VIII

Dve leti potem sta bila oče Jelenko in Somrak zopet v pogovoru. V Somrakovi hiši je bilo zadnji čas, da gre skrbni gospodar gor "na izbo" pogledat po zibeli. Praskaje se za ušesom napoti se Somrak gor pod streho, kjer je častito orodje, gnezdo mladih Somrakov in Somračic, počivalo v kotu med drugo navlako. O prvem pogledu je bilo Somraku jasno, da potrebna poprava razpale zibeli preseza njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba spretnejše roke; stari Jelenko je moral v hišo; saj je tudi še mnogo druge poprave!

Na dvorišču pred Somrakovo hišo, pod staro košato hruško se je trudil Jelenko, primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa je gledal, ugibal in pomagal, kolikor je vedel in znal.

"Veš kaj, Somrak," reče Jelenko tehtno in resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, "to ne bo nič; nove bo treba, nove, Somrak!"

"Za sedaj menda bo vendar še kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat."

"Kakor bo volja božja. Samo to ti povem, da zdaj ti ni več take sile, zdaj se že lahko malo ganeš; lepo si se okoristil z božjo pomočjo in Skalarjevo. Ali boš zdaj še tako govoril o Skalarju?"

"Nič napačen mož!"

"Menim, da ne! Tiste njive, tisti gozdek --"

"Res, na pol zastonj sem jih dobil!"

"Na pol zastonj! Kaj boš? Saj sva sama; reciva: skoraj zastonj; tisti božjaki, to je bilo samo za ime, da bi se ne dejalo: Vbogajme mu jih je dal! Kako si se vendar tako prikupil možu, Somrak?"

"E kaj bom jaz, oče Jelenko! Veste, to so vam bila čudna pota; ženske, ženske! Ženska vse opravi s tistim svojim sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako seznanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho in namignila, kaj bi bilo dobro. Dekletce pa in oče -- saj veste, ona z njim dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da bi ji jo odrekel; zvezdo, menim, bi ji sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je ves spremenjen, odkar je ta vražjica v gradu. Saj tisto je pa tudi res, dekle ni, kakor so navadna dekleta. Lepa je kakor misel, in dobra, prijazna tudi. Ko pogleda človeka z onimi vélikimi, lepimi očmi, tako čudno, kar neka sladka groza obide človeka! Ali mislite, Jelenko, da je res njegova hči, prava hči?"

"Zakaj bi pa ne bila?"

"On sam pravi; čudno je res, pa naj bo; meni je prav, pri gospodi se godé čudne stvari. Ali ste videli, kako je zdaj na Skali? Vse posnaženo in pobeljeno po gradu, zunaj in znotraj, vse polno rož in pisanega cvetja okoli gradu; vse veselo, prijazno, kamor oko pogleda; on sam se je pomladil za deset let; in dobre volje je vedno, prijazen z vsakim človekom. In kadar ona vzame svojo kitaro, sede na klop pod drevesom ali pa tudi na tla in začne peti -- ali ste jo že slišali peti?"

"Slišal, slišal."

"Torej veste, kako poje! On jo pa gleda in posluša in srečen je; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari se godé na svetu, in to v našem kraju! In pa Marko; ravno o tistem času je prišel v naše kraje kakor Rosana, sam Bog vedi, od kod. Jaz bi sodil, da je kak Primorec, prav tak je, kakršni so bili tisti zidarji, ki so našo cerkev zidali, črnih las in oči, orjavelega lica, in zateza tudi tako čudno, ko govori."

"Lep dečko; in krepak je tudi in močan."

"Ali ste slišali, kako je bil zleknil in na tla položil Voznikovega Antona, ki smo ga vendar imeli za najmočnejšega v tem okraju?"

"Slišal sem praviti."

"Jaz sem bil zraven. Anton mu je zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj veste, zaradi Rezke. Prej smo vsi mislili, da bosta mož pa žena; ali ko je prišel Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton -- obriši si usta! Ni čudo torej, da ga ni mogel živega videti. Nagajal, zabavljal mu je, kadar je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako voljno trpi in prenaša vedno zbadanje njegovo. Ali slednjič mu je vendar kri zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem nauku ravno tukaj. Marko je bil pri nas "v vasi"; v pogovoru sva stala, kakor zdaj midva pod to hruško; kar pride Anton mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, začne mu zopet zabavljati; Marko mirno posluša; besede ni žugnil, tako da sem se mu čudil. Mislil sem si, to je pa že vendar preveč, da daje delati s sabo kakor svinja z mehom in da se ne gane. To je dajalo Antonu še več poguma; mislil si je, temu človeku ni do živega priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki se je sem pritepel ne vedi od kod, da se tu liže okoli naših deklet, naj gre tja za ono Rosano, zanj je dobra ona ciganka! Ko bi ga bili videl i pri tej priči; zdrzne se po vsem životu, kakor bi ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela prašči vanj. Okoli pasa ga zgrabi, pivzdigne, drži ga nekaj časa in stiska, kar kosti so hreščale, potem ga trešči ob tla kakor snop. Groza nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti ter mu reče mirno: ,Tako, zdaj hodi!' Nato se vrne k meni, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Anton se pobere in odide tiho s svojima tovarišema."

