Part

  1 I   |     nesel ga vesel domov. Rad se mu je dal otrok malo za lase
  2 I   |   zakrivljene, pa ne tako, da bi mu bil lahko kolo med nogami
  3 I   |      kakor se je govorilo. Hrbet mu je bil sključen tako, da
  4 I   |        tistem -- ne vem, kako bi mu dejal, da bi ne bilo greha!" ~"
  5 I   |        hud človek; gorje, ako bi mu ne prinesel najemnine o
  6 I   |          zareži nad mano, naj se mu poberem izpred oči. Ni mi
  7 I   |        videl take živali; oči se mu svetijo kakor sovi ponoči." ~"
  8 I   |      jemlje, ali ga sam dela ali mu ga pa hudobni duh prinaša.
  9 I   |       hlapcem ali kaj je? Streže mu in kuha in kaj vem, kaj
 10 I   |       storil?" ~"Tega ne; nič se mu ne more očitati, delavce
 11 I   |       dobro plačuje, jaz sam sem mu že delal na polju, dovolj
 12 I   |          te naj ne skrbi, kar si mu dolžan ostal. Le mirno pojdi
 13 I   |       imel dobro srce, smilil se mu je ubogi Somrak, ki so ga
 14 II  |     glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako neizmerno
 15 II  |           širokih pleč. Lasje so mu bili zadaj dolgi, nad čelom
 16 II  |       lica. Kdor ga je videl, ni mu bilo treba popraševati,
 17 II  |        bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna
 18 II  |          na prsi velik kamen ter mu ga razdrobita s težkimi
 19 II  | različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem
 20 II  |        Menda, ker je slišala, da mu pravijo oče, mislila je,
 21 II  |          oženjen, in prerokovala mu je, da bo imel mnogo sreče
 22 II  |   poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim,
 23 II  |          vesela ali žalostna, da mu je le denar služila. ~Na
 24 II  |   nekoliko udov svoje družbe ter mu veli, naj gre z njimi na
 25 II  |      nagle jeze je bil, in gorje mu, kdor se je ustavljal njegovemu
 26 II  |        bil v obrazu in strele so mu švigale iz temnih oči. ~"
 27 II  |        očmi od nog do glave, bil mu je komaj do rame, kakor
 28 II  |          komaj do rame, kakor bi mu hotel reči: Ti nisi, da
 29 II  |        Gani se in sprožim," reče mu z mirnim glasom. ~Takega
 30 II  |     odgovori. Videti je bilo, da mu je bilo to vprašanje silno
 31 II  |        živali." ~"Iz zadrege sem mu pomagal." ~"Ne govoriva
 32 II  |          je toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo
 33 II  |         njegova navada, glava se mu je tresla od starosti. Poda
 34 II  |         tresla od starosti. Poda mu roko ter pravi: ~"Lepo ste
 35 II  |        na dom." ~Pošteni Jelenko mu rad obljubi in takoj začne
 36 II  |    drugem koncu vasi k očetu, da mu izroči, kar je bil zaslužil
 37 II  |      njegovim zaslužkom, tako da mu dá, kar ni bila sicer njegova
 38 II  |         se okoristi z njo, kakor mu drago. Sin je bil vesel,
 39 II  |        naenkrat. Zmedeni čuti so mu prešinjali prsi; notranji
 40 II  |        prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor
 41 II  |          Rosano, ki je menil, da mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo;
 42 II  |          bila njena sreča. Gorje mu, kdor bi se je bil s prstom
 43 II  |     bratom, ali posebne ljubezni mu ni kazala. Trpela je tako
 44 II  |         mogel pregovoriti, da bi mu razodola, kaj ji srce teži.
 45 II  |      vinu, stopi predenj in reče mu s krepkim, moškim glasom: ~"
 46 II  |       videti, da je sklenil, kaj mu je storiti. Mirno reče očetu: ~"
 47 II  |        nenavadno prikazen. Molče mu položi spečo deklico na
 48 II  |         stopi sam s konja. Potem mu jo zopet vzame ter jo nese
 49 II  |          in urno opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel
 50 II  |    potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno; potem
 51 III |          ni imela nikogar, da bi mu potožila svoje trpljenje;
 52 III |          edina skrb, edina misel mu je bila Rosana. Težko mu
 53 III |         mu je bila Rosana. Težko mu je bilo gledati bolno deklico
 54 III |       Prej se ga je ogibal, zdaj mu je večkrat nalašč hodil
 55 III |   Slednjič se vendar ojunači ter mu pravi: ~"Gospod, povedati
 56 III |          taka in taka. Rekel sem mu, da nič ne vem. Ali človek
