Part

 501 III |       prihranila, ter prosi jo, naj jé, ona ni lačna, lahko gre
 502 I   |        kraje, ali jim je pa celo iz ječe ušel. Čudno se mi zdi, da
 503 II  |      nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem jo poda
 504 II  |            bila deklica okrepčala z jedjo, prigovarja ji, da naj zaspi,
 505 VIII|          svoji ženi gotovo kaj prav jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu
 506 VI  |              Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj
 507 II  |        odloči. Z roko migne staremu Jelenku; videti je bilo, da ima
 508 VI  |         Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti upalo
 509 I   |        pravijo." ~"Bogve, od kod ga jemlje, ali ga sam dela ali mu
 510 IV  |          ravno zdaj; zdaj, ko slovo jemljem od vas in bi se vam rada,
 511 IV  |           srčno zahvalila!" ~"Slovo jemlješ?" vzklikne Skalar prestrašen. ~"
 512 I   |             on tukaj, tri leta bo v jeseni, nam je vsako leto toča
 513 IV  |         služiti? Človek mora vendar jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka,
 514 IX  |            da ni konj koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja ustavi,
 515 III |             zgodaj je gospod Skalar jezdil v mesto po zdravnika. Dasi
 516 II  |             človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorje mu, kdor
 517 I   |          rdeč je bil, kakor puran v jezi; kaj je potem še rekel,
 518 VIII|             s tistim svojim sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako
 519 II  |          nekoliko kancev deklici na jezik. Torej je bilo morebiti
 520 VIII|          tako strah me je, mati!" ~"Jezus Nazarenski!" javka žena. "
 521 III |      šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi, podaja ji košček
 522 VII |             oče!" ~In dolgo časa se jokata oče in hči. ~"In ti," obrne
 523 II  |              oče." ~"Zbogom, hrabri junak, ki te ni strah samega ponoči;
 524 II  |         imel malo zaupanja v sinovo junaštvo, menil je, da bode Marko
 525 VI  |         razcvita v prvem poletju in jutranje rose kapljica trepeče na
 526 II  |             lesketale kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo
 527 V   |                            V  Gorka južna kri je vrela Marku po mladih
 528 V   |     korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo
 529 I   |            je zase malo potreboval, kadil ni, ne pil ne igral. Koše
 530 II  |         vreme ugodno. ~Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se
 531 IX  |         bilo, prav tak je bil kakor Kajn!" -- "Jaz sem zmerom mislila
 532 VIII|           bilo bogve kako moško!" ~"Kajpa da ni bilo; ali kaj se hoče?
 533 I   |          kakor druge palice, ali iz kakega lesa, tega ni nihče mogel
 534 X   |             po vsej deželi, povej, ~kakó je zdaj srečna Rosana! ~
 535 II  |        daljnih krajev čudna družba, kakršne Zaleščani še nikoli niso
 536 VII |              To bi bilo maščevanje, kakršnega nisi zaslužil. Vse ti ne
 537 IX  |            in druge pisane cvetice, kakršnih ni bilo prej nikdar videti
 538 III |      dekleta? Mirneje reče slugi: ~"Kakšen pa je bil tisti človek?" ~"
 539 I   |           svojo učenostjo, do pete, káli." ~"Kaj pa tisto, kar pripovedujejo,
 540 I   |             Oljsko goro ali na goro Kalvarijo in je krvavi pot potil.
 541 I   |             ko jih je bil Skalar na kamnu pozabil. Pogledal je bil
 542 II  |         žepa ter da iz nje nekoliko kancev deklici na jezik. Torej
 543 V   |            si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo,
 544 III |         mati in šivala. Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka se
 545 III |        pomoč. Zdaj pa zdaj nekoliko kapljic hladilne pijače, pokoj,
 546 VI  |            poletju in jutranje rose kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega
 547 II  |        istem času, in posebno roke, katerih bi bilo morebiti najbolj
 548 VIII|       svojim sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako seznanila z
 549 X   |    žalostnem stanju obraz Markov ni kazal kake posebne modrosti; žalostno
 550 I   |            pa uče, da je toča božja kazen, torej bi jo moral Bog sam
 551 II  |         daje pravico. da mi branite kaznovati nepokornega otroka?" ~"Tako!
 552 V   |            otožna! ~Kam se ti mudi, kedó te podi, ~kje potok, ti
 553 VI  |          dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje obljube. Nestanovitna
 554 II  |             ga razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi
 555 I   |             Jelenka, ki je pridno v klanec koračil, samo zato ustavil,
 556 VIII|          krave pa stradajo v hlevu, klasti jim je čas. Vam pa se čudim,
 557 II  |             daleč sega pogum takega klateža!" ~Ta priimek je bil razžaljiv,
 558 IV  |           gospod; po svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od
 559 III |       dovolj. ~Čez nekaj časa potem kleči in joka pri zglavju materine
 560 VIII|            Jelenko, da poslušate to klepetuljo." ~Somrak bi bil svoji ženi
 561 VII |            sirota. Kako bi jo mogel klicati kdaj njen oče, da bi ga
 562 VII |           svoje matere imenu. Glej, kličem te, vabim te kakor koklja
 563 II  |             črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko
 564 II  |         izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti, pač brez
 565 X   |         svojim rjavim širokokrajnim klobukom.~
 566 IV  |       zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici pod hrastom. Skalar ni bil
 567 IV  |            postavil Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka. ~
 568 VI  |             je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je zdaj
 569 II  |           sladkarij za nepokvarjena kmečka grla in drobnega blaga,
 570 II  |       toliko blaga in živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim
 571 I   |         Sploh ima čudne misli o nas kmetih; pravi, da se nam še predobro
 572 I   |          čudnega, nenavadnega moža. Kmetijo je bil prepustil mlajšemu
 573 I   |              ves božji dan v tistih knjigah tiči. Tudi po gozdu se časi
 574 VI  |        strastno, skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne
 575 III |       otroka. Samotarila je v svoji koči, a ne brez dela; ljudje
 576 V   |         dekle zapuščena sirota. ~Od kodi in kam jaz tečem, ne znam, ~
 577 VII |           kličem te, vabim te kakor koklja svaje pišče, in ti se ne
 578 I   |         lisica, pravijo, da ne lovi kokoši blizu po okolici, zato je
 579 II  |        rokavov ji je sezala samo do kolen. Goste, črne lase ji je
 580 I   |           posodil? Na kaj? Na tisto kolibo, ki že od starosti skupaj
 581 VII |           solzami. O srečna Rosana, kolika ljubezen te čaka, dvojna
 582 X   |         lahko novo kupila, kadar in kolikorkrat je bilo treba. Zato pa ni
 583 VI  |              Da ji je tako podobna? Kolikrat se primeri, da je človek
 584 II  |          nadloge v vas: ali gospod "komisar" so delali po svoji glavi,
 585 II  |           srditega človeka. Z obema komolcema je bil razmetal kakor snope
 586 V   | blagodušnost. ~"In zdaj sem tukaj," končala je deklica svojo pripovest; "
 587 II  |            Zalesju. Ko so bile igre končane, pride vodje sin s svojega
 588 IX  |             godilo v stranski izbi, koprnelo je precej zraven, samo stena
 589 I   |      Jelenka, ki je pridno v klanec koračil, samo zato ustavil, da bi
 590 II  |          roki. Nehotoma stopi za en korak nazaj. Prej ni nič govoril,
 591 II  |            njegovo. Razsrdi se: dva koraka in stal je pred deklico,
 592 VII |        Rosano, ki je stala nekoliko korakov od njega. ~"Rosana, Solzana,
 593 V   |            pota, spotikala se je ob korenine, ki so se kakor debele kače
 594 X   |           eno roko debelo parobkovo korenino, ki je na pol gledala iz
 595 III |          morebiti ti bode še kdaj v korist. Zdaj vstani, dete, in pojdi
 596 VII |            nedrje seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje, dokaz
 597 V   |          koso brusil. Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi to, da
 598 II  |           težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi je držal železo,
 599 V   |        mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove; trava in cvetica --
 600 X   |           ne na ravnem polju, travo kosé; po gozdu je pohajal blizu
 601 V   |             je pričala, da je dober kosec. Še toliko ni postal, da
 602 V   |            hribom na polju je Marko kosil. Na široko je sukal koso
 603 VIII|             in Somračic, počivalo v kotu med drugo navlako. O prvem
 604 II  |          ker so bili že pogledali v kozarec. Ravnatelj ni imel vsem
 605 II  |            glavo postavil, drugi je kozolce prevračal in tretji je kolo
 606 IV  |           je odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej
 607 VIII|           Somrakovo hišo, pod staro košato hruško se je trudil Jelenko,
 608 I   |          kadil ni, ne pil ne igral. Koše je plel doma in po hišah;
 609 I   |           počenjal; saj tudi tat ne krade po vasi, v kateri prebiva;
 610 I   |          blizu, ne samo, da sama ne kradeta, če sta pametna, še drugih
 611 I   |          klobuk z nenavadno širokim krajem, tako da je bil dober za
 612 II  |         drugimi sejmarji iz daljnih krajev čudna družba, kakršne Zaleščani
 613 I   |         delalo, da je bil videti še krajši, nego je bil v resnici.
 614 IV  |             kjer je prej ona v njem kraljevala, bilo je prazno poslej;
 615 V   |      gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega prestola; ih vendar, Rosana,
 616 IV  |         govoriti, gospod! Jaz nisem kraljična, ne zakleta, sirota sem
 617 IV  |         čuva kakor čarovnik zakleto kraljično." ~"O, tako ne smete govoriti,
 618 VI  |           njegovem srcu: boj je bil kratek, usmiljenje je premagalo
 619 X   |            Jelenko sam slednjič ene krati zasukal. Nemogoče ni, ker
 620 IV  |        družici svoji. Kratka sreča, kratke sanje! Nič posebnega, nenavadnega,
 621 II  |            se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor je bilo
 622 I   |           na potu, razveseljeval in kratkočasil ves okraj, v katerem je
 623 I   |            nji dobre volje za sabo, kratkočasnih izrekov, ugank in pripovedk,
 624 I   |           da naj pusti miši, ali pa kravi, naj ne zahaja v zelnik.
 625 II  |        zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano domov in po cesti
 626 I   |        izvohajo -- pa plačaj ali pa kravo iz hleva!" ~"Hudoben človek,
