi
  8 I   |            Kaj nosiš ti tako težkega na glavi, ker si tako potlačen?
  9 I   |             je, naju bi celo ne bilo na svetu, ne drugega nikogar,
 10 I   |             bil, Somrak?" ~"Tam gori na Skali pri tistem -- ne vem,
 11 I   |           kaj? Govori se, da zna mož na črne bukve, ali si videl
 12 I   |           črne, ne vem: ni mi prišlo na misel, da bi gledal, kakove
 13 I   |              A, tako? Potem si pa že na pravem potu." ~"Ne, nič
 14 I   |            neki Somraku kaj posodil? Na kaj? Na tisto kolibo, ki
 15 I   |         Somraku kaj posodil? Na kaj? Na tisto kolibo, ki že od starosti
 16 I   |              ni bilo huje, ko je šel na Oljsko goro ali na goro
 17 I   |            je šel na Oljsko goro ali na goro Kalvarijo in je krvavi
 18 I   |  zapravljivcem; kakor toča je padalo na mojo ubogo glavo. Sploh
 19 I   |              Za tisto staro podrtijo na Skali je dal toliko denarja,
 20 I   |            njegove duše, ko bo ležal na smrtni postelji." ~"Vidiš,
 21 I   | najnesrečnejši človek vendar nisi še na svetu. Če se ti tukaj slabo
 22 I   |              slabo godi, bo se ti pa na onem svetu bolje." ~"Tisto
 23 I   |              siromaki imamo pekel že na tem svetu; zato menim, da
 24 I   |          menim, da se nam ga ni bati na onem. Kje bi pa bila potem
 25 I   |         enkrat, ko jih je bil Skalar na kamnu pozabil. Pogledal
 26 I   |         tisti shrambi tiči po več ur na dan, preceja, zliva in prekuhuje
 27 I   |              jaz sam sem mu že delal na polju, dovolj jedi je bilo
 28 I   |              Jelenko in Somrak, vsak na svojo stran. Jelenko ni
 29 II  |              morebiti še nikdar prej na zaleškem sejmu kakor danes.
 30 II  |              se je bilo sešlo zlasti na večer toliko, da se je vse
 31 II  |            zdaj je bilo slišati hrup na tem koncu vasi, zdaj kričanje,
 32 II  |          vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo, da je bil
 33 II  |         ceste v stran in ustavijo se na trati konec vasi. Voznik
 34 II  |          brez posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odpro in
 35 II  |            izstopivši iz voza, takoj na glavo postavil, drugi je
 36 II  |          mnogo odloga, vsak je moral na svoje delo. Začno se čudne
 37 II  |              se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba.
 38 II  |           noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu
 39 II  |           dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu Potrebniku.
 40 II  |          Vznak ležečemu položita dva na prsi velik kamen ter mu
 41 II  |         razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi je
 42 II  |             ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela
 43 II  |             spozna prerokinja, da ni na pravem sledu; sploh je bilo
 44 II  |        pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj je skakala po
 45 II  |        vedeli gledalci, da je vse to na videz, pade zopet na drugo
 46 II  |              to na videz, pade zopet na drugo stran in ujame se
 47 II  |        spleza zopet dol. Prikloni se na vse strani s posiljenim
 48 II  |             mu je le denar služila. ~Na večer celo je bilo vse polno
 49 II  |              je bilo vse polno ljudi na igrališču. Od vseh strani
 50 II  |             mu veli, naj gre z njimi na drugi konec in si tam napravi
 51 II  |            že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila
 52 II  |          vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je bilo treba iti
 53 II  |              bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala poleg
 54 II  |          slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina in nenavadni
 55 II  |            gleda svojega nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo;
 56 II  |           nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo; meri ga
 57 II  |              da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel
 58 II  |       ubogega otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico,
 59 II  |              njegovem gradu, zidanem na skali, obrne se zopet k
 60 II  |              nekoliko kancev deklici na jezik. Torej je bilo morebiti
 61 II  |              najdete, pošljite mi jo na dom." ~Pošteni Jelenko mu
 62 II  |              gostilno. Tam jo položi na klop in ukaže nekoliko krepilne,
 63 II  |             nenavadno prikazen: moža na konju z otrokom v naročju.
