Part

2003 VII |      veselila se z vama. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje
2004 IV  |           star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej od drugih
2005 II  |             jaz, ki tukaj pred vami stojim, dejal vam: Taka sramotna
2006 II  |      dvorišču; gospod pa si postavi stol v kot, sede nanj, da bi
2007 II  |            so se pričele predstave; stoli okoli igrališča so bili
2008 II  |          bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo ter ji roko podal.
2009 V   |       svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda. ~"Zbogom, Marko,
2010 II  |            sabo. ~"Človek," zavpije stopivši med deklico in razkačenega
2011 II  |           vaša, gospod; kar hočete, storite z njo," reče in spravi z
2012 IX  |             obličja svojo sodbo -- ~Storivši vse, kar more umen zdravnik
2013 VIII|          pomagati ne znaš; krave pa stradajo v hlevu, klasti jim je čas.
2014 II  |          druga skrivnostna orodja.  Strahoma se približuje vaška mladina,
2015 IX  |           veselja. Potem gre tiho v stransko izbo, poda Rosani roko ter
2016 II  |              kaj ste storili z njo. Strašen sum se mi zbuja; oprostite
2017 IX  |         ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost; videti ga moram
2018 X   |            je bilo tako blizu, tako strašno blizu! Ali bognedaj! Rosana
2019 VIII|           se mu zabliskajo in kakor strela prašči vanj. Okoli pasa
2020 II  |        zaripljen je bil v obrazu in strele so mu švigale iz temnih
2021 VI  |             srdit planil kvišku ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel
2022 II  |        deklici je bilo treba skrbne strežbe, celo zdravniške pomoči.
2023 III |            bila mogla dobiti boljše strežnice; ženica se skoraj ni ganila
2024 III |           iskrica življenja. ~Dobro strežnico je bil tako v naglici izbral
2025 II  |             ljudje, neznani drhali; strmeč gledajo to nedoumno početje.
2026 II  |             sam glavar ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč.
2027 V   |              pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč: ~"
2028 IV  |            čredi, ki se je pasla po strnišču pod gričem. Lep razgled
2029 II  |        konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo
2030 I   |        pravim, da zlato ali pa kake strupove, kaj menite, Jelenko?" ~"
2031 IX  |             s škropilnico v roki se suče med cveticami Rosana, lepa
2032 I   |           leze? Za drva bi bila še, suha je dovolj, za kaj drugega
2033 III |            materi, podaja ji košček suhega kruha, ki ga je prihranila,
2034 II  |        Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti,
2035 V   |           Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na levo;
2036 II  |           da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate
2037 II  |                Dekletce se ne gane. Surovež zavihti bič nad njo. ~"Še
2038 II  |             in kakor so bili ljudje surovi, izprijeni in razuzdani,
2039 V   |         bila razodela Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil
2040 II  |           moja je, in več ko to." ~"Sužnja vaša je, kar naravnost govorite." ~"
2041 VII |           te, vabim te kakor koklja svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!" ~
2042 X   |         morebiti zlepa ne bode. ~Za svata sta bila tudi Somrak in
2043 II  |             je imel izkušeno oko; v svesti si je bil, da se sme nadejati
2044 II  |           nizki ceni za "odpustke". Svetá se je bilo sešlo zlasti
2045 V   |           sam ~brez mira, pokoja na sveti. ~Potoček, postoj, jaz pojdem
2046 I   |        videl take živali; oči se mu svetijo kakor sovi ponoči." ~"Ali
2047 III |         topla noč je bila; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa
2048 VI  |        boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in govorila slovesno
2049 V   |             svoje družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila
2050 III |            pokoj, tihota, ne preveč svetlobe v sobo -- in potem mirno
2051 III |             čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom zre
2052 II  |        glavi, poslušali niso dobrih svetov skušenega, sivoglavega služabnika. ~
2053 I   |             potreba. Ali sem ti jaz svetoval, da se ženi?" ~"Odsvetovali
2054 II  |       oblečene! To je bila vse sama svila ali kdo ve káko drago blago,
2055 VIII|            daje delati s sabo kakor svinja z mehom in da se ne gane.
2056 II  |           obrazom denar. ~"Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre,
2057 VIII|           se pobere in odide tiho s svojima tovarišema." ~"To ni bilo
2058 II  |            deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesar ni mislil;
2059 II  |            ga je v strah prijela; s takim orožjem ni da bi se norčeval,
2060 III |               Ti ne znaš govoriti s takimi ljudmi!" zajezi se gospod
2061 IV  |          bogve, ali bom imela jutri táko priložnost z vami govoriti
2062 IX  |             prišel!" -- "Glejte ga, tamle doli, na konju, kako drvi!
2063 II  |             šibkega životka. Lahka, tanka obleka brez rokavov ji je
2064 I   |        hudobnega počenjal; saj tudi tat ne krade po vasi, v kateri
