IV

Pravega vrta ni imel Skalarjev grad, samo proti večerni strani je bilo nekoliko ravnega prostora; a tu ni bilo videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med katerimi se prijetno vijó z belim, drobnim peskom posuta pota; zastonj bi bil tu iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka, kratka trava je tu neveselo rasla po peščenih tleh in okrog je bilo navadno gozdno drevje, robidovje in drugo trnje, ki je sezalo noter dol do pod griča. Malo prijazen, skoraj odljuden je bil ta prostor, kakor grad, kakor grajski gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej od drugih dreves, kakor da bi hotel biti z njimi v vrsti. V njegovi senci si je bil postavil Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka.

Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski večer! Sonce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici pod hrastom. Skalar ni bil sanjač; malokdaj ga je videl kdo zamišljenega; zdaj pa je vse kazalo, da je zamišljen. Vsak človek ima trenutja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči. Vse je bilo mirno in tiho okrog, samo zdaj pa zdaj je zaukal kak pastir pri čredi, ki se je pasla po strnišču pod gričem. Lep razgled je imel skalski gospodar proti zahodni strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh, daleč daleč pred njim sinje goré, in za njimi so snežniki visoko v jasno nebo molili svoje bele glave.

Nekoliko časa je Skalar, morebiti radostno, gledal to lepoto; potem pa je naslonil na roko glavo in globoko se zamislil. Sam je bil in čutil je, da je sam, morebiti še nikdar tako. Vse življenje, kar ga je imel za seboj, zdelo se mu je tako prazno, pusto, ničevo; njegovo življenje, vse človeško življenje! In vendar, česa je pogrešal? Zdrav je bil in krepak; ostrozoba skrb mu ni glodala srca; dovolj, obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo oko je zavidno gledalo bogatega moža; a on je zavidno gledal siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka!

In spominja se časa, ko je bil srečen, ko bi ne bil menjal z nikomer na svetu. Tedaj ni bil sam; ljuba družica je bivala poleg njega; s trudom in bojem si jo je pridobil. Bil je čislan zdravnik, bil je celo na glasu učenjaka; duh njegov je neutrudno izsledoval skrivnosti narave, in ne brez uspeha. Njegovo ime se je s častjo imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno njegovo delo, v katerem je reševal imenitno vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, kolikor mu je prostega časa puščal težavni zdravniški stan -- njemu in pozneje družici svoji. Kratka sreča, kratke sanje! Nič posebnega, nenavadnega, vsakdanja prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je njega zadelo. Žena je bila njega nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel dokaze nje nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si jo iz srca: in mesto, kjer je prej ona v njem kraljevala, bilo je prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila ne bogastvo.

V take misli vtopljen začuje stopinje za sabo; od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se in oko se mu zvedri, ko zagleda Rosano pred sabo. Zahajajoče sonce je s svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo, bledo obličje.

"Ti, Rosana?" ogovori jo Skalar z nenavadno mehkim glasom. "Pozno je že. Slaba si še, večerni hlad ne dé dobro ravnokar ozdravelemu človeku; ko bi se povrnila bolezen!"

"Gospod," odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, "nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikdar tako, hvala vam, ki ste tako po očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto."

Beseda "gospod" je bila nekako čudno spekla Skalarja, ravno v tem trenutju, sam ni vedel zakaj; tako okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je bil vendar tako vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno:

"Kaj želiš, Rosana? Videti je, da imaš nekaj na srcu, govori!"

"Pač imam nekaj na srcu, že več časa, gospod; samo da ne vem, kako bi povedala, da bi bilo prav. Jaz ne znam lepo govoriti; saj veste, káko je bilo moje življenje do tedaj, ko ste prišli vi in me rešili. In vendar bi tako rada znala lepo govoriti, ravno zdaj; zdaj, ko slovo jemljem od vas in bi se vam rada, tako rada, srčno zahvalila!"

"Slovo jemlješ?" vzklikne Skalar prestrašen.

"Da, slovo, dragi gospod. Jutri zjutraj moram od tod. Videla sem vas, da sami tukaj sedite. Mislila sem si: bogve, ali bom imela jutri táko priložnost z vami govoriti in tako sem se vam približala."

"Jutri moraš od tod? Kdo te sili?"

"Nihče me ne sili, ali tako mora biti, to čutim, gospod!"

"Ali si se naveličala življenja pri nas, ali česa pogrešaš? Pusto je res pri nas, samotno, dolgočasno, rad verjamem: ti si mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic; samo reči ti je treba in precej jutri bodo deklice iz vseh bližnjih vasi tukaj zbrane okoli tebe. Skakajte, plešite, razgrajajte, vse razbijte, razdrobite, pokončajte, samo da bo veselje! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem, da si se naveličala vedno gledati zgrbančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem!"

"O ne govorite tako, prosim vas, dragi gospod; to me boli, prav v srce me boli. Kako bi kaj takega mislila; saj vi ste toliko zame storili kakor nihče na svetu -- razen moje matere! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali mene, če ne še zdaj, pa pozneje. Kaj sem jaz vam, kaj vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje nadlego delala. Bolje, da grem, preden me sami izženete iz hiše. Jaz nimam doma, gospod; po svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamna do kamna."

"Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu, kakor vidim, ne moreš ga pozabiti."