 627 V   |            si podasta roko in Marko krene proti polju, kjer ga je
 628 II  |            privoljenje od gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran
 629 II  |           na klop in ukaže nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi,
 630 I   |            Jelenko je bil nizke ali krepke postave, visokih pleč, med
 631 II  |       pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben
 632 V   |         trenutju začul od grada dol krepki Skalarjev glas: "Rosana,
 633 II  |             večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje
 634 X   |            ni smel izkazavati svoje kreposti. Zapovedno mu migne Rosana,
 635 I   |             pa je trdo, da bi lahko kresal z njim. Zbral sem, kolikor
 636 IX  |       Glejte ga tam, kako se pridno kreta med gredicami sključen,
 637 II  |        nastane med gledalci, vse je kričalo; ali toliko poguma vendar
 638 II  |             na tem koncu vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo,
 639 III |             pretresel Skalarju mili krik deklice, ki je vpila na
 640 VIII|           Ves zbegan grabi mater za krilo. ~"Torej govori, kaj je,
 641 IX  |      opravil. ~Ne sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi, s škropilnico
 642 VI  |           da nisi storil še nikomur krivice, četudi si jo sam trpel
 643 VI  |       svojih roditeljev grehe, trd, krivičen zakon, ki v nebo vpije,
 644 I   |             sonce sije pravičnim in krivičnim, tako je stari Jelenko,
 645 IV  |          takoj je čutil, kako trdo, krivično jo je sodil; ali beseda
 646 I   |          srcem; to vam je bil pravi križev pot; Zveličarju ni bilo
 647 I   |              to so bili že celo vsi križi doli. ,Kaj, otroke imate
 648 VI  |            trenutju; to ni bila več krotka, boječa deklica. Oči so
 649 X   |          poprej mlado Somračico pri krstu držala, kako da bi ne bil
 650 I   |             na goro Kalvarijo in je krvavi pot potil. Kako se je zadrl
 651 VIII|          tudi vi, pomagajte, za pet krvavih ran božjih, pomagaj, kdor
 652 VIII|       zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem nauku ravno tukaj. Marko
 653 I   |             nikjer videti v pošteni krščanski hiši. V tisti shrambi tiči
 654 II  |           blagom, ki ni bilo dobilo kupca. Vendar takega življenja,
 655 II  |            dejal vam: Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi
 656 II  |            dobre volje zaradi dobre kupčije ali pa, ker so bili že pogledali
 657 II  |           kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so bili posebno oni, ki
 658 X   |            Rosana sta si lahko novo kupila, kadar in kolikorkrat je
 659 II  |            in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za "odpustke".
 660 II  |            vasi, potem pa truden in lačen vrnil se k svoji družbi. -- ~
 661 III |            prosi jo, naj jé, ona ni lačna, lahko gre spat brez večerje.
 662 VII |       molčala, on je govoril, on je lagal -- Golo! ~Upal je, da se,
 663 VI  |          laže, in moja mati se niso lagali!" ~Oba molčita. Čez nekoliko
 664 II  |             videti šibkega životka. Lahka, tanka obleka brez rokavov
 665 II  |            ukaže nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem
 666 I   |              Pital me je z lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem; kakor
 667 II  |         krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili zadaj dolgi,
 668 I   |         France, ki je bil v mestu v latinskih šolah, jih je bil našel
 669 VI  |             najhudobnejši človek ne laže, in moja mati se niso lagali!" ~
 670 VII |             Šla sem ti izpred oči, ,lažnica, nesramnica' --! Šla sem
 671 VII |       dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj pijatelj. To sem ti
 672 VII |        prijatelj ti je bil nezvest, lažniv prijatelj. Laž, obrekovanje
 673 VI  |              Otajal se je sovraštva led, ki mu je obdajal srce;
 674 I   |            nad menoj! Pital me je z lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem;
 675 II  |            si pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil
 676 II  |            ljudje, vsi so bili tako lepi! Zlasti ženske so imele
 677 X   |           pomoli nabrane cvetice: ~"Lepih, plemenitih cvetic imate
 678 IV  |        morebiti radostno, gledal to lepoto; potem pa je naslonil na
 679 V   |              Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do dne. Razcvitaš
 680 II  |        govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!" ~Gospod
 681 X   |   Gregorjeva Rezka, lepa družica še lepši nevesti. ~Dobre volje so
 682 I   |         druge palice, ali iz kakega lesa, tega ni nihče mogel uganiti.
 683 I   |            samo da ni bila srebrna. Lesena je bila kakor druge palice,
 684 VIII|             ločici, za potokom, pri lesi! Mene je strah; tako strah
 685 II  |            te vejice so se ji čudno lesketale kakor bilke v jutranji rosi.
 686 II  |         veverica spleza dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrhu stebra
 687 II  |         dolgo že ni imel tako dobre letine. Zadovoljen je bil s svojimi
 688 V   |             sukal koso na desno, na levo; debela, ravna red za njim
 689 I   |            ki že od starosti skupaj leze? Za drva bi bila še, suha