2065 I   |                Torej je dobro imeti tatu in lisico blizu, ne samo,
2066 V   |         sirota. ~Od kodi in kam jaz tečem, ne znam, ~naprej mi je
2067 VIII|          kaj, Somrak," reče Jelenko tehtno in resno gospodarju, izpustivši
2068 I   |             zliva in prekuhuje neke tekočine in druge stvari; ogenj,
2069 I   |      resnici. S tem kratkim popisom telesnosti njegove pač nismo moža posebno
2070 I   |             bil zadovoljen s svojim telesom, tolikanj bolj, ker je bil
2071 I   |      zaslužek bi bil pri njem in ne težak. Rokodelci, ki delajo zanj,
2072 IX  |         srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva hči je
2073 III |            Slednjič so jo premagale težave; nagnila je glavico, kakor
2074 IV  |             je prostega časa puščal težavni zdravniški stan -- njemu
2075 II  |            mu razodola, kaj ji srce teži. Slednjič se je mladenič
2076 I   |           je ubogi Somrak, ki so ga težile navadne gospodarske skrbi.
2077 I   |           Somrak? Kaj nosiš ti tako težkega na glavi, ker si tako potlačen?
2078 II  |        kamen ter mu ga razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce.
2079 IV  |       sprožena puščica ji je v srcu tičala. Rad bi bil poravnal svojo
2080 VI  |         tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti žar mu razsvetli
2081 IX  |          strašnem trenutju stori na tihem pri sebi, samo da bi ga
2082 V   |           griča dol pa je donela po tihi dolini otožna pesem: ~Potoček,
2083 IX  |             reče ji oče resno, žilo tipaje bolniku. Potem mu preišče
2084 I   |            pravijo, ves božji dan v tistih knjigah tiči. Tudi po gozdu
2085 III |             se še oživi in razvname tleča iskrica življenja. ~Dobro
2086 I   |            kmet kje v hosti gredico tobaka, če je še tako skrit, precej
2087 II  |             bili posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci
2088 I   |           službi; v mesto res hodi, toda bogve po kaj. Angelci ne
2089 VII |            dete kakor drugi očetje? Tolažila sem jo, dejala sem ji --
2090 I   |        zadovoljen s svojim telesom, tolikanj bolj, ker je bil že v letih,
2091 III |          prenočiti. Zakaj ne? Lepa, topla noč je bila; mesec je svetil
2092 II  |       mošnjo ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo
2093 II  |           sami zastonjiki. Ženska s torilcem v roki je hodila okrog in
2094 II  |            kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil." ~"Kupil,
2095 VIII|             in odide tiho s svojima tovarišema." ~"To ni bilo bogve kako
2096 IV  |          kamna do kamna." ~"Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu,
2097 VII |            ti je tvojega prijatelja tožnik, nedolžnosti moje zagovornik.
2098 II  |      preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi,
2099 III |          gričem, na katerem je stal trdni grad, zdaj tako čarobno
2100 I   |           si je grad, ki je že bolj trdnjava, kakor da bi se Turka bal.
2101 VII |             nisem ga hotel umeti -- trdoglavnik! -- Našla si svojega očeta,
2102 VII |           Zastonj, ne da se omečiti trdosrčni človek mojim prošnjam, mojim
2103 II  |            nasprotnika, z očesom ni trenil. ~"Gani se in sprožim,"
2104 VI  |           in jutranje rose kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega
2105 VII |                     VII  Roke so se tresle, kolena se šibila Skalarju,
2106 VIII|         kosti so hreščale, potem ga trešči ob tla kakor snop. Groza
2107 I   |           velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda je malo videti
2108 II  |          večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni sluga
2109 X   |           svojo glavico imaš, svojo trmico; vdati se mi bo v božjo
2110 IV  |          drevje, robidovje in drugo trnje, ki je sezalo noter dol
2111 II  |          dečka bobnala in tretji je trobil. Kadar je utihnila godba,
2112 VII |          tako:  "V črni zemlji bodo trohnele moje kosti, ko ti pride,
2113 IV  |             ostala, dokler me boste trpeli poleg sebe." ~"O, ti si
2114 I   |             mož redkokdaj rabil; in trpežna je bila kakor njegov klobuk. ~
2115 II  |        popraševal po vasi, potem pa truden in lačen vrnil se k svoji
2116 IV  |            se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka! ~
2117 VIII|           staro košato hruško se je trudil Jelenko, primerjal in zbijal
2118 X   |             prav, Marko, da se tako trudiš po gozdu? Slab si še!" ~"
2119 IV  |          kadar pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da
2120 IV  |            je bivala poleg njega; s trudom in bojem si jo je pridobil.
2121 VI  |             četudi sta si popolnoma tuja! Te negotovosti bodi konec:
2122 II  |              V tem trenutju potegne tujec kratko puško iz žepa, napne
2123 VIII|         svojo ženo pregovarjal pred tujim človekom; ali je pa morda
2124 IV  |          očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto." ~Beseda "gospod"
2125 I   |            trdnjava, kakor da bi se Turka bal. In v njem živi sam
2126 VII |      razodene vso resnico, on ti je tvojega prijatelja tožnik, nedolžnosti
2127 IV  |             svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka! ~In spominja
2128 IV  |           svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamna do
