VI

Nekaj časa že je bil Skalar čudno spremenjen. Prej je bil vedno enake volje, ne žalosten ne vesel, tih, miren, malo prijazen, a navadno tudi ne preosoren; zdaj je bilo vse njegovo vedenje nekako nemirno, strastno, skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna opravila v onem hramu, kamor ni smela živa duša. Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po vrtu, po hosti; časi je celo sam s sabo glasno govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj nepremično zrl tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil kvišku ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel siloma iznebiti neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z Rosano je bil zdaj nenavadno prijazen; čudno mehak, ginjen je bil njegov glas, ko je govoril z njo; potem je bil zopet -- ne vedi zakaj -- odljuden, trd, skoraj osoren z njo. Zgodilo se je celo, da jo je prijazno za roko prijel, potem jo strastno sunil od sebe. Zdaj jo je nalašč srečaval, kjer je mogel, potem se je zopet ogibal deklice; večkrat se je hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti. Prej ji ni nikoli prav v obraz pogledal, tudi ne, ko je govoril z njo, taka je bila njegova navada. Tudi Rosana je vedno nekako boječa povešala oči pred njim. Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo zopet polniti in rdeti upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu: zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se razcvita v prvem poletju in jutranje rose kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega sonca; ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval, ko je videl te oči, to hojo, to gibanje, zamislil se mu je duh v pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, potem tako sovražna podoba! Te oči, to rast, to gibanje, to hojo, o vse to je videl nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka je bila ena sama ženska na svetu! In ta glas, kdor ga je slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki spomin, o bridki spomin!

Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otroško vesela z žarečim jabolkom v roki, in njen je glas, ki ga čuje:

"Glejte, kako lepo jabolko; tam pod ono staro jablano sem ga pobrala."

In Rosana mu poda jabolko; ali sreče ni imela s svojim prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame iz roke, ali v tem trenutju ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten spomin; jezen zažene jabolko v stran. Kdo ve, kak pomen je imel ta sad v njegovem življenju!

Rosani se milo stori v srcu, solze ji silijo v oči. Molče se obrne ter odide. Ves dan potem mu ni prišla pred oči. Žal je bilo možu, rad bi bil poravnal svojo krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala.

Tisto noč ni dolgo časa mogla zaspati. Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila, s čim je razžalila svojega dobrotnika, da je zdaj tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal imeti jo še dalje pod svojo streho. Ako se pokaže, da je tako, sklenila je, da hoče takoj zapustiti njegovo hišo ter iti dalje po svetu, sama ni vedela kam. Takoj drugi dan, ko ga zagleda, hoče stopiti predenj in vprašati ga, zakaj je hud.

Tudi Skalar ni imel pokoja. Očital si je sam svojo ostrost z ubogim, nedolžnim dekletom. In če je tudi res njena hči, dejal si je, najgrje pregrehe sad, kaj more ona za to; kaj ni že dovolj nesrečna, milovanja vredna? Žalosten zakon narave je, da se otrok pokori za svojih roditeljev grehe, trd, krivičen zakon, ki v nebo vpije, ali nebo nima usmiljenja. Ali ni dolžnost človeku, zlajšavati to krivico po svoji moči? In ti? Do zdaj si domišljal si, da si blagega srca, da nisi storil še nikomur krivice, četudi si jo sam trpel v obili meri, in zdaj žališ brez usmiljenja ubogo siroto, maščuješ se nad njo, ki ti ni storila ničesar: zakaj je nisi rajši pustil, kjer je bila? Sram te bodi takega podlega čuta. Ne, uboga Rosana, nesrečno dete; ti se mi ne bodeš pokorila za svoje matere pregreho! -- Ali kdo mi je pa porok, da je Rosana res njena hči? pomišlja se zopet čez nekaj časa. Da ji je tako podobna? Kolikrat se primeri, da je človek človeku podoben, četudi sta si popolnoma tuja! Te negotovosti bodi konec: najprej se prepričam, je li res njena hči, potem bodem vedel, kaj mi je storiti.

Tako je v tem boju premagala boljša stran njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kdo ve, koliko časa bode mirovala?

Drugo jutro sta se kmalu sešla, ker sta se iskala. Ko ga zagleda Rosana, pozdravi ga prijazno kakor po navadi, potem se mu približa, rekoč:

"Nezadovoljni ste z mano, kakor vidim in čutim, gospod; ako ste se me naveličali, prosim, povejte mi naravnost, takoj zapustim vaš dom."

