Part

1002 VI  |             sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako gorko mu je bilo
1003 III |            velelo. ~Marko ni preveč obetal. Čez malo časa mu je šlo
1004 V   |             kaj sem jaz, kaj naj ti obetam, siromak? In vendar, Rosana,
1005 IV  |            ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne,
1006 II  |          sme nadejati prihodnji dan obilega zaslužka, samo da bi bilo
1007 VI  |            četudi si jo sam trpel v obili meri, in zdaj žališ brez
1008 V   |           leta; ko bi se ti vrnil z obilim blagom obložen in bi ti
1009 IX  |         vami vred." ~Rosana ginjena objame blago deklico. ~V dobrih
1010 V   |             Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda. ~"
1011 VII |        gledala, veselila se z vama. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče
1012 VI  |      pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba,
1013 II  |             sploh za znamenje svoje oblasti. ~"Ali boš ali ne boš?"
1014 II  |       dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu si ni upal iskati pravice.
1015 II  |            in vse so bile tako lepo oblečene! To je bila vse sama svila
1016 III |        bolno deklico tako ničemurno oblečeno. Ko je bil šel v mesto po
1017 V   |             tukaj, Marko, in v taki obleki?" ~"Rosana, kaj si res mislila,
1018 III |             grad, zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim
1019 VI  |            mi, da se že kesaš svoje obljube. Nestanovitna stvar je ženska,
1020 VII |    poštenosti mu nisem mogla dati. ~Obljubil mi je vendar molčanje za
1021 V   |             nesrečen!" ~"To ti rada obljubim!" ~"In še nekaj. A kaj bi
1022 III |         postelje. Zdravnik je moral obljubiti, da pride vsak dan iz mesta
1023 IX  |           rešila, ako mogoče, sveto obljubo, da se mu hoče prostovoljno
1024 V   |            ti vrnil z obilim blagom obložen in bi ti dejal: Glej, vse
1025 X   |         vedoč, kako bi začel. Težko obloženi so se vračali gostje od
1026 VIII|            je spremenil; za njim se obrača, kakor sončnica za soncem." ~"
1027 V   |        poletju. Ves moški svet bode obračal oči za teboj. Ponujali ti
1028 IV  |      siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in
1029 IV  |          Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem,
1030 VII |              lažniv prijatelj. Laž, obrekovanje je bila vsaka beseda njegova
1031 V   |          toliko ni postal, da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela;
1032 II  |          dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko upala, bleda lica.
1033 VIII|             vanj, in ubogi Anton -- obriši si usta! Ni čudo torej,
1034 VI  |        deklice; večkrat se je hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti.
1035 II  |             se je skoraj nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila
1036 III |             kaj zdaj začeti? Kam se obrniti? Živeti je bilo treba. Ni
1037 VI  |             odgovori ji on strastno obrnivši se v stran. Rosana ga ni
1038 II  |           oklepal zlat ali pozlačen obroček okoli glave. Ali nadvse
1039 II  |     skrivnostno žarile izpod temnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice
1040 IX  |           njeni žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostore
1041 IV  |           svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo, bledo obličje. ~"
1042 II  |           stebru. Ženske so jo bile obstopile ter okrepčale jo z mrzlo
1043 IV  |          hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne, neprijetne,
1044 IX  |             bil za silo dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana upira vanj
1045 VIII|            kakor snop. Groza nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti
1046 VII |               beri ga, veruj svojim očem, ker nisi verjel mojim besedam --
1047 VI  |           prejšnji ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in gibčnost
1048 VII |           za svoje dete kakor drugi očetje? Tolažila sem jo, dejala
1049 IV  |           hvala vam, ki ste tako po očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto." ~
1050 VI  |         Tudi Skalar ni imel pokoja. Očital si je sam svojo ostrost
1051 I   |          Tega ne; nič se mu ne more očitati, delavce dobro plačuje,
1052 III |            roke. Zavitek skrije pod odejo in šele potem, ko je bila
1053 IX  |          ravno na misel. Srečni oče odgovarja, posluša, zdaj pa zdaj si
1054 V   |        prijatelj?" ~"O nič, nič; ne odgovarjaj mi ničesar; saj, kar bi
1055 II  |           je molčalo; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari
1056 I   |            kmet, ki je bil dobil ta odgovor, ni si mogel kaj, da bi
1057 II  |           uma: on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro oko je imel
1058 VIII|          gotovo kaj prav jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu je bila dala
1059 V   |           tebe." ~"Kaj hočeš, da ti odgovorim, ljubi prijatelj?" ~"O nič,
1060 VI  |         Govorili ste o moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše
1061 III |        hotel prevzeti sam prevelike odgovornosti za mlado življenje, ki je
1062 III |     zamišljen; potem vstane in hoče oditi, ko deklica zopet spregovori;
1063 II  |            vrv, ki je bila nekoliko odjenjala. Nato pa se prikaže mlada
