II

Takega sejma niso pomnili najstarejši ljudje v Zalesju. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo toliko blaga in živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano domov in po cesti se je vrstil voz za vozom z blagom, ki ni bilo dobilo kupca. Vendar takega življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti še nikdar prej na zaleškem sejmu kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so bili posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci raznih sladkarij za nepokvarjena kmečka grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za "odpustke". Svetá se je bilo sešlo zlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni sluga deželske gosposke, kateremu je bila izročena skrb za red po sejmu, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo lahko našel z zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo tako neizmerno dolgo in široko; zdaj je bilo slišati hrup na tem koncu vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo, da je bil stari mož skoraj iz uma: on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro oko je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih bi bilo morebiti najbolj potreba. Da bi bilo le že kdaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo toliko preglavice poštenemu Potrebniku? O ko bi bilo šlo po njegovi volji, nikoli bi ne bilo te nadloge v vas: ali gospod "komisar" so delali po svoji glavi, poslušali niso dobrih svetov skušenega, sivoglavega služabnika.

Že prej ta večer je bila prišla med drugimi sejmarji iz daljnih krajev čudna družba, kakršne Zaleščani še nikoli niso videli pred, ne mladi ne stari. Bog vedi od kod. Še najbolj podobni so bili ti ljudje ciganom, vendar cigani niso bili. Imeli so velik voz, ki je bil skoraj hišici podoben, vrata je imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem koncu. Dobivši privoljenje od gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran in ustavijo se na trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti, pač brez posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odpro in iz voza se usuje kakor skozi uljevo žrelo čudna drhal, moški in ženske, mlado in staro, vsevprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili zadaj dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko upala, bleda lica. Kdor ga je videl, ni mu bilo treba popraševati, kdo je poveljnik tej družbi; saj tudi taki ljudje ne morejo biti brez poveljnika.

Videti ni bilo tem ljudem, da se jim posebno dobro godi; rejenega, okrogloličnega človeka ni bilo med njimi; njih obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu po životu umerjena. Vendar dobre volje so bili vsi. Eden celo izmed njih se je, izstopivši iz voza, takoj na glavo postavil, drugi je kozolce prevračal in tretji je kolo zatočil od konca do konca po trati, menda iz samega veselja, da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak je moral na svoje delo. Začno se čudne priprave. Dva krepka, visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od vseh strani; potem potegnejo debelo vrv od kola do kola, tako da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna orodja.

Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi odrasli ljudje, neznani drhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki ti ljudje, kaj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed njih si je zastonj belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v voz; čez nekaj časa se povrnejo čudovito spremenjeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi so bili tako lepi! Zlasti ženske so imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj več med njimi in vse so bile tako lepo oblečene! To je bila vse sama svila ali kdo ve káko drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro, to so morali biti vendar bogati ljudje! Približalo se je bilo že več vaških mladeničev; kako so gledali zale ženske; nikoli prej niso videli tako cvetočih lic, tako drobnih ročic in nožic! In kaj je bilo še videti! Imeli so pse, navadne živali, prej se ni nihče zmenil zanje, a zdaj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in pokonci so hodili, nekoliko časa vsaj, potem pa zopet po vseh štirih, kakor je psom spodobno.

Ko so bili vsi pripravljeni, uvrsti jih glavar kakor procesijo in tako gredo v vas; od spred sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. Kadar je utihnila godba, oglasi se eden izmed družbe, posebno smešno opravljen, ter oznanja s krepkim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo gledali Zaleščani jutri. Tako so prehodili vso vas po dolgem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo reči, da ni bilo hiše v Zalesju, v kateri bi se ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno oko; v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji dan obilega zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno.

Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna večerja.

Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu Potrebniku. Vreme je bilo lepo, mnogo ljudstva je bilo privrelo od vseh strani. Poveljnik družbe je bil zadovoljen; zjutraj že so se pričele predstave; stoli okoli igrališča so bili skoraj posedeni, res da sedeži niso bili predragi. Največ občinstva seveda je stalo bliže in dalje okoli. Ali tudi ti niso bili sami zastonjiki. Ženska s torilcem v roki je hodila okrog in tako prijazno je prosila in prigovarjala ljudem, da je vendar ta in oni, četudi nerodno, posegel v mošnjo ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno.

