| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Josip Stritar Rosana IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 II | videli nič enakega; kakor angel se jim je zdela, samo brez 2 I | hodi, toda bogve po kaj. Angelci ne bodo čakali njegove duše, 3 IX | upaj!" ~To je bil Rosani angelski glas z nebes. Mirna je bila 4 VIII| tla položil Voznikovega Antona, ki smo ga vendar imeli 5 VIII| se ne gane. To je dajalo Antonu še več poguma; mislil si 6 I | hudolesovine; huda je bila zares, bali so se je psi in otroci, 7 IV | vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, 8 V | Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato 9 II | izmed njih si je zastonj belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, 10 IV | katerimi se prijetno vijó z belim, drobnim peskom posuta pota; 11 III | zdravnika, kupil ji je lepo belo dolgo obleko ter velel ženi, 12 II | bil z vso ostalo družbo berač. Pomislite, gospod!" ~Blagi 13 X | kraju, kar stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti zlepa 14 VII | strasti, da mi piše list -- beri ga, veruj svojim očem, ker 15 VI | besedam, nate, tu so dokazi, berite!" ~ 16 VI | spominjala se je njenih zadnjih besed, njene oporoke, da naj priča 17 VI | zakaj je tako poudarjal besedico: ti. Molče je stala, ne 18 IX | Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor divja zver po Prilesnikovem 19 X | mislili: Zdaj je sodni dan, in bežali so zbegani, ne vedi kam, 20 II | pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za 21 II | ji čudno lesketale kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem 22 IV | Drage obleke, zlata in biserov, vsega ti hočem prinesti, 23 II | čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel, dolg, 24 III | očesom zre tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega na 25 IV | bil sam; ljuba družica je bivala poleg njega; s trudom in 26 IV | ne zakleta, sirota sem in bivam rada pri vas." ~"Če si res 27 X | otrok skoraj, kako dober, blag, plemenit mladenič si ti, 28 VI | zdaj si domišljal si, da si blagega srca, da nisi storil še 29 II | berač. Pomislite, gospod!" ~Blagi branitelj ubogega otroka 30 IV | tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč 31 IX | Skalarjev dom in njeni žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse 32 V | ji je vedel v srcu za to blagodušnost. ~"In zdaj sem tukaj," končala 33 IX | videti Marka. Znak je ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela 34 III | Ponoči se ji je začelo blesti po glavi. Naglas je govorila, 35 II | káko drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro, to so morali 36 VI | je zadelo to ime; kakor blisk je nekaj šinilo čez njegovo 37 II | odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu, znamenje 38 IV | zgodnjejesenski večer! Sonce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel 39 II | občinstva seveda je stalo bliže in dalje okoli. Ali tudi 40 II | od spred sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. Kadar 41 X | razleglo grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici. Zajci 42 IX | nikdar videti v tem kraju. Bodeče robidovje okrog se je bilo 43 VI | kar sem pretrpel; skupaj bodeva živela kakor oče in hči!" ~ 44 X | Nista se prestrašila. ~"Bodita srečna, otroka moja," reče 45 VIII| čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji je zapustil 46 IV | mnogo oko je zavidno gledalo bogatega moža; a on je zavidno gledal 47 II | to so morali biti vendar bogati ljudje! Približalo se je 48 X | tako strašno blizu! Ali bognedaj! Rosana ga je imela v strahu, 49 X | kaj? O Rosanka, Rosanka, bogvedi, kako bo tisto; svojo glavico 50 VI | borila v njegovem srcu: boj je bil kratek, usmiljenje 51 IV | poleg njega; s trudom in bojem si jo je pridobil. Bil je 52 II | prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, 53 X | milostna gospa!" ~"Ti se me bojiš?" vpraša ga deklica ter 54 IV | svojega dobrotnika, "nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, 55 VI | storiti. ~Tako je v tem boju premagala boljša stran njegovega 56 IV | tako mora biti." ~Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju srce 57 IX | ljubeče srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva 58 VII | pride in pozabljene bodo vse bolečine! O da bi se skoraj skoraj 59 IV | svojo ginjenost, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane 60 I | ali pa za uho, nič ga ni bolelo; možiček je vselej to robato 61 VI | je v tem boju premagala boljša stran njegovega srca; strast 62 III | bi ne bila mogla dobiti boljše strežnice; ženica se skoraj 63 II | poleg svojega gospoda tudi bolnega človeka na sebi. ~Ali imenitnih 64 II | zaupati, ki bi znala streči bolnemu dekletu; in ako jo najdete, 65 I | kadar je bilo treba pomoči bolni živini. ~Na takem potu ga 66 III | dan iz mesta pogledat k bolnici. Skalar sam je bil pozabil 67 III | hodila je na porode, stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. 