 690 II  |    občinstvu svojo silno moč. Vznak ležečemu položita dva na prsi velik
 691 VIII|           Kaj je tam doli?" ~"Marko leži -- o joj, joj! -- Nič se
 692 VI  |            najprej se prepričam, je li res njena hči, potem bodem
 693 I   |        Torej je dobro imeti tatu in lisico blizu, ne samo, da sama
 694 VII |             Razveselila sem se tega lista, imela sem orožje v roki;
 695 II  |       odgovori na to. Molče potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev
 696 VIII|            ne vedi od kod, da se tu liže okoli naših deklet, naj
 697 IV  |            svetu. Tedaj ni bil sam; ljuba družica je bivala poleg
 698 IV  |         svetu, da bi ga rada imela, ljube roke, da bi mu, kadar pride
 699 IX  |            samo stena je bila vmes, ljubeče srce v smrtnih bolečinah
 700 V   |        zlato in srebro proti zvesto ljubečemu srcu? Ali tega ti ne umeješ,
 701 X   |               X  Zopet je sedela na ljubem svojem prostoru v temnem
 702 II  |            mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena sreča.
 703 IV  |             tako privadil se je bil ljubeznivega otroka, težko mu je bilo
 704 II  |      torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila, da je bilo že
 705 II  |         nevihte za gorami. Marko je ljubil Rosano, ki je menil, da
 706 IX  |             Marka resnično, iz srca ljubila; njena ljubezen ni bila
 707 VI  |             bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, potem tako sovražna podoba!
 708 X   |            to, take so mi vendar še ljubše." ~"Meni tudi," pritrdi
 709 V   |             stoji, težka mu je bila ločitev. ~"Ali te smem še kdaj videti,
 710 IV  |         bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas." ~In približa se
 711 III |           izbici zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda mati
 712 II  |           sluga, ki je bil prišel z lučjo v roki gospodu naproti,
 713 VI  |          duh v pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati
 714 V   |       životarile pritlikave smreke, macesni in grmovje. Sem je rada
 715 I   |        niste." ~"Jaz ne prigovarjam mački, da naj pusti miši, ali
 716 II  |         počasi približa. Z glavo je majal, a to je bila njegova navada,
 717 II  |            je imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem koncu.
 718 II  |            Ko jo je oče dobil, prav majhna je bila še, rekel je svojemu
 719 III |           ga vzame premožen kmet za malega hlapca. Kmet ga je sicer
 720 II  |         svojimi okornimi nogami. ~V mali izbici napravita posteljico
 721 IV  |      hrastom. Skalar ni bil sanjač; malokdaj ga je videl kdo zamišljenega;
 722 I   |          poznal kraj in ljudi kakor malokdo, vedel več pripovedovati
 723 II  |        polovico svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna pohvala
 724 II  |           je in kaj je; meni to nič mar. Ne bodi mi nadležen." ~"
 725 VII |             hodi po svetu; zakaj ne mara za svoje dete kakor drugi
 726 X   |          tem žalostnem stanju obraz Markov ni kazal kake posebne modrosti;
 727 II  |             vsaj na videz, imeli za Markovo sestro. ~Dolgo časa je Marko
 728 VI  |          Pred očmi ji je bila bleda materina podoba, ko je ležala na
 729 III |           kleči in joka pri zglavju materine postelje. S slabim glasom
 730 II  |         sestra, ki jo je bil dal po materini smrti nekim sorodnikom v
 731 III |        trpljenje; ni ji sijalo milo materino oko, katero je otroku to,
 732 VII |           ki je tako ravnal s tvojo materjo! O saj sem se dovolj pokoril,
 733 VI  |           bilo ime tvoji materi?" ~"Matilda."  Rosana ni opazila, kako
 734 VII |             ne zabolelo! To bi bilo maščevanje, kakršnega nisi zaslužil.
 735 VI  |            usmiljenja ubogo siroto, maščuješ se nad njo, ki ti ni storila
 736 X   |             tistega, ki zamaške ven meče". Vsega je bilo dovolj,
 737 IX  |          potihne, ko pridrvi Skalar mednje. Toliko da ni konj koga
 738 VI  |           nenavadno prijazen; čudno mehak, ginjen je bil njegov glas,
 739 V   |           donela pesem iz gladkega, mehkega grla. ~Tako je sedela neko
 740 IV  |             prime roko ter govori z mehkm glasom: ~"Nisem te hotel
 741 VIII|        delati s sabo kakor svinja z mehom in da se ne gane. To je
 742 V   |           sama iz sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena ji je
 743 II  |           bi mi branil. Tako je pač meril Golijat Davida pastirja. ~"
 744 III |           zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom
 745 III |        treba dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom: ene misli sta
 746 I   |           je rajši, bodisi da ga je mikalo slišati, kar se govori o
 747 X   |             voljo in tvojo; bodi mi milostna gospa!" ~"Ti se me bojiš?"
 748 VI  |          kaj ni že dovolj nesrečna, milovanja vredna? Žalosten zakon narave
 749 II  |             slast skromna večerja. ~Mine noč, napoči dan Zaleščanom
 750 I   |          bil že v letih, ko človeka minejo vse ničemurne misli. Dodati
 751 V   |              da vbijam se sam ~brez mira, pokoja na sveti. ~Potoček,
 752 II  |          pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo
 753 III |         naravno pravico do dekleta? Mirneje reče slugi: ~"Kakšen pa
