Part

 1 II  |        da je stopil pred njo ter ji roko podal. Ali pri njem
 2 II  |        tanka obleka brez rokavov ji je sezala samo do kolen.
 3 II  |          kolen. Goste, črne lase ji je oklepal zlat ali pozlačen
 4 II  |        velike črne oči, ki so se ji tako skrivnostno žarile
 5 II  |        vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale kakor bilke
 6 II  |        stopi k nji poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo
 7 II  |        zopet k deklici; potiplje ji, kakor zdravnik, žilo, potem
 8 II  |    okrepčala z jedjo, prigovarja ji, da naj zaspi, ako mogoče.
 9 II  |       tako rekoč, da jo ljubi in ji streže po svoji moči. Vedno
10 II  |           da bi mu razodola, kaj ji srce teži. Slednjič se je
11 II  |    Skalar gre ženi naproti, poda ji prijazno roko, kar je ženico
12 II  |      nekoliko potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno;
13 II  |         je zdelo potrebno; potem ji vošči lahko noč in odide. ~
14 III |     potožila svoje trpljenje; ni ji sijalo milo materino oko,
15 III |   stregla ubogi Rosani; zdela se ji je tako podobna njeni hčerki,
16 III |        mesto po zdravnika, kupil ji je lepo belo dolgo obleko
17 III |     neprijetne preteklosti. A ko ji žena začne odpenjati staro
18 III |        Videlo se je iz vsega, da ji je ta zavitek najdražji,
19 III |       godi okoli nje. ~Ponoči se ji je začelo blesti po glavi.
20 III |      njeno prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat.
21 III |   predočilo še enkrat. Podoba se ji je vrstila za podobo pred
22 III |          zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda mati in
23 III |         mati in šivala. Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka
24 III |          jokajoči materi, podaja ji košček suhega kruha, ki
25 III |        Potem utihne, kakor ko bi ji bil razbojnik usta zamašil. ~
26 III |     popraševati po Rosani; kmalu ji je bil na sledu. Popotni
27 III |         pač ne sluti, kako blizu ji je on; in ko bi slutila,
28 III |          roko proti gradu, vošči ji lahko noč; potem leže v
29 IV  |    deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak drug človek.
30 IV  |          Zdrzne se sirota, solze ji zalijó oči, jok ji brani
31 IV  |         solze ji zalijó oči, jok ji brani govoriti. Hudo je
32 IV  |    izgovorjena, sprožena puščica ji je v srcu tičala. Rad bi
33 IV  |      bilo preveč Rosani; milo se ji je storilo v srcu, težko
34 V   |        šumeče valove. Tako dobro ji je tu déla samota in tihota,
35 V   |        šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše
36 V   |          duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile in
37 V   |     melodijo. In ravnokar rojena ji je donela pesem iz gladkega,
38 V   |       Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost. ~"
39 V   |        je oče?" ~Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali
40 V   |          govorila bi tako. To bi ji bil rad rekel, a beseda
41 V   |        vendar toliko ojunači, da ji reče: ~"Jaz ne poznam moških,
42 VI  |          mu je šla naproti. Prej ji ni nikoli prav v obraz pogledal,
43 VI  | ogledoval od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet
44 VI  |          prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame iz roke,
45 VI  |         milo stori v srcu, solze ji silijo v oči. Molče se obrne
46 VI  |         zopet čez nekaj časa. Da ji je tako podobna? Kolikrat
47 VI  |         stran srca. Nekako mrzlo ji odgovori: ~"Že zopet tako
48 VI  |       Vtem se Skalar pomisli, da ji ni dal pravega odgovora
49 VI  |        na njeno vprašanje; mirno ji reče, a tudi ne kaj prijazno: ~"
50 VI  |        Ti nič, ti nič!" odgovori ji on strastno obrnivši se
51 VI  | razdražila staro rano; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal
52 VI  |           čudne, nerazumljive so ji bile njegove besede. ~"Vi
53 VI  |        boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in govorila
54 VI  |          svoje matere. Pred očmi ji je bila bleda materina podoba,
55 VI  |        pri sodbi veljale. Skalar ji odgovori ~"Tvoja mati nedolžna!
56 VII |        bal se je te razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj
57 VII |           Rosana: to je vse, kar ji morem zapustiti. Zase ne
58 VII |        jo; ona ti pove, kako sem ji govorila o tebi! In govoriti
59 VII |      Tolažila sem jo, dejala sem ji -- edina moja laž -- da
60 VII |      išče po svetu. Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem
61 VII |      Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem trenutju,
62 VII |     solzami sem jo rosila, zakaj ji nisem dejala: Solzana? Ne,
63 VII |     hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi ti zdaj s sladkimi
64 VII |       brez zavesti; prenanagloma ji je bilo prišlo vse to. To
65 VIII|    nekako seznanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho
66 VIII|          ona z njim dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da bi
67 VIII|         zdi. Ni je stvari, da bi ji jo odrekel; zvezdo, menim,
68 VIII|       odrekel; zvezdo, menim, bi ji sklatil z neba, ako bi mu
69 VIII|         je bogata, lepo domačijo ji je zapustil Gregor in gotovine
70 VIII|      nobenega ni pogledala; vsak ji je bil preslab. Ali ta Marko
71 VIII|        ena misel, ena volja. Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor
72 IX  |          Zdravje, veselje, sreča ji sije z obličja, iz oči.
73 IX  |     zapoje kratko pesmico, kakor ji pride ravno na misel. Srečni
74 IX  |      življenje, tiho bodi!" reče ji oče resno, žilo tipaje bolniku.
75 IX  |     Skalar proti svoji hčeri ter ji reče: ~"Mirna bodi in --
76 IX  |        pri njem in mu streže. To ji je moral dovoliti oče. ~
77 IX  |      sama mora stati zunaj! Srce ji je bilo prepolno neskončne
78 IX  |     četudi ne z menoj." Ta sklep ji je čudovito olajšal srce. ~
79 IX  |       izbo, poda Rosani roko ter ji reče: ~"Bodi vaš, gospodična,
80 X   |        ki joka v samoti; ~sladkó ji šume tolaži srce, ~ubogi
81 X   |          lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko začuje
82 X   |   potihne, približa se pevki ter ji pomoli nabrane cvetice: ~"
83 X   |        Zdaj je priložnost," reče ji kolikor more resno in moško; "
84 X   |          Marko!" ~Globoko ginjen ji poda Marko roko: ~"Ti si
85 X   |      svojo ženo, veruj in zaupaj ji; nji veruj in zaupaj, ne