1064 VIII|         vedel. Vendar zdaj ni mogel odjenjati; kaj bi si mislil oče Jelenko? ~"
1065 III |            paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno povedal, da ni vajen dela;
1066 IV  |      gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, visok, košat hrast,
1067 II  |       kratkem premišljevanju se mož odloči. Z roko migne staremu Jelenku;
1068 VII |           je prišlo najimenitnejše, odločilno trenutje njegovega življenja;
1069 II  |          Rosana. Od nikogar ne dobi odločnega odgovora; a kazalo je vse,
1070 II  |          poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak je moral na svoje
1071 IX  |        Pokoj!" ~Množica se nehotoma odmakne nekoliko v stran. Skalar
1072 III |         pride tuj mož, zgrabi jo in odnese. Srce je pretresel Skalarju
1073 II  |            posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje.
1074 III |     preteklosti. A ko ji žena začne odpenjati staro obleko, seže si Rosana
1075 VII |            imela sem orožje v roki; odpisala sem mu, da ti ga pokažem,
1076 VII |          kmalu po poroki, nanagloma odpotovati, izročil si me njemu v varstvo,
1077 II  |           se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo iz tega kraja." ~Tako se
1078 IX  |           prerineta. Skalar jih vse odpravi, potem vrata zaklene. ~V
1079 III |            ne vem kaj. Komaj sem ga odpravil. Zdaj pa hodi vedno oprezovat
1080 III |           vem. Ali človek se ni dal odpraviti. Hotel je po vsi sili z
1081 X   |          vprašaj!" ~"Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti morava vso
1082 IX  |          čudovito olajšal srce. ~Ko odpre čez nekaj časa Skalar duri
1083 II  |      privoljenja, na pašo; vrata se odpro in iz voza se usuje kakor
1084 VI  |            na srce moje," vabi jo z odprtima rokama, "pridi, Rosana;
1085 VII |            sem trpel! Ko bi vedela, odpustila bi mi iz usmiljenja, zase
1086 II  |            kupuje po nizki ceni za "odpustke". Svetá se je bilo sešlo
1087 II  |           mladina, med njo pač tudi odrasli ljudje, neznani drhali;
1088 IX  |             se mu hoče prostovoljno odreči, ako ozdravi, da ga rada
1089 VIII|           Ni je stvari, da bi ji jo odrekel; zvezdo, menim, bi ji sklatil
1090 I   |            svetoval, da se ženi?" ~"Odsvetovali mi tudi niste." ~"Jaz ne
1091 II  |              notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski
1092 IV  |            gradu poleg sivoglavega, odurnega starca, ki jo hrani in čuva
1093 IX  |              vse spremenjeno; kakor odurno prej, tako prijazno je bilo
1094 II  |         Marko tako stal, oče je bil odšel v gostilno. Slednjič se
1095 III |          sosedo." Ko je bila hčerka odšla, vzklikne žena še enkrat: "
1096 VIII|            krave res nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je bil prej
1097 IV  |          padel na mizico pred njim, ogleduje ga nekoliko časa, kakor
1098 II  |         pohlepnost ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer
1099 VIII|             Somračica iz veže; pred ognjiščem je slišala njun pogovor. ~"
1100 III |             je, da bi ga gospod sam ogovoil. Vse je kazalo, da ima mož
1101 IV  |             obličje. ~"Ti, Rosana?" ogovori jo Skalar z nenavadno mehkim
1102 I   |           katerega je bil srečal in ogovoril, imel je vrečo na rami;
1103 IX  |           so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostore in njih prebivalce. ~
1104 V   |           Marko v svojem življenju. Oh, kako hitro, prehitro sta
1105 II  |              Prodal sem jo." ~Kakor okamnel gleda mladenič očeta. ~"
1106 VII |           ne daš izprositi!" ~Kakor okamnela je stala Rosana nekoliko
1107 IX  |        kvišku plane, okoli vratu se oklene očeta in strastno vpije: ~"
1108 IV  |              da ni skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter izjokala
1109 II  |              Goste, črne lase ji je oklepal zlat ali pozlačen obroček
1110 VIII|           kakor da bi dala stvar na oklic. Kaj tu stojiš in čeljustaš
1111 X   |        moraš, jasno, razločno, brez okolišev!" ~"Kaj tako strašnega?
1112 II  |        navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo, kakor mu drago. Sin
1113 VIII|        lahko malo ganeš; lepo si se okoristil z božjo pomočjo in Skalarjevo.
1114 II  |          kolikor je mogel s svojimi okornimi nogami. ~V mali izbici napravita
1115 IV  |            sam ni vedel zakaj; tako okorno, mrzlo, brezčutno se mu
1116 I   |    razveseljeval in kratkočasil ves okraj, v katerem je bil doma.
1117 II  |    stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala z jedjo, prigovarja ji,
1118 II  |            so jo bile obstopile ter okrepčale jo z mrzlo vodo, da se je
1119 II  |            so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da
1120 II  |       posebno dobro godi; rejenega, okrogloličnega človeka ni bilo med njimi;
1121 I   |         priliko, da si z razgovorom olajša srce. ~
1122 IX  |             Ta sklep ji je čudovito olajšal srce. ~Ko odpre čez nekaj
1123 I   |             bilo huje, ko je šel na Oljsko goro ali na goro Kalvarijo
1124 VII |             mora vso resnico. Da ne omahne, sede na bližnjo klop pod
1125 VII |           zalite s solzami. Vstane, omahuje, kliče Rosano, ki je stala
1126 VII |           Ta jok -- saj bi bil risa omečil -- zdrami Rosano. Na prsi
