Par.

  1 1  |          tri prste zanjo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal,
  2 1  |          onega jezika povesti. To in pa zaupanje, da mu ne bo
  3 1  |         ga obiral -- to me tolaži in še enkrat ponavljam: prav
  4 1  |         eno puško lazila po hosti in ves ta čas mi je sitni Pumpreht
  5 1  |       mati bi me potem za lažnika in vedi ga bog še za koga obdolžila,
  6 2  |        katero sva -- kakor lisica in lisjak v narodni pesmi --
  7 3  |       Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl
  8 3  |          Blaž z veliko lakoto trl in zlasti, kar se tiče česna,
  9 3  |          sicer ve, kako nesloveča in kmečka jed je to, da se
 10 3  |           v španski deželi živela in hodila bosonoga gospodična,
 11 4  |         tiho prišvedral po stezi, in je mimo držala, domislim
 12 5  |      berača. Bil je star, porasel in sivolas mož drobnega, zelo
 13 5  |   drobnega, zelo nabranega obraza in velikih, še vedno živih
 14 5  |      Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej snažno
 15 7  |         poželjivo ogleduje čutaro in pravi: "Škoda ga je. Eno
 16 8  | zaničljivo ustna nategnil na smeh in dejal: "Česen sam na sebi
 17 8  |          sam na sebi v jezik peče in je trd, jaz pa zób nimam." ~
 18 9  |                 Daj mu malo kruha in tisto kapljo vina," pravim. ~
 19 11 |         valja tisti česen po roki in ga opazuje okoli in okoli.
 20 11 |          roki in ga opazuje okoli in okoli. Videlo se mu je,
 21 13 |        starec usede nama nasproti in jezno začne česen lupiti
 22 13 |          jezno začne česen lupiti in gristi. Menda ga je jako
 23 13 |          mu večkrat v oči stopile in zdaj pa zdaj je zamižal
 24 13 |           zdaj pa zdaj je zamižal in stresnil se, tako da se
 25 13 |           da bi bil pred vino dal in kruh. Neusmiljeno se je
 26 14 |   polovico pekočega daru s trudom in težavo uničil, drugo polovico
 27 14 |     obupnim pogledom v roki držal in bolj tiho dejal: "Ne bo
 28 15 |        hitrici mene, berača, vino in česen ter je zdirjal proti
 29 17 |            Mož hlastno prime kruh in vino. Videlo se je, da se
 30 17 |       Videlo se je, da se je prvi in drugi oddušek starcu kaj
 31 17 |          je bil nekaj bolj gibčen in oči so mu svetlejše postajale.
 32 17 |           je bliže k mojemu kamnu in dejal: "Ta gospod je še
 33 17 |           trhlene jarmovke vredno in pusto, kakor bi za svinje
 34 17 |     Vidite, vsi smo neumni, mladi in stari. Kaj menite, da bi
 35 17 |          zdajle za to kapljo vina in ta kruh -- Bog ga onemu
 36 17 |              Bog ga onemu gospodu in vam povrni -- beračiti,
 37 17 |           ko zdaj? Pa mlad človek in star pes sta si enaka po
 38 17 |          v listju ležal za hlevom in se od mraza tresel. Tačas
 39 17 |         je pač lepe obljube delal in dejal: Molči, pes, kadar
 40 17 |            jezik na hladno pomoli in hude dneve pozabi. Taki
 41 18 |          besede tako nekako modre in za takega moža nenavadne,
 42 18 |            ampak tudi s fantazijo in premišljevanjem raznih prikazni,
 43 19 |    Nekatere matere kruh sem jedel in pod nekatero streho sem
 44 19 |  Beneži-Najstati sem bil, stradal in pijančeval, vesel in obupan." ~
 45 19 |      stradal in pijančeval, vesel in obupan." ~
 46 21 |         od Dunaja sèm," pravi mož in se nasmehne, da ne vem tega.