Ali tudi občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti, in razvajeni niso bili Zaleščani. Zdaj se je eden čudovito zvračal, vznak z usti denar s tal pobiral, po samih rokah hodil in druge take čudeže delal; zdaj je drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi sam glavar ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč. Vznak ležečemu položita dva na prsi velik kamen ter mu ga razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Z zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug, krepak človek, stežka privzdignil z obema rokama. Največ veselja pa je delal, zlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen, z različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela starka, katera je vsakemu, kdor je hotel, prerokovala iz rok ter za malo denarja radodarno delila obilo sreče. Celo stari Jelenko se je bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo ter ji roko podal. Ali pri njem starka ni imela sreče. Menda, ker je slišala, da mu pravijo oče, mislila je, da je mož oženjen, in prerokovala mu je, da bo imel mnogo sreče z otroki. Ko se mož zareži in vpraša, s čigavimi otroki, tedaj šele spozna prerokinja, da ni na pravem sledu; sploh je bilo videti, da ni ženica prebrisanega moža nič prav vesela; pametnim ljudem je težko prerokovati!

Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj, dasi silno zanimljivo, ni bilo še senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaloškega občinstva. Kaj bode z vrvjo, ki je nategnjena od stebra do stebra tako visoko od tal? Nekoliko časa je bilo vse mirno; videti je bilo iz vsega, da sedaj pride kaj posebnega. Glavar sam se približa ter poskuša s krepko roko steber za stebrom, ali sta dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila nekoliko odjenjala. Nato pa se prikaže mlada deklica, nihče ni videl, od kod je prišla, kar stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi jo bil videl popred. Lepa je bila ta deklica, Zaleščani niso še nikdar videli nič enakega; kakor angel se jim je zdela, samo brez peruti. Še to jih ni motilo, da ni imela rdečih lic, brez česar si kmet sicer ne more misliti prave lepote; orjavela je bila, kolikor je bilo videti šibkega životka. Lahka, tanka obleka brez rokavov ji je sezala samo do kolen. Goste, črne lase ji je oklepal zlat ali pozlačen obroček okoli glave. Ali nadvse lepe so bile njene velike črne oči, ki so se ji tako skrivnostno žarile izpod temnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo; ali to veselje ni bilo pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je bila videti, tako otožna!

Ko je tako stala nekoliko časa, stopi k nji poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom:

"Ljudje čakajo, naprej, Rosana!"

Urno kakor veverica spleza dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrhu stebra postoji, potem začne počasi stopati po vrvi. Gledalcem je od straha utripalo srce. Ko je bila prišla do srede, zopet nekoliko postoji, potem pa steče urno do drugega konca. Ali to je bil samo začetek. Kar je počela nazaj grede, to je bilo že pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj je skakala po eni, potem po drugi nogi; nato leže vznak, skoči kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj -- srce je zastalo gledalcem -- zdaj je pala zares, ali ujame se z roko ob vrv -- vsem je bil kamen od srca; da bi pa vedeli gledalci, da je vse to na videz, pade zopet na drugo stran in ujame se z drugo roko.

Dovršivši svoj posel, spleza zopet dol. Prikloni se na vse strani s posiljenim nasmehom, potem izgine. In kaj je bilo njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščani še tega niso znali. Uboga deklica!

In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. Ravnatelj družbe je bil vesel, dolgo že ni imel tako dobre letine. Zadovoljen je bil s svojimi ljudmi, posebno z Rosano; že dolgo ni bil tako priljuden z njimi; Rosani je večkrat prijazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti deklici nič prav po volji. Vselej se je skoraj nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo: vesela ali žalostna, da mu je le denar služila.

Na večer celo je bilo vse polno ljudi na igrališču. Od vseh strani so prihajali sejmarji, nekateri že dobre volje zaradi dobre kupčije ali pa, ker so bili že pogledali v kozarec. Ravnatelj ni imel vsem prostora dovolj. Ali hitro si pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben svojemu očetu, kolikor je mogel s svojimi petnajstimi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov svoje družbe ter mu veli, naj gre z njimi na drugi konec in si tam napravi svoje igrališče. Tako so imeli ta večer Zaleščani, kakor velikomeščani, dvoje gledališče.

Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mračilo se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala poleg stebra, obide jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala šibko dekletce. Ko je ravnatelj to videl, mislil je, da deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesar ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako hudoben človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorje mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar je bil in nmogokateri njegovih podložnih je že čutil težko roko njegovo. Razsrdi se: dva koraka in stal je pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh za znamenje svoje oblasti.

"Ali boš ali ne boš?" zagrozi se nad njo; ves zaripljen je bil v obrazu in strele so mu švigale iz temnih oči.

"Ne morem," zdahne deklica.

"Čakaj, videl bom, ali moreš ali ne moreš, ti nepridiprav!"

"Če me ubijete, ne morem!"

"Pomagal ti bom, če ne moreš; pokonci!"

Dekletce se ne gane. Surovež zavihti bič nad njo.

"Še enkrat, vstani!"

Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo; ali toliko poguma vendar ni imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto.

V tem hipu plane tuj mož pred srditega človeka. Z obema komolcema je bil razmetal kakor snope narazen množico pred sabo.

"Človek," zavpije stopivši med deklico in razkačenega glavarja, "ali te ni sram, tako ravnati z ubogim otrokom?"

Mož pobesi nehote nekoliko zavihteni bič ter gleda svojega nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave, bil mu je komaj do rame, kakor bi mu hotel reči: Ti nisi, da bi mi branil. Tako je pač meril Golijat Davida pastirja.

"Bič iz roke in da se mi ne ganeš, če ne --"

To je bilo glavarju preveč; take sramote mi smel trpeti pred svojim občinstvom. Bič zavihti nad njim.

V tem trenutju potegne tujec kratko puško iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika, z očesom ni trenil.

"Gani se in sprožim," reče mu z mirnim glasom.

Takega orožja se ni nadejal glavar; močan je bil za tri take, ali puška ga je v strah prijela; s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Nehotoma stopi za en korak nazaj. Prej ni nič govoril, zdaj pa poskusi z besedo:

"Kdo vam daje pravico. da mi branite kaznovati nepokornega otroka?"

"Tako! To je druga; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico do tega dekleta. Ali si upate reči mi v lice, da je ta deklica vaša hči? Saj poznamo take stvari!"

Mož ne odgovori. Videti je bilo, da mu je bilo to vprašanje silno neprijetno.

"Poskusite, rad bi videl, kako daleč sega pogum takega klateža!"

Ta priimek je bil razžaljiv, ali te vrste ljudje niso preobčutni in tudi ne smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu si ni upal iskati pravice. Poskusil je torej drugače, da bi izbil kolikor mogoče dobička iz te neprijetne pravde.

"Tega tudi nisem rekel," pravi mirno, "da je moja hči, ali služabnica moja je, in več ko to."

"Sužnja vaša je, kar naravnost govorite."

"Vi ste videti pameten mož, gospod, z vami se da govoriti. Vi poznate svet in veste, kako se po njem godi. Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil."

"Kupil, recimo; koliko ste dali zanjo, ne vprašam; sram me je govoriti o človeku kakor o živali."

"Iz zadrege sem mu pomagal."

"Ne govoriva dalje o tem. Od kod je dekle?"

"Ne vem, kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas ni taka navada."

"In ko bi zdaj jaz, ki tukaj pred vami stojim, dejal vam: Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi nimate nikake pravice do tega otroka; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče: ko bi vam tako govoril, kaj bi rekli vi?

"Ne samo pameten, plemenit mož ste, gospod, kakor vidim; vaša volja ne more biti, da bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse moje premoženje, ona me preživlja; brez nje bi bil z vso ostalo družbo berač. Pomislite, gospod!"

Blagi branitelj ubogega otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih pomoli možu.

"Menim, da bi smeli biti zadovoljni."

Mož je bil res zadovoljen.

"Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo," reče in spravi z veselim obrazom denar.

"Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče -- če more sirota!"

Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepela ob stebru. Ženske so jo bile obstopile ter okrepčale jo z mrzlo vodo, da se je zopet zavedela. Deklica je bila kakor v omotici, vendar je vedela, kaj se je godilo. Molče poda svojemu dobrotniku bledo ročico in hvaležno ga pogleda s svojimi lepimi, velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti dal polovico svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna pohvala zaleškega občinstva. Šum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda ter zagrozi se nad njimi:

"Sram vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi; mož vas ne morem imenovati. Šeme ste, ne možje! Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne igre; da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate vsi skupaj. Sramota!"