 754 IX  |           pa povej jim, da naj bodo mirni." ~In Skalar pusti svoje
 755 II  |           se in sprožim," reče mu z mirnim glasom. ~Takega orožja se
 756 VII |             ga pokažem, ako ne bode miroval. Spoznal je, da se je prenaglil,
 757 VI  |            kdo ve, koliko časa bode mirovala? ~Drugo jutro sta se kmalu
 758 X   |             bolje? ~Ti teci naprej, mirú ne imej, ~tako ti zapoved
 759 III |             do konca sveta. V takih mislih migne z roko proti gradu,
 760 IV  |           sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nikoli več videl
 761 VIII|      razpale zibeli preseza njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba
 762 X   |          bilo dovolj, tako da so se mize šibile. Na vrsto so hodile
 763 I   |             je ljudem dovolj za vso mizo. Kdor ga je srečal na potu,
 764 I   |     prigovarjam mački, da naj pusti miši, ali pa kravi, naj ne zahaja
 765 IX  |         Marka. Znak je ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela bleda
 766 III |            vam moram; včeraj je bil mlad človek tukaj; povpraševal
 767 V   |          vse se mi zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka
 768 III |             glodajoči črv prišel do mladega osrčja. ~Skalarju ni bilo
 769 V   |           Razcvitaš se kakor roža o mladem poletju. Ves moški svet
 770 III |            človek. Zdaj veš." ~***  Mlademu Marku ni bilo treba dolgo
 771 II  |            se je bilo že več vaških mladeničev; kako so gledali zale ženske;
 772 V   |            nekaj časa vstane, stopi mladeniču naproti ter mu prijazno
 773 II  |        Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi odrasli
 774 II  |         veselja pa je delal, zlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen,
 775 I   |          smo mi prehitri, posebno v mladosti, ko nam je pameti najbolj
 776 I   |            Kmetijo je bil prepustil mlajšemu bratu, izgovorivši si samo
 777 II  |       ženske so imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj
 778 V   |           da je med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose
 779 II  |             toliko blaga in živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer
 780 I   |          bil pri vojakih, bil sem v mnogih mestih, ali videl sem povsod
 781 II  |          bilo pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo
 782 IX  |            ne potrebujemo. Pokoj!" ~Množica se nehotoma odmakne nekoliko
 783 II  |     občinstva. Šum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi,
 784 II  |        razmetal kakor snope narazen množico pred sabo. ~"Človek," zavpije
 785 X   |        Markov ni kazal kake posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti,
 786 IV  |              ali ostala je tam, pri mojem nekdanjem gospodarju." ~"
 787 VII |            zagleda, imel je napis: "Mojemu možu" in govoril je tako:  "
 788 VII |        Rosana ti bode pričala da iz mojih ust ni bilo bridke besede
 789 VIII|             Jaz pa pravim, da iz te moke ne bo kruha!" ~Somraku ni
 790 V   |             kjer ga je čakala kosa, mokra že od večerne rose. Z griča
 791 VI  |     Skalarju vse gotovo, vse jasno. Molčal je nekoliko časa; nasprotna
 792 II  |           skupaj. Sramota!" ~Vse je molčalo; težko je bilo odgovarjati
 793 V   |          potok; gole peči so kvišku molele ob straneh in med njimi
 794 III |           stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. In zdaj je
 795 IV  |        snežniki visoko v jasno nebo molili svoje bele glave. ~Nekoliko
 796 II  |     bleščeče zlato in srebro, to so morali biti vendar bogati ljudje!
 797 II  |           Še enkrat vas vprašam, vi morate vedeti: kje je Rosana?" ~"
 798 III |       hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta. V takih
 799 II  |           ste pameten mož, če se ne motim; vi poznate ljudi tod okoli,
 800 VIII|           tu stojiš in čeljustaš in motiš moža pri delu, ko pomagati
 801 II  |             človeško opravljeni, za moške in ženske, in pokonci so
 802 V   |            ji reče: ~"Jaz ne poznam moških, nikoli se nisem menil za
 803 II  |       predenj in reče mu s krepkim, moškim glasom: ~"Oče, komu ste
 804 II  |           četudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil svoj dar v torilce;
 805 II  |             da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Nehotoma
 806 I   |           za uho, nič ga ni bolelo; možiček je vselej to robato dobrikanje
 807 II  |             imenovati. Šeme ste, ne možje! Zijaje gledate te vrtoglave,
 808 V   |           te videl, draga Rosana." ~Mrak je nastajal že po gostem
 809 I   |             stopati, da pridem pred mrakom domov." ~Tako sta se razšla
 810 IX  |             glasu, ki bi bil zbudil mrliča, spregleda Marko, a takoj
 811 III |        bolnikom, čula in molila pri mrličih. In zdaj je stregla ubogi
 812 I   |            roki in čudno sam s sabo mrmra." ~"Ali so tiste bukve črne?" ~"
 813 V   |             tako otožna! ~Kam se ti mudi, kedó te podi, ~kje potok,
 814 IX  |          potrebnimi pripravami dol. Mudilo se je, vendar preden zasede
 815 X   |             blizu nje ter cvetic je nabiral svoji nevesti! Na skalo
 816 II  |          posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. Ravnatelj