 47 23 |          strojariti, nemško jesti in piti in druge reči počenjati,
 48 23 |  strojariti, nemško jesti in piti in druge reči počenjati, govoriti
 49 23 |     naučila, nisem hotel govoriti in še dandanes nočem. Vem,
 50 23 |          mi dejali, da sem neumen in čuden človek. Sam vem, da
 51 24 |                                   In možiček se začne smejati. ~
 52 26 |     ženske, ki je nemško govorila in me za nos zvodila. Ko bi
 53 26 |     pripovedoval, ne bi poslušali in tudi že davno nisem pravil
 54 26 |        tudi že davno nisem pravil in -- da po pravici povem --
 55 28 |         nazaj, obmolknil je čisto in začel razbirati svoje malhe. ~
 56 29 |       Bodem že zvedel, čigava je, in bom še druge strune napel.
 57 30 |          Pumprehtu ni bilo pogodu in dejal je: ~
 58 32 |       voljen ž njim iti, odšel je in godrnjaje klel, da more
 59 33 |                Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite,
 60 36 |     ubogega, na samoti onemoglega in opešanega človeka, katerega
 61 36 |          duhoven v nadlogi pustil in svojo pot šel. Težko se
 62 36 |     domislil prvič svojih staršev in drugič moža, ki bi mu bil
 63 36 |         Jaz pa se vselej domislim in, dasi nisem eden takih,
 64 37 |                      Svoje matere in očeta jaz nisem nikdar poznal
 65 37 |           jaz nisem nikdar poznal in živ človek ne ve menda,
 66 37 |           človek ne ve menda, kdo in kaj so bili. Moje matere,
 67 37 |          pihala, da bi me utišila in napasla, temveč v cunje
 68 37 |       temveč v cunje me je zavila in nesla me je v hosto k potu
 69 37 |           v resi, potuhnili so se in hiteli naprej, nobeden si
 70 37 |         ne pusté v resi na mrazu. In vendar sem včasi v svojem
 71 37 |           v svojem življenju tako in tako več užil ko dobrega
 72 37 |          tako več užil ko dobrega in po vsem tem mi še ne more
 73 38 |        pobral, v svoj kožuh zavil in kakor mlado mačko nesel
 74 38 |         že precej prileten vdovec in ni imel lastnih otrok. Ker
 75 38 |       ravno na sv. Luka dan dobil in v resi našel, krstili so
 76 38 |          otročja reja najkasnejša in najslabša na svetu. Prašiča,
 77 38 |      gospodar izredi v dveh letih in ima nekaj dobička od tega,
 78 38 |            otroka pa mora gledati in obirati leta in leta. In
 79 38 |           gledati in obirati leta in leta. In kaj ima od tega?
 80 38 |          in obirati leta in leta. In kaj ima od tega? Ko bi svet
 81 39 |          nimam ni očeta ni matere in da me je usnjar Rápas v
 82 39 |        ustrašil nobenega vrstnika in poreden sem bil kakor nobeden.
 83 39 |         zameril, ta je bil tepen. In ob neki taki priliki mi
 84 39 |         tovarišev očital, kdo sem in kaj sem, kakor je menda
 85 41 |       mlad človek se vsega navadi in s časom vse pozabi. Tako
 86 41 |        moj stari trd, malobeseden in največkrat slabe volje,
 87 42 |       Izučil me je bil strojarije in, ko sem bil odrasel, spremljal
 88 42 |          po semmjih, kupoval kože in, kjer je bilo treba, povsod
 89 43 |         da misli mož zame skrbeti in lahko bi bil do današnjega
 90 45 |         Tjakaj sem zahajal zvečer in sem ga po malem pil sam.