1127 VII |       solzam; samo nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo -- svoje poštenosti
1128 VII |       zavržena, zapuščena, slednjič omečim. Na dom k očetu nisem smela;
1129 VII |           orožje. Zastonj, ne da se omečiti trdosrčni človek mojim prošnjam,
1130 IX  |             zdaj. Grad je bil znova ometan in pobeljen; okna, prej
1131 II  |             Deklica je bila kakor v omotici, vendar je vedela, kaj se
1132 II  |           stebra, obide jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina
1133 X   |    življenju. Ne spominjaj me dalje onih žalostnih časov!" ~"Ali
1134 VIII|          tudi. Ko pogleda človeka z onimi vélikimi, lepimi očmi, tako
1135 VI  |                Matilda."  Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to ime;
1136 III |         gospodu. Mladenič se ni dal oplašiti; stanovitnost vse premaga.
1137 VIII|         čutil, da žena prav govori, opominjaje ga pozabljene gospodarske
1138 VI  |         njenih zadnjih besed, njene oporoke, da naj priča za njo pred
1139 X   |           da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim. Druge misli nisem
1140 VI  |      veselile, ne tista skrivnostna opravila v onem hramu, kamor ni smela
1141 II  |           Potem gre sluga po svojih opravkih -- konj ga je mirno čakal
1142 IX  |             V stran, vsak po svojem opravku! Tu nikogar ne potrebujemo.
1143 II  |            zdaj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in
1144 IX  |             in pobeljen; okna, prej oprašena, otemnela, bila so zdaj
1145 III |        odpravil. Zdaj pa hodi vedno oprezovat in zalázovat okoli gradu.
1146 II  |            Strašen sum se mi zbuja; oprostite me grozne misli, ki mi roji
1147 II  |          more misliti prave lepote; orjavela je bila, kolikor je bilo
1148 VIII|           zidali, črnih las in oči, orjavelega lica, in zateza tudi tako
1149 II  |            z mirnim glasom. ~Takega orožja se ni nadejal glavar; močan
1150 II  |            v strah prijela; s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne
1151 VII |            že sem bila segla po tem orožju, ali pri tej priči, o pravem
1152 IX  |             med peskom redka trava, osat in drug plevel, cvele so
1153 VII |              hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma, preden ti povem,
1154 I   |         vselej to robato dobrikanje osladil s kako prijetno norčavostjo. ~
1155 II  |           je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako
1156 II  |          vrvi. Ko je bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala
1157 VI  |               odljuden, trd, skoraj osoren z njo. Zgodilo se je celo,
1158 VIII|               oglasi se žena precej osorno; "ti govoriš, kakor umeš.
1159 III |     glodajoči črv prišel do mladega osrčja. ~Skalarju ni bilo treba
1160 II  |        velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih
1161 II  |    preživlja; brez nje bi bil z vso ostalo družbo berač. Pomislite,
1162 III |           presrčna moja mati! O naj ostanem pri tebi; na zemlji je žalostno,
1163 V   |         tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove; trava in cvetica --
1164 II  |             zaspi, ako mogoče. Vsem ostro zapove, da naj jo puste
1165 VI  |              Očital si je sam svojo ostrost z ubogim, nedolžnim dekletom.
1166 IV  |             Zdrav je bil in krepak; ostrozoba skrb mu ni glodala srca;
1167 V   |           je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen posluša, iz gozda nad njim
1168 VI  |     usmiljenje je premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki
1169 IX  |      pobeljen; okna, prej oprašena, otemnela, bila so zdaj čista kakor
1170 VI  |           je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in
1171 I   |           naj ga ima vsaj z ubogimi otročiči, to so bili že celo vsi
1172 I   |          celo vsi križi doli. ,Kaj, otroke imate tudi?' zadere se nad
1173 VI  |          taka je, ki se mu bliža po otroško vesela z žarečim jabolkom
1174 IV  |           hlad ne dé dobro ravnokar ozdravelemu človeku; ko bi se povrnila
1175 VI  |           strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti
1176 IX  |            prostovoljno odreči, ako ozdravi, da ga rada prepusti nji,
1177 IV  |      gospodar proti zahodni strani; ozka dolina, zeleni griči ob
1178 X   |    grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih
1179 II  |       posebno smešno opravljen, ter oznanja s krepkim, donečim glasom,
1180 X   |            vpraša ga deklica ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim,
1181 IX  |           se ne sklonil pokonci ter ozrl se vanjo. Srečen človek
1182 III |             mirno čakati, ali se še oživi in razvname tleča iskrica
1183 II  |        kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj -- srce je zastalo
1184 I   |        zapravljivcem; kakor toča je padalo na mojo ubogo glavo. Sploh
1185 IV  |         vajen je bil naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si
1186 I   |          Lesena je bila kakor druge palice, ali iz kakega lesa, tega
1187 I   |         potu, imel je dolgo, krepko palico v roki, zgoraj zakrivljeno,
1188 I   |       posebno v mladosti, ko nam je pameti najbolj potreba. Ali sem
1189 I   |             sama ne kradeta, če sta pametna, še drugih ne pustita blizu,