Vse je molčalo; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari Jelenko, ki je blizu stal, imel je toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo je majal, a to je bila njegova navada, glava se mu je tresla od starosti. Poda mu roko ter pravi:

"Lepo ste govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!"

Gospod Skalar, tako so ljudje sploh imenovali moža po njegovem gradu, zidanem na skali, obrne se zopet k deklici; potiplje ji, kakor zdravnik, žilo, potem senci in čelo. Nič ni bil videti prav zadovoljen. Drobno stekleničico potegne iz žepa ter da iz nje nekoliko kancev deklici na jezik. Torej je bilo morebiti vendar res, kakor je ugibal Jelenko, da napravlja mož morebiti zdravila.

Ali kaj zdaj začeti z deklico? Izročil bi jo komu v vasi; ali imel je malo zaupanja do Zaleščanov in deklici je bilo treba skrbne strežbe, celo zdravniške pomoči. Po kratkem premišljevanju se mož odloči. Z roko migne staremu Jelenku; videti je bilo, da ima nekoliko zaupanja do njega.

"Vi ste pameten mož, če se ne motim; vi poznate ljudi tod okoli, jaz jih ne poznam. Glejte, da mi priskrbite kako žensko, kateri bi se smelo zaupati, ki bi znala streči bolnemu dekletu; in ako jo najdete, pošljite mi jo na dom."

Pošteni Jelenko mu rad obljubi in takoj začne premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila biti najsposobnejša za ta posel.

Nato veli Skalar nesti deklico v bližnjo gostilno. Tam jo položi na klop in ukaže nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem jo poda deklici. Zdaj se je pokazalo, da je bilo njene slabosti krivo zraven tudi stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala z jedjo, prigovarja ji, da naj zaspi, ako mogoče. Vsem ostro zapove, da naj jo puste v miru in da naj ne delajo preveč ropota. Čez nekaj časa deklica res zaspi.

V tem času gre Skalar v hlev, kjer je imel svojega konja spravljenega. Hlapcu zapove, naj skrbi, da bode konj osedlan, kakor hitro se deklica zbudi. --

Mračilo se je že, ko so gledali Zaleščani nenavadno prikazen: moža na konju z otrokom v naročju. Počasi je jahal po cesti Skalar z Rosano proti svojemu gradu. Konj je lahno stopal, kakor bi vedel, da nosi poleg svojega gospoda tudi bolnega človeka na sebi.

Ali imenitnih dogodb še ni bilo konec v Zalesju. Ko so bile igre končane, pride vodje sin s svojega igrališča na drugem koncu vasi k očetu, da mu izroči, kar je bil zaslužil s svojo družbo. Oče je bil zadovoljen z njegovim zaslužkom, tako da mu dá, kar ni bila sicer njegova navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo, kakor mu drago. Sin je bil vesel, upal je lep večer preživeti s svojimi tovariši. Ali njegovega veselja je bilo kmalu konec. Ko pride med zbrano družbo, bilo je videti, da nekoga pogreša. Poprašuje, kje je Rosana. Od nikogar ne dobi odločnega odgovora; a kazalo je vse, kar je videl, da se je moralo, ko njega ni bilo, nekaj posebnega zgoditi. Povrne se k očetu.

"Kje je Rosana, oče?"

"Kaj jaz vem? Išči jo, če hočeš."

"Oče! Še enkrat vas vprašam, vi morate vedeti: kje je Rosana?"

"Ne bodi mi siten, rekel sem ti že, da ne vem; pusti me!"

"Jaz pa vam pravim, da ne pojdem od vas, preden mi ne poveste, kaj ste storili z njo. Strašen sum se mi zbuja; oprostite me grozne misli, ki mi roji po glavi, oče!"

"Tebi nisem dolžan odgovora, mladenič!" "Oče!"

"Ti mi groziš, sin očetu?"

"Ne, samo prosim vas, oče!"

"Tako je prav, tako se govori z očetom. S silo se pri meni nič ne opravi. Ker pa prosiš, povem ti, kaj sem storil z dekletom. Prodal sem jo."

Kakor okamnel gleda mladenič očeta.

"Svojo hčer ste -- prodali."

"Rosana ni moja hči."

"Kaj pravite?"

"Ne moja ne tvoje matere hči."

"Rosana ni moja sestra, pravite?"

"Nikoli nisi imel sestre. Tako, zdaj veš, kar si hotel, pusti me v miru in hodi, Marko."