68 III | Težko mu je bilo gledati bolno deklico tako ničemurno oblečeno. 69 VI | časa; nasprotna čuta sta se borila v njegovem srcu: boj je 70 III | podobe! ~Videla se je v borni izbici zvečer. Pri brleči 71 IV | torej hočeš ostati; skupaj bova živela, skupaj se igrala; 72 VIII| reciva: skoraj zastonj; tisti božjaki, to je bilo samo za ime, 73 VIII| pomagajte, za pet krvavih ran božjih, pomagaj, kdor je živ! Jaz 74 I | priporočili ljubeznivim bralkam, ali on je bil zadovoljen 75 IV | solze ji zalijó oči, jok ji brani govoriti. Hudo je bilo možu, 76 II | reči: Ti nisi, da bi mi branil. Tako je pač meril Golijat 77 V | podpazduho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni 78 II | vratolomne igre; da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, 79 II | ni imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto. ~V tem hipu 80 II | vam daje pravico. da mi branite kaznovati nepokornega otroka?" ~" 81 II | Pomislite, gospod!" ~Blagi branitelj ubogega otroka nič ne odgovori 82 VII | svoji!..." ~Dalje ni mogel brati; skipelo mu je srce, oči 83 II | bila z njim kakor sestra z bratom, ali posebne ljubezni mu 84 II | ženske, sveta jim je bila bratova ljubezen. In Rosana? Prijazna 85 X | kako bi te ne bila? Tako po bratovsko si skrbel za ubogo, zapuščeno 86 I | je bil prepustil mlajšemu bratu, izgovorivši si samo kot, 87 V | stopi na rob skalnatega brega, pripogne se in gleda v 88 V | potok, ti konec je pota? ~Na bregu sedi, tako govori ~dekle 89 IV | zakaj; tako okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega 90 VI | več! O sladki spomin, o bridki spomin! ~Glej jo, vsa taka 91 VII | mene se je spreobrnila v bridko sovraštvo; in ti ne moreš 92 IX | bilo prepolno neskončne bridkosti. Ali deklica je Marka resnično, 93 III | borni izbici zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda 94 V | utegnil samo, ko je koso brusil. Kakor pravega kosca ni 95 VIII| pogumno. "Jaz pa pravim, brž ko izpolni Rezka svoje sedemnajsto 96 I | gozdu se časi sprehaja z bukvami v roki in čudno sam s sabo 97 II | z različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikdar pošle. 98 IX | Skalar duri ter naznani čakajočim, da je rana pač globoka, 99 V | proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že od večerne 100 I | po kaj. Angelci ne bodo čakali njegove duše, ko bo ležal 101 II | senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaloškega občinstva. 102 III | stal trdni grad, zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. 103 IV | ki jo hrani in čuva kakor čarovnik zakleto kraljično." ~"O, 104 VI | se mu je duh v pretekle čase. Kakor luna izza oblaka 105 X | me dalje onih žalostnih časov!" ~"Ali kazala mi nisi nikoli, 106 X | Somrak in oče Jelenko. Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj 107 VII | času še, stopi mi pred oči častita podoba mojega ubogega očeta. 108 VIII| gor pod streho, kjer je častito orodje, gnezdo mladih Somrakov 109 IV | uspeha. Njegovo ime se je s častjo imenovalo v učenjaških zborih, 110 I | tega bi ne prenašal jaz čebel v vreči in ti svoje preglavice; 111 V | obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko 112 VIII| oklic. Kaj tu stojiš in čeljustaš in motiš moža pri delu, 113 II | mu bili zadaj dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, 114 II | blaga, ki se kupuje po nizki ceni za "odpustke". Svetá se 115 IX | snažnih gredicah žareče centifolije, pelargonije in druge pisane 116 VIII| tisti zidarji, ki so našo cerkev zidali, črnih las in oči, 117 I | prenašati njegovih kosti. V cerkvi ga tudi še živa duša ni 118 II | nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu si ni upal iskati 119 II | gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran in ustavijo se na 120 III | se mu posreči v vasi kake četrt ure od grada, da ga vzame 121 II | ti ljudje ciganom, vendar cigani niso bili. Imeli so velik 122 II | podobni so bili ti ljudje ciganom, vendar cigani niso bili. 123 II | mož zareži in vpraša, s čigavimi otroki, tedaj šele spozna 124 V | zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka volja 125 X | O rada imela, rada. Ali čislala sem te, spoštovala; poznala 126 IV | si jo je pridobil. Bil je čislan zdravnik, bil je celo na 127 III | bila, da tu nič ne more človeška pomoč. Zdaj pa zdaj nekoliko 128 IV | ti storim, samo da je v človeški moči." ~"Moja največja, 129 IV | je zaukal kak pastir pri čredi, ki se je pasla po strnišču 130 VII | in govoril je tako: "V črni zemlji bodo trohnele moje 131 I | kaj še? In pa s tistim črnim psom!" ~"Pravijo, da nikomur 132 III | drevesce, kateremu je glodajoči črv prišel do mladega osrčja. ~ 133 VIII| resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, "to ne bo 134 II | rokah hodil in druge take čudeže delal; zdaj je drug za njim 135 VIII| žugnil, tako da sem se mu čudil. Mislil sem si, to je pa 136 VIII| kadar je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako voljno trpi 137 VIII| klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče Jelenko, da poslušate 138 I | skrivnostnega v življenju tega čudnega, nenavadnega moža. Kmetijo 139 I | slišati, kar se govori o tem čudnem, skrivnostnem človeku po 140 I | živa duša ne sme, vso polno čudnih steklenih posod, kakor jih 141 VI | in njen je glas, ki ga čuje: ~"Glejte, kako lepo jabolko; 142 V | Našel sem te, vidim te, čujem tvoj mili glas; srečen sem, 143 III | tako, da Skalarju, ki je čul poleg nje, ni bilo pretežko 144 III | porode, stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. In 145 II | je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, 146 X | in posluša; v presladkih čutih se mu srečna duša ziblje. 147 V | nisem menil za to, kako čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz 148 V | govorim? Ti si moški, moški ne čutite tako globoko." ~Mladenič 149 IV | odurnega starca, ki jo hrani in čuva kakor čarovnik zakleto kraljično." ~" 150 IX | trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj v snažnih gredicah 151 IX | sitnega plevela popleve, tu cveticam prst zrahlja, presaja in 152 III | to, kar je pomladno sonce cvetici. Slednjič so jo premagale 153 X | videl posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko 154 VIII| vse polno rož in pisanega cvetja okoli gradu; vse veselo, 155 II | nikoli prej niso videli tako cvetočih lic, tako drobnih ročic 156 VIII| Gregor živel, vedno potuho dajala." ~"Gregor bi pač ne bil 157 VIII| in da se ne gane. To je dajalo Antonu še več poguma; mislil 158 IV | svetu; ali preden grem, dajte mi prijazno besedo, prijazen 159 II | med drugimi sejmarji iz daljnih krajev čudna družba, kakršne 160 X | imej, ~tako ti zapoved je dana; ~razglasi po vsej deželi, 161 II | na zaleškem sejmu kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so 162 II | mošnjo ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se 163 VI | imela s svojim prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame 164 II | Tako je pač meril Golijat Davida pastirja. ~"Bič iz roke 165 VII | svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~Kakor okamnela 166 IV | Slaba si še, večerni hlad ne dé dobro ravnokar ozdravelemu 167 V | korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je 168 IX | trenutju priteče in prisopiha deček iz vasi na grajski vrt. 169 II | v vas; od spred sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. 170 VIII| čudno, ko govori." ~"Lep dečko; in krepak je tudi in močan." ~" 171 II | Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben svojemu 172 VIII| da se tu liže okoli naših deklet, naj gre tja za ono Rosano, 173 II | bi znala streči bolnemu dekletu; in ako jo najdete, pošljite 174 IV | ne morem dalje ostati; za deklo vam ne morem biti; sami 175 II | ali gospod "komisar" so delali po svoji glavi, poslušali 176 I | njegove lepote, pač pa je delalo, da je bil videti še krajši, 177 III | popraševal, ali ne potrebujejo delavca, hlapca. Slednjič se mu 178 I | nič se mu ne more očitati, delavce dobro plačuje, jaz sam sem 179 II | za malo denarja radodarno delila obilo sreče. Celo stari 180 VIII| čeljustaš in motiš moža pri delu, ko pomagati ne znaš; krave 181 VIII| on sam se je pomladil za deset let; in dobre volje je vedno, 182 VIII| gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, "to ne bo nič; 183 IX | Znak je ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji. ~" 184 V | široko je sukal koso na desno, na levo; debela, ravna 185 IX | prodrla je deklici siloma iz deviškega srca v tem strašnem trenutju. ~" 186 I | tako da je bil dober za dež in za sonce. Kadar je bil 187 I | Čudno se mi zdi, da ga naša deželska gosposka tako v miru pusti. 