Part

 1 II  |           Ljudje čakajo, naprej, Rosana!" ~Urno kakor veverica spleza
 2 II  |         se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila
 3 II  |          bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse moje premoženje,
 4 II  |         je bil res zadovoljen. ~"Rosana je vaša, gospod; kar hočete,
 5 II  |       pogreša. Poprašuje, kje je Rosana. Od nikogar ne dobi odločnega
 6 II  |      Povrne se k očetu. ~"Kje je Rosana, oče?" ~"Kaj jaz vem? Išči
 7 II  |         vi morate vedeti: kje je Rosana?" ~"Ne bodi mi siten, rekel
 8 II  |          hčer ste -- prodali." ~"Rosana ni moja hči." ~"Kaj pravite?" ~"
 9 II  |          ne tvoje matere hči." ~"Rosana ni moja sestra, pravite?" ~"
10 II  |        bila bratova ljubezen. In Rosana? Prijazna je bila z njim
11 III |    hčerki, ki je zdaj v nebesih. Rosana bi ne bila mogla dobiti
12 III |           edina misel mu je bila Rosana. Težko mu je bilo gledati
13 III |  odpenjati staro obleko, seže si Rosana naglo v nedrje ter vzame
14 IV  |       lepo, bledo obličje. ~"Ti, Rosana?" ogovori jo Skalar z nenavadno
15 IV  |        jo prijazno: ~"Kaj želiš, Rosana? Videti je, da imaš nekaj
16 IV  |        te vzel v službo?" ~Na to Rosana nekoliko časa nič ne odgovori.
17 IV  |        časa. Slednjič spregovori Rosana: ~"Nehvaležna nisem, gospod;
18 IV  |           Nisem te hotel žaliti, Rosana; sam ne vem, kako mi je
19 IV  |             O, ti si dobro dete, Rosana! Pri meni torej hočeš ostati;
20 IV  |       srečna in vesela, kakor je Rosana tam v onem temnem, odljudnem
21 V   |          je enkrat zvedel, da je Rosana prebela, da se ni več bati
22 V   |    grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti
23 V   |   trenutij in stal je pred njo. ~Rosana se ga ne prestraši, kakor
24 V   |      Marko, in v taki obleki?" ~"Rosana, kaj si res mislila, da
25 V   |      tvoj mili glas; srečen sem, Rosana! O kaj sem pretrpel, ko
26 V   |          mi moraš sama povedati, Rosana." ~Nato mu deklica vse razloži,
27 V   |         je bil končal, vpraša ga Rosana: ~"In tvoj oče?" ~Zdaj prvič
28 V   |       oče! Ne imenuj mi ga tako, Rosana; vreden ni tega imena; nikoli
29 V   |        si ti pretrpela od njega, Rosana -- --" ~"Pozabi, kakor sem
30 V   |      pogled njegov je govoril: O Rosana, ko bi ti videla moje srce;
31 V   |         željo. Glej ta jarek tu, Rosana!" ~In mladenič stopi na
32 V   |       dol!" ~Skoraj nehote skoči Rosana za njim ter ga potegne za
33 V   |          Presrečen je bil Marko; Rosana se je bala za njegovo življenje;
34 V   |          smem nekoliko spremiti, Rosana?" ~"Zakaj ne?" ~"Samo do
35 V   |           ko sem te videl, draga Rosana." ~Mrak je nastajal že po
36 V   |         se napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota, spotikala
37 V   |  podpazduho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni hodil
38 V   |              Moram torej že iti, Rosana?" vpraša Marko malo žalosten. ~"
39 V   |          te smem še kdaj videti, Rosana?" ~"Mislim, da ni nič napačnega --
40 V   |     govoreč: ~"Bodi huda ali ne, Rosana; jaz si ne morem kaj. Toliko
41 V   |          naj se zgodi, kar hoče, Rosana, jaz ne morem živeti brez
42 V   |       moreš. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš od tod, da
43 V   |          bi govoril! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do
44 V   |  kraljevega prestola; ih vendar, Rosana, tako rad, tako iz srca
45 V   |      kakor te ima ubogi Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj
46 V   |      obetam, siromak? In vendar, Rosana, sama misel nate mi daje
