IX

Skalarjevo domovje je bilo zares, kakor je pravil Somrak, vse spremenjeno; kakor odurno prej, tako prijazno je bilo zdaj. Grad je bil znova ometan in pobeljen; okna, prej oprašena, otemnela, bila so zdaj čista kakor zrkalo. Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt. Kjer je nekdaj životarila med peskom redka trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj v snažnih gredicah žareče centifolije, pelargonije in druge pisane cvetice, kakršnih ni bilo prej nikdar videti v tem kraju. Bodeče robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla na Skalarjev dom in njeni žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostore in njih prebivalce.

Skalar je bil zdaj vrtnar, samo vrtnar. Glejte ga tam, kako se pridno kreta med gredicami sključen, a ne od starosti, s pralico v roki. Tam malo sitnega plevela popleve, tu cveticam prst zrahlja, presaja in kar je enakih vrtnarskih opravil.

Ne sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi, s škropilnico v roki se suče med cveticami Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje, veselje, sreča ji sije z obličja, iz oči. Tako zdrava, vesela in srečna, kako bi mogla tiha biti! Zdaj se pogovarja z očetom, zdaj se sladko zasmeje, vmes zapoje kratko pesmico, kakor ji pride ravno na misel. Srečni oče odgovarja, posluša, zdaj pa zdaj si ne more kaj, da bi se ne sklonil pokonci ter ozrl se vanjo. Srečen človek malo misli, eno misel pa je Skalar skoraj gotovo imel, ko je gledal svojo lepo hčerko: "Med eveticami najlepša cvetica je vendar moja Rosana!"

V tem trenutju priteče in prisopiha deček iz vasi na grajski vrt. Ko zagleda Skalarja, vpije že od daleč:

"Hitro, hitro, gospod! Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še diha. Somrakov stric vas prosijo. Tecite, tecite, da ne bo prepozno!"

"Precej pridem; teci pa povej jim, da naj bodo mirni."

In Skalar pusti svoje vrtnarsko orodje ter hiti v grad, da vzame s seboj, česar je treba v takih slučajih.

Konj je že stal osedlan na dvorišču, kakor je bilo rečeno slugi, ko pride Skalar s potrebnimi pripravami dol. Mudilo se je, vendar preden zasede konja, ne more, da bi ne skočil pogledat, kako je hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica hudo prestrašila take novice.

In res se je bila Rosana prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na tleh je čepela kakor brez zavesti, ko pride oče. Njegove stopinje jo zdramijo; kvišku plane, okoli vratu se oklene očeta in strastno vpije:

"Rešite ga, rešite ga, oče! Hitite, pomagajte, dvojno življenje rešite; jaz ne morem živeti brez njega!"

Zdaj je bilo Skalarju vse jasno. Mlada ljubezen, tako dolgo skrivana, zatajevana, prodrla je deklici siloma iz deviškega srca v tem strašnem trenutju.

"Mirno bodi, ljubo dete," tolaži jo oče, "jaz storim, kar je v moji moči."

"Hitro, hitro, oče, čas poteka; midva tu govoriva, in on umira! Z vami grem, vzemite me s sabo, oče; jaz ne morem sama tu ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost; videti ga moram živega ali -- o Bog, o Bog!"

Kaj je hotel oče? Moral je ustreči želji svojega otroka. Kako bi jo bil mogel samo pustiti v takem stanju!

Malo potem je dirjal na vso moč konj s Skalarjem in njegovo hčerjo iz grada proti Somrakovi hiši.

Vse polno ljudstva je bilo zbranega pred Somrakovo hišo, kamor so bili prinesli ranjenca, ker je bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno. Glave so stikali in ugibali. "Voznikov ga je, nihče drug." -- "Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor divja zver po Prilesnikovem smrečju; strah me ga je bilo, prav tak je bil kakor Kajn!" -- "Jaz sem zmerom mislila sama pri sebi, da iz tega ne bo nič dobrega." -- "Po Skalarja so poslali; če mu more kdo pomagati, on more." -- "Da bi le že skoraj prišel!" -- "Glejte ga, tamle doli, na konju, kako drvi! Zdaj zdaj bo tu!" -- "Pa dekleta ima pred sabo na konju!"

Govorica potihne, ko pridrvi Skalar mednje. Toliko da ni konj koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja ustavi, izpusti Rosano na tla, potem stopi sam s konja.

"Kaj tu zijala prodajate!" zagrozi se nad ljudmi. "V stran, vsak po svojem opravku! Tu nikogar ne potrebujemo. Pokoj!"

Množica se nehotoma odmakne nekoliko v stran. Skalar gre z Rosano v hišo. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, tako da se stežka skozi nje prerineta. Skalar jih vse odpravi, potem vrata zaklene.

V stranski izbici, kjer je ležal ranjenec, najde Somrakove, starega Jelenka, Rezko in njeno mater; prosi jih, naj gredo iz sobe vsi.

"Miru, pokoja je bolniku najprej treba, ljudje."

Vsi gredo, dasi s težkim srcem. Zdaj šele je bilo videti Marka. Znak je ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji.

"Marko!" zakliče ga Rosana, pade na kolena, prime mu mrzlo roko ter jo strastno poljublja.

Pri tem glasu, ki bi bil zbudil mrliča, spregleda Marko, a takoj zopet zamiži. Vendar tudi to je bilo že dovolj tolažbe Rosani.

"Marko, moj Marko, ne zapusti me; brez tebe ne morem, nočem živeti!"

"Če ti je drago njegovo življenje, tiho bodi!" reče ji oče resno, žilo tipaje bolniku. Potem mu preišče rano, ki jo je bil za silo dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana upira vanj oči nepremično, da bi mu brala z obličja svojo sodbo --

Storivši vse, kar more umen zdravnik storiti v takem slučaju, obrne se Skalar proti svoji hčeri ter ji reče:

"Mirna bodi in -- upaj!"

To je bil Rosani angelski glas z nebes. Mirna je bila poslej; samo eno željo je imela, eno misel, da ostane pri njem in mu streže. To ji je moral dovoliti oče.

Ko se je to godilo v stranski izbi, koprnelo je precej zraven, samo stena je bila vmes, ljubeče srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva hči je vedela, o dobro je vedela, kaj je Marku Rosana. In zdaj je ona pri njem; ona prestreza morebiti zadnje poglede, zadnje besede njegove, in sama mora stati zunaj! Srce ji je bilo prepolno neskončne bridkosti. Ali deklica je Marka resnično, iz srca ljubila; njena ljubezen ni bila samopridna. V tem strašnem trenutju stori na tihem pri sebi, samo da bi ga rešila, ako mogoče, sveto obljubo, da se mu hoče prostovoljno odreči, ako ozdravi, da ga rada prepusti nji, ki jo on ljubi, vedela je, da jo ljubi. "Živi naj in srečen naj bode, četudi ne z menoj." Ta sklep ji je čudovito olajšal srce.

Ko odpre čez nekaj časa Skalar duri ter naznani čakajočim, da je rana pač globoka, nevarna, vendar ne smrtna, da se sme upati z božjo pomočjo, poljubi mu deklica roko s prevelikega veselja. Potem gre tiho v stransko izbo, poda Rosani roko ter ji reče:

"Bodi vaš, gospodična, rada se vam umaknem. Samo to vas prosim, pustite, da mu smem streči z vami vred."

Rosana ginjena objame blago deklico.

V dobrih rokah je bil Marko.