2129 II  |            ti nepridiprav!" ~"Če me ubijete, ne morem!" ~"Pomagal ti
2130 I   |             mano, naj ga ima vsaj z ubogimi otročiči, to so bili že
2131 IX  |         hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica hudo prestrašila take novice. ~
2132 I   |              kako: duhovniki nas pa uče, da je toča božja kazen,
2133 I   |            dela. Morebiti je pa kak učenjak, ki napravlja zdravila." ~"
2134 IV  |      zdravnik, bil je celo na glasu učenjaka; duh njegov je neutrudno
2135 IV  |             je s častjo imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno
2136 I   |             ni daleč prišel s svojo učenostjo, do pete, káli." ~"Kaj pa
2137 IV  |             veleva." ~"Kje si se pa učila takih pesmi!" ~"Da jo le
2138 IV  |            poje. Kje so se pa ptiči učili in vendar tako lepo pojo!" ~"
2139 I   |           katerimi je bila nekoliko udrta, precej debela glava s podolgovatim
2140 I   |             Preglavico, preglavico, uganili ste, oče Jelenko." ~"Težka
2141 I   |         sabo, kratkočasnih izrekov, ugank in pripovedk, bilo je ljudem
2142 I   |        Jelenko." ~"Težka ni bila ta uganka, Jelenko je že druge razluščil." ~"
2143 IX  |     preplašeno. Glave so stikali in ugibali. "Voznikov ga je, nihče
2144 II  |        takoj začne premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila
2145 II  |         nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki
2146 II  |     zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno. ~Veselo se je kadilo iz
2147 IV  |            ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda. Če ne more
2148 VI  |        misli si, da sem tvoj stric, ujec ali kaj takega. Ali nočeš
2149 II  |            Tam jo položi na klop in ukaže nekoliko krepilne, lahke
2150 IV  |            Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo ravnati.
2151 II  |              Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki ti ljudje,
2152 VIII|         preslab. Ali ta Marko jo je ukrotil, vso jo je spremenil; za
2153 I   |          sprehajajo samo po velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda
2154 II  |           voza se usuje kakor skozi uljevo žrelo čudna drhal, moški
2155 II  |             bil stari mož skoraj iz uma: on sam je bil za vse odgovoren.
2156 IX  |             gospodična, rada se vam umaknem. Samo to vas prosim, pustite,
2157 IX  |          robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu plemenitemu
2158 V   |      ljubečemu srcu? Ali tega ti ne umeješ, tvoje mlado, nedolžno srce
2159 VI  |      govoriti ne morem, ne smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti
2160 VI  |             umeš!" ~"Jaz ničesar ne umem, samo to vem, da so bili
2161 IX  |              Storivši vse, kar more umen zdravnik storiti v takem
2162 II  |         težko da kateremu po životu umerjena. Vendar dobre volje so bili
2163 VII |           govorilo a nisem ga hotel umeti -- trdoglavnik! -- Našla
2164 VIII|            preseza njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba spretnejše
2165 IX  |            midva tu govoriva, in on umira! Z vami grem, vzemite me
2166 III |         premlada. Glej, tukaj -- in umirajoča žena vzame izpod zglavja
2167 II  |             Slednjič se je mladenič umiril, vesel je bil in zadovoljen,
2168 II  |        enkrat se ni bila spotaknila umna žival. Deklica je bila zaspala
2169 IX  |         sama tu ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost; videti
2170 I   |              Pravijo, da nikomur ne upa, vedel bo že zakaj. Jaz
2171 IX  |            reče: ~"Mirna bodi in -- upaj!" ~To je bil Rosani angelski
2172 VI  |         jelo zopet polniti in rdeti upalo bledo lice, ko se je povrnil
2173 VII |          molčanje. Pustiti ni mogel upanja, da vendar že kdaj doseže
2174 II  |             do tega dekleta. Ali si upate reči mi v lice, da je ta
2175 IX  |         vendar ne smrtna, da se sme upati z božjo pomočjo, poljubi
2176 IX  |             obvezal Jelenko. Rosana upira vanj oči nepremično, da
2177 VI  |           hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj nepremično zrl
2178 VII |            molče poleg njega in oči upirala vanj. ~Prvi list, ki ga
2179 I   |           tisti shrambi tiči po več ur na dan, preceja, zliva in
2180 III |           posreči v vasi kake četrt ure od grada, da ga vzame premožen
2181 V   |             bi ga ne bila držala; z urnimi koraki premeri polje, že
2182 VI  |            srcu: boj je bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal
2183 II  |            vozom s ceste v stran in ustavijo se na trati konec vasi.
2184 IV  |           do vasi, od hiše do hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih:
2185 II  |             in gorje mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar
2186 VIII|       rokami." ~"Ej bežite, bežite; ustil se je res, ali žena ga je
2187 IX  |          Kaj je hotel oče? Moral je ustreči želji svojega otroka. Kako
2188 II  |        vrata se odpro in iz voza se usuje kakor skozi uljevo žrelo
2189 V   |           da ni nič napačnega -- če utegneš." ~"Morebiti tam gori, tako
2190 II  |       ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila biti najsposobnejša za ta