 64 II  |         gospoda tudi bolnega človeka na sebi. ~Ali imenitnih dogodb
 65 II  |              sin s svojega igrališča na drugem koncu vasi k očetu,
 66 II  |              boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski
 67 II  |             so jo do tega časa, vsaj na videz, imeli za Markovo
 68 II  |              da nima rad zvedavosti. Na Skalarjevem domu se je malo
 69 II  |              mu položi spečo deklico na roke, naj jo drži, da stopi
 70 II  |               konj ga je mirno čakal na dvorišču; gospod pa si postavi
 71 III |           raznih potrebah; hodila je na porode, stregla bolnikom,
 72 III |          bode prebudila. ~Bilo je že na večer, ko se deklica predrami;
 73 III |           šivala. Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa
 74 III |           varstvo; saj nimaš nikogar na svetu, da bi zate skrbel,
 75 III |               sirota! Pač živi nekdo na svetu, bogve kje; on bi
 76 III |              dete. Preveč sem trpela na svetu; trpela sem tudi zate,
 77 III |            trpeti, če je kaj pravice na zemlji. Vsega ti ne morem
 78 III |            krik deklice, ki je vpila na pomoč. Potem utihne, kakor
 79 III |              O naj ostanem pri tebi; na zemlji je žalostno, tu gori,
 80 III |              ima mož nekaj posebnega na srcu. Slednjič se vendar
 81 III |              Rosani; kmalu ji je bil na sledu. Popotni sejmarji
 82 III |           pravili, da so videli moža na konju z deklico v naročju.
 83 III |             je bila; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa
 84 III |          časa je pohajal pod gričem, na katerem je stal trdni grad,
 85 III |            biva, kar ima najdražjega na svetu. Ona pač ne sluti,
 86 III |              srcu kakor kdor si bodi na svetu. Vendar tako ali tako;
 87 IV  |             samega človeka. ~Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski
 88 IV  |           zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici pod hrastom. Skalar
 89 IV  |         lepoto; potem pa je naslonil na roko glavo in globoko se
 90 IV  |              ne bil menjal z nikomer na svetu. Tedaj ni bil sam;
 91 IV  |         čislan zdravnik, bil je celo na glasu učenjaka; duh njegov
 92 IV  |         deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, "nič
 93 IV  |             Videti je, da imaš nekaj na srcu, govori!" ~"Pač imam
 94 IV  |            govori!" ~"Pač imam nekaj na srcu, že več časa, gospod;
 95 IV  |             zame storili kakor nihče na svetu -- razen moje matere!
 96 IV  |           kdo bi te vzel v službo?" ~Na to Rosana nekoliko časa
 97 IV  |        tolažba je bilo petje in tudi na kitaro sem nekoliko znala.
 98 IV  |            mi pa tudi sami pride kaj na um; saj peti je tako lahko,
 99 IV  |             ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, ogleduje
100 IV  |             gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga rada imela,
101 IV  |            pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben
102 IV  |          izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna
103 V   |           divji, malo prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je
104 V   |         večeru, po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena
105 V   |          naročju in pela. Pod hribom na polju je Marko kosil. Na
106 V   |             na polju je Marko kosil. Na široko je sukal koso na
107 V   |              Na široko je sukal koso na desno, na levo; debela,
108 V   |              je sukal koso na desno, na levo; debela, ravna red
109 V   |            potok, ti konec je pota? ~Na bregu sedi, tako govori ~
110 V   |            se sam ~brez mira, pokoja na sveti. ~Potoček, postoj,
111 V   |             gradu. Govoreč o prizoru na igrališču se je skrbno ogibala
112 V   |             In ti, Marko, zdaj si ti na vrsti." ~Marko ni imel mnogo
113 V   |            zardi, nehote položi roko na srce in pogled njegov je
114 V   |          Rosana!" ~In mladenič stopi na rob skalnatega brega, pripogne
115 V   |               ki jo je bila položila na tla. ~"Že? Ali te smem nekoliko
116 V   |            pod grada; potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo
117 V   |             hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer se mu je bilo
118 V   |          rajši slišal, ko ne vem kaj na svetu, tega mi vendar reči
119 VI  |             povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu,