 91 45 |            znala je pisati, brati in nemško govoriti. Midva sva
 92 45 |         tako, kakor sem jaz znal, in bila je zadovoljna s tem,
 93 45 |        sva se pobogala do dobrega in skoro vsak večer sem bil
 94 45 |           so to reč kmalu zvedeli in ni ga bilo, ki bi si upal
 95 45 |      menoj slepe miši loviti. Oče in mati moje deklice tudi nista
 96 46 |          ni moj stari zvedel kako in kaj. Starikava babnica mu
 97 46 |    babnica mu je obtožila, kakovo in katero nevesto sem si izbral.
 98 46 |          sva bila po večerji sama in sem jaz hotel oditi, vpraša
 99 49 |               Glaž vina bom popil in potlej grem koj spat," pravim. ~
100 50 |        pravi stari moj, "vzemi ga in pojdi si v mojo klet po
101 51 |               Jaz sem se potuhnil in nisem rekel nobene. Mislil
102 52 |         dene roke po mizi na križ in pravi: ~
103 53 |       prodaja, ne prodaja svojega in, če ima lepo domačijo, ni
104 53 |    prepiram ž njimi. Prevzetnežem in bahačem in pohajkovalcem
105 53 |           Prevzetnežem in bahačem in pohajkovalcem Bog svojega
106 53 |       delavna, domiselna, ponižna in da bo vsaj nekaj s seboj
107 53 |           tako, ki se dela varuje in samo gosposke reči zna?
108 53 |         bo nemško govorila, brala in čečkala, ne bo ti s tem
109 53 |       pripridila. Zdaj pojdi spat in pomisli, kaj sem govoril.
110 54 |        sem šel pač spat tisto noč in sem mislil sem in tja Ali
111 54 |       tisto noč in sem mislil sem in tja Ali rekel sem sam pri
112 54 |           sebi: starost, sitnost, in ostal sem trmoglav. Pustim
113 56 |                                   In hodil sem vasovat k sosedu
114 56 |         do dne bolj vrasla v srce in kakor vsi neumni mladi ljudje
115 57 |            Pa bil sem svoje glave in svoje pameti človek. Kar
116 57 |           Kar me je nekaj popadlo in bil sem večkrat siten, čemeren
117 57 |        sem večkrat siten, čemeren in čuden. Sam nisem vedel,
118 57 |         sva se v enem dnevu sprla in sva bila še tisti večer
119 59 |                 Naša vas je tlako in desetino dajala bližnjemu
120 59 |            rdečega obraza, majhen in strašno hude jeze. Malokdo
121 60 |           je nam zmerom za petami in priganjal. Gorje je bilo
122 60 |        smukala. Posodo ji je vzel in raztepel in njo je osuval
123 60 |     Posodo ji je vzel in raztepel in njo je osuval neusmiljeno.
124 60 |           dolgin, kosmat po bradi in bledega, precej suhega lica.
125 60 |      suhega lica. Celo lep je bil in ženskam, ki niso bile grde
126 60 |       stare, znal se je prikupiti in pridobrikati kakor noben
127 60 |     naučil, bile so: "Micka moja" in "hudič". Kadar je ono izgovarjal,
128 60 |         tačas so se ga bali stari in otroci. ~
129 61 |           mi je tobaka ali cigaro in razgovarjala sva se, kolikor
130 61 |         katere je napačno stavil, in nazadnje sva bila prav prijatelja.
131 61 |         fantini, ampak malo zadaj in tudi ne sam, ampak valpet
132 61 |       Včasi sem bil prav nevoljen in jezen, kaj postopa ta škric
133 61 |         ta škric kosmati za menoj in mi ne dá miru, da bi sam
134 62 |           sem ji enkrat za vselej in nekaj časa me je ubogala.
135 62 |          je valpet za ramo prijel in rekel: "Nič ne boj! Tvoji
136 63 |  odgovoril ničesar, verjel sem mu in prijatelja sva bila spet.