1190 II  |  prebrisanega moža nič prav vesela; pametnim ljudem je težko prerokovati! ~
1191 I   |             še, da je nosil, kar so pametovali ljudje, vedno enak rjav
1192 III |          ter vzame iz njega nekaj v papir zavitega, kakor bi se bala,
1193 VII |        nedrje seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje, dokaz moje
1194 II  |         listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih pomoli možu. ~"Menim,
1195 X   |           je bila izruvana in stari parobek je visel na stran. Ali dalje
1196 X   |            zgrabi z eno roko debelo parobkovo korenino, ki je na pol gledala
1197 VIII|           strela prašči vanj. Okoli pasa ga zgrabi, pivzdigne, drži
1198 IV  |          pastir pri čredi, ki se je pasla po strnišču pod gričem.
1199 IV  |          zdaj pa zdaj je zaukal kak pastir pri čredi, ki se je pasla
1200 II  |            pač meril Golijat Davida pastirja. ~"Bič iz roke in da se
1201 IX  |             koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja ustavi, izpusti Rosano
1202 III |           vsaj nekoliko časa skrbno paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno
1203 II  |           posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odpro in iz voza
1204 X   |     dohajale. In vendar se ni nihče pečal zanje, vsaj za žive ne!
1205 I   |   dogovorjenem času, precej bi imel pečat v hiši. Ta človek nima srca,
1206 V   |         skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku molele ob straneh
1207 I   |          gori bolje; siromaki imamo pekel že na tem svetu; zato menim,
1208 I   |            rdeč, to mora biti pravi peklenski ogenj, tudi diši tako čudno!
1209 I   |             spremlja; ta pes je sam peklenšček, nikoli nisem videl take
1210 IV  |             skriti svojo ginjenost, pekočo bolečino, potem ga kakor
1211 IX  |        gredicah žareče centifolije, pelargonije in druge pisane cvetice,
1212 V   |             se je vil med skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku
1213 V   |           ter zamišljena zrla dol v peneče, šumeče valove. Tako dobro
1214 VII |      njegovo naj ne pride iz mojega peresa -- tvoj prijatelj ti je
1215 II  |             jim je zdela, samo brez peruti. Še to jih ni motilo, da
1216 I   |           ki ga povsod spremlja; ta pes je sam peklenšček, nikoli
1217 IX  |         zasmeje, vmes zapoje kratko pesmico, kakor ji pride ravno na
1218 II  |      potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih pomoli
1219 VII |            pregrešni namen. V svoji pesti me je imel, to sva oba vedela. ~
1220 X   |             rabo. Posebno rad pa je pestoval, kolikor mu je to pripuščal
1221 X   |       pripuščal stari oče, in dober pestún je bil Jelenko, zlasti poleti
1222 VIII|          kakor da bi mu bil volk za petami. ~"Za božjo voljo, kaj je,
1223 II  |         kratko puško iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika,
1224 III |          bil tisti človek?" ~"Kakih petnajst let ima, visoke postave,
1225 II  |          kolikor je mogel s svojimi petnajstimi leti biti podoben že postarnemu
1226 X   |          petje potihne, približa se pevki ter ji pomoli nabrane cvetice: ~"
1227 IV  |             je tu neveselo rasla po peščenih tleh in okrog je bilo navadno
1228 VIII|         životu, kakor bi ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in
1229 VII |          Solzana, dete moje, pridi, pidi sem na moje srce! Moje dete,
1230 II  |             so točili vino in drugo pijačo, prodajalci raznih sladkarij
1231 VII |         nedolžna, da je lažnik tvoj pijatelj. To sem ti dejala, več --
1232 I   |            potreboval, kadil ni, ne pil ne igral. Koše je plel doma
1233 X   |           zasukal. Nemogoče ni, ker pili so tudi "tistega, ki zamaške
1234 VIII|           znotraj, vse polno rož in pisanega cvetja okoli gradu; vse
1235 IV  |           videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med katerimi
1236 VII |            pisati. In vendar tudi s pisanjem te nisem nadlegovala; pišem
1237 VII |              Ali prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi s pisanjem
1238 I   |         Kako se je zadrl nad menoj! Pital me je z lenuhom, lahkoživcem
1239 VIII|         vanj. Okoli pasa ga zgrabi, pivzdigne, drži ga nekaj časa in stiska,
1240 VII |         vabim te kakor koklja svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~
1241 VII |      pisanjem te nisem nadlegovala; pišem ti šele sedaj, ko čutim,
1242 I   |            precej ga izvohajo -- pa plačaj ali pa kravo iz hleva!" ~"
1243 II  |        izgine. In kaj je bilo njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje
1244 I   |         more očitati, delavce dobro plačuje, jaz sam sem mu že delal
1245 I   |             ogenj; zdaj ima višnjev plamen, zdaj rumen, zdaj rdeč,
1246 V   |       govoreč: ~"Samo eno besedo in planem tja dol!" ~Skoraj nehote
1247 VI  |             slednjič je kakor srdit planil kvišku ter stresnil glavo,
1248 I   |            ne pil ne igral. Koše je plel doma in po hišah; popravljal
1249 IV  |             zastonj bi bil tu iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka,
1250 IX  |         bilo umaknilo raznovrstnemu plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla
1251 X   |           nabrane cvetice: ~"Lepih, plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana;