2191 III |            je vpila na pomoč. Potem utihne, kakor ko bi ji bil razbojnik
2192 II  |          tretji je trobil. Kadar je utihnila godba, oglasi se eden izmed
2193 II  |              Gledalcem je od straha utripalo srce. Ko je bila prišla
2194 II  |           so bili vsi pripravljeni, uvrsti jih glavar kakor procesijo
2195 I   |          ali jim je pa celo iz ječe ušel. Čudno se mi zdi, da ga
2196 VIII|           po zibeli. Praskaje se za ušesom napoti se Somrak gor pod
2197 VII |            še vedno stoji in stoji, užali se mu srce, solze ga posilijo,
2198 IV  |        nikoli več videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor
2199 VI  |         Skalarja neprijetno; nekako užaljen je bil, zato mu je bilo
2200 VI  |            pridi sem na srce moje," vabi jo z odprtima rokama, "pridi,
2201 VII |             imenu. Glej, kličem te, vabim te kakor koklja svaje pišče,
2202 V   |           zrla dol v peneče, šumeče valove. Tako dobro ji je tu déla
2203 VII |         vaju gledala, veselila se z vama. Objemi jo, stisni jo na
2204 I   |            pozabil. Pogledal je bil vanje ali razumel ni nič." ~"To
2205 IX  |         sklonil pokonci ter ozrl se vanjo. Srečen človek malo misli,
2206 X   |             tvojem zavetju sem bila varna vsake -- nadležnosti; saj
2207 II  |      storiti. Mirno reče očetu: ~"Z vašim privoljenjem torej, oče,
2208 II  |              Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi
2209 II  |        Približalo se je bilo že več vaških mladeničev; kako so gledali
2210 V   |           hiteti; ~povelje imam, da vbijam se sam ~brez mira, pokoja
2211 VIII|            ime, da bi se ne dejalo: Vbogajme mu jih je dal! Kako si se
2212 III |         Gospod, povedati vam moram; včeraj je bil mlad človek tukaj;
2213 X   |         glavico imaš, svojo trmico; vdati se mi bo v božjo voljo in
2214 II  |            bila šla v slast skromna večerja. ~Mine noč, napoči dan Zaleščanom
2215 III |          lačna, lahko gre spat brez večerje. In ko se mati nato še huje
2216 II  |             ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik
2217 V   |            čakala kosa, mokra že od večerne rose. Z griča dol pa je
2218 V   |           ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa sedevala na
2219 III |             kadar bode ona nekoliko večja, pojde v službo, pridno
2220 II  |             pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih
2221 I   |         druge razluščil." ~"Sam Bog večni vedi, kaj me je motilo,
2222 IV  |          oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze.
2223 VI  |            zdaj je bilo vse njegovo vedenje nekako nemirno, strastno,
2224 II  |              da ste mi sami veleli. Vedite, da se ne vrnem brez Rosane.
2225 III |          imel sam dovolj zdravniške vednosti, vendar ni hotel prevzeti
2226 II  |        izpod temnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno
2227 II  |        obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale
2228 III |          lepo belo dolgo obleko ter velel ženi, da naj jo preobleče
2229 VIII|           sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je ves spremenjen,
2230 II  |            pozabite, da ste mi sami veleli. Vedite, da se ne vrnem
2231 III |             kar in kakor se mu bode velelo. ~Marko ni preveč obetal.
2232 I   |            Ni mi bilo treba dvakrat veleti; vesel sem bil, da v me
2233 IV  |            samo peti, kakor mi srce veleva." ~"Kje si se pa učila takih
2234 II  |        izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih,
2235 II  |           nadvse lepe so bile njene velike črne oči, ki so se ji tako
2236 I   |           da v me ni zaščul tistega vélikega črnega psa, ki ga povsod
2237 I   |        vojaki se sprehajajo samo po velikih ulicah in glavnih trgih,
2238 X   |            ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in ponosno pripovedoval
2239 II  |           pogleda s svojimi lepimi, velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan.
2240 VIII|             pogleda človeka z onimi vélikimi, lepimi očmi, tako čudno,
2241 II  |           ta večer Zaleščani, kakor velikomeščani, dvoje gledališče. ~Vse
2242 II  |            Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi nimate
2243 VI  |           da bi bile tudi pri sodbi veljale. Skalar ji odgovori ~"Tvoja
2244 I   |             še predobro godi, da ne vemo, kaj je pravo siromaštvo,
2245 X   |           tudi "tistega, ki zamaške ven meče". Vsega je bilo dovolj,
2246 VII |        kosti, ko ti pride, in trdno vero imam, da ti pride ta list
2247 VI  |             ne morem si kaj; ako ne verujete mojim besedam, nate, tu
2248 VII |          tvoj oče! Ti me gledaš, ne veruješ? Glej to pismo! Kaj pismo?
2249 IV  |        veselje! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem,
2250 II  |       Vendar takega življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti
2251 IV  |        dekle, rada bi družic, iger, veselic; samo reči ti je treba in
2252 IV  |          bodo žalostne njene pesmi; veselih ne znam, gospod; jaz morem
2253 VI  |      razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna opravila
2254 II  |            z njo," reče in spravi z veselim obrazom denar. ~"Ne moja,
