III

Drugo jutro zgodaj je gospod Skalar jezdil v mesto po zdravnika. Dasi je imel sam dovolj zdravniške vednosti, vendar ni hotel prevzeti sam prevelike odgovornosti za mlado življenje, ki je bilo prišlo tako nenadoma v njegovo varstvo.

Ko pride zdravnik, najde deklico v hudih vročinah. Nemirno, neredno življenje, vedno popotovanje od mesta do mesta, slaba hrana, trud: vse to je že dolgo glodalo in razjedalo njen šibki životek; dolgo se je premagovala in vse voljno prenašala; molče je trpela, saj ni imela nikogar, da bi mu potožila svoje trpljenje; ni ji sijalo milo materino oko, katero je otroku to, kar je pomladno sonce cvetici. Slednjič so jo premagale težave; nagnila je glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu je glodajoči črv prišel do mladega osrčja.

Skalarju ni bilo treba dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom: ene misli sta bila, da tu nič ne more človeška pomoč. Zdaj pa zdaj nekoliko kapljic hladilne pijače, pokoj, tihota, ne preveč svetlobe v sobo -- in potem mirno čakati, ali se še oživi in razvname tleča iskrica življenja.

Dobro strežnico je bil tako v naglici izbral stari Jelenko. Stara ženica je bila sama nekdaj mati; zgodaj je bila izgubila moža in otroka. Samotarila je v svoji koči, a ne brez dela; ljudje so jo radi klicali o raznih potrebah; hodila je na porode, stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. In zdaj je stregla ubogi Rosani; zdela se ji je tako podobna njeni hčerki, ki je zdaj v nebesih. Rosana bi ne bila mogla dobiti boljše strežnice; ženica se skoraj ni ganila od njene postelje. Zdravnik je moral obljubiti, da pride vsak dan iz mesta pogledat k bolnici. Skalar sam je bil pozabil vse svoje navadne opravke, edina skrb, edina misel mu je bila Rosana. Težko mu je bilo gledati bolno deklico tako ničemurno oblečeno. Ko je bil šel v mesto po zdravnika, kupil ji je lepo belo dolgo obleko ter velel ženi, da naj jo preobleče takoj, ko se bode prebudila.

Bilo je že na večer, ko se deklica predrami; rada se je dala preobleči. Vidno vesela je bila, da se more iznebiti obleke, ki jo je spominjala neprijetne preteklosti. A ko ji žena začne odpenjati staro obleko, seže si Rosana naglo v nedrje ter vzame iz njega nekaj v papir zavitega, kakor bi se bala, da ne pride v tuje roke. Zavitek skrije pod odejo in šele potem, ko je bila preoblečena, vtakne si ga zopet v nedrje. Videlo se je iz vsega, da ji je ta zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem je zopet mirno ležala, ne vedoč, kaj se godi okoli nje.

Ponoči se ji je začelo blesti po glavi. Naglas je govorila, in sicer tako, da Skalarju, ki je čul poleg nje, ni bilo pretežko posneti si iz vsega, kar je slišal, poglavitne dogodke iz njene zgodovine. Vse njeno prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat. Podoba se ji je vrstila za podobo pred očmi, same žalostne podobe!

Videla se je v borni izbici zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda mati in šivala. Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi, podaja ji košček suhega kruha, ki ga je prihranila, ter prosi jo, naj jé, ona ni lačna, lahko gre spat brez večerje. In ko se mati nato še huje zjoka, začne jo tolažiti, naj se ne joka; čaka naj malo, kadar bode ona nekoliko večja, pojde v službo, pridno bo delala in prislužila toliko, da jima bode obema vsega dovolj.

Čez nekaj časa potem kleči in joka pri zglavju materine postelje. S slabim glasom jo tolaži mati: "Dete, moja zadnja ura je prišla, zapustiti te moram. Gor grem k očetu, kjer bom prosila zate, da naj te vzame on v svoje varstvo; saj nimaš nikogar na svetu, da bi zate skrbel, sirota! Pač živi nekdo na svetu, bogve kje; on bi imel dolžnost zate skrbeti; ali on te noče poznati, dete; zavrgel, sunil te je od sebe, tebe in mene. In vendar sem nedolžna. Ti ne veš, dete, kaj pomeni ta beseda. ali zapomni si jo, zapiši si jo globoko v srce: nedolžno! In kadar pride čas, pričaj zame glasno pred svetom: Moja mati je bila nedolžna, nedolžna. In ta čas pride, mora priti, dete. Preveč sem trpela na svetu; trpela sem tudi zate, ti ne smeš trpeti, če je kaj pravice na zemlji. Vsega ti ne morem povedati, ti si še premlada. Glej, tukaj -- in umirajoča žena vzame izpod zglavja zavitek -- to je vse, kar ti morem zapustiti. Vzemi to in zvesto hrani, to je vse tvoje premoženje; morebiti ti bode še kdaj v korist. Zdaj vstani, dete, in pojdi po sosedo." Ko je bila hčerka odšla, vzklikne žena še enkrat: "Nedolžna, nedolžna!" nato zaspi. Glasni jok hčere, ki je prišla kmalu potem s staro sosedo, ni je več zbudil.

Zopet čez nekaj časa bila je v temnem gozdu; jagode je brala. Utrujena leže poleg pota in zaspi. Tu pride tuj mož, zgrabi jo in odnese. Srce je pretresel Skalarju mili krik deklice, ki je vpila na pomoč. Potem utihne, kakor ko bi ji bil razbojnik usta zamašil.

Dolgo časa je molčala. Skalar je slonel nekaj časa globoko zamišljen; potem vstane in hoče oditi, ko deklica zopet spregovori; nehote ostane mož, mora jo poslušati. Bila je v nebesih. Med zveličanimi duhovi zagleda svojo mater. "Mati, mati!" zavpije, "tukaj sem, presrčna moja mati! O naj ostanem pri tebi; na zemlji je žalostno, tu gori, v nebesih, v tvojem naročju je veselje!"

Nato utrujena zaspi.

"Uboga sirota! Tam bi bilo pač najbolje," zdihne usmiljena starka.

Skalar molče vstane in odide. Ves drugi dan je bil še bolj tih in redkobeseden nego že po navadi. Stari sluga bi bil rad govoril z njim. Prej se ga je ogibal, zdaj mu je večkrat nalašč hodil naproti; ali nagovoriti si ga ni upal; čakal je, da bi ga gospod sam ogovoil. Vse je kazalo, da ima mož nekaj posebnega na srcu. Slednjič se vendar ojunači ter mu pravi:

"Gospod, povedati vam moram; včeraj je bil mlad človek tukaj; povpraševal je, ali ni neka mlada deklica tukaj v gradu, taka in taka. Rekel sem mu, da nič ne vem. Ali človek se ni dal odpraviti. Hotel je po vsi sili z vami govoriti. Dejal sem mu, da vas ni doma. Kdaj pridete? Jaz, da ne vem. On pa, da mora govoriti z vami, bodisi ne vem kaj. Komaj sem ga odpravil. Zdaj pa hodi vedno oprezovat in zalázovat okoli gradu. To sem vam moral povedati, da boste vedeli, gospod. Kaj naj mu rečem, ako me bode zopet nadlegoval?"

"Ti ne znaš govoriti s takimi ljudmi!" zajezi se gospod nad slugo. "Ako pride zopet blizu, po skalovju dol ga vrzi, da si glavo razbije; ako pa nisi sam dovolj močan, mene pokliči!"

Ali čez nekaj časa se premisli; bogve, kdo je ta človek; ko bi pa vendar imel kako naravno pravico do dekleta? Mirneje reče slugi:

"Kakšen pa je bil tisti človek?"

"Kakih petnajst let ima, visoke postave, črnih oči in las, zarjavelih lic, čudno opravljen; videti ni, da bi bil iz tega kraja."

"Ako zopet pride, reci mu, da naj se oglasi čez kakih štirinajst dni; potem se bode videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je deklica tukaj, a bolna je, nikakor ne sme prednjo, dokler se bolezen ne obrne tako ali tako. Dekle je v dobrih rokah, brez skrbi naj bode, kdor koli je ta človek. Zdaj veš."

***

Mlademu Marku ni bilo treba dolgo popraševati po Rosani; kmalu ji je bil na sledu. Popotni sejmarji so mu pravili, da so videli moža na konju z deklico v naročju. In tako se je vedno bolj približeval Skalarjevemu gradu. Dovolj je vedel za zdaj. Ponoči je bilo že, ko je prišel do grada; zdaj ni bilo mogoče vanj. Čakati je bilo treba do jutra. Kakor je bil rekel očetu, tako je hotel storiti; nazaj ne pojde brez Rosane, ne nocoj ne nikdar! Pod milim nebom je bilo treba prenočiti. Zakaj ne? Lepa, topla noč je bila; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa je pohajal pod gričem, na katerem je stal trdni grad, zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom zre tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega na svetu. Ona pač ne sluti, kako blizu ji je on; in ko bi slutila, kdo mu je porok, da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti ne more, da ona sploh kdaj misli nanj, da ni on tako tuj njenemu srcu kakor kdor si bodi na svetu. Vendar tako ali tako; drugega ni zahteval, bivati samo je hotel blizu nje, en zrak dihati z njo, videti jo zdaj pa zdaj, besedo z njo govoriti. Dalje niso sezale njegove želje, to pa je moral imeti, naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta. V takih mislih migne z roko proti gradu, vošči ji lahko noč; potem leže v travo in kmalu mirno zaspi.

Drugo jutro se je zgodilo, kakor je sluga pravil svojemu gospodu. Mladenič se ni dal oplašiti; stanovitnost vse premaga. Ali kaj zdaj začeti? Kam se obrniti? Živeti je bilo treba. Ni se dolgo premišljal. Sklenil je v službo stopiti, kjer kako najde, samo, ako mogoče, ne predaleč od grada; vsako delo mu je bilo po volji, samo nazaj nikdar več v prejšnje življenje! Šel je od vasi do vasi po okolici in popraševal, ali ne potrebujejo delavca, hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi kake četrt ure od grada, da ga vzame premožen kmet za malega hlapca. Kmet ga je sicer čudno gledal, nič mu ni prav upal; ali mladenič je znal tako lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo oko, da je kmet slednjič sklenil, poskušati z njim. Marko ga je prosil najprej, da mu dá druge obleke, kar mu je kmet rad storil. Preoblečen je bil mladenič precej ves drugačen, tako da je bil kmet zadovoljen z njim; a sklenil je vendar, da hoče vsaj nekoliko časa skrbno paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno povedal, da ni vajen dela; prosil ga je, naj ima z začetka potrpljenje z njim; rad bode storil vse, kar in kakor se mu bode velelo.

Marko ni preveč obetal. Čez malo časa mu je šlo vsako delo lepo izpod rok, da ga je bilo gledati veselje.