137 63 |        vino pit, bode ga tudi pil in naj le eden mezinec stegne
138 64 |                                   In res je bilo nekoč zavrelo. ~
139 65 |     ponedeljek sva bila z valptom in mojo deklico po navadi malo
140 65 |      Našli smo notri več fantinov in nekaj deklic. Že kakor so
141 65 |         Že kakor so si namežikali in glave stikali, videl sem,
142 65 |           bil nikdar brez denarja in ravno tačas sem imel veliko
143 67 |       prinese mi nekdo polno kupo in pravi: "Na, pij pa onemu
144 68 |           je zavrelo. Primem kupo in jo vržem za vrata, da se
145 68 |         vsi pokonci. "Udri škrica in njega!" ~
146 69 |       pahnem po hiši, da je padel in si glavo razbil. Potem stolu
147 69 |          Potem stolu nogo odtrgam in začnem mahati ko tri sto
148 69 |          bil na mizo, polič vrtel in kričal: "Kdo bo mene tepen!?
149 70 |          rak, živih, strašnih oči in dolg, da je do stropa dosegel
150 71 |        ven pometal. Pila sva sama in pila sva zelo. Nemški valpet
151 71 |          zastopil, z zobmi škrtal in roke pestil. Vinski je bil,
152 73 |         sraka neumna!" pravim jaz in plačam krčmarju vse, kar
153 73 |          krčmarju vse, kar so oni in midva zapila. ~
154 78 |          vse zmerja. To me zgrabi in povem mu, da ga bom, če
155 78 |  prijatelja gor ali dol; zmerjati in čudnih imen dajati si ne
156 80 |          sem, ti bodi, kar hočeš, in molči, če hočeš, da se bova
157 82 |         jaz? Kaj pa hodi za menoj in z menoj, če nisem zanj.
158 82 |           Jeza me obsede, vstanem in mu tako priložim s pestjo
159 82 |       pogledal, s pestjo zapretil in zažugal, potem pa padel
160 82 |      potem pa padel na stol nazaj in kri cedil po tleh. ~
161 83 |           je bilo. Žal mi je bilo in prav se mi je zdelo, da
162 83 |          njega sovražnike naredil in potlej še njega samega.
163 83 |         pravici povem -- malo bal in zato mi je bilo žal. On
164 83 |          tuj človek, bogve katere in kake matere sin, kakovega
165 84 |          reči, skrbelo me je malo in kesal sem se, da sem šel
166 84 |        sem si, spustil vse znemar in sem delal. ~
167 85 |         da se bo znesel nad menoj in skušal me kako zakopati. ~
168 86 |     fajmoštru poklican. Fajmošter in graščak nista bila prijatelja,
169 86 |         graščakovega nezakonskega in vendar nedeviškega življenja.
170 86 |          duhovni mož povsod pazil in, kadar je čutil, da graščak
171 87 |           staršev ni pravega doma in tedaj laglje grem ko drugi
172 87 |         tega, da bi jaz vojak bil in daleč v deveti deželi umrl.
173 87 |    gospodarstvo pak si je obdržal in pravico, prepis vzeti nazaj,
174 88 |        kod burja brije -- valpet! In vesel sem bil, ne zaradi
175 88 |            Sovražiti sem ga začel in nič več se ga nisem ogibal,
176 89 |                                   In res, dva dni pozneje ga
177 89 |       Hotel je mimo mene iti tiho in potuhnjeno, ali jaz ga primem
178 89 |         ali jaz ga primem za ramo in pravim: "He, valpet! Sakrašterne --
179 89 |          nastavil, pa so ti stave in zanke populjene." ~
180 91 |           ti, da se varuj po temi in v copatah hoditi okoli mene,
181 91 |           zakaj, da znam po zobeh in čeljustih lopniti, to veš
182 91 |   čeljustih lopniti, to veš menda in se še lahko prepričaš." ~
183 92 |          povedal. Usta je stisnil in šel naprej v hosto, kamor
184 92 |         je imel čas drva stražiti in prežvekati, kar sem mu povedal.