2255 II  |        naprej, Rosana!" ~Urno kakor veverica spleza dekletce po lestvicah
2256 VIII|           prikaže mati Somračica iz veže; pred ognjiščem je slišala
2257 VI  |             je videl nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno,
2258 I   |        ležal na smrtni postelji." ~"Vidiš, Somrak, najnesrečnejši
2259 VII |                                     VII  Roke so se tresle, kolena
2260 VIII|                                     VIII  Dve leti potem sta bila
2261 IV  |            med katerimi se prijetno vijó z belim, drobnim peskom
2262 V   |           dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč potok;
2263 V   |             so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo Marku
2264 II  |           posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci
2265 II  |        iskat očeta. Ko ga najde pri vinu, stopi predenj in reče mu
2266 X   |        izruvana in stari parobek je visel na stran. Ali dalje Marko
2267 IX  |          bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji. ~"Marko!"
2268 IV  |            tu se je odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko
2269 II  |         čudne priprave. Dva krepka, visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši
2270 III |             Kakih petnajst let ima, visoke postave, črnih oči in las,
2271 I   |           nizke ali krepke postave, visokih pleč, med katerimi je bila
2272 I   |             navaden ogenj; zdaj ima višnjev plamen, zdaj rumen, zdaj
2273 IV  |           klatiti in ubijati, kakor voda od kamna do kamna." ~"Tebi
2274 VIII|           vsem životu kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko se urno
2275 V   |         Marko, zdaj me ni treba več voditi." ~"Moram torej že iti,
2276 II  |            bile igre končane, pride vodje sin s svojega igrališča
2277 I   |          samo bogastvo."  "Ni čudo, vojaki se sprehajajo samo po velikih
2278 I   |           po mestih. Ko sem bil pri vojakih, bil sem v mnogih mestih,
2279 VIII|            vrtu, kakor da bi mu bil volk za petami. ~"Za božjo voljo,
2280 II  |             se na trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih
2281 IX  |             so stikali in ugibali. "Voznikov ga je, nihče drug." -- "
2282 VIII|           zleknil in na tla položil Voznikovega Antona, ki smo ga vendar
2283 II  |             je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba.
2284 II  |              da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim
2285 VIII|              kaj se ti je zgodilo?" vpijeta oče in mati. ~"O joj, joj! --
2286 III |            mili krik deklice, ki je vpila na pomoč. Potem utihne,
2287 VI  |             svetom hočem pričati in vpiti: Moja mati so bili nedolžni!" ~"
2288 VI  |            mu je s svojim nedolžnim vprašanjem razdražila staro rano; nerazumno
2289 VI  |             hoče stopiti predenj in vprašati ga, zakaj je hud. ~Tudi
2290 II  |            to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo,
2291 X   |         začel. Težko obloženi so se vračali gostje od pojedine domov.
2292 IV  |        Ustavila se bodem pri vsakih vratih: povsod je dobrih ljudi,
2293 II  |        Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne igre; da bi branili ubogo
2294 VIII|             spremenjen, odkar je ta vražjica v gradu. Saj tisto je pa
2295 I   |         srečal in ogovoril, imel je vrečo na rami; v vreči pa menda,
2296 IX  |            da mu smem streči z vami vred." ~Rosana ginjena objame
2297 II  |            je bilo že samo to nekaj vredno. ~Ali tudi občinstvo zaleško
2298 V   |               V  Gorka južna kri je vrela Marku po mladih žilah, vendar
2299 X   |         žena, kaj sem se hotela jaz vrivati med vaju! Molčala sem, skrivala
2300 VIII|           Tako, zdaj hodi!' Nato se vrne k meni, kakor da bi se ne
2301 II  |            veleli. Vedite, da se ne vrnem brez Rosane. Zbogom, oče." ~"
2302 II  |             srečo! Samo glej, da se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo
2303 II  |           dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo se preoblečejo,
2304 VII |            razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj mu pač razodenejo?
2305 II  |      dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v voz; čez nekaj
2306 II  |     Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina in nenavadni trud sta bila
2307 III |     zdravnik, najde deklico v hudih vročinah. Nemirno, neredno življenje,
2308 II  |            je bil razžaljiv, ali te vrste ljudje niso preobčutni in
2309 VII |        Slaba je roka, ki ti piše te vrstice: hiteti mi je, da mi ne
2310 II  |             domov in po cesti se je vrstil voz za vozom z blagom, ki
2311 III |             enkrat. Podoba se ji je vrstila za podobo pred očmi, same
2312 X   |          tak, kakršni so bili tvoji vrstniki. Kdo in kaj sem bila jaz?
2313 IV  |                         IV ~Pravega vrta ni imel Skalarjev grad,
2314 IX  |          med cveticami Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje, veselje, sreča
2315 IX  |            presaja in kar je enakih vrtnarskih opravil. ~Ne sam! S podpasanim
2316 IX  |               In Skalar pusti svoje vrtnarsko orodje ter hiti v grad,
