X

Zopet je sedela na ljubem svojem prostoru v temnem smrečju poleg šumečega potoka; zopet je pela, pogovarjala se s potokom, a sedaj malo drugače.

Potoček ti moj, ne morem s teboj,

sam teci čez skale, čez polje;

dom našla sem svoj, tu oče je moj,

moj dragi tu -- kje mi je bolje?

Ti teci naprej, mirú ne imej,

tako ti zapoved je dana;

razglasi po vsej deželi, povej,

kakó je zdaj srečna Rosana!

Ko videl bi kje, po svetu hite,

siroto, ki joka v samoti;

sladkó ji šume tolaži srce,

ubogi nesrečni siroti!

Tudi zdaj jo je poslušal Marko, ali ne na ravnem polju, travo kosé; po gozdu je pohajal blizu nje ter cvetic je nabiral svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal, kjer je videl posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko začuje petje, sede vrhu skale in posluša; v presladkih čutih se mu srečna duša ziblje. Ko petje potihne, približa se pevki ter ji pomoli nabrane cvetice:

"Lepih, plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana; ali jaz ne vem, kako je to, take so mi vendar še ljubše."

"Meni tudi," pritrdi mu Rosana ter si vtakne cvetice v nedrje. "Ali je pa tudi prav, Marko, da se tako trudiš po gozdu? Slab si še!"

"Jaz slab?" nasmehne se mladenič ter zgrabi z eno roko debelo parobkovo korenino, ki je na pol gledala iz tal. V hipu je bila izruvana in stari parobek je visel na stran. Ali dalje Marko ni smel izkazavati svoje kreposti. Zapovedno mu migne Rosana, da naj miruje.

"Dovolj, sem sedi k meni pa miren bodi! Zdaj si še meni v strahu, veš; pozneje pa --"

"Ti meni, kaj? O Rosanka, Rosanka, bogvedi, kako bo tisto; svojo glavico imaš, svojo trmico; vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo; bodi mi milostna gospa!"

"Ti se me bojiš?" vpraša ga deklica ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim, sladkim nasmehom. Ubogi Marko je bil v grozoviti stiski; od njegovih ust do njenih je bilo tako blizu, tako strašno blizu! Ali bognedaj! Rosana ga je imela v strahu, samo ganiti se ne! V tem žalostnem stanju obraz Markov ni kazal kake posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti, usmiljenja je bil vreden, ali Rosana ni bila usmiljena. Prizadeval si je po vsi moči, da mu pride kaka druga misel, in res mu je prišla.

"Zdaj je priložnost," reče ji kolikor more resno in moško; "ne izpustim te, nič ti ne pomaga, povedati mi moraš, jasno, razločno, brez okolišev!"

"Kaj tako strašnega? Bojim se, Marko." Ali njeno obličje ni kazalo, da bi se bala.

"Ako bi se ne bila zgodila ona nesreča, kako bi bilo zdaj, Rosana?"

"Pustiva to, Marko; bodi zadovoljen, da je tako; zakaj, ne vprašaj!"

"Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti morava vso resnico, drugače nimam miru. Rada me imaš torej samo iz usmiljenja?"

"Vedno sem te rada imela, Marko; kako bi te ne bila? Tako po bratovsko si skrbel za ubogo, zapuščeno siroto, ki ni imela prijazne duše na svetu, razen tebe, moj Marko. V tvojem zavetju sem bila varna vsake -- nadležnosti; saj veš, kako je v takem življenju. Ne spominjaj me dalje onih žalostnih časov!"

"Ali kazala mi nisi nikoli, da me imaš rada; če si me res rada imela, kakor praviš."

"O rada imela, rada. Ali čislala sem te, spoštovala; poznala sem te, dasi sem bila še otrok skoraj, kako dober, blag, plemenit mladenič si ti, ne tak, kakršni so bili tvoji vrstniki. Kdo in kaj sem bila jaz? Ti si bil vreden najboljšega dekleta. Kaj sem hotela jaz uboga sirota brez matere in očeta! Vsega ti ne morem povedati, samo to: na smrtni postelji so mi izročili mati sveto dolžnost, da naj iščem po svetu očeta, da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim. Druge misli nisem smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko."

"In ko si slednjič našla očeta? Z mano si bila vedno enaka."

"To je bilo zopet nekaj drugega. Ali ti moram tudi to povedati?"

"Vse morava vedeti."

"In ako ti rečem samo: Rezka, ali ti ni to dovolj?"

"Jaz sem počasne glave, Rosana; kaj je ta deklica med nama?"

"Rada te je imela, in kako! Tudi ti, mislila sem, imaš jo rad: zakaj pa ne? Vsi ljudje so govorili, da bosta mož in žena, kaj sem se hotela jaz vrivati med vaju! Molčala sem, skrivala sem svojo ljubezen; naj te ima, dejala sem, da bodeš le srečen; kaj meniš, da mi je bilo lahko, Marko!"

Globoko ginjen ji poda Marko roko:

"Ti si blaga deklica, Rosana!"

Pri tej priči pristopi oče k njima. Nista se prestrašila.

"Bodita srečna, otroka moja," reče jima oče slovesno. "Marko, izročam ti, kar imam najljubšega na svetu. Ljubi svojo ženo, veruj in zaupaj ji; nji veruj in zaupaj, ne svojim prijateljem!"

***

Nekoliko dni potem se je razleglo grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih so mislili: Zdaj je sodni dan, in bežali so zbegani, ne vedi kam, da so jih komaj pete dohajale. In vendar se ni nihče pečal zanje, vsaj za žive ne! Ženitovanje se je praznovalo v gradu, ženitovanje, da ni bilo takega v tem kraju, kar stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti zlepa ne bode.

Za svata sta bila tudi Somrak in oče Jelenko. Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj pokonci držal, da bi ga bilo kar največ moči dobro videti. Ni čudo! Grajska nevesta mu je nekaj dni poprej mlado Somračico pri krstu držala, kako da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in ponosno pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, tudi po dvakrat. Za družico je bila Gregorjeva Rezka, lepa družica še lepši nevesti.

Dobre volje so bili. Govorilo se je celo, da se je stari oče Jelenko sam slednjič ene krati zasukal. Nemogoče ni, ker pili so tudi "tistega, ki zamaške ven meče". Vsega je bilo dovolj, tako da so se mize šibile. Na vrsto so hodile vmes tudi take jedi, da je bil oče starešina večkrat v zadregi, ne vedoč, kako bi začel. Težko obloženi so se vračali gostje od pojedine domov. Mladi Somrakov zarod ni mesec dni potem pogledal črnega kruha.

Oče Jelenko je ostal do smrti v gradu. Da bi jim stare zibeli popravljal, kakor Somraku, to ni bilo verjetno; Marko in Rosana sta si lahko novo kupila, kadar in kolikorkrat je bilo treba. Zato pa ni bil čisto brez dela; povsod je bil za rabo. Posebno rad pa je pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče, in dober pestún je bil Jelenko, zlasti poleti pod milim nebom, ker je otroku na kolenih dobro senco delal s svojim rjavim širokokrajnim klobukom.