 817 X   |     približa se pevki ter ji pomoli nabrane cvetice: ~"Lepih, plemenitih
 818 II  |        glasom. ~Takega orožja se ni nadejal glavar; močan je bil za
 819 V   |              kakor da bi se ga bila nadejala. Čez nekaj časa vstane,
 820 IV  |           zdelo, ko bi vam še dalje nadlego delala. Bolje, da grem,
 821 III |            rečem, ako me bode zopet nadlegoval?" ~"Ti ne znaš govoriti
 822 VII |            tudi s pisanjem te nisem nadlegovala; pišem ti šele sedaj, ko
 823 X   |             sem bila varna vsake -- nadležnosti; saj veš, kako je v takem
 824 II  |         volji, nikoli bi ne bilo te nadloge v vas: ali gospod "komisar"
 825 II  |             mesta. Preveč je slišal naenkrat. Zmedeni čuti so mu prešinjali
 826 VIII|             ni mogel živega videti. Nagajal, zabavljal mu je, kadar
 827 II  |           hudoben človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorje mu,
 828 III |             strežnico je bil tako v naglici izbral stari Jelenko. Stara
 829 III |             so jo premagale težave; nagnila je glavico, kakor vršiček
 830 III |           nalašč hodil naproti; ali nagovoriti si ga ni upal; čakal je,
 831 II  |          sicer njegova navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo,
 832 IX  |      prinesli ranjenca, ker je bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno.
 833 X   |          bila jaz? Ti si bil vreden najboljšega dekleta. Kaj sem hotela
 834 X   |            očeta, da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim. Druge
 835 II  |          bolnemu dekletu; in ako jo najdete, pošljite mi jo na dom." ~
 836 II  |             pojdi jo iskat in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj,
 837 III |          tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega na svetu. Ona pač ne sluti,
 838 III |          vsega, da ji je ta zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem
 839 I   |        gorje, ako bi mu ne prinesel najemnine o dogovorjenem času, precej
 840 I   |        Košček polja imam od njega v najemu. O to vam je hud človek;
 841 IV  |          več, rajši v vodo, kjer je najglobočja!" ~"Kako torej hočeš živeti?
 842 VI  |             njena hči, dejal si je, najgrje pregrehe sad, kaj more ona
 843 VI  |           Na smrtni postelji, ko se najhudobnejši človek ne laže, in moja
 844 VII |            malo trenutij, in vendar najhujša pokora ubogemu možu! Ko
 845 VII |            vse vedel -- ko je bil v najhujši stiski, pokaže mi on svoje
 846 VII |              Čutil je, da je prišlo najimenitnejše, odločilno trenutje njegovega
 847 VII |            bi ti priporočala svoje, najino dete. Poznam te, nemogoče,
 848 IX  |         lepo hčerko: "Med eveticami najlepša cvetica je vendar moja Rosana!" ~
 849 V   |             se ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In
 850 VI  |           materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi je govoriti
 851 X   |         Marko, izročam ti, kar imam najljubšega na svetu. Ljubi svojo ženo,
 852 V   |          sem mu, kar moji tovariši; najljubši mu je bil, kdor mu je največ
 853 II  |            do kola, tako da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi
 854 V   |           kri prelil, da mu spolnim najmanjšo željo. Glej ta jarek tu,
 855 VIII|           ki smo ga vendar imeli za najmočnejšega v tem okraju?" ~"Slišal
 856 I   |         postelji." ~"Vidiš, Somrak, najnesrečnejši človek vendar nisi še na
 857 VI  |        odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi je govoriti o nji. Poznali
 858 II  |         Zaleščanka bi utegnila biti najsposobnejša za ta posel. ~Nato veli
 859 II  |           Takega sejma niso pomnili najstarejši ljudje v Zalesju. Ne da
 860 II  |            pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed njih si je zastonj
 861 IV  |            v človeški moči." ~"Moja največja, edina moja tolažba je bilo
 862 X   |       Rosana; kaj je ta deklica med nama?" ~"Rada te je imela, in
 863 VI  |         razžalila, da ste tako hudi name; kaj sem pregrešila, četudi
 864 VII |          kdaj doseže svoj pregrešni namen. V svoji pesti me je imel,
 865 VIII|             že pošepetala na uho in namignila, kaj bi bilo dobro. Dekletce
 866 VII |           je bilo, kmalu po poroki, nanagloma odpotovati, izročil si me
 867 VI  |     dobrotnika, da je zdaj tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal
 868 I   |         drugih ne pustita blizu, da nanju ne leti sum, če se kaj zgodi.
 869 VIII|          govoril o Skalarju?" ~"Nič napačen mož!" ~"Menim, da ne! Tiste
 870 VII |              ki ga zagleda, imel je napis: "Mojemu možu" in govoril
 871 II  |         tujec kratko puško iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega
 872 II  |         skromna večerja. ~Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje,
 873 I   |         vsega mi ni bilo mogoče, in napotil sem se s težkim srcem; to
 874 V   |           gostem smrečju, ko sta se napotila proti gradu. Rosana, nevajena
 875 VIII|           Somrak in Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu mestu.
 876 II  |            na drugi konec in si tam napravi svoje igrališče. Tako so
 877 II  |     okornimi nogami. ~V mali izbici napravita posteljico za silo. Potem