2317 VI  |       životu: zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se razcvita v prvem
2318 II  |            možje! Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne igre; da bi
2319 V   |       pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč: ~"Samo
2320 II  |     zaloškega občinstva. Kaj bode z vrvjo, ki je nategnjena od stebra
2321 III |           blizu, po skalovju dol ga vrzi, da si glavo razbije; ako
2322 III |           nagnila je glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu
2323 I   |       Podobno ni, da bi kaj dobrega vršil tako hudoben človek. Veste,
2324 II  |             deklica! ~In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi
2325 II  |        dvoje gledališče. ~Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po
2326 V   |             ne bilo konec. Potem pa vrže koso iz roke, nobena moč
2327 IV  |             posebnega, nenavadnega, vsakdanja prikazen; a on je mislil,
2328 IV  |         hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih: povsod je dobrih
2329 VIII|          volje je vedno, prijazen z vsakim človekom. In kadar ona vzame
2330 VI  |          naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu: zdaj ko
2331 II  |             ženske, mlado in staro, vsevprek. Zadnji med njimi izstopi
2332 VI  |             kako naj bi odgovorila. Vtem se Skalar pomisli, da ji
2333 VIII|           prav po volji, da se žena vtika v pogovor; kazalo je, da
2334 IV  |             bogastvo. ~V take misli vtopljen začuje stopinje za sabo;
2335 IV  |            zdiš prešibka, kdo bi te vzel v službo?" ~Na to Rosana
2336 III |             kar ti morem zapustiti. Vzemi to in zvesto hrani, to je
2337 IX  |           in on umira! Z vami grem, vzemite me s sabo, oče; jaz ne morem
2338 VI  |         luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna,
2339 V   |             po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla
2340 X   |                                     X  Zopet je sedela na ljubem
2341 VIII|       zagleda Marka, začne mu zopet zabavljati; Marko mirno posluša; besede
2342 II  |           Dva krepka, visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od
2343 II  |       stebrom, ali sta dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila
2344 VIII|            bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela prašči vanj.
2345 IX  |           gospod! Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še diha. Somrakov
2346 VII |             da bi ga vselej srce ne zabolelo! To bi bilo maščevanje,
2347 III |         okoli nje. ~Ponoči se ji je začelo blesti po glavi. Naglas
2348 II  |           konca. Ali to je bil samo začetek. Kar je počela nazaj grede,
2349 III |             prosil ga je, naj ima z začetka potrpljenje z njim; rad
2350 II  |             je moral na svoje delo. Začno se čudne priprave. Dva krepka,
2351 II  |          otroka. ~Čez nekaj časa se začujejo koraki zunaj. Sluga pride
2352 V   |            se ne bil v tem trenutju začul od grada dol krepki Skalarjev
2353 II  |      širokih pleč. Lasje so mu bili zadaj dolgi, nad čelom kratko
2354 VI  |        zopet slišal čez dolgo časa, zadela je Skalarja neprijetno;
2355 I   |            Kaj, otroke imate tudi?' zadere se nad mano in rdeč je bil,
2356 VII |      zagledalo njeno oko, zvesta do zadnjega diha. Tvoj prijatelj --
2357 VI  |             spominjala se je njenih zadnjih besed, njene oporoke, da
2358 VIII|          kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat." ~"Kakor bo volja božja.
2359 II  |     občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti,
2360 II  |       človeku kakor o živali." ~"Iz zadrege sem mu pomagal." ~"Ne govoriva
2361 VI  |               Te bridke besede so v zadrego pripravile ubogo deklico,
2362 I   |        krvavi pot potil. Kako se je zadrl nad menoj! Pital me je z
2363 VIII|             je prišel Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton --
2364 VII |          ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je dejala, da je
2365 I   |            da bi ti kaj naredil ali zagovoril, kaj? Govori se, da zna
2366 VII |            tožnik, nedolžnosti moje zagovornik. Razveselila sem se tega
2367 IV  |           zagleda Rosano pred sabo. Zahajajoče sonce je s svojimi poslednjimi
2368 V   |             in grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je,
2369 IV  |         imel skalski gospodar proti zahodni strani; ozka dolina, zeleni
2370 III |           tako ali tako; drugega ni zahteval, bivati samo je hotel blizu
2371 X   |          bobnenje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih so
2372 III |          govoriti s takimi ljudmi!" zajezi se gospod nad slugo. "Ako
2373 VII |       posilijo, stari mož se naglas zajoka. ~Ta jok -- saj bi bil risa
2374 III |        zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem je zopet mirno ležala,
2375 IX  |            vse odpravi, potem vrata zaklene. ~V stranski izbici, kjer
2376 IV  |             Jaz nisem kraljična, ne zakleta, sirota sem in bivam rada
2377 IV  |        hrani in čuva kakor čarovnik zakleto kraljično." ~"O, tako ne
2378 IX  |        bleda ob postelji. ~"Marko!" zakliče ga Rosana, pade na kolena,
2379 VII |            kakor preganjana zver po zakotjih. In kmalu ne sama; dobila