"O ne tako, gospod! Da ste me rešili tega strašnega življenja, zato sem vam najbolj hvaležna. Nikdar več, rajši v vodo, kjer je najglobočja!"

"Kako torej hočeš živeti? Nepošteno vendar ne, upam, kaj?"

"Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost; vendar zdi se mi, da do sedaj nisem ničesar storila, da bi me moralo sram biti; in tako hočem zanaprej živeti; drugače bi ne mogla."

"Ali s čim si hočeš kruha služiti? Človek mora vendar jesti, in za dalo se mi zdiš prešibka, kdo bi te vzel v službo?"

Na to Rosana nekoliko časa nič ne odgovori. Bila je vidno v zadregi. Slednjič se ojunači in spregovori:

"Nikoli še nisem prosila; drugega bi tudi ne mogla, ali vas, sama ne vem, kako je to, vas nekako lahko prosim."

"Nič prositi, kar govori, česa želiš; vse ti storim, samo da je v človeški moči."

"Moja največja, edina moja tolažba je bilo petje in tudi na kitaro sem nekoliko znala. Imela sem jo, ali ostala je tam, pri mojem nekdanjem gospodarju."

"Saj ni da bi morala ravno tista biti, kaj? Če pa hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta."

"O ne, vsaka je dobra."

"Jutri jo bodeš imela, toliko moraš že počakati."

"O, potem je pa vse dobro. Hodila bom po deželi od mesta do mesta, ne, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih: povsod je dobrih ljudi, ki bodo radi poslušali ubogo siroto, dasi bodo žalostne njene pesmi; veselih ne znam, gospod; jaz morem samo peti, kakor mi srce veleva."

"Kje si se pa učila takih pesmi!"

"Da jo le enkrat slišim, pa jo znam, samo da se mi prilega, časi mi pa tudi sami pride kaj na um; saj peti je tako lahko, gospod, samo da je srce polno, potem se samo poje. Kje so se pa ptiči učili in vendar tako lepo pojo!"

"In kadar dobiš kitaro?"

"Dejala vam bom: zbogom, prav iz srca: zbogom -- in pojdem."

"Nič te ne pregovori?"

"Nič, gospod; tako mora biti."

Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju srce spreletela; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nikoli več videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak drug človek. Privadil, tako privadil se je bil ljubeznivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel zanaprej živeti brez nje. Skoraj nevedoma zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, ogleduje ga nekoliko časa, kakor da bi hotel skriti svojo ginjenost, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki ter zažene stran.

"Pojdi, kamor te je volja, ti si nehvaležna."

Prehuda je bila ta beseda ubogi deklici. Zdrzne se sirota, solze ji zalijó oči, jok ji brani govoriti. Hudo je bilo možu, takoj je čutil, kako trdo, krivično jo je sodil; ali beseda je bila izgovorjena, sprožena puščica ji je v srcu tičala. Rad bi bil poravnal svojo krivico, ali tudi njemu ni hotela iz ust beseda. Oba molčita nekoliko časa. Slednjič spregovori Rosana:

"Nehvaležna nisem, gospod; Bog mi je priča, da nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali kaj hočem? Pri vas ne morem dalje ostati; za deklo vam ne morem biti; sami ste rekli, da sem prešibka; in kaj bi vam mogla biti drugega? Pustite me, naj grem po svetu; ali preden grem, dajte mi prijazno besedo, prijazen pogled; hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas."

In približa se mu ter poda mu prijazno roko. Mož prime roko ter govori z mehkm glasom:

"Nisem te hotel žaliti, Rosana; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda. Če ne more biti drugače, srečno hodi. Pesmi svoje poj po deželi ljudem; ali časi se tudi spomni ubogega starega moža, ki samotari tam v odljudnem Skalnem gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga rada imela, ljube roke, da bi mu, kadar pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da bi tudi on rad slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe!"

Mož ni mogel dalje govoriti; obrne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani; milo se ji je storilo v srcu, težko se je premagala, da ni skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter izjokala se v njegovem naročju.

"Jaz ne pojdem!" reče mu čez nekaj časa.

"Kaj hočeš torej storiti, sirota moja?"

"Pri vas bom ostala, dokler me boste trpeli poleg sebe."

"O, ti si dobro dete, Rosana! Pri meni torej hočeš ostati; skupaj bova živela, skupaj se igrala; po rokah te bodem nosil, vsako željo ti hočem spolniti. Drage obleke, zlata in biserov, vsega ti hočem prinesti, kar ti more razveseliti oko in srce. Nobena deklica ne sme biti tako lepa, tako srečna in vesela, kakor je Rosana tam v onem temnem, odljudnem gradu poleg sivoglavega, odurnega starca, ki jo hrani in čuva kakor čarovnik zakleto kraljično."

"O, tako ne smete govoriti, gospod! Jaz nisem kraljična, ne zakleta, sirota sem in bivam rada pri vas."

"Če si res rada pri meni, kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim; ne rekaj mi ,gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust."

"Kako pa naj vas imenujem, da bode prav; kaj nisem vaša in vi ste moj gospod?"

"Reci mi: stari prijatelj, reci mi: stric; kakor hočeš, samo tiste grde besede ne!"

Ubogi mož si ni upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova, sladkega imena -- oče!