188 II | Potrebnik, pošteni sluga deželske gosposke, kateremu je bila 189 III | hotel blizu nje, en zrak dihati z njo, videti jo zdaj pa 190 II | in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem koncu. Dobivši 191 II | Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila 192 IX | takem stanju! ~Malo potem je dirjal na vso moč konj s Skalarjem 193 IX | videl, ko je bežal kakor divja zver po Prilesnikovem smrečju; 194 II | branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate vsi 195 V | grada je bilo temno smrečje, divji, malo prijazen kraj; na 196 I | pravi peklenski ogenj, tudi diši tako čudno! Kaj mislite, 197 II | že kdaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, 198 V | malo prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je vil 199 II | je Rosana. Od nikogar ne dobi odločnega odgovora; a kazalo 200 II | bi izbil kolikor mogoče dobička iz te neprijetne pravde. ~" 201 VII | zakotjih. In kmalu ne sama; dobila sem družico. Imenovala sem 202 II | vozom z blagom, ki ni bilo dobilo kupca. Vendar takega življenja, 203 IV | kaj? Če pa hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi 204 III | Rosana bi ne bila mogla dobiti boljše strežnice; ženica 205 II | dimnik v zadnjem koncu. Dobivši privoljenje od gosposke, 206 IV | tako lepo pojo!" ~"In kadar dobiš kitaro?" ~"Dejala vam bom: 207 VII | se mi je približeval in dobrikal, kako me je zalázoval in 208 I | možiček je vselej to robato dobrikanje osladil s kako prijetno 209 II | kaj je bilo njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; 210 II | godilo. Molče poda svojemu dobrotniku bledo ročico in hvaležno 211 I | minejo vse ničemurne misli. Dodati nam je še, da je nosil, 212 II | na sebi. ~Ali imenitnih dogodb še ni bilo konec v Zalesju. 213 III | kar je slišal, poglavitne dogodke iz njene zgodovine. Vse 214 I | ne prinesel najemnine o dogovorjenem času, precej bi imel pečat 215 V | žalosten. ~"Tako je bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče." ~ 216 X | kam, da so jih komaj pete dohajale. In vendar se ni nihče pečal 217 I | je došla pamet, vsakega dojde enkrat, ali po navadi prepozno; 218 VII | kos papirja, moje orožje, dokaz moje nedolžnosti, in ti 219 VI | mojim besedam, nate, tu so dokazi, berite!" ~ 220 VII | orožje; pošlje mi prepis dokazov, ki so pričali zoper mojega 221 II | belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vro 222 II | bistre, črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, 223 I | pravem potu." ~"Ne, nič dolga, kdo bi neki Somraku kaj 224 III | Skalarju ni bilo treba dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom: 225 II | so prehodili vso vas po dolgem od konca do konca in potem 226 II | Lasje so mu bili zadaj dolgi, nad čelom kratko pristriženi; 227 II | žarile izpod temnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se 228 II | samega veselja, da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik 229 IV | je res pri nas, samotno, dolgočasno, rad verjamem: ti si mlado 230 IV | proti zahodni strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh, 231 X | pokanje in bobnenje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih 232 VIII| ga pozabljene gospodarske dolžnosti, tem bolj, ker so se krave 233 VIII| pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji je zapustil Gregor in 234 VI | moči? In ti? Do zdaj si domišljal si, da si blagega srca, 235 IX | IX Skalarjevo domovje je bilo zares, kakor je 236 II | zvedavosti. Na Skalarjevem domu se je malo govorilo. Tudi 237 II | ter oznanja s krepkim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane 238 V | iz gozda nad njim pesem doni, pesem tako sladka, tako 239 VII | upanja, da vendar že kdaj doseže svoj pregrešni namen. V 240 II | V tem času je bil Skalar dospel do svojega doma z otrokom 241 IX | rano, ki jo je bil za silo dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana 242 II | kdor bi se je bil s prstom dotaknil, žalil jo z nespodobno besedo! 243 IX | mu streže. To ji je moral dovoliti oče. ~Ko se je to godilo 244 II | ujame se z drugo roko. ~Dovršivši svoj posel, spleza zopet 245 I | nespodobno bi bilo. Zdaj te je došla pamet, vsakega dojde enkrat, 246 VII | skoraj skoraj zgodilo! Jaz ne doživim te sreče; moje življenje 247 V | sedaj, ko sem te videl, draga Rosana." ~Mrak je nastajal 248 IV | željo ti hočem spolniti. Drage obleke, zlata in biserov, 249 VIII| Anton mu je zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj veste, 250 VIII| Za božjo voljo, kaj je, Drejče!" zavpije mati prestrašena. 