2380 VIII|            je, o joj, joj!" ~"Kaj?" zakričé vsi trije enoglasno. "Kaj
2381 I   |         smeh. Noge je imel nekoliko zakrivljene, pa ne tako, da bi mu bil
2382 I   |          podolgovatim obrazom, malo zakrivljenim nosom in širokimi usti,
2383 I   |        krepko palico v roki, zgoraj zakrivljeno, tako da je bila nekako
2384 VII |             in dobrikal, kako me je zalázoval in pregovarjal; zdaj prosil,
2385 III |             hodi vedno oprezovat in zalázovat okoli gradu. To sem vam
2386 II  |         mladeničev; kako so gledali zale ženske; nikoli prej niso
2387 II  |         človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za
2388 II  |             je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo toliko
2389 II  |    premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila biti najsposobnejša
2390 II  |      večerja. ~Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na preglavico
2391 II  |            imel je malo zaupanja do Zaleščanov in deklici je bilo treba
2392 II  |            veselila splošna pohvala zaleškega občinstva. Šum je bil po
2393 II  |          morebiti še nikdar prej na zaleškem sejmu kakor danes. Zadovoljni
2394 II  |         vredno. ~Ali tudi občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno
2395 IV  |          Zdrzne se sirota, solze ji zalijó oči, jok ji brani govoriti.
2396 VII |             je srce, oči so mu bile zalite s solzami. Vstane, omahuje,
2397 II  |           kar je še čakalo slavnega zaloškega občinstva. Kaj bode z vrvjo,
2398 III |            bi ji bil razbojnik usta zamašil. ~Dolgo časa je molčala.
2399 X   |           pili so tudi "tistega, ki zamaške ven meče". Vsega je bilo
2400 VII |       kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje. Zastonj,
2401 V   |     sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla dol v peneče, šumeče
2402 IV  |            malokdaj ga je videl kdo zamišljenega; zdaj pa je vse kazalo,
2403 IX  |      spregleda Marko, a takoj zopet zamiži. Vendar tudi to je bilo
2404 VI  |             čez nekaj časa vpraša v zamolklem glasu: ~"Iz katerega kraja?" ~"
2405 II  |          njimi; njih obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu po
2406 II  |   nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do
2407 II  |         videti do sedaj, dasi silno zanimljivo, ni bilo še senca proti
2408 I   |            to vem, da so zame črne; zapisanega me ima v njih." ~"A, tako?
2409 III |          beseda. ali zapomni si jo, zapiši si jo globoko v srce: nedolžno!
2410 VII |       svojim srcem. ~Moj oče je bil zapleten v neko zaroto; jaz sem zenska,
2411 IX  |             se sladko zasmeje, vmes zapoje kratko pesmico, kakor ji
2412 III |           kaj pomeni ta beseda. ali zapomni si jo, zapiši si jo globoko
2413 VII |            ti pride ta list v roke. Zapovedal si mi -- to je bila zadnja
2414 X   |          izkazavati svoje kreposti. Zapovedno mu migne Rosana, da naj
2415 II  |         grad. Še tega ni bilo treba zapovedovati poštenemu staremu slugi,
2416 I   |             lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem; kakor toča je padalo na
2417 IX  |                Marko, moj Marko, ne zapusti me; brez tebe ne morem,
2418 VI  |         povejte mi naravnost, takoj zapustim vaš dom." ~Beseda "gospod",
2419 X   |       bratovsko si skrbel za ubogo, zapuščeno siroto, ki ni imela prijazne
2420 V   |            tako globoko." ~Mladenič zardi, nehote položi roko na srce
2421 II  |             zagrozi se nad njo; ves zaripljen je bil v obrazu in strele
2422 III |          postave, črnih oči in las, zarjavelih lic, čudno opravljen; videti
2423 X   |      pojedine domov. Mladi Somrakov zarod ni mesec dni potem pogledal
2424 VII |          oče je bil zapleten v neko zaroto; jaz sem zenska, tuje so
2425 IX  |         Mudilo se je, vendar preden zasede konja, ne more, da bi ne
2426 I   |      prihranil tako malo polja, lep zaslužek bi bil pri njem in ne težak.
2427 VII |             kraju moje trpljenje -- zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični
2428 II  |      nadejati prihodnji dan obilega zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno. ~
2429 II  |           bil zadovoljen z njegovim zaslužkom, tako da mu dá, kar ni bila
2430 IX  |            z očetom, zdaj se sladko zasmeje, vmes zapoje kratko pesmico,
2431 II  |         umna žival. Deklica je bila zaspala kakor dete materi v naročju. ~
2432 VI  |             noč ni dolgo časa mogla zaspati. Mislila je in mislila,
2433 II  |          padala, in zdaj -- srce je zastalo gledalcem -- zdaj je pala
2434 II  |          Ali tudi ti niso bili sami zastonjiki. Ženska s torilcem v roki
2435 IX  |      ljubezen, tako dolgo skrivana, zatajevana, prodrla je deklici siloma
2436 VIII|            oči, orjavelega lica, in zateza tudi tako čudno, ko govori." ~"
2437 IV  |             bi mu, kadar pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi,
2438 IV  |          večer! Sonce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici
2439 IV  |         okrog, samo zdaj pa zdaj je zaukal kak pastir pri čredi, ki
2440 II  |          žensko, kateri bi se smelo zaupati, ki bi znala streči bolnemu
2441 II  |          mrzlo vodo, da se je zopet zavedela. Deklica je bila kakor v
