Part

  1 I   |          bolelo; možiček je vselej to robato dobrikanje osladil
  2 I   |           skoraj grbast videti. Ne to ne ono ni poviševalo njegove
  3 I   |        Huda kri, huda kri, Somrak, to ti je naša nesreča, to je
  4 I   |             to ti je naša nesreča, to je naš izvirni greh. Ali
  5 I   |            in ti svoje preglavice; to je, naju bi celo ne bilo
  6 I   |             ne drugega nikogar, in to bi bilo najbolje. Kje si
  7 I   |           so, črne ali rjave; samo to vem, da so zame črne; zapisanega
  8 I   |          imam od njega v najemu. O to vam je hud človek; gorje,
  9 I   |     napotil sem se s težkim srcem; to vam je bil pravi križev
 10 I   |           vsaj z ubogimi otročiči, to so bili že celo vsi križi
 11 I   |            pa zopet čudno zdi. Ali to pa tudi ni samo ob sebi,
 12 I   |       vanje ali razumel ni nič." ~"To bi ne bilo še nič posebnega;
 13 I   |             zdaj rumen, zdaj rdeč, to mora biti pravi peklenski
 14 I   |           ne morejo ga prehvaliti, to gre iz roke v roko, samo
 15 II  |            je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo biti
 16 II  |     neznani drhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek
 17 II  |            bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši
 18 II  |     povrnejo čudovito spremenjeni. To so bili čisto drugi ljudje,
 19 II  |           bile tako lepo oblečene! To je bila vse sama svila ali
 20 II  |          bleščeče zlato in srebro, to so morali biti vendar bogati
 21 II  |      zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno. ~Ali tudi
 22 II  |        težko prerokovati! ~Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj,
 23 II  |        zdela, samo brez peruti. Še to jih ni motilo, da ni imela
 24 II  |         deklico vse občinstvo; ali to veselje ni bilo pravo, čisto
 25 II  |         urno do drugega konca. Ali to je bil samo začetek. Kar
 26 II  |         Kar je počela nazaj grede, to je bilo že pregrešno. Zdaj
 27 II  |         vedeli gledalci, da je vse to na videz, pade zopet na
 28 II  |         bolj je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo:
 29 II  |          dekletce. Ko je ravnatelj to videl, mislil je, da deklica
 30 II  |            mi ne ganeš, če ne --" ~To je bilo glavarju preveč;
 31 II  |       nepokornega otroka?" ~"Tako! To je druga; ker govorite o
 32 II  |      Videti je bilo, da mu je bilo to vprašanje silno neprijetno. ~"
 33 II  |      služabnica moja je, in več ko to." ~"Sužnja vaša je, kar
 34 II  |          otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico,
 35 II  |      približa. Z glavo je majal, a to je bila njegova navada,
 36 II  |            ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena sreča. Gorje
 37 II  |            jo z nespodobno besedo! To je bilo znano vsej družbi;
 38 II  |           nekim sorodnikom v hišo. To se je vsem verjetno zdelo
 39 II  |             kdo je in kaj je; meni to nič mar. Ne bodi mi nadležen." ~"
 40 II  |             ali popraševal ni, kaj to pomeni. Poznal je svojega
 41 II  |        razlagal svojemu služabniku to nenavadno prikazen. Molče
 42 III |             slaba hrana, trud: vse to je že dolgo glodalo in razjedalo
 43 III |     materino oko, katero je otroku to, kar je pomladno sonce cvetici.
 44 III |           izpod zglavja zavitek -- to je vse, kar ti morem zapustiti.
 45 III |          ti morem zapustiti. Vzemi to in zvesto hrani, to je vse
 46 III |          Vzemi to in zvesto hrani, to je vse tvoje premoženje;
 47 III |          in zalázovat okoli gradu. To sem vam moral povedati,
 48 III |            videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je deklica
 49 III |         niso sezale njegove želje, to pa je moral imeti, naj bi
 50 IV  |       misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči. Vse je
 51 IV  |          morebiti radostno, gledal to lepoto; potem pa je naslonil
 52 IV  |           brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je bil vendar
 53 IV  |          sili, ali tako mora biti, to čutim, gospod!" ~"Ali si
 54 IV  |          rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem, da si
 55 IV  |          prosim vas, dragi gospod; to me boli, prav v srce me
 56 IV  |          bi te vzel v službo?" ~Na to Rosana nekoliko časa nič
 57 IV  |          vas, sama ne vem, kako je to, vas nekako lahko prosim." ~"
 58 IV  |           kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani; milo
 59 IV  |          kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim; ne rekaj
 60 IV  |          gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust." ~"Kako
 61 V   |             ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko je koso
 62 V   |            kosca ni ga motilo tudi to, da je med travo pala tudi
 63 V   |              ena usoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen
 64 V   |           nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati,
 65 V   |            Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in
 66 V   |        hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost. ~"In zdaj
 67 V   |           Ne sovražiš ga -- kaj je to? Rad ga moraš imeti. O Marko,