 878 VI  |             ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in gibčnost vsemu
 879 III |           ko bi pa vendar imel kako naravno pravico do dekleta? Mirneje
 880 II  |            bil razmetal kakor snope narazen množico pred sabo. ~"Človek,"
 881 II  |         ženico nekoliko potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno;
 882 II  |          opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel je pripravno žensko
 883 IV  |       gledal to lepoto; potem pa je naslonil na roko glavo in globoko
 884 X   |           Slab si še!" ~"Jaz slab?" nasmehne se mladenič ter zgrabi z
 885 I   |           si mogel kaj, da bi se ne nasmejal, dasi ni bil videti nič
 886 VI  |            Molčal je nekoliko časa; nasprotna čuta sta se borila v njegovem
 887 V   |             draga Rosana." ~Mrak je nastajal že po gostem smrečju, ko
 888 II  |           Še enkrat, vstani!" ~Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo;
 889 II  |       goreče predivo požiral; potem nastopi sam glavar ter izkazuje
 890 VII |      golobico jastrebu! Ne bodem ti natanko popisovala, kako se mi je
 891 II  |             dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila nekoliko
 892 II  |             Kaj bode z vrvjo, ki je nategnjena od stebra do stebra tako
 893 VIII|             v nedeljo po krščanskem nauku ravno tukaj. Marko je bil
 894 I   |         ogenj, pri katerem kuha, ni navaden ogenj; zdaj ima višnjev
 895 VIII|             res, dekle ni, kakor so navadna dekleta. Lepa je kakor misel,
 896 VIII|           počivalo v kotu med drugo navlako. O prvem pogledu je bilo
 897 VIII|         strah me je, mati!" ~"Jezus Nazarenski!" javka žena. "Taka nesreča!
 898 IX  |          nekaj časa Skalar duri ter naznani čakajočim, da je rana pač
 899 I   |           ti je naša nesreča, to je naš izvirni greh. Ali morda
 900 VIII|           se godé na svetu, in to v našem kraju! In pa Marko; ravno
 901 VIII|            kod, da se tu liže okoli naših deklet, naj gre tja za ono
 902 VIII|              menim, bi ji sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je
 903 VIII|       vendar kri zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem nauku ravno
 904 VI  |             nedolžni!" ~"Tvoja mati nedolzna!" ponavlja Skalar. ~"Da,
 905 VI  |          priča pred sodbo, priča za nedolžnost svoje matere. Pred očmi
 906 V   |        tvoja pred očmi -- kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko bi hotela,
 907 II  |           drhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo
 908 IX  |         strah bi me umoril, strašna negotovost; videti ga moram živega
 909 VI  |           sta si popolnoma tuja! Te negotovosti bodi konec: najprej se prepričam,
 910 II  |             mu še nikoli zdelo tako neizmerno dolgo in široko; zdaj je
 911 II  |            hvalili njegovo početje. Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih
 912 II  |          volji. Vselej se je skoraj nejevoljno obrnila v stran in še bolj
 913 II  |       strani so prihajali sejmarji, nekateri že dobre volje zaradi dobre
 914 V   |           je tako imenovala svojega nekdanjega gospoda. ~"Moj oče! Ne imenuj
 915 IV  |            ostala je tam, pri mojem nekdanjem gospodarju." ~"Saj ni da
 916 I   |         preceja, zliva in prekuhuje neke tekočine in druge stvari;
 917 II  |           bil dal po materini smrti nekim sorodnikom v hišo. To se
 918 II  |          družbo, bilo je videti, da nekoga pogreša. Poprašuje, kje
 919 III |              ki je bilo prišlo tako nenadoma v njegovo varstvo. ~Ko pride
 920 II  |             na tla: huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala
 921 VII |            pokori. Zase ne govorim; neopravičena pred tabo pojdem mirno pod
 922 II  |             in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščani še tega niso znali.
 923 II  |             da mi branite kaznovati nepokornega otroka?" ~"Tako! To je druga;
 924 II  |       staremu slugi, da naj ne dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je
 925 VIII|           bolj, ker so se krave res nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je
 926 IV  |            Kako torej hočeš živeti? Nepošteno vendar ne, upam, kaj?" ~"
 927 IV  |          Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost; vendar zdi se mi, da do
 928 II  |          ali moreš ali ne moreš, ti nepridiprav!" ~"Če me ubijete, ne morem!" ~"
 929 VI  |        obide, kakor je bilo videti, neprijeten spomin; jezen zažene jabolko
 930 II  |         potrtim srcem svojo kravico neprodano domov in po cesti se je
 931 VI  |          kaj sem pregrešila, četudi nerada?" ~"Ti nič, ti nič!" odgovori
 932 VI  |             ne gane z mesta; čudne, nerazumljive so ji bile njegove besede. ~"
 933 VI  |   vprašanjem razdražila staro rano; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako
 934 III |            hudih vročinah. Nemirno, neredno življenje, vedno popotovanje
 935 II  |            vendar ta in oni, četudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil
 936 II  |            mu jo zopet vzame ter jo nese v grad. Še tega ni bilo
 937 I   |             dobil je svoj delež ter nesel ga vesel domov. Rad se mu
 938 IX  |            Srce ji je bilo prepolno neskončne bridkosti. Ali deklica je
