VII

Roke so se tresle, kolena se šibila Skalarju, ko je prijel izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo najimenitnejše, odločilno trenutje njegovega življenja; zdaj se mora razsoditi njegova usoda, in bal se je te razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj mu pač razodenejo? Vendar, zgôdi se, kar hoče, vedeti mora vso resnico. Da ne omahne, sede na bližnjo klop pod hrastom ter začne razvezavati skrivnostni zavitek. Kakor sodna priča je stala Rosana molče poleg njega in oči upirala vanj.

Prvi list, ki ga zagleda, imel je napis: "Mojemu možu" in govoril je tako:

"V črni zemlji bodo trohnele moje kosti, ko ti pride, in trdno vero imam, da ti pride ta list v roke. Zapovedal si mi -- to je bila zadnja beseda tvoja, moje slovo -- da ti ne smem nikdar več pred obličje. To zapoved sem spolnila, težko ali lahko, spolnila sem jo. Nikdar te ne bodem videla več, ne mene ti. Ali prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi s pisanjem te nisem nadlegovala; pišem ti šele sedaj, ko čutim, da se mi bliža zadnja ura. Ta list naj ti izroči, ko te najde moje dete, tvoje dete -- Rosana: to je vse, kar ji morem zapustiti. Zase ne govorim: moja usoda je sklenjena, z življenjem mojim je pri kraju moje trpljenje -- zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični ve, zakaj me pokori. Zase ne govorim; neopravičena pred tabo pojdem mirno pod zemljo; naj bode saj nisem prva. Moje dete, tvoje dete Rosana ti bode pričala da iz mojih ust ni bilo bridke besede zoper tebe. Vprašaj jo; ona ti pove, kako sem ji govorila o tebi! In govoriti sem morala. Sirota je videla, da ima vsak otrok mater in očeta, kje je njen oče? Kod hodi po svetu; zakaj ne mara za svoje dete kakor drugi očetje? Tolažila sem jo, dejala sem ji -- edina moja laž -- da naju išče po svetu. Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem trenutju, naj te išče tudi ona, naj ne miruje, dokler te ne najde.

Slaba je roka, ki ti piše te vrstice: hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma, preden ti povem, kar ti moram povedati. Tvoja žena je nedolžna; zvesta ti je bila od trenutja, ko te je prvič zagledalo njeno oko, zvesta do zadnjega diha. Tvoj prijatelj -- ime njegovo naj ne pride iz mojega peresa -- tvoj prijatelj ti je bil nezvest, lažniv prijatelj. Laž, obrekovanje je bila vsaka beseda njegova o meni; ti si mu verjel; svoji ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj pijatelj. To sem ti dejala, več -- nisem smela. Šla sem ti izpred oči, ,lažnica, nesramnica' --! Šla sem molče, ko mi je bilo treba samo v nedrje seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje, dokaz moje nedolžnosti, in ti bi bil padel predme na kolena -- o gotovo, saj je dobro, blago tvoje srce -- in prosil me: Odpusti! In že sem bila segla po tem orožju, ali pri tej priči, o pravem času še, stopi mi pred oči častita podoba mojega ubogega očeta. V srce bi ga bilo zadelo ono orožje starega, sivolasega moža, mojega očeta! Ne, hči ne bodi izdajalka očetu, mirno naj živi, kakor do sedaj, in hči naj zanj trpi. Tvoja žena se je darovala za svojega očeta. Darovala je sebe, to ni nič, a darovala je svoje dete, tvoje dete, ki ga je nosila tedaj pod svojim srcem.

Moj oče je bil zapleten v neko zaroto; jaz sem zenska, tuje so mi take stvari, a samo to vem, da je bil izgubljen, ako bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj, on sam; imel je v roki dokaze, kateri bi bili, pokazani, pogubili mojega očeta. To je bilo njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje njegovi pregrešni strasti. Ko ti je bilo, kmalu po poroki, nanagloma odpotovati, izročil si me njemu v varstvo, golobico jastrebu! Ne bodem ti natanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal, kako me je zalázoval in pregovarjal; zdaj prosil, zdaj pretil, kako je govoril o tebi! Ko ni smel več pred moje oči, spozabi se v svoji slepi strasti, da mi piše list -- beri ga, veruj svojim očem, ker nisi verjel mojim besedam -- ta list ti razodene vso resnico, on ti je tvojega prijatelja tožnik, nedolžnosti moje zagovornik. Razveselila sem se tega lista, imela sem orožje v roki; odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne bode miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj si je prizadejal, da bi dobil nesrečni list zopet nazaj! Zastonj, skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal tvoj prihod -- on je vse vedel -- ko je bil v najhujši stiski, pokaže mi on svoje orožje; pošlje mi prepis dokazov, ki so pričali zoper mojega očeta. In jaz? K njemu hitim -- da, pri njem, v njegovi hiši sem bila, zvečer je bilo tudi; njegove priče niso krivo pričale -- na kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje. Zastonj, ne da se omečiti trdosrčni človek mojim prošnjam, mojim solzam; samo nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo -- svoje poštenosti mu nisem mogla dati.