"To ni bilo bogve kako moško!"

"Kajpa da ni bilo; ali kaj se hoče? Videl je, vsi trije so videli, da se ni norčevati z njim."

"Torej tista beseda ,ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo, da stvar ni sama ob sebi."

"Ljudje res tako govoré, ali jaz ne verjamem, da bi bilo tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji je zapustil Gregor in gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada ga ima, in kako ga rada ima! Prej je vse dejalo, da je prevzetna; res, nobenega ni pogledala; vsak ji je bil preslab. Ali ta Marko jo je ukrotil, vso jo je spremenil; za njim se obrača, kakor sončnica za soncem."

"In Marko?"

"Marko? Kako bi je rad ne imel, četudi ne dela z njo kakor ona z njim! Marko je mož."

"Kaj pa mati?"

"Mati in hči, ena misel, ena volja. Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor živel, vedno potuho dajala."

"Gregor bi pač ne bil svoje hčere nikdar dal človeku s praznimi rokami."

"Ej bežite, bežite; ustil se je res, ali žena ga je vendar imela v strahu. Kaj menite, da bi ga ne bil rad spravil iz hiše? Ali kaj je mogel proti obema? Ni vsak v svoji hiši gospodar, ki hlače nosi, oče Jelenko!"

Zadnje besede je Somrak nekako moško govoril. Pri tej priči se prikaže mati Somračica iz veže; pred ognjiščem je slišala njun pogovor.

"Kaj boš ti?" oglasi se žena precej osorno; "ti govoriš, kakor umeš. Jaz pa pravim, da iz te moke ne bo kruha!"

Somraku ni bilo nič prav po volji, da se žena vtika v pogovor; kazalo je, da se ne spušča rad v prepire s svojo ženo, zakaj, to je sam najbolje vedel. Vendar zdaj ni mogel odjenjati; kaj bi si mislil oče Jelenko?

"Kaj pa ti veš?" obrne se k svoji ženi, kolikor more pogumno. "Jaz pa pravim, brž ko izpolni Rezka svoje sedemnajsto leto, pa bo poroka."

"Poroka bo že in kmalu morda tudi, samo čigava, to se vpraša."

"No, čigava, ti, ki vse veš?"

"Jaz vem, kar vem, ali tebi ni da bi pravila; to bi bilo, kakor da bi dala stvar na oklic. Kaj tu stojiš in čeljustaš in motiš moža pri delu, ko pomagati ne znaš; krave pa stradajo v hlevu, klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče Jelenko, da poslušate to klepetuljo."

Somrak bi bil svoji ženi gotovo kaj prav jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu je bila dala tako nespodoben priimek. Vendar tega ni storil; bodisi da mu ni prišla prava beseda na misel, ali pa je bil premoder, da bi se s svojo ženo pregovarjal pred tujim človekom; ali je pa morda čutil, da žena prav govori, opominjaje ga pozabljene gospodarske dolžnosti, tem bolj, ker so se krave res nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je bil prej preslišal v živem pogovoru. Bodisi to kakor koli. Somrak se molče napoti proti hlevu.

Pri tej priči prisopiha ves preplašen starejši sinek Somrakov gor po vrtu, kakor da bi mu bil volk za petami.

"Za božjo voljo, kaj je, Drejče!" zavpije mati prestrašena. Otrok ne da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan grabi mater za krilo.

"Torej govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?" vpijeta oče in mati.

"O joj, joj! -- Tam doli v ločici -- za potokom --"

"Kaj je tam doli?"

"Marko leži -- o joj, joj! -- Nič se ne gane -- pa ves krvav je, o joj, joj!"

"Kaj?" zakričé vsi trije enoglasno. "Kaj praviš?"

"Marko, Marko, ves krvav, pa nič se ne gane!"

"Kje praviš?" vpraša Somrak.

"V ločici, za potokom, pri lesi! Mene je strah; tako strah me je, mati!"

"Jezus Nazarenski!" javka žena. "Taka nesreča! Kaj stojiš pa gledaš? Pojdi, teci, leti! Morda je vendar še pomagati moči. Oče Jelenko, pojte tudi vi, pomagajte, za pet krvavih ran božjih, pomagaj, kdor je živ! Jaz se ne morem ganiti z mesta!"

Žena se je tresla po vsem životu kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu mestu. Da bi ne prišla prepozno!