2442 X   |           tebe, moj Marko. V tvojem zavetju sem bila varna vsake --
2443 II  |              da bi jo lahko našel z zavezanimi očmi, kjer je poznal po
2444 IX  |           sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi, s škropilnico v
2445 II  |          Mož pobesi nehote nekoliko zavihteni bič ter gleda svojega nasprotnika
2446 III |        vzame iz njega nekaj v papir zavitega, kakor bi se bala, da ne
2447 VIII|           slednjič mu je vendar kri zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem
2448 III |           on te noče poznati, dete; zavrgel, sunil te je od sebe, tebe
2449 VII |              Golo! ~Upal je, da se, zavržena, zapuščena, slednjič omečim.
2450 I   |           vesel sem bil, da v me ni zaščul tistega vélikega črnega
2451 I   |           in otroci. Glej, sonce je zašlo; tudi meni bo dobro stopati,
2452 V   |             čakal, da mu sama pride zaželena prilika. In prilika je prišla. ~
2453 VIII|        voljno trpi in prenaša vedno zbadanje njegovo. Ali slednjič mu
2454 VIII|            sapa mu je pohajala. Ves zbegan grabi mater za krilo. ~"
2455 X   |             sodni dan, in bežali so zbegani, ne vedi kam, da so jih
2456 IX  |         bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno. Glave so stikali
2457 VIII|        trudil Jelenko, primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa
2458 VIII|         beseda ,ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo, da stvar
2459 IV  |       častjo imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno njegovo
2460 I   |             bi lahko kresal z njim. Zbral sem, kolikor sem mogel,
2461 IV  |            vseh bližnjih vasi tukaj zbrane okoli tebe. Skakajte, plešite,
2462 IX  |          Vse polno ljudstva je bilo zbranega pred Somrakovo hišo, kamor
2463 II  |            občinstva. Šum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni
2464 II  |           kmalu konec. Ko pride med zbrano družbo, bilo je videti,
2465 II  |              kakor hitro se deklica zbudi. -- ~Mračilo se je že, ko
2466 V   |        trenutje, ko se ti bode srce zbudilo, in tega trenutja se bojim.
2467 V   |        šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli
2468 II  |            temnih oči. ~"Ne morem," zdahne deklica. ~"Čakaj, videl
2469 VII |        govori srce? Meni je moje že zdavnaj govorilo a nisem ga hotel
2470 III |          Tam bi bilo pač najbolje," zdihne usmiljena starka. ~Skalar
2471 IV  |             jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka, kdo bi te vzel
2472 IX  |            oče. Njegove stopinje jo zdramijo; kvišku plane, okoli vratu
2473 IX  |             z obličja, iz oči. Tako zdrava, vesela in srečna, kako
2474 IX  |             Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje, veselje, sreča ji sije
2475 III |      dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom: ene misli sta bila, da
2476 IV  |        prostega časa puščal težavni zdravniški stan -- njemu in pozneje
2477 IV  |       dobrotnika, "nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še
2478 V   |         misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem,
2479 IV  |        zahodni strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh, daleč
2480 I   |           pa kravi, naj ne zahaja v zelnik. Huda kri, huda kri, Somrak,
2481 VII |          pred tabo pojdem mirno pod zemljo; naj bode saj nisem prva.
2482 VII |     zapleten v neko zaroto; jaz sem zenska, tuje so mi take stvari,
2483 III |          umirajoča žena vzame izpod zglavja zavitek -- to je vse, kar
2484 III |             potem kleči in joka pri zglavju materine postelje. S slabim
2485 VII |             pač razodenejo? Vendar, zgôdi se, kar hoče, vedeti mora
2486 X   |           bala. ~"Ako bi se ne bila zgodila ona nesreča, kako bi bilo
2487 II  |            ni bilo, nekaj posebnega zgoditi. Povrne se k očetu. ~"Kje
2488 VI  |     kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega sonca; ko jo je zdaj ogledoval
2489 IV  |               Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski večer! Sonce se je bližalo
2490 III |         poglavitne dogodke iz njene zgodovine. Vse njeno prejšnje življenje
2491 II  |            ve káko drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro,
2492 I   |        dolgo, krepko palico v roki, zgoraj zakrivljeno, tako da je
2493 IV  |            naveličala vedno gledati zgrbančen obraz, pogovarjati se s
2494 II  |             jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina in
2495 IX  |            bila Rosana prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na
2496 VIII|          primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa je gledal, ugibal
2497 X   |             čutih se mu srečna duša ziblje. Ko petje potihne, približa
2498 VIII|          zidarji, ki so našo cerkev zidali, črnih las in oči, orjavelega
2499 II  |             moža po njegovem gradu, zidanem na skali, obrne se zopet
2500 VIII|           je, kakršni so bili tisti zidarji, ki so našo cerkev zidali,
2501 II  |          obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu, znamenje nevihte
2502 II  |      imenovati. Šeme ste, ne možje! Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne