V

Gorka južna kri je vrela Marku po mladih žilah, vendar znal se je moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da je Rosana prebela, da se ni več bati za njeno življenje, bil je miren in zadovoljen. Rad, nadvse rad bi jo bil videl, govoril z njo, ako mogoče; ali nadležen ni hotel biti, miru je čakal, da mu sama pride zaželena prilika. In prilika je prišla.

Ne daleč od grada je bilo temno smrečje, divji, malo prijazen kraj; na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku molele ob straneh in med njimi so siromaško životarile pritlikave smreke, macesni in grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla dol v peneče, šumeče valove. Tako dobro ji je tu déla samota in tihota, čuti ni bilo glasu razen prijetno šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena ji je donela pesem iz gladkega, mehkega grla.

Tako je sedela neko popoldne s kitaro v naročju in pela. Pod hribom na polju je Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na levo; debela, ravna red za njim je pričala, da je dober kosec. Še toliko ni postal, da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko je koso brusil. Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi to, da je med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove; trava in cvetica -- ena usoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnjen posluša, iz gozda nad njim pesem doni, pesem tako sladka, tako otožna!

Kam se ti mudi, kedó te podi,

kje potok, ti konec je pota?

Na bregu sedi, tako govori

dekle zapuščena sirota.

Od kodi in kam jaz tečem, ne znam,

naprej mi je vedno hiteti;

povelje imam, da vbijam se sam

brez mira, pokoja na sveti.

Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj,

sirota iz tujega kraja.

Ne moreš z menoj, jaz moram nocoj

še biti, kjer sonce zahaja.

Znan mu je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo v srcu! Ko je bilo petje prestalo, stoji še nekaj časa, kakor da bi pesmi še ne bilo konec. Potem pa vrže koso iz roke, nobena moč bi ga ne bila držala; z urnimi koraki premeri polje, že se je skril v gozdu; še nekaj trenutij in stal je pred njo.

Rosana se ga ne prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala. Čez nekaj časa vstane, stopi mladeniču naproti ter mu prijazno poda roko.

"Ti tukaj, Marko, in v taki obleki?"

"Rosana, kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer ni tebe, mogoče živeti brez tebe? Za teboj bi bil šel do konca sveta. Našel sem te, vidim te, čujem tvoj mili glas; srečen sem, Rosana! O kaj sem pretrpel, ko si bolna ležala! Zdaj je pa zopet vse dobro."

"Ti veš torej, Marko, kaj se je z mano godilo?"

"Vse vem -- ne vsega; kako si prišla v ta grad, ne vem; tega mi ni vedel povedati grajski sluga, in drugega človeka nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati, Rosana."

Nato mu deklica vse razloži, kako jo je gospod Skalar rešil iz rok njegovega očeta, kako je zanjo skrbel in kako jo je pregovoril, da naj ostane v gradu. Govoreč o prizoru na igrališču se je skrbno ogibala vsake besede, ki bi bila razodela Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost.

"In zdaj sem tukaj," končala je deklica svojo pripovest; "kaj bode dalje, ne vem; tudi mislim ne. In ti, Marko, zdaj si ti na vrsti."

Marko ni imel mnogo pripovedovati. Ko je bil končal, vpraša ga Rosana:

"In tvoj oče?"

Zdaj prvič je tako imenovala svojega nekdanjega gospoda.

"Moj oče! Ne imenuj mi ga tako, Rosana; vreden ni tega imena; nikoli ni imel iskrice ljubezni do mene. Bil sem mu, kar moji tovariši; najljubši mu je bil, kdor mu je največ pridobil."

"Ne govori pregrešno, Marko; oče je vendar le o če!"

"Saj ga ne sovražim; ali ko se spominjam, kaj si ti pretrpela od njega, Rosana -- --"

"Pozabi, kakor sem jaz pozabila. Ne sovražiš ga -- kaj je to? Rad ga moraš imeti. O Marko, ti ne veš, kaj je oče?"

Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali deklica se premaga.

"Ti si srečen, Marko, in sam ne veš, kako. A kaj govorim? Ti si moški, moški ne čutite tako globoko."

Mladenič zardi, nehote položi roko na srce in pogled njegov je govoril: O Rosana, ko bi ti videla moje srce; ko bi vedela, kako čutim zate, ne govorila bi tako. To bi ji bil rad rekel, a beseda mu ni hotela iz ust. Čez nekaj časa se vendar toliko ojunači, da ji reče:

"Jaz ne poznam moških, nikoli se nisem menil za to, kako čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz koga rad imel, vse bi storil zanj, vse; z veseljem bi svojo kri prelil, da mu spolnim najmanjšo željo. Glej ta jarek tu, Rosana!"

In mladenič stopi na rob skalnatega brega, pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč:

"Samo eno besedo in planem tja dol!"

Skoraj nehote skoči Rosana za njim ter ga potegne za roko nazaj. Resno ga pokara:

"To ni lepo, Marko, da si me tako prestrašil."

In res se je deklica tresla po vsem životu. Presrečen je bil Marko; Rosana se je bala za njegovo življenje; kaj je hotel več?

"Pozno je že, jaz moram domov," reče deklica in vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla.

"Že? Ali te smem nekoliko spremiti, Rosana?"

"Zakaj ne?"

"Samo do pod grada; potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo mi bode kosa pela sedaj, ko sem te videl, draga Rosana."

Mrak je nastajal že po gostem smrečju, ko sta se napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota, spotikala se je ob korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum, da jo prime za podpazduho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni hodil Marko v svojem življenju. Oh, kako hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti od svoje družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda.

"Zbogom, Marko, zdaj me ni treba več voditi."

"Moram torej že iti, Rosana?" vpraša Marko malo žalosten.

"Tako je bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče."

Marko nekoliko časa molče stoji, težka mu je bila ločitev.

"Ali te smem še kdaj videti, Rosana?"

"Mislim, da ni nič napačnega -- če utegneš."

"Morebiti tam gori, tako prijeten je ta kraj!"

Deklica mu molče prikima. Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da odide; ali v tem trenutju mu skipi prepolno srce; strastno prime deklico za roko, govoreč:

"Bodi huda ali ne, Rosana; jaz si ne morem kaj. Toliko časa sva bila skupaj, toliko sem govoril s teboj in vendar ti nisem povedal, česar mi je polno srce. Zdaj pa bom govoril, moram govoriti; vse ti povem, naj se zgodi, kar hoče, Rosana, jaz ne morem živeti brez tebe. Glej, vse sem zapustil, samo da bi mogel bivati blizu tebe."

"Kaj hočeš, da ti odgovorim, ljubi prijatelj?"

"O nič, nič; ne odgovarjaj mi ničesar; saj, kar bi rajši slišal, ko ne vem kaj na svetu, tega mi vendar reči ne moreš. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš od tod, da bi jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje izpred oči -- in jaz bi bil nesrečen!"

"To ti rada obljubim!"

"In še nekaj. A kaj bi govoril! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do dne. Razcvitaš se kakor roža o mladem poletju. Ves moški svet bode obračal oči za teboj. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega prestola; ih vendar, Rosana, tako rad, tako iz srca rad te ne bode nihče imel, kakor te ima ubogi Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato in srebro proti zvesto ljubečemu srcu? Ali tega ti ne umeješ, tvoje mlado, nedolžno srce ne ve, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel bode čas, in ta čas ni daleč; prišlo bode trenutje, ko se ti bode srce zbudilo, in tega trenutja se bojim. V tvoji roki je moje življenje, moja smrt. O kaj sem jaz, kaj naj ti obetam, siromak? In vendar, Rosana, sama misel nate mi daje pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka volja in podoba tvoja pred očmi -- kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko bi hotela, ko bi mogla čakati dve, tri leta; ko bi se ti vrnil z obilim blagom obložen in bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje; ali hočeš biti moja? Kaj bi mi odgovorila, Rosana?"

Kdo ve, kako bi se bil končal ta prizor, ko bi se ne bil v tem trenutju začul od grada dol krepki Skalarjev glas: "Rosana, Rosana!" Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta roko in Marko krene proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že od večerne rose. Z griča dol pa je donela po tihi dolini otožna pesem:

Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj,

sirota iz tujega kraja.

Ne moreš z menoj, jaz moram nocoj

še biti, kjer sonce zahaja.