1252 IX  |           redka trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj v snažnih
1253 IX  |            v roki. Tam malo sitnega plevela popleve, tu cveticam prst
1254 IV  |        zbrane okoli tebe. Skakajte, plešite, razgrajajte, vse razbijte,
1255 II  |             plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščani
1256 I   |          kaj je storil, potem je pa pobegnil in priklatil se v naše kraje,
1257 IX  |         Grad je bil znova ometan in pobeljen; okna, prej oprašena, otemnela,
1258 VIII|             Skali? Vse posnaženo in pobeljeno po gradu, zunaj in znotraj,
1259 VIII|          bilo nič zgodilo. Anton se pobere in odide tiho s svojima
1260 I   |          zareži nad mano, naj se mu poberem izpred oči. Ni mi bilo treba
1261 II  |             z ubogim otrokom?" ~Mož pobesi nehote nekoliko zavihteni
1262 I   |              nam je vsako leto toča pobila." ~"Torej meniš, da jo sam
1263 II  |            vznak z usti denar s tal pobiral, po samih rokah hodil in
1264 II  |         dekle?" ~"Ne vem, kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas
1265 VI  |            ono staro jablano sem ga pobrala." ~In Rosana mu poda jabolko;
1266 IV  |        bodeš imela, toliko moraš že počakati." ~"O, potem je pa vse dobro.
1267 X   |            ni to dovolj?" ~"Jaz sem počasne glave, Rosana; kaj je ta
1268 II  |            bil samo začetek. Kar je počela nazaj grede, to je bilo
1269 II  |            neki ti ljudje, kaj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje.
1270 I   |             po okraju kaj hudobnega počenjal; saj tudi tat ne krade po
1271 II  |            treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno
1272 VIII|        mladih Somrakov in Somračic, počivalo v kotu med drugo navlako.
1273 III |           približa jokajoči materi, podaja ji košček suhega kruha,
1274 II  |         stopil pred njo ter ji roko podal. Ali pri njem starka ni
1275 V   |             več pomišljati. Urno si podasta roko in Marko krene proti
1276 V   |             Kam se ti mudi, kedó te podi, ~kje potok, ti konec je
1277 II  |       visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od vseh strani; potem
1278 VI  |           bila? Sram te bodi takega podlega čuta. Ne, uboga Rosana,
1279 II  |             in nmogokateri njegovih podložnih je že čutil težko roko njegovo.
1280 III |            pred očmi, same žalostne podobe! ~Videla se je v borni izbici
1281 II  |             vedi od kod. Še najbolj podobni so bili ti ljudje ciganom,
1282 I   |           ki napravlja zdravila." ~"Podobno ni, da bi kaj dobrega vršil
1283 III |          Podoba se ji je vrstila za podobo pred očmi, same žalostne
1284 I   |        udrta, precej debela glava s podolgovatim obrazom, malo zakrivljenim
1285 IX  |      vrtnarskih opravil. ~Ne sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi,
1286 V   |         Marku pogum, da jo prime za podpazduho, česar mu ni branila Rosana.
1287 I   |             prinaša. Za tisto staro podrtijo na Skali je dal toliko denarja,
1288 II  |          Rosani je večkrat prijazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti
1289 III |            iz vsega, kar je slišal, poglavitne dogodke iz njene zgodovine.
1290 VIII|         prevzetna; res, nobenega ni pogledala; vsak ji je bil preslab.
1291 II  |      kupčije ali pa, ker so bili že pogledali v kozarec. Ravnatelj ni
1292 IX  |           prestreza morebiti zadnje poglede, zadnje besede njegove,
1293 IV  |     odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, "
1294 IX  |            mogla tiha biti! Zdaj se pogovarja z očetom, zdaj se sladko
1295 X   |     šumečega potoka; zopet je pela, pogovarjala se s potokom, a sedaj malo
1296 II  |              v kateri bi se ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni.
1297 IV  |            gledati zgrbančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem!" ~"
1298 II  |           bilo je videti, da nekoga pogreša. Poprašuje, kje je Rosana.
1299 IV  |       življenje! In vendar, česa je pogrešal? Zdrav je bil in krepak;
1300 IV  |         življenja pri nas, ali česa pogrešaš? Pusto je res pri nas, samotno,
1301 VII |           kateri bi bili, pokazani, pogubili mojega očeta. To je bilo
1302 VIII|            svoji ženi, kolikor more pogumno. "Jaz pa pravim, brž ko
1303 VIII|             da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan grabi mater
1304 II  |           ali pa ničesar ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila
1305 IX  |              Toliko da ni konj koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja
1306 II  |         Manj ga je veselila splošna pohvala zaleškega občinstva. Šum
1307 IV  |            srečno hodi. Pesmi svoje poj po deželi ljudem; ali časi
1308 V   |           mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš od tod, da bi jaz ne vedel.
1309 X   |             so se vračali gostje od pojedine domov. Mladi Somrakov zarod
1310 IV  |           učili in vendar tako lepo pojo!" ~"In kadar dobiš kitaro?" ~"
1311 VIII|         pomagati moči. Oče Jelenko, pojte tudi vi, pomagajte, za pet
1312 X   |            se je razleglo grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici.
1313 V   |             za roko nazaj. Resno ga pokara:  "To ni lepo, Marko, da