 68 V   |         zate, ne govorila bi tako. To bi ji bil rad rekel, a beseda
 69 V   |           nikoli se nisem menil za to, kako čutijo. Ali to pa
 70 V   |            za to, kako čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz koga rad
 71 V   |          nazaj. Resno ga pokara:  "To ni lepo, Marko, da si me
 72 V   |          debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum, da
 73 V   |         vendar reči ne moreš. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne
 74 V   |            jaz bi bil nesrečen!" ~"To ti rada obljubim!" ~"In
 75 V   |          in bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje; ali hočeš biti
 76 VI  |     ogledoval, ko je videl te oči, to hojo, to gibanje, zamislil
 77 VI  |          je videl te oči, to hojo, to gibanje, zamislil se mu
 78 VI  |           sovražna podoba! Te oči, to rast, to gibanje, to hojo,
 79 VI  |           podoba! Te oči, to rast, to gibanje, to hojo, o vse
 80 VI  |          oči, to rast, to gibanje, to hojo, o vse to je videl
 81 VI  |            gibanje, to hojo, o vse to je videl nekdaj, in kar
 82 VI  |          nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka
 83 VI  |      pregrehe sad, kaj more ona za to; kaj ni že dovolj nesrečna,
 84 VI  |       dolžnost človeku, zlajšavati to krivico po svoji moči? In
 85 VI  |   naveličal, brez skrbi bodi!" ~Na to Rosana: ~"Če je res tako,
 86 VI  |         opazila, kako ga je zadelo to ime; kakor blisk je nekaj
 87 VI  |         sem jo poznal. Ali pustiva to; misli si, da sem tvoj stric,
 88 VI  |        rodu?" ~"V rodu ali ne, kaj to! Jaz bi tudi lahko imel
 89 VI  |           smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še mlada,
 90 VI  |            je bila v tem trenutju; to ni bila več krotka, boječa
 91 VI  |          Jaz ničesar ne umem, samo to vem, da so bili moja mati
 92 VII |           roke. Zapovedal si mi -- to je bila zadnja beseda tvoja,
 93 VII |           nikdar več pred obličje. To zapoved sem spolnila, težko
 94 VII |        dete, tvoje dete -- Rosana: to je vse, kar ji morem zapustiti.
 95 VII |           je lažnik tvoj pijatelj. To sem ti dejala, več -- nisem
 96 VII |           očeta. Darovala je sebe, to ni nič, a darovala je svoje
 97 VII |          so mi take stvari, a samo to vem, da je bil izgubljen,
 98 VII |         ako bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj,
 99 VII |             pogubili mojega očeta. To je bilo njegovo orožje.
100 VII |            bilo njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje njegovi
101 VII |            svoji pesti me je imel, to sva oba vedela. ~Kar je
102 VII |           vselej srce ne zabolelo! To bi bilo maščevanje, kakršnega
103 VII |           gledaš, ne veruješ? Glej to pismo! Kaj pismo? Ali ti
104 VII | prenanagloma ji je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenutij,
105 VII |          ji je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenutij,
106 VIII|  izpustivši črvivo desko iz roke, "to ne bo nič; nove bo treba,
107 VIII|         Kakor bo volja božja. Samo to ti povem, da zdaj ti ni
108 VIII|            zastonj; tisti božjaki, to je bilo samo za ime, da
109 VIII|           jaz, oče Jelenko! Veste, to so vam bila čudna pota;
110 VIII|        stvari se godé na svetu, in to v našem kraju! In pa Marko;
111 VIII|        stala, kakor zdaj midva pod to hruško; kar pride Anton
112 VIII|           mu čudil. Mislil sem si, to je pa že vendar preveč,
113 VIII|            mehom in da se ne gane. To je dajalo Antonu še več
114 VIII|           s svojima tovarišema." ~"To ni bilo bogve kako moško!" ~"
115 VIII|         ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo, da stvar ni sama
116 VIII|       prepire s svojo ženo, zakaj, to je sam najbolje vedel. Vendar
117 VIII|           morda tudi, samo čigava, to se vpraša." ~"No, čigava,
118 VIII|         ali tebi ni da bi pravila; to bi bilo, kakor da bi dala
119 VIII|          oče Jelenko, da poslušate to klepetuljo." ~Somrak bi
120 VIII|           v živem pogovoru. Bodisi to kakor koli. Somrak se molče
121 IX  |          zopet zamiži. Vendar tudi to je bilo že dovolj tolažbe
122 IX  |           Mirna bodi in -- upaj!" ~To je bil Rosani angelski glas
123 IX  |      ostane pri njem in mu streže. To ji je moral dovoliti oče. ~
124 IX  |            dovoliti oče. ~Ko se je to godilo v stranski izbi,
125 IX  |          rada se vam umaknem. Samo to vas prosim, pustite, da
126 X   |       posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko začuje
127 X   |            ali jaz ne vem, kako je to, take so mi vendar še ljubše." ~"
128 X   |           zdaj, Rosana?" ~"Pustiva to, Marko; bodi zadovoljen,
129 X   |            ne morem povedati, samo to: na smrtni postelji so mi
130 X   |            si bila vedno enaka." ~"To je bilo zopet nekaj drugega.
131 X   |         drugega. Ali ti moram tudi to povedati?" ~"Vse morava
132 X   |       rečem samo: Rezka, ali ti ni to dovolj?" ~"Jaz sem počasne
133 X   |        kako da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in
134 X   |         popravljal, kakor Somraku, to ni bilo verjetno; Marko
135 X   |            pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče, in