185 92 |   prežvekati, kar sem mu povedal. In mislim, da je tudi prežvekal
186 92 |      mislim, da je tudi prežvekal in ni mogel požvečiti. Presedalo
187 93 |            Vsak večer sem bil tam in strašno se mi je tožilo,
188 93 |       mislil, da ne morem živeti; in kadar sem jo videl, bil
189 95 |   Naprežem dva konjiča, oba mlada in debela, da ju je bilo lepo
190 95 |          na naložene butare usnja in poženem, sv. križ božji,
191 96 |          sem domov denarja veliko in prazen voz. Pozno ponoči
192 96 |           vesel. Preštel je denar in pohvalil me je, da sem dobro
193 96 |       tisto noč precej dolgo vkup in pila domače vino. Bil je
194 96 |           zgovoren kakor malokdaj in, česar mi ni pred nikdar
195 97 |                                   In zato, ker te imam rad,"
196 97 |        ker te imam rad," dejal je in v kupico gledal, "želim
197 97 |           ti, da bi se ne zavrgel in ne zašel. Ženiti se boš
198 97 |         ti že povedal, kaj mislim in kako. Saj nočem, da bi bil
199 98 |          meni ni mar," pravim jaz in jezilo me je, da oče tako
200 102|           dobra, kakor ti praviš, in poštena, zakaj sem jo včeraj
201 103|     govori, ki ga že dolgo pozna! In vendar me je pekla ta novica
202 103|          Zmerom sem se pa tolažil in nisem verjel svoji misli,
203 103|           saj vzeti je on ne more in noče, ona pak menda ima
204 103|           da bo vedela, kdo je on in kaj je ona. Še kaka druga
205 104|        jutro Rezo dobro izprašati in izpovedati. Pa premislil
206 104|           Pa premislil sem se koj in, ko sva drugo jutro sešla
207 106|           da je bil valpet v vasi in pri sosedu v krčmi, posebno
208 107|          je sam pri stranski mizi in zraven njega je sedela Reza.
209 107|          zagledala, prišla k meni in me vprašala, kaj hočem piti.
210 107|    prinese, ne rečem nič, natočim in pijem. Valpet jo pokliče
211 107|          Valpet jo pokliče k sebi in zopet sta jela govoriti.
212 107|         valpet me je vedno gledal in smejal se, ona pak je v
213 107|            ona pak je v mizo zrla in le malo odgovarjala. Ko
214 107|          sram, prijel bi bil glaž in bi ga bil razbil ob njegovo
215 107|      glavo. Tako pa sem se krotil in pil glaž za glažem. ~
216 109|                      Pride k meni in me vpraša, kaj čem. ~
217 112|             rekla mi je tudi zdaj in to me je zbodlo, da nikdar
218 113|           s sedeža tik mene jezna in rdeča ter hoče iti ven. ~
219 115|     utegnem," odgovori neprijazno in gre venkaj.
220 116|       Valpet pri tej priči vstane in gre za njo. Nazaj ga ni
221 117|           da nisem vedel, kje sem in kaj delam. Vem, da sem glaže
222 117|           sem glaže pobijal, klel in kričal, da so me ljudje
223 117|        ljudje v krčmi pogovarjali in krotili, da Reze nisem videl
224 118|     deklico, dajal ji čudna imena in vse ženske grehe očital. ~
225 119|       prišla vprašat, kako mi je, in me je hotela videti, pa
226 119|        osorno besedo jo je odgnal in tako ni prišla več blizu. ~
227 120|           se ne zmenim več zanjo, in svojemu očetovskemu reditelju
228 120|         On je bil tega prav vesel in vesel sem bil tudi jaz svojega
229 120|          druge so morda še boljše in bolj poštene. Tako sem hotel
230 120|           nisem mogel biti vesel. In v nedeljo, ko je od maše
231 123|          peči je sedel po večerji in je vedel veliko praviti.