 939 X   |          deklica ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim, sladkim nasmehom.
 940 VIII|            ker mu je bila dala tako nespodoben priimek. Vendar tega ni
 941 VII |            ti izpred oči, ,lažnica, nesramnica' --! Šla sem molče, ko mi
 942 VI  |             za to; kaj ni že dovolj nesrečna, milovanja vredna? Žalosten
 943 VIII|      Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu mestu. Da bi ne prišla prepozno! ~
 944 VI  |             čuta. Ne, uboga Rosana, nesrečno dete; ti se mi ne bodeš
 945 VI  |             že kesaš svoje obljube. Nestanovitna stvar je ženska, tudi ti
 946 II  |            posel. ~Nato veli Skalar nesti deklico v bližnjo gostilno.
 947 I   |          pravem času gotovo. O tako neumen ni, da bi tod po okraju
 948 IV  |             učenjaka; duh njegov je neutrudno izsledoval skrivnosti narave,
 949 V   |       napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota, spotikala se
 950 IX  |             da je rana pač globoka, nevarna, vendar ne smrtna, da se
 951 IV  |             živeti brez nje. Skoraj nevedoma zgrabi rumeni list, ki je
 952 IV  |           Redka, kratka trava je tu neveselo rasla po peščenih tleh in
 953 X   |            videti. Ni čudo! Grajska nevesta mu je nekaj dni poprej mlado
 954 II  |         zigravajo po nebu, znamenje nevihte za gorami. Marko je ljubil
 955 IV  |          zadelo. Žena je bila njega nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel
 956 VI  |            se mu približa, rekoč: ~"Nezadovoljni ste z mano, kakor vidim
 957 II  |          donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo gledali Zaleščani
 958 IV  |     prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je njega zadelo. Žena
 959 VII |          trpljenje -- zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični ve, zakaj
 960 II  |            pač tudi odrasli ljudje, neznani drhali; strmeč gledajo to
 961 VII |            tvoj prijatelj ti je bil nezvest, lažniv prijatelj. Laž,
 962 IV  |            rokah je imel dokaze nje nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in
 963 I   |        letih, ko človeka minejo vse ničemurne misli. Dodati nam je še,
 964 III |          gledati bolno deklico tako ničemurno oblečeno. Ko je bil šel
 965 IV  |           mu je tako prazno, pusto, ničevo; njegovo življenje, vse
 966 II  |             pred postavo; vi nimate nikake pravice do tega otroka;
 967 I   |       steklenih posod, kakor jih ni nikjer videti v pošteni krščanski
 968 III |             on v svoje varstvo; saj nimaš nikogar na svetu, da bi
 969 I   |      popisom telesnosti njegove pač nismo moža posebno priporočili
 970 X   |         priči pristopi oče k njima. Nista se prestrašila. ~"Bodita
 971 I   |                 Odsvetovali mi tudi niste." ~"Jaz ne prigovarjam mački,
 972 I   |        norčavostjo. ~Jelenko je bil nizke ali krepke postave, visokih
 973 II  |     drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za "odpustke". Svetá
 974 II  |            mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar je
 975 II  |             Oče je bil zadovoljen z njegovim zaslužkom, tako da mu dá,
 976 II  |      gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu; deklica ni bila
 977 X   |            tej priči pristopi oče k njima. Nista se prestrašila. ~"
 978 VIII|           pred ognjiščem je slišala njun pogovor. ~"Kaj boš ti?"
 979 II  |              Hud gospodar je bil in nmogokateri njegovih podložnih je že
 980 VIII|            čigava, to se vpraša." ~"No, čigava, ti, ki vse veš?" ~"
 981 VIII|       dejalo, da je prevzetna; res, nobenega ni pogledala; vsak ji je
 982 II  |       zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave, bil mu je komaj
 983 II  |      skakala po eni, potem po drugi nogi; nato leže vznak, skoči
 984 II  |           je delal, zlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen,
 985 I   |          ustavil, da bi slišal kako norčavo iz njegovih ust. ~Stari
 986 I   |             osladil s kako prijetno norčavostjo. ~Jelenko je bil nizke ali
 987 II  |           takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel
 988 VIII|           trije so videli, da se ni norčevati z njim." ~"Torej tista beseda ,
 989 II  |             je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko
 990 VII |          dete, tvoje dete, ki ga je nosila tedaj pod svojim srcem. ~
 991 II  |          dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi;
 992 I   |              Kaj pa ti, Somrak? Kaj nosiš ti tako težkega na glavi,
 993 I   |          obrazom, malo zakrivljenim nosom in širokimi usti, ki so
 994 IV  |           drugo trnje, ki je sezalo noter dol do pod griča. Malo prijazen,
 995 II  |         čuti so mu prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali
 996 II  |           pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik je imel
 997 IX  |       ubožica hudo prestrašila take novice. ~In res se je bila Rosana
 998 X   |        Marko in Rosana sta si lahko novo kupila, kadar in kolikorkrat
 999 II  |          lic, tako drobnih ročic in nožic! In kaj je bilo še videti!
1000 II  |             smel trpeti pred svojim občinstvom. Bič zavihti nad njim. ~
1001 II  |       glavar ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč. Vznak ležečemu