Marko se ne gane z mesta. Preveč je slišal naenkrat. Zmedeni čuti so mu prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu, znamenje nevihte za gorami. Marko je ljubil Rosano, ki je menil, da mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena sreča. Gorje mu, kdor bi se je bil s prstom dotaknil, žalil jo z nespodobno besedo! To je bilo znano vsej družbi; in kakor so bili ljudje surovi, izprijeni in razuzdani, moški in ženske, sveta jim je bila bratova ljubezen. In Rosana? Prijazna je bila z njim kakor sestra z bratom, ali posebne ljubezni mu ni kazala. Trpela je tako rekoč, da jo ljubi in ji streže po svoji moči. Vedno je bila tiha in otožna tudi z njim; nikoli je ni mogel pregovoriti, da bi mu razodola, kaj ji srce teži. Slednjič se je mladenič umiril, vesel je bil in zadovoljen, da ga sestra trpi poleg sebe, njega edinega, drugih se je skrbno ogibala. Nekoliko starejši je bil mimo nje, nihče ni prav vedel, koliko. Ko jo je oče dobil, prav majhna je bila še, rekel je svojemu sinu, da je njegov sestra, ki jo je bil dal po materini smrti nekim sorodnikom v hišo. To se je vsem verjetno zdelo in vsi so jo do tega časa, vsaj na videz, imeli za Markovo sestro.

Dolgo časa je Marko tako stal, oče je bil odšel v gostilno. Slednjič se zdrami in gre iskat očeta. Ko ga najde pri vinu, stopi predenj in reče mu s krepkim, moškim glasom:

"Oče, komu ste dali Rosano?"

"Jaz nisem vprašal človeka, kdo je in kaj je; meni to nič mar. Ne bodi mi nadležen."

"Oče, jaz moram vedeti, kje je."

"Saj sem ti že rekel, pojdi jo iskat in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj, tem bolje, hvalil te bom; poskusi."

Mož ni poznal svojega sina, sicer bi ne bil tako v šali z njim govoril. Marku je bilo videti, da je sklenil, kaj mu je storiti. Mirno reče očetu:

"Z vašim privoljenjem torej, oče, grem; ne pozabite, da ste mi sami veleli. Vedite, da se ne vrnem brez Rosane. Zbogom, oče."

"Zbogom, hrabri junak, ki te ni strah samega ponoči; noč ima svojo moč! Dobro srečo! Samo glej, da se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo iz tega kraja."

Tako se razideta oče in sin. Mož je imel malo zaupanja v sinovo junaštvo, menil je, da bode Marko nekoliko časa popraševal po vasi, potem pa truden in lačen vrnil se k svoji družbi. --

V tem času je bil Skalar dospel do svojega doma z otrokom v naročju. Mesec jim je razsvetljeval pot, samo enkrat se ni bila spotaknila umna žival. Deklica je bila zaspala kakor dete materi v naročju.

Debelo je gledal stari sluga, ki je bil prišel z lučjo v roki gospodu naproti, ko je videl svojega gospodarja z otrokom; ali popraševal ni, kaj to pomeni. Poznal je svojega gospoda, da nima rad zvedavosti. Na Skalarjevem domu se je malo govorilo. Tudi Skalarju se ni zdelo potrebno, da bi razlagal svojemu služabniku to nenavadno prikazen. Molče mu položi spečo deklico na roke, naj jo drži, da stopi sam s konja. Potem mu jo zopet vzame ter jo nese v grad. Še tega ni bilo treba zapovedovati poštenemu staremu slugi, da naj ne dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je stopal mož kolikor je mogel s svojimi okornimi nogami.

V mali izbici napravita posteljico za silo. Potem gre sluga po svojih opravkih -- konj ga je mirno čakal na dvorišču; gospod pa si postavi stol v kot, sede nanj, da bi tako prečul noč poleg spečega otroka.

Čez nekaj časa se začujejo koraki zunaj. Sluga pride s staro ženico, ki ni vedela, kam bi se déla od samega straha. Jelenko je bil dobro in urno opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel je pripravno žensko in pregovoril jo, da je šla še tisti večer v grad z njim; sama bi si ne bila upala za ves svet. Skalar gre ženi naproti, poda ji prijazno roko, kar je ženico nekoliko potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno; potem ji vošči lahko noč in odide.