1314 II  |            poda deklici. Zdaj se je pokazalo, da je bilo njene slabosti
1315 VII |             dokaze, kateri bi bili, pokazani, pogubili mojega očeta.
1316 VII |           treba samo v nedrje seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje,
1317 VII |           odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne bode miroval. Spoznal
1318 II  |          bilo že pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj je skakala
1319 III |         nisi sam dovolj močan, mene pokliči!" ~Ali čez nekaj časa se
1320 VIII|        tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo
1321 IV  |           vse razbijte, razdrobite, pokončajte, samo da bo veselje! Tudi
1322 VII |        trenutij, in vendar najhujša pokora ubogemu možu! Ko je videl,
1323 VII |        materjo! O saj sem se dovolj pokoril, ti ne veš, kaj sem trpel!
1324 VI  |             dete; ti se mi ne bodeš pokorila za svoje matere pregreho! --
1325 II  |       krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem jo poda deklici.
1326 VI  |     njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kdo ve, koliko časa
1327 X   |       pestún je bil Jelenko, zlasti poleti pod milim nebom, ker je
1328 IX  |          sme upati z božjo pomočjo, poljubi mu deklica roko s prevelikega
1329 IX  |          mrzlo roko ter jo strastno poljublja. ~Pri tem glasu, ki bi bil
1330 IV  |            na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova, sladkega
1331 VI  |             je ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti upalo bledo lice,
1332 II  |          pogled bi bil morebiti dal polovico svojega premoženja. Manj
1333 V   |         vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla. ~"Že? Ali te smem
1334 II  |           silno moč. Vznak ležečemu položita dva na prsi velik kamen
1335 VIII|             pet krvavih ran božjih, pomagaj, kdor je živ! Jaz se ne
1336 IX  |               Hitro, hitro, gospod! Pomagat! Marko je zaboden, toliko
1337 VI  |        jabolko v stran. Kdo ve, kak pomen je imel ta sad v njegovem
1338 II  |             žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika, z
1339 VI  |          odgovorila. Vtem se Skalar pomisli, da ji ni dal pravega odgovora
1340 II  |            vso ostalo družbo berač. Pomislite, gospod!" ~Blagi branitelj
1341 VI  |            je Rosana res njena hči? pomišlja se zopet čez nekaj časa.
1342 IV  |             nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil
1343 V   |        Rosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta roko in
1344 VIII|           oko pogleda; on sam se je pomladil za deset let; in dobre volje
1345 III |         katero je otroku to, kar je pomladno sonce cvetici. Slednjič
1346 II  |               II  Takega sejma niso pomnili najstarejši ljudje v Zalesju.
1347 VI  |               Tvoja mati nedolzna!" ponavlja Skalar. ~"Da, nedolžni;
1348 V   |          bode obračal oči za teboj. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako
1349 VII |               na kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje.
1350 I   |            v resnici. S tem kratkim popisom telesnosti njegove pač nismo
1351 VII |       jastrebu! Ne bodem ti natanko popisovala, kako se mi je približeval
1352 II  |     velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti
1353 IX  |            Tam malo sitnega plevela popleve, tu cveticam prst zrahlja,
1354 V   |          grla. ~Tako je sedela neko popoldne s kitaro v naročju in pela.
1355 III |           kmalu ji je bil na sledu. Popotni sejmarji so mu pravili,
1356 III |            neredno življenje, vedno popotovanje od mesta do mesta, slaba
1357 VIII|          Somraku jasno, da potrebna poprava razpale zibeli preseza njegovo
1358 VIII|          saj je tudi še mnogo druge poprave! ~Na dvorišču pred Somrakovo
1359 I   |         koliko je potem potrošil za popravljanje! Naredil si je grad, ki
1360 II  |          videti, da nekoga pogreša. Poprašuje, kje je Rosana. Od nikogar
1361 II  |        spomniti, da bi jo bil videl popred. Lepa je bila ta deklica,
1362 X   |             nevesta mu je nekaj dni poprej mlado Somračico pri krstu
1363 III |       raznih potrebah; hodila je na porode, stregla bolnikom, čula
1364 VII |             Ko ti je bilo, kmalu po poroki, nanagloma odpotovati, izročil
1365 II  |          zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali
1366 II  |            mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela starka,
1367 II  |         Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač
1368 II  |            igrališča so bili skoraj posedeni, res da sedeži niso bili
1369 II  |             in oni, četudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil svoj
1370 VII |          užali se mu srce, solze ga posilijo, stari mož se naglas zajoka. ~
1371 II  |         Prikloni se na vse strani s posiljenim nasmehom, potem izgine.
1372 II  |             ni upal iskati pravice. Poskusil je torej drugače, da bi
1373 II  |       vprašanje silno neprijetno. ~"Poskusite, rad bi videl, kako daleč
1374 II  |          Glavar sam se približa ter poskuša s krepko roko steber za
1375 III |           je kmet slednjič sklenil, poskušati z njim. Marko ga je prosil
1376 IX  |        dobrega." -- "Po Skalarja so poslali; če mu more kdo pomagati,
1377 IV  |       Zahajajoče sonce je s svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo,