120 VI  |            Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je
121 VI  |       jutranje rose kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega sonca;
122 VI  |              je bila ena sama ženska na svetu! In ta glas, kdor
123 VI  |              ni dal pravega odgovora na njeno vprašanje; mirno ji
124 VI  |        naveličal, brez skrbi bodi!" ~Na to Rosana: ~"Če je res tako,
125 VI  |         trenutju. ~"Pridi, pridi sem na srce moje," vabi jo z odprtima
126 VI  |         Tolažba mi bodi, radost moja na stare dni; pozabljeno bodi,
127 VI  |        materina podoba, ko je ležala na smrtni postelji, spominjala
128 VI  |          rekli, in kako so mi rekli! Na smrtni postelji, ko se najhudobnejši
129 VII |          resnico. Da ne omahne, sede na bližnjo klop pod hrastom
130 VII |            in ti bi bil padel predme na kolena -- o gotovo, saj
131 VII |        izgubljen, ako bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj,
132 VII |          priče niso krivo pričale -- na kolenih ga prosim, ponujam
133 VII |          zapuščena, slednjič omečim. Na dom k očetu nisem smela;
134 VII |           vama. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje in
135 VII |           dete moje, pridi, pidi sem na moje srce! Moje dete, moja
136 VII |            In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? Jaz
137 VII |         stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? Jaz sem tvoj
138 VII |             omečil -- zdrami Rosano. Na prsi mu plane: ~"Moj oče!" ~
139 VII |               ti, ki gledaš zdaj dol na naju z nebes, zveličana
140 VIII|             gre skrbni gospodar gor "na izbo" pogledat po zibeli.
141 VIII|             še mnogo druge poprave! ~Na dvorišču pred Somrakovo
142 VIII|              tisti gozdek --" ~"Res, na pol zastonj sem jih dobil!" ~"
143 VIII|            zastonj sem jih dobil!" ~"Na pol zastonj! Kaj boš? Saj
144 VIII|               pa ji je že pošepetala na uho in namignila, kaj bi
145 VIII|             ste videli, kako je zdaj na Skali? Vse posnaženo in
146 VIII|             vzame svojo kitaro, sede na klop pod drevesom ali pa
147 VIII|             pod drevesom ali pa tudi na tla in začne peti -- ali
148 VIII|        veselje. Čudne stvari se godé na svetu, in to v našem kraju!
149 VIII|               kako je bil zleknil in na tla položil Voznikovega
150 VIII|               kakor da bi dala stvar na oklic. Kaj tu stojiš in
151 VIII|            mu ni prišla prava beseda na misel, ali pa je bil premoder,
152 VIII|            po vsem životu kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko
153 IX  |        grmovju. Sreča je bila prišla na Skalarjev dom in njeni žarki
154 IX  |        pesmico, kakor ji pride ravno na misel. Srečni oče odgovarja,
155 IX  |              prisopiha deček iz vasi na grajski vrt. Ko zagleda
156 IX  |              Konj je že stal osedlan na dvorišču, kakor je bilo
157 IX  |              pogledat, kako je hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica
158 IX  |       Zgrudila se je bila od straha, na tleh je čepela kakor brez
159 IX  |        stanju! ~Malo potem je dirjal na vso moč konj s Skalarjem
160 IX  |               Glejte ga, tamle doli, na konju, kako drvi! Zdaj zdaj
161 IX  |             Pa dekleta ima pred sabo na konju!" ~Govorica potihne,
162 IX  |         Konja ustavi, izpusti Rosano na tla, potem stopi sam s konja. ~"
163 IX  |              zakliče ga Rosana, pade na kolena, prime mu mrzlo roko
164 IX  |              strašnem trenutju stori na tihem pri sebi, samo da
165 X   |                   X  Zopet je sedela na ljubem svojem prostoru v
166 X   |            je poslušal Marko, ali ne na ravnem polju, travo kosé;
167 X   |            je nabiral svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal,
168 X   |              plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana; ali jaz ne
169 X   |            parobkovo korenino, ki je na pol gledala iz tal. V hipu
170 X   |            in stari parobek je visel na stran. Ali dalje Marko ni
171 X   |            ki ni imela prijazne duše na svetu, razen tebe, moj Marko.
172 X   |             morem povedati, samo to: na smrtni postelji so mi izročili
173 X   |             ti, kar imam najljubšega na svetu. Ljubi svojo ženo,
174 X   |           tako da so se mize šibile. Na vrsto so hodile vmes tudi
175 X   |           milim nebom, ker je otroku na kolenih dobro senco delal