251 IV | nekoliko naprej od drugih dreves, kakor da bi hotel biti 252 III | glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu je glodajoči črv 253 VIII| kitaro, sede na klop pod drevesom ali pa tudi na tla in začne 254 IV | bil tu iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka, kratka 255 IV | okrog je bilo navadno gozdno drevje, robidovje in drugo trnje, 256 IV | kakor grajski gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, 257 II | skozi uljevo žrelo čudna drhal, moški in ženske, mlado 258 II | odrasli ljudje, neznani drhali; strmeč gledajo to nedoumno 259 II | razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi je držal 260 II | nepokvarjena kmečka grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki 261 II | tako cvetočih lic, tako drobnih ročic in nožic! In kaj je 262 IV | se prijetno vijó z belim, drobnim peskom posuta pota; zastonj 263 II | videti prav zadovoljen. Drobno stekleničico potegne iz 264 III | bil mladenič precej ves drugačen, tako da je bil kmet zadovoljen 265 VIII| kar pride Anton mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, 266 II | večer je bila prišla med drugimi sejmarji iz daljnih krajev 267 IV | si mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic; samo reči 268 V | bilo posloviti od svoje družice. Prijazna svetloba ju je 269 IV | stan -- njemu in pozneje družici svoji. Kratka sreča, kratke 270 I | ima vsaj svojo streho in drv pozimi. Jaz ne vem, kako 271 I | starosti skupaj leze? Za drva bi bila še, suha je dovolj, 272 IX | tamle doli, na konju, kako drvi! Zdaj zdaj bo tu!" -- "Pa 273 III | nebesih. Med zveličanimi duhovi zagleda svojo mater. "Mati, 274 I | dela, razumel nisem, kako: duhovniki nas pa uče, da je toča božja 275 IX | odpre čez nekaj časa Skalar duri ter naznani čakajočim, da 276 V | najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj 277 VIII| pride Anton mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, začne 278 VII | kolika ljubezen te čaka, dvojna ljubezen, tvoj bode zdaj 279 IX | oče! Hitite, pomagajte, dvojno življenje rešite; jaz ne 280 IV | bila njega nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel dokaze 281 VIII| prikupil možu, Somrak?" ~"E kaj bom jaz, oče Jelenko! 282 II | sestra trpi poleg sebe, njega edinega, drugih se je skrbno ogibala. 283 III | ta zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem je zopet mirno 284 VIII| človeku s praznimi rokami." ~"Ej bežite, bežite; ustil se 285 I | pametovali ljudje, vedno enak rjav klobuk z nenavadno 286 X | očeta? Z mano si bila vedno enaka." ~"To je bilo zopet nekaj 287 VI | spremenjen. Prej je bil vedno enake volje, ne žalosten ne vesel, 288 II | niso še nikdar videli nič enakega; kakor angel se jim je zdela, 289 IX | zrahlja, presaja in kar je enakih vrtnarskih opravil. ~Ne 290 IV | Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka. ~Bilo je 291 VIII| Kaj?" zakričé vsi trije enoglasno. "Kaj praviš?" ~"Marko, 292 IX | svojo lepo hčerko: "Med eveticami najlepša cvetica je vendar 293 I | še nič posebnega; Adamov Franc ni daleč prišel s svojo 294 I | videl?" ~"Jaz ne, Adamov France, ki je bil v mestu v latinskih 295 VIII| životu, kakor bi ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo 296 II | nasprotnika, z očesom ni trenil. ~"Gani se in sprožim," reče mu 297 III | strežnice; ženica se skoraj ni ganila od njene postelje. Zdravnik 298 II | življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti še nikdar 299 VI | očesu, naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu: zdaj 300 IX | streči z vami vred." ~Rosana ginjena objame blago deklico. ~V 301 IV | da bi hotel skriti svojo ginjenost, pekočo bolečino, potem 302 II | menil, da mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo; in to je bila 303 V | rojena ji je donela pesem iz gladkega, mehkega grla. ~Tako je 304 III | nedolžna!" nato zaspi. Glasni jok hčere, ki je prišla 305 II | množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili 306 II | med deklico in razkačenega glavarja, "ali te ni sram, tako ravnati 307 II | ganeš, če ne --" ~To je bilo glavarju preveč; take sramote mi 308 I | samo po velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda je malo 309 IV | učenjaških zborih, in vendar glavno njegovo delo, v katerem 310 II | neznani drhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi 311 II | kakor velikomeščani, dvoje gledališče. ~Vse se je vršilo igralcem 312 IV | bo veselje! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že 313 II | Šeme ste, ne možje! Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne 314 VI | tako prepričevalnem, iz globočine srca izhajajočem glasu, 315 V | gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč: ~"Samo eno besedo 316 IX | čakajočim, da je rana pač globoka, nevarna, vendar ne smrtna, 317 V | malo prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem 318 III | povesi drevesce, kateremu je glodajoči črv prišel do mladega osrčja. ~ 319 IV | krepak; ostrozoba skrb mu ni glodala srca; dovolj, obilo dovolj 320 III | trud: vse to je že dolgo glodalo in razjedalo njen šibki 321 II | živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem 322 VIII| kjer je častito orodje, gnezdo mladih Somrakov in Somračic, 323 II | trobil. Kadar je utihnila godba, oglasi se eden izmed družbe, 324 V | med skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku molele ob 325 II | branil. Tako je pač meril Golijat Davida pastirja. ~"Bič iz 326 VII | govoril, on je lagal -- Golo! ~Upal je, da se, zavržena, 327 VII | izročil si me njemu v varstvo, golobico jastrebu! Ne bodem ti natanko 328 II | nebu, znamenje nevihte za gorami. Marko je ljubil Rosano, 329 III | mu bilo hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta. 330 IV | daleč daleč pred njim sinje goré, in za njimi so snežniki 331 II | delal; zdaj je drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi 332 V | V Gorka južna kri je vrela Marku 333 VI | mu je obdajal srce; tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti 334 X | tvojo; bodi mi milostna gospa!" ~"Ti se me bojiš?" vpraša 335 II | naproti, ko je videl svojega gospodarja z otrokom; ali popraševal 336 VIII| naj bo; meni je prav, pri gospodi se godé čudne stvari. Ali 337 IX | ter ji reče: ~"Bodi vaš, gospodična, rada se vam umaknem. Samo 338 I | zdi, da ga naša deželska gosposka tako v miru pusti. Pa naj 339 II | je sezala samo do kolen. Goste, črne lase ji je oklepal 340 V | Mrak je nastajal že po gostem smrečju, ko sta se napotila 341 X | Težko obloženi so se vračali gostje od pojedine domov. Mladi 342 VIII| ji je zapustil Gregor in gotovine tudi. Pridna je in poštena, 343 VI | Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti; čez nekaj časa vpraša v 344 VIII| sebi." ~"Ljudje res tako govoré, ali jaz ne verjamem, da 345 IX | ima pred sabo na konju!" ~Govorica potihne, ko pridrvi Skalar 346 VIII| da ne! Tiste njive, tisti gozdek --" ~"Res, na pol zastonj 347 IV | in okrog je bilo navadno gozdno drevje, robidovje in drugo 348 X | dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih so mislili: Zdaj je sodni 349 VIII| je pohajala. Ves zbegan grabi mater za krilo. ~"Torej 350 IX | kakor zrkalo. Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt. 351 V | teboj. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega 352 V | Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato in srebro 353 X | moči dobro videti. Ni čudo! Grajska nevesta mu je nekaj dni 354 I | tako, da je bil mož skoraj grbast videti. Ne to ne ono ni 355 IV | kakor hočeš, samo tiste grde besede ne!" ~Ubogi mož si 356 II | Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda ter zagrozi 357 II | začetek. Kar je počela nazaj grede, to je bilo že pregrešno. 358 IV | ni bilo videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med 359 IX | cvele so zdaj v snažnih gredicah žareče centifolije, pelargonije 360 IX | kako se pridno kreta med gredicami sključen, a ne od starosti, 361 I | ima ubogi kmet kje v hosti gredico tobaka, če je še tako skrit, 362 I | mu dejal, da bi ne bilo greha!" ~"Kakove opravke imaš 363 VI | pokori za svojih roditeljev grehe, trd, krivičen zakon, ki 364 IV | strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh, daleč daleč 365 IV | iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka, kratka trava je 366 V | pritlikave smreke, macesni in grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. 367 IX | raznovrstnemu plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla na 368 II | mladenič!" "Oče!" ~"Ti mi groziš, sin očetu?" ~"Ne, samo 369 II | se mi zbuja; oprostite me grozne misli, ki mi roji po glavi, 370 X | nasmehom. Ubogi Marko je bil v grozoviti stiski; od njegovih ust 371 X | dni potem se je razleglo grozovito pokanje in bobnenje po ozki 372 II | mladenič očeta. ~"Svojo hčer ste -- prodali." ~"Rosana 373 IX | konj s Skalarjem in njegovo hčerjo iz grada proti Somrakovi 374 III | ji je tako podobna njeni hčerki, ki je zdaj v nebesih. Rosana 375 X | Ko videl bi kje, po svetu hite, ~siroto, ki joka v samoti; ~ 376 IX | svoje vrtnarsko orodje ter hiti v grad, da vzame s seboj, 377 VII | mojega očeta. In jaz? K njemu hitim -- da, pri njem, v njegovi 378 IX | Rešite ga, rešite ga, oče! Hitite, pomagajte, dvojno življenje 379 VII | tvoj oče! In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? 