1378 V   |           mestu, kjer se mu je bilo posloviti od svoje družice. Prijazna
1379 VIII|           se čudim, oče Jelenko, da poslušate to klepetuljo." ~Somrak
1380 VIII|          kako je zdaj na Skali? Vse posnaženo in pobeljeno po gradu, zunaj
1381 III |         poleg nje, ni bilo pretežko posneti si iz vsega, kar je slišal,
1382 I   |          vso polno čudnih steklenih posod, kakor jih ni nikjer videti
1383 I   |             kdo bi neki Somraku kaj posodil? Na kaj? Na tisto kolibo,
1384 III |              hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi kake četrt ure od
1385 II  |    petnajstimi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov
1386 II  |           na dvorišču; gospod pa si postavi stol v kot, sede nanj, da
1387 II  |           pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna
1388 II  |      sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi nimate nikake pravice
1389 II  |             V mali izbici napravita posteljico za silo. Potem gre sluga
1390 IV  |             z belim, drobnim peskom posuta pota; zastonj bi bil tu
1391 IV  |      zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, kolikor mu je prostega
1392 IV  |        dovolj, obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo oko je zavidno
1393 III |      Skalarju ni bilo treba dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom: ene
1394 II  |            ju od vseh strani; potem potegnejo debelo vrv od kola do kola,
1395 I   |           je dal otrok malo za lase potegniti ali pa za uho, nič ga ni
1396 IX  |              Hitro, hitro, oče, čas poteka; midva tu govoriva, in on
1397 VIII|          priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki se je sem pritepel ne
1398 VII |         smela; tam bi me bil našel. Potikala skrivala sem se po svetu,
1399 I   |          Kalvarijo in je krvavi pot potil. Kako se je zadrl nad menoj!
1400 II  |           obrne se zopet k deklici; potiplje ji, kakor zdravnik, žilo,
1401 I   |       težkega na glavi, ker si tako potlačen? Preglavico, kaj?" ~"Preglavico,
1402 II  |              kar je ženico nekoliko potolažilo, naroči ji, kar se mu je
1403 III |             imela nikogar, da bi mu potožila svoje trpljenje; ni ji sijalo
1404 III |            jo radi klicali o raznih potrebah; hodila je na porode, stregla
1405 IV  |            na stare dni, on je tako potreben tolažbe!" ~Mož ni mogel
1406 VIII|           je bilo Somraku jasno, da potrebna poprava razpale zibeli preseza
1407 II  |          toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni sluga deželske
1408 IX  |            slugi, ko pride Skalar s potrebnimi pripravami dol. Mudilo se
1409 I   |             njive. Mož je zase malo potreboval, kadil ni, ne pil ne igral.
1410 III |       okolici in popraševal, ali ne potrebujejo delavca, hlapca. Slednjič
1411 IX  |       svojem opravku! Tu nikogar ne potrebujemo. Pokoj!" ~Množica se nehotoma
1412 I   |           kupil. In koliko je potem potrošil za popravljanje! Naredil
1413 III |            ga je, naj ima z začetka potrpljenje z njim; rad bode storil
1414 II  |       kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano
1415 VIII|        Jelenko, primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa je gledal,
1416 VIII|           je še Gregor živel, vedno potuho dajala." ~"Gregor bi pač
1417 VI  |           ji je bilo, zakaj je tako poudarjal besedico: ti. Molče je stala,
1418 VII |            tebe. Vprašaj jo; ona ti pove, kako sem ji govorila o
1419 IV  |             samo da ne vem, kako bi povedala, da bi bilo prav. Jaz ne
1420 VI  |           se me naveličali, prosim, povejte mi naravnost, takoj zapustim
1421 V   |         naprej mi je vedno hiteti; ~povelje imam, da vbijam se sam ~
1422 II  |          ljudje ne morejo biti brez poveljnika. ~Videti ni bilo tem ljudem,
1423 II  |           se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar je bil in
1424 III |           je glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu je glodajoči
1425 II  |         pojdem od vas, preden mi ne poveste, kaj ste storili z njo.
1426 VI  |        svoje nedrje, vzame iz njega povezane liste, ki jih je ves čas
1427 VI  |       Rosana je vedno nekako boječa povešala oči pred njim. Zdaj jo je
1428 VI  |             živa duša. Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu
1429 I   |             videti. Ne to ne ono ni poviševalo njegove lepote, pač pa je
1430 III |           je bil mlad človek tukaj; povpraševal je, ali ni neka mlada deklica
1431 II  |            nekaj posebnega zgoditi. Povrne se k očetu. ~"Kje je Rosana,
1432 II  |            v voz; čez nekaj časa se povrnejo čudovito spremenjeni. To
1433 VI  |          upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu
1434 IV  |       ozdravelemu človeku; ko bi se povrnila bolezen!" ~"Gospod," odgovori
1435 II  |   privoljenjem torej, oče, grem; ne pozabite, da ste mi sami veleli.
1436 VI  |           radost moja na stare dni; pozabljeno bodi, kar je bilo; poleg
1437 VI  |       iskala. Ko ga zagleda Rosana, pozdravi ga prijazno kakor po navadi,
1438 I   |            vsaj svojo streho in drv pozimi. Jaz ne vem, kako je po
1439 II  |         lase ji je oklepal zlat ali pozlačen obroček okoli glave. Ali