232 123|    pravili, naj bo o starih časih in starih ljudeh ali pa druge
233 123|       druge pametne reči, skušnje in dogodke. Tudi verjel sem
234 123|        beraču verjel, ki je dejal in trdil, da zna tako narediti,
235 126|        boš dal, pa ti bom povedal in sam naredil?" pravi. ~
236 128|            Dva tolarja," odgovori in jaz mu ju koj obljubim. ~
237 130|                 Jaz povem, da je, in reče mi ga skrivaj ujeti
238 130|          reče mi ga skrivaj ujeti in zapreti, drugi večer bo
239 130|    vrbovem grmu na vodi zaklal ga in pri ognju v hosti sežgal
240 130|          samo ena koščica ostala, in s to koščico bom jaz vedel
241 131|         vrbovem grmu črnega mačka in potem greva ž njim v grajski
242 131|      berač pa začne cmariti mačka in čudne besede godrnjati.
243 131|          take neumne reči veroval in še malo strah me je bilo. ~
244 132|      coprnik, "dajte denar naprej in potlej lahko zaspiva pri
245 133|         tolarja, čepim nekaj časa in gledam, kako se reč pali
246 133|          gledam, kako se reč pali in žge, potem pa zadremljem
247 134|          me je bil. Jezen vstanem in hočem oditi domov. ~
248 135|        kdo na trhleno vejo stopil in se mu bi prelomila pod nogo.
249 135|       Zagrabil sem lesen krepelec in sem počakal. Valpet je bil.
250 135|         je bil. Ni me koj spoznal in rekel je: "Kaj drva žgeš?" ~
251 138|          rekla ali pa dve," rečem in grem za njim. ~
252 142|     pravim da." Primem ga za ramo in pravim: "Ne boš se z mesta
253 142|            dokler ne boš prisegel in zarotil se, da te ne bo
254 142|          pa ti bom predrobil žile in kosti, da me boš do smrti
255 148|           me jeza, nekaj zarjovem in se spustim v dir za njim.
256 149|         je dejal. Sram me je bilo in nisem vedel, kaj bi počel,
257 150|       svojem posebnem stolu sedel in dremal naš graščak. Za njim
258 151|        uho, norčeval se iz valpta in drugih reči, tako da mi
259 151|           mi je bil že prav siten in nadležen. Ko maša mine in
260 151|         in nadležen. Ko maša mine in se pred cerkvijo ustopimo,
261 151|   ustopimo, bil je zopet pri meni in govoril marsikaj. ~
262 155|            podrl ga v hipu na tla in zabodel. Bil sem ves divji
263 156|         Pobegnil sem izpod cerkve in šel v hosto. ~
264 157|        zver, če ostanem v deželi. In Bog, kaj bo ta rekel, gorje! ~
265 158|        nisem do smrti, mislim si, in to me nekaj utolaži. Tiho
266 158|      sedela. Še je bil živ. O Bog in Mati božja daj, da ne bi
267 161|                                   In šel sem; kam, sam nisem
268 161|       Takrat pak je bil izgubljen in zavarovan, da je le iz dežele
269 161|       popotni list, nihče, od kod in kdo sem. ~
270 162|            kako mi je bilo nekdaj in zakaj sem dom zapustil.
271 163|         ko je vendar toliko ljudi in imamo vsi tiste slabosti
272 163|          imamo vsi tiste slabosti in tiste grehe, samo da jih
273 164|           svet doma pozabil, tebe in to, kar si storil. In šel
274 164|        tebe in to, kar si storil. In šel sem domov. Marsikaj
275 164|      premoženje je bil sorodnikom in ubogim zapustil; mene še
276 164|        Mene ni doma nihče spoznal in tudi sam nisem nikomur pravil,
277 165|        Dolgo menda že ne bo treba in rad bi videl, da ne bi bilo.
278 165|      moram na starost noge rabiti in za trdo skorjo moliti, zagreni
279 165|     skorjo moliti, zagreni mi vse in dostikrat bi obsedel na