380 I | Vesela ga je bila vsaka hiša, v kateri se je ustavil; 381 I | Koše je plel doma in po hišah; popravljal je ljudem razna 382 II | velik voz, ki je bil skoraj hišici podoben, vrata je imel in 383 II | je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo lahko 384 IV | že. Slaba si še, večerni hlad ne dé dobro ravnokar ozdravelemu 385 III | pa zdaj nekoliko kapljic hladilne pijače, pokoj, tihota, ne 386 I | v njem živi sam s svojim hlapcem ali kaj je? Streže mu in 387 II | svojega konja spravljenega. Hlapcu zapove, naj skrbi, da bode 388 II | V tem času gre Skalar v hlev, kjer je imel svojega konja 389 II | Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo," reče in 390 VI | glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po vrtu, po 391 X | mize šibile. Na vrsto so hodile vmes tudi take jedi, da 392 II | in ženske, in pokonci so hodili, nekoliko časa vsaj, potem 393 III | moral imeti, naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore in čez morje 394 VII | žalosten, nesrečen, izgubljen hodiš po svetu, vse ti je tuje -- 395 II | Zbogom, oče." ~"Zbogom, hrabri junak, ki te ni strah samega 396 VI | skrivnostna opravila v onem hramu, kamor ni smela živa duša. 397 III | od mesta do mesta, slaba hrana, trud: vse to je že dolgo 398 IV | odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej 399 IV | rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, 400 I | zatočil, kakor se je govorilo. Hrbet mu je bil sključen tako, 401 VI | povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, 402 VII | Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi 403 III | oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom zre tja, kjer mu 404 VII | srce je polno ljubezni in hrepeni po ljubezni; o koliko si 405 VIII| in stiska, kar kosti so hreščale, potem ga trešči ob tla 406 V | kitaro v naročju in pela. Pod hribom na polju je Marko kosil. 407 II | naj ne dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je stopal 408 VI | vas razžalila, da ste tako hudi name; kaj sem pregrešila, 409 III | zdravnik, najde deklico v hudih vročinah. Nemirno, neredno 410 I | ga sam dela ali mu ga pa hudobni duh prinaša. Za tisto staro 411 I | jaz pa menim, da je kak hudodelnik; bogve kaj je storil, potem 412 I | skoraj sodili, da je bila iz hudolesovine; huda je bila zares, bali 413 IV | čutim, da še nikdar tako, hvala vam, ki ste tako po očetovsko 414 IV | življenja, zato sem vam najbolj hvaležna. Nikdar več, rajši v vodo, 415 IV | odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, " 416 II | dobrotniku bledo ročico in hvaležno ga pogleda s svojimi lepimi, 417 IV | nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali kaj hočem? Pri vas 418 II | privedeš nazaj, tem bolje, hvalil te bom; poskusi." ~Mož ni 419 II | glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nejevoljen 420 V | je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to 421 IV | mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic; samo reči ti je 422 I | potreboval, kadil ni, ne pil ne igral. Koše je plel doma in po 423 IV | skupaj bova živela, skupaj se igrala; po rokah te bodem nosil, 424 II | gledališče. ~Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mračilo 425 II | nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da se je zopet 426 II | in si tam napravi svoje igrališče. Tako so imeli ta večer 427 V | vredna kraljevega prestola; ih vendar, Rosana, tako rad, 428 II | II Takega sejma niso pomnili 429 III | III ~Drugo jutro zgodaj je gospod 430 I | tam gori bolje; siromaki imamo pekel že na tem svetu; zato 431 X | Ti teci naprej, mirú ne imej, ~tako ti zapoved je dana; ~ 432 II | tako lepi! Zlasti ženske so imele obličja kakor mleko in kri, 433 I | besedo, zato ga je vse rado imelo. Kakor sonce sije pravičnim 434 X | držala, kako da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem 435 II | bolnega človeka na sebi. ~Ali imenitnih dogodb še ni bilo konec 436 IV | delo, v katerem je reševal imenitno vprašanje, ni bilo še zagledalo 437 II | Skalar, tako so ljudje sploh imenovali moža po njegovem gradu, 438 IV | Njegovo ime se je s častjo imenovalo v učenjaških zborih, in 439 II | mladi; mož vas ne morem imenovati. Šeme ste, ne možje! Zijaje 440 V | nekdanjega gospoda. ~"Moj oče! Ne imenuj mi ga tako, Rosana; vreden 441 VIII| človeku ni do živega priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki 442 IV | ust." ~"Kako pa naj vas imenujem, da bode prav; kaj nisem 443 IV | pota; zastonj bi bil tu iskal plemenitega drevja in grmovja. 