 57 III |         vami govoriti. Dejal sem mu, da vas ni doma. Kdaj pridete?
 58 III |          vedeli, gospod. Kaj naj mu rečem, ako me bode zopet
 59 III |            Ako zopet pride, reci mu, da naj se oglasi čez kakih
 60 III |       videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je deklica
 61 III |       sledu. Popotni sejmarji so mu pravili, da so videli moža
 62 III |  hrepenečim očesom zre tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega
 63 III |        on; in ko bi slutila, kdo mu je porok, da bi se ga veselila?
 64 III |        pa je moral imeti, naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore
 65 III |    predaleč od grada; vsako delo mu je bilo po volji, samo nazaj
 66 III |     delavca, hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi kake četrt
 67 III |          sicer čudno gledal, nič mu ni prav upal; ali mladenič
 68 III |         ga je prosil najprej, da mu dá druge obleke, kar mu
 69 III |          mu dá druge obleke, kar mu je kmet rad storil. Preoblečen
 70 III |        skrbno paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno povedal,
 71 III |      storil vse, kar in kakor se mu bode velelo. ~Marko ni preveč
 72 III |     preveč obetal. Čez malo časa mu je šlo vsako delo lepo izpod
 73 IV  |          imel za seboj, zdelo se mu je tako prazno, pusto, ničevo;
 74 IV  |        in krepak; ostrozoba skrb mu ni glodala srca; dovolj,
 75 IV  |     Njemu je posvečeval, kolikor mu je prostega časa puščal
 76 IV  |          je prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila ne bogastvo. ~
 77 IV  |    stopinje za sabo; od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se
 78 IV  |        nekdo. Obrne se in oko se mu zvedri, ko zagleda Rosano
 79 IV  |    bolezen!" ~"Gospod," odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom
 80 IV  |      okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega
 81 IV  |     videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak
 82 IV  |       ljubeznivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo
 83 IV  |         od vas." ~In približa se mu ter poda mu prijazno roko.
 84 IV  |          približa se mu ter poda mu prijazno roko. Mož prime
 85 IV  |         imela, ljube roke, da bi mu, kadar pride čas, zatisnila
 86 IV  |      slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on
 87 IV  |       obrne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako
 88 IV  |     skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter izjokala se v
 89 IV  |             Jaz ne pojdem!" reče mu čez nekaj časa. ~"Kaj hočeš
 90 IV  |         ni upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga
 91 V   |          biti, miru je čakal, da mu sama pride zaželena prilika.
 92 V   |         da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil
 93 V   |           Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen posluša,
 94 V   |         kjer sonce zahaja. ~Znan mu je ta glas, kolikokrat ga
 95 V   |      stopi mladeniču naproti ter mu prijazno poda roko. ~"Ti
 96 V   |         povedati, Rosana." ~Nato mu deklica vse razloži, kako
 97 V   |        ljubezni do mene. Bil sem mu, kar moji tovariši; najljubši
 98 V   |         moji tovariši; najljubši mu je bil, kdor mu je največ
 99 V   |        najljubši mu je bil, kdor mu je največ pridobil." ~"Ne
100 V   |          bil rad rekel, a beseda mu ni hotela iz ust. Čez nekaj
101 V   |          bi svojo kri prelil, da mu spolnim najmanjšo željo.
102 V   |       prime za podpazduho, česar mu ni branila Rosana. Tako
103 V   |       sta bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti od svoje
104 V   |          časa molče stoji, težka mu je bila ločitev. ~"Ali te
105 V   |   prijeten je ta kraj!" ~Deklica mu molče prikima. Zdaj je bilo
106 V   |        odide; ali v tem trenutju mu skipi prepolno srce; strastno
107 VI  |    iznebiti neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z Rosano
108 VI  |         hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti. Prej ji
109 VI  |          to gibanje, zamislil se mu je duh v pretekle čase.