1440 V   |           med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove;
1441 X   |         čislala sem te, spoštovala; poznala sem te, dasi sem bila še
1442 II  |            ta deklica vaša hči? Saj poznamo take stvari!" ~Mož ne odgovori.
1443 III |             skrbeti; ali on te noče poznati, dete; zavrgel, sunil te
1444 VIII|     seznanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho in namignila, kaj
1445 II  |          burkami, ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela
1446 VII |          pokaže mi on svoje orožje; pošlje mi prepis dokazov, ki so
1447 II  |         dekletu; in ako jo najdete, pošljite mi jo na dom." ~Pošteni
1448 VIII|         gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada ga ima,
1449 III |            tako lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo oko,
1450 VII |         omečilo, izprosilo -- svoje poštenosti mu nisem mogla dati. ~Obljubil
1451 II  |         drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi sam glavar
1452 IX  |       sključen, a ne od starosti, s pralico v roki. Tam malo sitnega
1453 VIII|           izbo" pogledat po zibeli. Praskaje se za ušesom napoti se Somrak
1454 II  |            dobička iz te neprijetne pravde. ~"Tega tudi nisem rekel,"
1455 II  |          kmet sicer ne more misliti prave lepote; orjavela je bila,
1456 I   |          onem. Kje bi pa bila potem pravica? S tem Skalarjem bi res
1457 II  |            je druga; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi
1458 VII |      zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični ve, zakaj me pokori. Zase
1459 I   |             imelo. Kakor sonce sije pravičnim in krivičnim, tako je stari
1460 VIII|          kar vem, ali tebi ni da bi pravila; to bi bilo, kakor da bi
1461 III |              Popotni sejmarji so mu pravili, da so videli moža na konju
1462 I   |            pravim. V šoli se nam je pravilo, da se toča sama dela, razumel
1463 VIII|           tem okraju?" ~"Slišal sem praviti." ~"Jaz sem bil zraven.
1464 I   |        okolici za moža, ki je vedno praznične volje. Redkokdaj je spregovoril
1465 VIII|          hčere nikdar dal človeku s praznimi rokami." ~"Ej bežite, bežite;
1466 X   |          žive ne! Ženitovanje se je praznovalo v gradu, ženitovanje, da
1467 VIII|          zabliskajo in kakor strela prašči vanj. Okoli pasa ga zgrabi,
1468 V   |         enkrat zvedel, da je Rosana prebela, da se ni več bati za njeno
1469 I   |             krade po vasi, v kateri prebiva; še lisica, pravijo, da
1470 IX  |       ogrevali vse prostore in njih prebivalce. ~Skalar je bil zdaj vrtnar,
1471 II  |           bilo videti, da ni ženica prebrisanega moža nič prav vesela; pametnim
1472 III |         preobleče takoj, ko se bode prebudila. ~Bilo je že na večer, ko
1473 I   |      shrambi tiči po več ur na dan, preceja, zliva in prekuhuje neke
1474 II  |          kot, sede nanj, da bi tako prečul noč poleg spečega otroka. ~
1475 III |         najde, samo, ako mogoče, ne predaleč od grada; vsako delo mu
1476 IX  |          Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt. Kjer je nekdaj
1477 II  |         zdaj je drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi sam
1478 VII |     nedolžnosti, in ti bi bil padel predme na kolena -- o gotovo, saj
1479 III |            bolna je, nikakor ne sme prednjo, dokler se bolezen ne obrne
1480 I   |         kmetih; pravi, da se nam še predobro godi, da ne vemo, kaj je
1481 III |         prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat. Podoba se ji
1482 II  |             res da sedeži niso bili predragi. Največ občinstva seveda
1483 III |             na večer, ko se deklica predrami; rada se je dala preobleči.
1484 II  |            zjutraj že so se pričele predstave; stoli okoli igrališča so
1485 VII |     skrivala sem se po svetu, kakor preganjana zver po zakotjih. In kmalu
1486 IV  |             in pojdem." ~"Nič te ne pregovori?" ~"Nič, gospod; tako mora
1487 VI  |           hči, dejal si je, najgrje pregrehe sad, kaj more ona za to;
1488 VI  |            pokorila za svoje matere pregreho! -- Ali kdo mi je pa porok,
1489 I   |   prepočasna je pamet ali pa smo mi prehitri, posebno v mladosti, ko
1490 V   |          življenju. Oh, kako hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer
1491 II  |            Zaleščani jutri. Tako so prehodili vso vas po dolgem od konca
1492 IV  |             jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta." ~"O ne, vsaka
1493 IV  |          volja, ti si nehvaležna." ~Prehuda je bila ta beseda ubogi
1494 I   |           delajo zanj, ne morejo ga prehvaliti, to gre iz roke v roko,
1495 IX  |            tipaje bolniku. Potem mu preišče rano, ki jo je bil za silo
1496 IV  |              Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu, kakor vidim, ne moreš
1497 VI  |        bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu očesu,
1498 I   |           na dan, preceja, zliva in prekuhuje neke tekočine in druge stvari;
1499 V   |             z veseljem bi svojo kri prelil, da mu spolnim najmanjšo
1500 III |             cvetici. Slednjič so jo premagale težave; nagnila je glavico,
1501 VI  |           bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal se je sovraštva
1502 V   |             vendar znal se je moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da