444 II | cesarskem oblastvu si ni upal iskati pravice. Poskusil je torej 445 III | oživi in razvname tleča iskrica življenja. ~Dobro strežnico 446 V | tega imena; nikoli ni imel iskrice ljubezni do mene. Bil sem 447 II | morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih 448 IV | IV ~Pravega vrta ni imel Skalarjev 449 IX | IX Skalarjevo domovje je bilo 450 IX | je to godilo v stranski izbi, koprnelo je precej zraven, 451 II | je torej drugače, da bi izbil kolikor mogoče dobička iz 452 III | strežnico je bil tako v naglici izbral stari Jelenko. Stara ženica 453 VII | mojega očeta! Ne, hči ne bodi izdajalka očetu, mirno naj živi, kakor 454 II | posiljenim nasmehom, potem izgine. In kaj je bilo njeno plačilo? 455 V | vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje izpred 456 I | prepustil mlajšemu bratu, izgovorivši si samo kot, malo sobico 457 IV | sodil; ali beseda je bila izgovorjena, sprožena puščica ji je 458 III | nekdaj mati; zgodaj je bila izgubila moža in otroka. Samotarila 459 VI | prepričevalnem, iz globočine srca izhajajočem glasu, da bi bile tudi pri 460 IV | oklenila se mu vratu ter izjokala se v njegovem naročju. ~" 461 X | Ali dalje Marko ni smel izkazavati svoje kreposti. Zapovedno 462 II | potem nastopi sam glavar ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo 463 II | ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico 464 II | prikazni. Poveljnik je imel izkušeno oko; v svesti si je bil, 465 VIII| Jaz pa pravim, brž ko izpolni Rezka svoje sedemnajsto 466 IV | prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila ne bogastvo. ~V take misli 467 II | trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset 468 II | kakor so bili ljudje surovi, izprijeni in razuzdani, moški in ženske, 469 VII | nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo -- svoje poštenosti mu nisem 470 VII | svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~Kakor okamnela je stala 471 X | more resno in moško; "ne izpustim te, nič ti ne pomaga, povedati 472 VIII| tehtno in resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, "to 473 IV | Ubogi mož si ni upal izreči imena, ki mu je bilo na 474 I | volje za sabo, kratkočasnih izrekov, ugank in pripovedk, bilo 475 X | jima oče slovesno. "Marko, izročam ti, kar imam najljubšega 476 II | gosposke, kateremu je bila izročena skrb za red po sejmu, ni 477 VII | šibila Skalarju, ko je prijel izročene mu liste. Čutil je, da je 478 X | na smrtni postelji so mi izročili mati sveto dolžnost, da 479 X | gledala iz tal. V hipu je bila izruvana in stari parobek je visel 480 IV | duh njegov je neutrudno izsledoval skrivnosti narave, in ne 481 II | vsevprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, 482 II | Eden celo izmed njih se je, izstopivši iz voza, takoj na glavo 483 IV | ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si jo iz srca: in mesto, 484 I | naša nesreča, to je naš izvirni greh. Ali morda pa mora 485 I | še tako skrit, precej ga izvohajo -- pa plačaj ali pa kravo 486 VI | pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati 487 IV | da grem, preden me sami izženete iz hiše. Jaz nimam doma, 488 X | mati sveto dolžnost, da naj iščem po svetu očeta, da naj jih, 489 II | Rosana, oče?" ~"Kaj jaz vem? Išči jo, če hočeš." ~"Oče! Še 490 VI | jabolko; tam pod ono staro jablano sem ga pobrala." ~In Rosana 491 VI | otroško vesela z žarečim jabolkom v roki, in njen je glas, 492 III | bila je v temnem gozdu; jagode je brala. Utrujena leže 493 II | otrokom v naročju. Počasi je jahal po cesti Skalar z Rosano 494 V | najmanjšo željo. Glej ta jarek tu, Rosana!" ~In mladenič 495 V | prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem 496 V | rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, 497 VI | vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, 498 III | bila; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa je pohajal 499 VII | njemu v varstvo, golobico jastrebu! Ne bodem ti natanko popisovala, 500 VIII| mati!" ~"Jezus Nazarenski!" javka žena. "Taka nesreča! Kaj