Par.

 1 39 |      dobil kakor ježa v resju. Do devetega leta sem mislil,
 2 43 |        skrbeti in lahko bi bil do današnjega dne imel, česar
 3 45 |  povedal. Tako sva se pobogala do dobrega in skoro vsak večer
 4 56 |        Deklica se mi je od dne do dne bolj vrasla v srce in
 5 70 |    strašnih oči in dolg, da je do stropa dosegel s svojim
 6 122|   misli so mi zopet staro jezo do valpta zbudile. ~
 7 132|                           Šele do jutri zjutraj se bo naredilo,"
 8 139| prideva iz hoste ven na raven. Do grada ni bilo več daleč. ~
 9 142|       žile in kosti, da me boš do smrti pomnil." ~
10 149|        je taka. Bila je od dne do dne bolj bleda, tiha, malo
11 158|   Videti moram, morda ga nisem do smrti, mislim si, in to
12 158|     utolaži. Tiho se priplazim do grada. Nihče me ni čutil.
13 159|   temveč v nepremisleku. Pa ko do hiše pridem, ni mi dalo
14 165|     Začel sem nazadnje od hiše do hiše hoditi, kakor še zdaj