47 V   |           kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko bi hotela, ko bi mogla
48 V   |      moja? Kaj bi mi odgovorila, Rosana?" ~Kdo ve, kako bi se bil
49 V   |          krepki Skalarjev glas: "Rosana, Rosana!" Zdaj se ni bilo
50 V   |         Skalarjev glas: "Rosana, Rosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati.
51 VI  |        bila njegova navada. Tudi Rosana je vedno nekako boječa povešala
52 VI  |     jablano sem ga pobrala." ~In Rosana mu poda jabolko; ali sreče
53 VI  |          podlega čuta. Ne, uboga Rosana, nesrečno dete; ti se mi
54 VI  |        kdo mi je pa porok, da je Rosana res njena hči? pomišlja
55 VI  |         se iskala. Ko ga zagleda Rosana, pozdravi ga prijazno kakor
56 VI  |         brez skrbi bodi!" ~Na to Rosana: ~"Če je res tako, zdaj
57 VI  |    strastno obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela; vedeti ni
58 VI  |        Skalar zopet proti nji: ~"Rosana, kako je bilo ime tvoji
59 VI  |      tvoji materi?" ~"Matilda."  Rosana ni opazila, kako ga je zadelo
60 VI  |         odprtima rokama, "pridi, Rosana; četudi nisi moja, bodi
61 VI  |       živela kakor oče in hči!" ~Rosana se ne gane z mesta; čudne,
62 VI  |     takega. Ali nočeš biti moja, Rosana?" ~"Ali ste mi v rodu?" ~"
63 VI  |      nedolžni," zavpije strastno Rosana. Vsa spremenjena je bila
64 VI  |          kratkem premisleku seže Rosana v svoje nedrje, vzame iz
65 VII |       Kakor sodna priča je stala Rosana molče poleg njega in oči
66 VII |         moje dete, tvoje dete -- Rosana: to je vse, kar ji morem
67 VII |      prva. Moje dete, tvoje dete Rosana ti bode pričala da iz mojih
68 VII |         čakaj, pride ti tolažba, Rosana ti pride in pozabljene bodo
69 VII |       sladkimi solzami. O srečna Rosana, kolika ljubezen te čaka,
70 VII |     nekoliko korakov od njega. ~"Rosana, Solzana, dete moje, pridi,
71 VII |          Kakor okamnela je stala Rosana nekoliko časa, skoraj brez
72 VII |    ubogemu možu! Ko je videl, da Rosana še vedno stoji in stoji,
73 VIII|        prišel v naše kraje kakor Rosana, sam Bog vedi, od kod. Jaz
74 IX  |       roki se suče med cveticami Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje,
75 IX  |  najlepša cvetica je vendar moja Rosana!" ~V tem trenutju priteče
76 IX  |       novice. ~In res se je bila Rosana prestrašila. Zgrudila se
77 IX  |   postelji. ~"Marko!" zakliče ga Rosana, pade na kolena, prime mu
78 IX  |     dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana upira vanj oči nepremično,
79 IX  |          je vedela, kaj je Marku Rosana. In zdaj je ona pri njem;
80 IX  |       smem streči z vami vred." ~Rosana ginjena objame blago deklico. ~
81 X   |      povej, ~kakó je zdaj srečna Rosana! ~Ko videl bi kje, po svetu
82 X   | plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana; ali jaz ne vem, kako je
83 X   |           Meni tudi," pritrdi mu Rosana ter si vtakne cvetice v
84 X   |     kreposti. Zapovedno mu migne Rosana, da naj miruje. ~"Dovolj,
85 X   |     strašno blizu! Ali bognedaj! Rosana ga je imela v strahu, samo
86 X   |    usmiljenja je bil vreden, ali Rosana ni bila usmiljena. Prizadeval
87 X   |      nesreča, kako bi bilo zdaj, Rosana?" ~"Pustiva to, Marko; bodi
88 X   |         Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti morava vso resnico,
89 X   |           Jaz sem počasne glave, Rosana; kaj je ta deklica med nama?" ~"
90 X   |             Ti si blaga deklica, Rosana!" ~Pri tej priči pristopi
91 X   |          bilo verjetno; Marko in Rosana sta si lahko novo kupila,