Part

 1 I  |           ni nihče mogel uganiti. Mi bi skoraj sodili, da je
 2 I  |    prepočasna je pamet ali pa smo mi prehitri, posebno v mladosti,
 3 I  |           se ženi?" ~"Odsvetovali mi tudi niste." ~"Jaz ne prigovarjam
 4 I  |        ali so pa črne, ne vem: ni mi prišlo na misel, da bi gledal,
 5 I  |          kolikor sem mogel, vsega mi ni bilo mogoče, in napotil
 6 I  |         mu poberem izpred oči. Ni mi bilo treba dvakrat veleti;
 7 I  |      moral Bog sam delati, kar se mi pa zopet čudno zdi. Ali
 8 I  |       celo iz ječe ušel. Čudno se mi zdi, da ga naša deželska
 9 II |        hotel reči: Ti nisi, da bi mi branil. Tako je pač meril
10 II |              Bič iz roke in da se mi ne ganeš, če ne --" ~To
11 II |     glavarju preveč; take sramote mi smel trpeti pred svojim
12 II |          Kdo vam daje pravico. da mi branite kaznovati nepokornega
13 II |      govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico
14 II |        dekleta. Ali si upate reči mi v lice, da je ta deklica
15 II |         jih ne poznam. Glejte, da mi priskrbite kako žensko,
16 II |          ako jo najdete, pošljite mi jo na dom." ~Pošteni Jelenko
17 II |         kje je Rosana?" ~"Ne bodi mi siten, rekel sem ti že,
18 II |          ne pojdem od vas, preden mi ne poveste, kaj ste storili
19 II |     storili z njo. Strašen sum se mi zbuja; oprostite me grozne
20 II |     oprostite me grozne misli, ki mi roji po glavi, oče!" ~"Tebi
21 II |            mladenič!" "Oče!" ~"Ti mi groziš, sin očetu?" ~"Ne,
22 II |          meni to nič mar. Ne bodi mi nadležen." ~"Oče, jaz moram
23 II |          iskat in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj, tem bolje,
24 II |         grem; ne pozabite, da ste mi sami veleli. Vedite, da
25 IV |        vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje
26 IV |        nepoštenost; vendar zdi se mi, da do sedaj nisem ničesar
27 IV |       vendar jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka, kdo bi te
28 IV |       hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta." ~"
29 IV |        jaz morem samo peti, kakor mi srce veleva." ~"Kje si se
30 IV |            pa jo znam, samo da se mi prilega, časi mi pa tudi
31 IV |       samo da se mi prilega, časi mi pa tudi sami pride kaj na
32 IV |     Nehvaležna nisem, gospod; Bog mi je priča, da nisem, srce
33 IV |          je priča, da nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali
34 IV |            ali preden grem, dajte mi prijazno besedo, prijazen
35 IV |          prijazen pogled; hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako
36 IV |          Rosana; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda.
37 IV |         meni, kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim;
38 IV |         česar te prosim; ne rekaj mi ,gospod', neprijetno mi
39 IV |           mi ,gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust." ~"
40 IV |           ste moj gospod?" ~"Reci mi: stari prijatelj, reci mi:
41 IV |         mi: stari prijatelj, reci mi: stric; kakor hočeš, samo
42 V  |           tečem, ne znam, ~naprej mi je vedno hiteti; ~povelje
43 V  |            kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer ni
44 V  |           v ta grad, ne vem; tega mi ni vedel povedati grajski
45 V  |       nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati, Rosana." ~
46 V  |     gospoda. ~"Moj oče! Ne imenuj mi ga tako, Rosana; vreden
47 V  |       delo, še enkrat tako veselo mi bode kosa pela sedaj, ko
48 V  |           ti nisem povedal, česar mi je polno srce. Zdaj pa bom
49 V  |           nič, nič; ne odgovarjaj mi ničesar; saj, kar bi rajši
50 V  |         ne vem kaj na svetu, tega mi vendar reči ne moreš. Samo
51 V  |     vendar reči ne moreš. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš
52 V  |        jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje
53 V  |           Rosana, sama misel nate mi daje pogum, zbuja mi moči;
54 V  |         nate mi daje pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče
55 V  |      pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade,
56 V  |     podoba tvoja pred očmi -- kaj mi je nedosežno? O Rosana,
57 V  |           hočeš biti moja? Kaj bi mi odgovorila, Rosana?" ~Kdo
58 VI |      Rosana, nesrečno dete; ti se mi ne bodeš pokorila za svoje
59 VI |       matere pregreho! -- Ali kdo mi je pa porok, da je Rosana
60 VI |            potem bodem vedel, kaj mi je storiti. ~Tako je v tem
61 VI |       naveličali, prosim, povejte mi naravnost, takoj zapustim
62 VI |       tako govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje obljube.
63 VI |         pod gričem; kolikokrat so mi pripovedovali, kako srečni
64 VI |          moja, bodi moja. Tolažba mi bodi, radost moja na stare
65 VI |        mater?" ~"Poznal -- zdi se mi, da sem jo poznal. Ali pustiva
66 VI |          moja, Rosana?" ~"Ali ste mi v rodu?" ~"V rodu ali ne,
67 VI |           moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše
68 VI |          še, najljubše, najslajše mi je govoriti o nji. Poznali
69 VI |             Da, nedolžni; sami so mi rekli, in kako so mi rekli!
70 VI |           so mi rekli, in kako so mi rekli! Na smrtni postelji,
71 VII|         list v roke. Zapovedal si mi -- to je bila zadnja beseda
72 VII|           mene ti. Ali prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi
73 VII|       šele sedaj, ko čutim, da se mi bliža zadnja ura. Ta list
74 VII|           piše te vrstice: hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma,
75 VII|         vrstice: hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma, preden
76 VII| nesramnica' --! Šla sem molče, ko mi je bilo treba samo v nedrje
77 VII|           o pravem času še, stopi mi pred oči častita podoba
78 VII|           jaz sem zenska, tuje so mi take stvari, a samo to vem,
79 VII|       natanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal,
80 VII|           svoji slepi strasti, da mi piše list -- beri ga, veruj
81 VII|           najhujši stiski, pokaže mi on svoje orožje; pošlje
82 VII|           on svoje orožje; pošlje mi prepis dokazov, ki so pričali
83 VII|       nisem mogla dati. ~Obljubil mi je vendar molčanje za molčanje.
84 VII|           bi vedela, odpustila bi mi iz usmiljenja, zase in v
85 X  |         moj, ~moj dragi tu -- kje mi je bolje? ~Ti teci naprej,
86 X  |          vem, kako je to, take so mi vendar še ljubše." ~"Meni
87 X  |            svojo trmico; vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo;
88 X  |        božjo voljo in tvojo; bodi mi milostna gospa!" ~"Ti se
89 X  |        nič ti ne pomaga, povedati mi moraš, jasno, razločno,
90 X  |    žalostnih časov!" ~"Ali kazala mi nisi nikoli, da me imaš
91 X  |         to: na smrtni postelji so mi izročili mati sveto dolžnost,
92 X  |        nisem smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko." ~"In ko
93 X  |          le srečen; kaj meniš, da mi je bilo lahko, Marko!" ~