Beseda "gospod", katero je zdaj zopet slišal čez dolgo časa, zadela je Skalarja neprijetno; nekako užaljen je bil, zato mu je bilo v tem trenutju nemogoče govoriti z njo tako prijazno, kakor je bil sinoči sklenil; premagovala je zopet druga stran srca. Nekako mrzlo ji odgovori:

"Že zopet tako govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje obljube. Nestanovitna stvar je ženska, tudi ti si ženska!"

Te bridke besede so v zadrego pripravile ubogo deklico, tako da ni vedela pri tej priči, kako naj bi odgovorila. Vtem se Skalar pomisli, da ji ni dal pravega odgovora na njeno vprašanje; mirno ji reče, a tudi ne kaj prijazno:

"Jaz se te nisem naveličal, brez skrbi bodi!"

Na to Rosana:

"Če je res tako, zdaj pa drugo vprašanje, kaj sem vam storila, da vam ni prav; s čim sem vas razžalila, da ste tako hudi name; kaj sem pregrešila, četudi nerada?"

"Ti nič, ti nič!" odgovori ji on strastno obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela; vedeti ni mogla, da mu je s svojim nedolžnim vprašanjem razdražila staro rano; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal besedico: ti. Molče je stala, ne vedoč, kaj bi mislila, kaj govorila. Čez nekaj časa se obrne Skalar zopet proti nji:

"Rosana, kako je bilo ime tvoji materi?"

"Matilda."

Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to ime; kakor blisk je nekaj šinilo čez njegovo obličje. Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti; čez nekaj časa vpraša v zamolklem glasu:

"Iz katerega kraja?"

"Imena ne vem; ali ga nisem slišala nikoli, ali sem ga pa pozabila. Samo toliko se spominjam, da niso bili prav iz mesta, vendar blizu nekega mesta doma; v samski hiši pod gričem; kolikokrat so mi pripovedovali, kako srečni so bili tam!"

Zdaj je bilo Skalarju vse gotovo, vse jasno. Molčal je nekoliko časa; nasprotna čuta sta se borila v njegovem srcu: boj je bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje, oko mu rosi, lep je bil Skalar v tem trenutju.

"Pridi, pridi sem na srce moje," vabi jo z odprtima rokama, "pridi, Rosana; četudi nisi moja, bodi moja. Tolažba mi bodi, radost moja na stare dni; pozabljeno bodi, kar je bilo; poleg tebe hočem pozabiti, kar sem pretrpel; skupaj bodeva živela kakor oče in hči!"

Rosana se ne gane z mesta; čudne, nerazumljive so ji bile njegove besede.

"Vi ste poznali mojo mater?"

"Poznal -- zdi se mi, da sem jo poznal. Ali pustiva to; misli si, da sem tvoj stric, ujec ali kaj takega. Ali nočeš biti moja, Rosana?"

"Ali ste mi v rodu?"

"V rodu ali ne, kaj to! Jaz bi tudi lahko imel tako hčerko, prav v tvojih letih bi bila in ravno taka, ravno tako lepo, ljubo, srčno dete, kakor si ti, Rosanka moja!"

"Govorili ste o moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi je govoriti o nji. Poznali ste jo, morebiti veste kaj več."

"Dovolj, preveč; ali govoriti ne morem, ne smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še mlada, nepokvarjena, nedolžna."

"Moja mati so bili tudi nedolžni," zavpije strastno Rosana. Vsa spremenjena je bila v tem trenutju; to ni bila več krotka, boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in govorila slovesno kakor priča pred sodbo, priča za nedolžnost svoje matere. Pred očmi ji je bila bleda materina podoba, ko je ležala na smrtni postelji, spominjala se je njenih zadnjih besed, njene oporoke, da naj priča za njo pred svetom; zdaj prvič je imela priliko spolniti svojo dolžnost. "Moja mati so bili tudi nedolžni!" te besede je govorila v tako prepričevalnem, iz globočine srca izhajajočem glasu, da bi bile tudi pri sodbi veljale. Skalar ji odgovori

"Tvoja mati nedolžna! Ne govori, dekle, česar ne umeš!"

"Jaz ničesar ne umem, samo to vem, da so bili moja mati nedolžni! Molčala ne bodem, pred vsem svetom hočem pričati in vpiti: Moja mati so bili nedolžni!"

"Tvoja mati nedolzna!" ponavlja Skalar.

"Da, nedolžni; sami so mi rekli, in kako so mi rekli! Na smrtni postelji, ko se najhudobnejši človek ne laže, in moja mati se niso lagali!"

Oba molčita. Čez nekoliko časa, po kratkem premisleku seže Rosana v svoje nedrje, vzame iz njega povezane liste, ki jih je ves čas zvesto hranila ter jih poda možu, rekoč:

"Jaz ne vem, ali je prav ali ne; vendar ne morem si kaj; ako ne verujete mojim besedam, nate, tu so dokazi, berite!"