110 VI  |      Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj
111 VI  |      Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otroško vesela
112 VI  |          ga pobrala." ~In Rosana mu poda jabolko; ali sreče
113 VI  |         ter odide. Ves dan potem mu ni prišla pred oči. Žal
114 VI  |        njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kdo ve,
115 VI  |        kakor po navadi, potem se mu približa, rekoč: ~"Nezadovoljni
116 VI  |      nekako užaljen je bil, zato mu je bilo v tem trenutju nemogoče
117 VI  |    razumela; vedeti ni mogla, da mu je s svojim nedolžnim vprašanjem
118 VI  |          njegovo obličje. Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti;
119 VI  |          se je sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako gorko
120 VI  |         obdajal srce; tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti
121 VI  |      bilo srce; tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje,
122 VI  |     razsvetli temno obličje, oko mu rosi, lep je bil Skalar
123 VII |  Skalarju, ko je prijel izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo
124 VII |          hotel vrniti liste, kaj mu pač razodenejo? Vendar,
125 VII |     beseda njegova o meni; ti si mu verjel; svoji ženi nisi
126 VII |      orožje v roki; odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne
127 VII |       kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje.
128 VII |    izprosilo -- svoje poštenosti mu nisem mogla dati. ~Obljubil
129 VII |          ni mogel brati; skipelo mu je srce, oči so mu bile
130 VII |       skipelo mu je srce, oči so mu bile zalite s solzami. Vstane,
131 VII |           In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce?
132 VII |         stoji in stoji, užali se mu srce, solze ga posilijo,
133 VII |           zdrami Rosano. Na prsi mu plane: ~"Moj oče!" ~In dolgo
134 VIII|        bi se ne dejalo: Vbogajme mu jih je dal! Kako si se vendar
135 VIII|        ji sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je ves spremenjen,
136 VIII|        Jaz sem bil zraven. Anton mu je zabavljal, dražil ga,
137 VIII|       videti. Nagajal, zabavljal mu je, kadar je utegnil. Vse
138 VIII|   zbadanje njegovo. Ali slednjič mu je vendar kri zavrela. Bilo
139 VIII|          Ko zagleda Marka, začne mu zopet zabavljati; Marko
140 VIII|        ni žugnil, tako da sem se mu čudil. Mislil sem si, to
141 VIII|         ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela
142 VIII|          Slednjič ga izpusti ter mu reče mirno: ,Tako, zdaj
143 VIII| jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu je bila dala tako nespodoben
144 VIII|        tega ni storil; bodisi da mu ni prišla prava beseda na
145 VIII|         gor po vrtu, kakor da bi mu bil volk za petami. ~"Za
146 VIII|       Otrok ne da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan
147 IX  |          Skalarja so poslali; če mu more kdo pomagati, on more." -- "
148 IX  |      ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji. ~"
149 IX  |    Rosana, pade na kolena, prime mu mrzlo roko ter jo strastno
150 IX  |       žilo tipaje bolniku. Potem mu preišče rano, ki jo je bil
151 IX  |       vanj oči nepremično, da bi mu brala z obličja svojo sodbo -- ~
152 IX  |     misel, da ostane pri njem in mu streže. To ji je moral dovoliti
153 IX  |     mogoče, sveto obljubo, da se mu hoče prostovoljno odreči,
154 IX  |         z božjo pomočjo, poljubi mu deklica roko s prevelikega
155 IX  |          vas prosim, pustite, da mu smem streči z vami vred." ~
156 X   |   posluša; v presladkih čutih se mu srečna duša ziblje. Ko petje
157 X   |              Meni tudi," pritrdi mu Rosana ter si vtakne cvetice
158 X   |        svoje kreposti. Zapovedno mu migne Rosana, da naj miruje. ~"
159 X   | Prizadeval si je po vsi moči, da mu pride kaka druga misel,
160 X   |         kaka druga misel, in res mu je prišla. ~"Zdaj je priložnost,"
161 X   |         Ni čudo! Grajska nevesta mu je nekaj dni poprej mlado
162 X   |          pa je pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče,