Part

  1 I   |  spregovoril resno besedo, zato ga je vse rado imelo. Kakor
  2 I   |     katerem je bil doma. Vesela ga je bila vsaka hiša, v kateri
  3 I   |        dovolj za vso mizo. Kdor ga je srečal na potu, dobil
  4 I   |         je svoj delež ter nesel ga vesel domov. Rad se mu je
  5 I   |    potegniti ali pa za uho, nič ga ni bolelo; možiček je vselej
  6 I   |         razna orodja in radi so ga klicali, kadar je bilo treba
  7 I   |    bolni živini. ~Na takem potu ga je bil tudi zdaj srečal
  8 I   |        razšla?" ~"Slabo; ko sem ga začel prositi, če nima že
  9 I   |       že usmiljenja z mano, naj ga ima vsaj z ubogimi otročiči,
 10 I   |         vélikega črnega psa, ki ga povsod spremlja; ta pes
 11 I   |       pravijo." ~"Bogve, od kod ga jemlje, ali ga sam dela
 12 I   |    Bogve, od kod ga jemlje, ali ga sam dela ali mu ga pa hudobni
 13 I   |          ali ga sam dela ali mu ga pa hudobni duh prinaša.
 14 I   |        sploh govori; mogoče, da ga je svet hudobnega naredil." ~"
 15 I   |        njegovih kosti. V cerkvi ga tudi še živa duša ni videla.
 16 I   |    svetu; zato menim, da se nam ga ni bati na onem. Kje bi
 17 I   |         menjal. Sam Bog ve, kaj ga je prineslo v naše kraje
 18 I   |           Jaz nič ne menim, ker ga nisem videl, kaj dela. Morebiti
 19 I   |       ušel. Čudno se mi zdi, da ga naša deželska gosposka tako
 20 I   |        je še tako skrit, precej ga izvohajo -- pa plačaj ali
 21 I   |       ki delajo zanj, ne morejo ga prehvaliti, to gre iz roke
 22 I   |       mu je ubogi Somrak, ki so ga težile navadne gospodarske
 23 I   |    poslušal je rajši, bodisi da ga je mikalo slišati, kar se
 24 II  |         kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod
 25 II  |         upala, bleda lica. Kdor ga je videl, ni mu bilo treba
 26 II  |     potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi
 27 II  |         prsi velik kamen ter mu ga razdrobita s težkimi kladivi
 28 II  |    zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug, krepak človek,
 29 II  |   ničesar ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila in
 30 II  |        kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh
 31 II  |         na pol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave,
 32 II  |      bil za tri take, ali puška ga je v strah prijela; s takim
 33 II  |        norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Nehotoma
 34 II  |       kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas ni taka navada." ~"
 35 II  |        bledo ročico in hvaležno ga pogleda s svojimi lepimi,
 36 II  |        svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna pohvala
 37 II  |        je bil in zadovoljen, da ga sestra trpi poleg sebe,
 38 II  |   zdrami in gre iskat očeta. Ko ga najde pri vinu, stopi predenj
 39 II  |         svojih opravkih -- konj ga je mirno čakal na dvorišču;
 40 III |     bila preoblečena, vtakne si ga zopet v nedrje. Videlo se
 41 III |         košček suhega kruha, ki ga je prihranila, ter prosi
 42 III |         govoril z njim. Prej se ga je ogibal, zdaj mu je večkrat
 43 III |      naproti; ali nagovoriti si ga ni upal; čakal je, da bi
 44 III |        ni upal; čakal je, da bi ga gospod sam ogovoil. Vse
 45 III |    bodisi ne vem kaj. Komaj sem ga odpravil. Zdaj pa hodi vedno
 46 III |    zopet blizu, po skalovju dol ga vrzi, da si glavo razbije;
 47 III |       kdo mu je porok, da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti
 48 III |     kake četrt ure od grada, da ga vzame premožen kmet za malega
 49 III |     kmet za malega hlapca. Kmet ga je sicer čudno gledal, nič
 50 III |         poskušati z njim. Marko ga je prosil najprej, da mu
 51 III |        da ni vajen dela; prosil ga je, naj ima z začetka potrpljenje
 52 III |         delo lepo izpod rok, da ga je bilo gledati veselje. ~
 53 IV  |         ni bil sanjač; malokdaj ga je videl kdo zamišljenega;
 54 IV  |         človek ima trenutja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo,
 55 IV  |        tako. Vse življenje, kar ga je imel za seboj, zdelo
 56 IV  |         prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila ne bogastvo. ~
 57 IV  |    stanu, kakor vidim, ne moreš ga pozabiti." ~"O ne tako,
 58 IV  |      mizico pred njim, ogleduje ga nekoliko časa, kakor da
 59 IV  |          pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki
 60 IV  |       žive duše na svetu, da bi ga rada imela, ljube roke,
 61 IV  |        mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova,
 62 V   |          Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi to, da je med
 63 V   |       mu je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo
 64 V   |     koso iz roke, nobena moč bi ga ne bila držala; z urnimi
 65 V   |         je pred njo. ~Rosana se ga ne prestraši, kakor da bi
 66 V   |       prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala. Čez nekaj
 67 V   |    drugega človeka nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama
 68 V   |        Ko je bil končal, vpraša ga Rosana: ~"In tvoj oče?" ~
 69 V   |           Moj oče! Ne imenuj mi ga tako, Rosana; vreden ni
 70 V   |       je vendar le o če!" ~"Saj ga ne sovražim; ali ko se spominjam,
 71 V   |       jaz pozabila. Ne sovražiš ga -- kaj je to? Rad ga moraš
 72 V   |   sovražiš ga -- kaj je to? Rad ga moraš imeti. O Marko, ti
 73 V   |        skoči Rosana za njim ter ga potegne za roko nazaj. Resno
 74 V   |    potegne za roko nazaj. Resno ga pokara:  "To ni lepo, Marko,
 75 V   |         krene proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že
 76 VI  |       skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista
 77 VI  |         svetu! In ta glas, kdor ga je slišal enkrat, ne pozabi
 78 VI  |        slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki spomin, o
 79 VI  |       roki, in njen je glas, ki ga čuje: ~"Glejte, kako lepo
 80 VI  |       pod ono staro jablano sem ga pobrala." ~In Rosana mu
 81 VI  |      prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame iz roke, ali
 82 VI  |        roke, ali v tem trenutju ga obide, kakor je bilo videti,
 83 VI  |         krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala. ~Tisto
 84 VI  |        kam. Takoj drugi dan, ko ga zagleda, hoče stopiti predenj
 85 VI  |     stopiti predenj in vprašati ga, zakaj je hud. ~Tudi Skalar
 86 VI  |    sešla, ker sta se iskala. Ko ga zagleda Rosana, pozdravi
 87 VI  |        zagleda Rosana, pozdravi ga prijazno kakor po navadi,
 88 VI  |     obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela; vedeti ni mogla,
 89 VI  |         Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to ime; kakor
 90 VI  |     kraja?" ~"Imena ne vem; ali ga nisem slišala nikoli, ali
 91 VI  |         slišala nikoli, ali sem ga pa pozabila. Samo toliko
 92 VII |    upirala vanj. ~Prvi list, ki ga zagleda, imel je napis: "
 93 VII |        ubogega očeta. V srce bi ga bilo zadelo ono orožje starega,
 94 VII |      svoje dete, tvoje dete, ki ga je nosila tedaj pod svojim
 95 VII |         da mi piše list -- beri ga, veruj svojim očem, ker
 96 VII |          odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne bode miroval.
 97 VII |      nazaj! Zastonj, skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal
 98 VII |     krivo pričale -- na kolenih ga prosim, ponujam mu zameno,
 99 VII |     mojim solzam; samo nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo --
100 VII |    klicati kdaj njen oče, da bi ga vselej srce ne zabolelo!
101 VII |        zdavnaj govorilo a nisem ga hotel umeti -- trdoglavnik! --
102 VII |         užali se mu srce, solze ga posilijo, stari mož se naglas
103 VIII|        in srečen je; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari
104 VIII|      Voznikovega Antona, ki smo ga vendar imeli za najmočnejšega
105 VIII|         mu je zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj veste,
106 VIII|         usta! Ni čudo torej, da ga ni mogel živega videti.
107 VIII|        do živega priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki se
108 VIII|        dobra ona ciganka! Ko bi ga bili videl i pri tej priči;
109 VIII|        po vsem životu, kakor bi ga bil gad pičil, oči se mu
110 VIII|         prašči vanj. Okoli pasa ga zgrabi, pivzdigne, drži
111 VIII|         zgrabi, pivzdigne, drži ga nekaj časa in stiska, kar
112 VIII|        kosti so hreščale, potem ga trešči ob tla kakor snop.
113 VIII|      nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti ter mu reče mirno: ,
114 VIII|    Torej tista beseda ,ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo,
115 VIII|        poštena, lepa tudi, rada ga ima, in kako ga rada ima!
116 VIII|      tudi, rada ga ima, in kako ga rada ima! Prej je vse dejalo,
117 VIII|       ustil se je res, ali žena ga je vendar imela v strahu.
118 VIII|       strahu. Kaj menite, da bi ga ne bil rad spravil iz hiše?
119 VIII|         prav govori, opominjaje ga pozabljene gospodarske dolžnosti,
120 IX  |     vrtnar, samo vrtnar. Glejte ga tam, kako se pridno kreta
121 IX  |        strastno vpije: ~"Rešite ga, rešite ga, oče! Hitite,
122 IX  |      vpije: ~"Rešite ga, rešite ga, oče! Hitite, pomagajte,
123 IX  |      strašna negotovost; videti ga moram živega ali -- o Bog,
124 IX  |   stikali in ugibali. "Voznikov ga je, nihče drug." -- "Jaz
125 IX  |        nihče drug." -- "Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor
126 IX  | Prilesnikovem smrečju; strah me ga je bilo, prav tak je bil
127 IX  |      skoraj prišel!" -- "Glejte ga, tamle doli, na konju, kako
128 IX  |     postelji. ~"Marko!" zakliče ga Rosana, pade na kolena,
129 IX  |      tihem pri sebi, samo da bi ga rešila, ako mogoče, sveto
130 IX  |         odreči, ako ozdravi, da ga rada prepusti nji, ki jo
131 X   |         Ti se me bojiš?" vpraša ga deklica ter se ozre vanj
132 X   |     blizu! Ali bognedaj! Rosana ga je imela v strahu, samo
133 X   |      posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti, usmiljenja
134 X   |     svetu očeta, da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim.
135 X   |       stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti zlepa ne bode. ~
136 X   |        kaj pokonci držal, da bi ga bilo kar največ moči dobro
137 X   |      pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, tudi