Obljubil mi je vendar molčanje za molčanje. Pustiti ni mogel upanja, da vendar že kdaj doseže svoj pregrešni namen. V svoji pesti me je imel, to sva oba vedela.

Kar je bilo potem, veš sam. Jaz sem molčala, on je govoril, on je lagal -- Golo!

Upal je, da se, zavržena, zapuščena, slednjič omečim. Na dom k očetu nisem smela; tam bi me bil našel. Potikala skrivala sem se po svetu, kakor preganjana zver po zakotjih. In kmalu ne sama; dobila sem družico. Imenovala sem jo Rosano, s svojimi solzami sem jo rosila, zakaj ji nisem dejala: Solzana? Ne, tako žalostnega imena naj bi ne imela sirota. Kako bi jo mogel klicati kdaj njen oče, da bi ga vselej srce ne zabolelo! To bi bilo maščevanje, kakršnega nisi zaslužil. Vse ti ne bode jasno, kaj hočem, saj meni tudi že ni.

Krivico bi ti delala, žalila bi te, ako bi ti priporočala svoje, najino dete. Poznam te, nemogoče, da bi bil srečen. Tvoje srce je polno ljubezni in hrepeni po ljubezni; o koliko si pač pretrpel od tistega nesrečnega časa. Tvoja ljubezen do mene se je spreobrnila v bridko sovraštvo; in ti ne moreš živeti brez ljubezni. Saj ni mogoče, da bi bilo drugače; žalosten, nesrečen, izgubljen hodiš po svetu, vse ti je tuje -- ubogi mož! O čakaj, čakaj, pride ti tolažba, Rosana ti pride in pozabljene bodo vse bolečine! O da bi se skoraj skoraj zgodilo! Jaz ne doživim te sreče; moje življenje je pri kraju, ali z nebes dol bodem vaju gledala, veselila se z vama. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi ti zdaj s sladkimi solzami. O srečna Rosana, kolika ljubezen te čaka, dvojna ljubezen, tvoj bode zdaj tudi moj delež! Tolažba in veselje bodi svojemu očetu, kakor si bila materi svoji!..."

Dalje ni mogel brati; skipelo mu je srce, oči so mu bile zalite s solzami. Vstane, omahuje, kliče Rosano, ki je stala nekoliko korakov od njega.

"Rosana, Solzana, dete moje, pridi, pidi sem na moje srce! Moje dete, moja hčerka si ti; svojega očeta si iskala; glej, tu stoji pred tabo tvoj oče! In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? Jaz sem tvoj oče! Ti me gledaš, ne veruješ? Glej to pismo! Kaj pismo? Ali ti ne govori srce? Meni je moje že zdavnaj govorilo a nisem ga hotel umeti -- trdoglavnik! -- Našla si svojega očeta, a ti nočeš takega očeta; za očeta nočeš človeka, ki je tako ravnal s tvojo materjo! O saj sem se dovolj pokoril, ti ne veš, kaj sem trpel! Ko bi vedela, odpustila bi mi iz usmiljenja, zase in v svoje matere imenu. Glej, kličem te, vabim te kakor koklja svaje pišče, in ti se ne daš izprositi!"

Kakor okamnela je stala Rosana nekoliko časa, skoraj brez zavesti; prenanagloma ji je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenutij, in vendar najhujša pokora ubogemu možu! Ko je videl, da Rosana še vedno stoji in stoji, užali se mu srce, solze ga posilijo, stari mož se naglas zajoka.

Ta jok -- saj bi bil risa omečil -- zdrami Rosano. Na prsi mu plane:

"Moj oče!"

In dolgo časa se jokata oče in hči.

"In ti," obrne se čez nekaj časa oče proti nebu, "ti, ki gledaš zdaj dol na naju z nebes, zveličana duša, presrčna, čista žena moja, druga Genovefa; odpusti, odpusti, Genovefa!"