Par.

  1 1  |           prste zanjo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal,
  2 1  |           dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Blaž
  3 1  |         Blaž Pumpreht zvedel, kaj se očito o njem piše. Blaž
  4 1  |      Pumpreht pravil -- stoj! zdi se mi, da še povedati ne smem,
  5 1  |          mi je pravil, zakaj bere se v svetem pismu: gorje mu,
  6 3  |         lakoto trl in zlasti, kar se tiče česna, trdil, da sicer
  7 3  |           in kmečka jed je to, da se pa njemu prav prileže. Jaz
  8 4  |                            Ko sva se tedaj s Pumprehtom tako
  9 4  |     pogovarjala, prav tako, kakor se med možmi govori, približa
 10 4  |        med možmi govori, približa se nama tretji mož. Ne vem
 11 4  |          je mimo držala, domislim se pa še, da ga nisva poprej
 12 11 |    opazuje okoli in okoli. Videlo se mu je, da bi rad vino zaslužil,
 13 11 |         rad vino zaslužil, pa bal se je ugrizniti. ~
 14 12 |      Pumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, beračeva zadrega
 15 13 |             Po kratkem premisleku se starec usede nama nasproti
 16 13 |          jezik peklo, kajti kislo se je držal, solze so mu večkrat
 17 13 |       zdaj je zamižal in stresnil se, tako da se mi je revež
 18 13 |           in stresnil se, tako da se mi je revež res smilil.
 19 13 |       smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, da bi
 20 13 |          dal in kruh. Neusmiljeno se je smejal prizadevam starega
 21 17 |        prime kruh in vino. Videlo se je, da se je prvi in drugi
 22 17 |         in vino. Videlo se je, da se je prvi in drugi oddušek
 23 17 |    svetlejše postajale. Primaknil se je bliže k mojemu kamnu
 24 17 |          si enaka po umu: nobeden se ne poboljša. Saj veste,
 25 17 |         listju ležal za hlevom in se od mraza tresel. Tačas je
 26 17 |        zidati? Kaj še! V konoplje se uleže, jezik na hladno pomoli
 27 18 |        mogoče odpraviti, zdele so se mi vendar te poslednje njegove
 28 21 |         Dunaja sèm," pravi mož in se nasmehne, da ne vem tega.
 29 21 |       tega. Šele po pomisleku sem se spomnil, da je berač mesto
 30 23 |        zapravil. Še tisto, kar so se ušesa brez moje volje naučila,
 31 24 |                        In možiček se začne smejati. ~
 32 27 |             Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil
 33 29 |          je bil sladek? Kislo ste se držali, mož, kislo!" ~
 34 32 |       svoje poštenje pozabiti, da se če s capastim beračem pogovarjati.
 35 33 |          hudo kri sem imel, ne bi se bil dal tako pitati ko zdaj!
 36 33 |       tako pitati ko zdaj! Pa kaj se hoče, takih ljudi je največ
 37 36 |       brati, ki pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan
 38 36 |           in svojo pot šel. Težko se bode pa menda človek dobil,
 39 36 |         pa menda človek dobil, ki se je, poslušaje to povedko
 40 36 |       Samarijan drugi oče. Jaz pa se vselej domislim in, dasi
 41 37 |         veka v resi, potuhnili so se in hiteli naprej, nobeden
 42 38 |       tisto potrpljenje, katerega se je moja prava mati bala
 43 39 |           eden prvih. Tudi za moč se nisem ustrašil nobenega
 44 39 |           bil kakor nobeden. Kdor se mi je zameril, ta je bil
 45 40 |        tako rad v druščini, zdelo se mi je, da mi bodo povsod
 46 41 |                    Pa mlad človek se vsega navadi in s časom
 47 41 |           da me ima rad. Za drugo se pa nisem zmenil. Dela mi
 48 45 |          ji jaz povedal. Tako sva se pobogala do dobrega in skoro
 49 51 |                           Jaz sem se potuhnil in nisem rekel
 50 53 |            Luka! Kakor slišim, si se že začel ženitovariti. Jaz
 51 53 |        rekel nič; pred ali potlej se moraš. Pa dobro me poslušaj:
 52 53 |   rodovine jaz nimam rad, čeravno se ne prepiram ž njimi. Prevzetnežem
 53 53 |      svojega blagoslovi ne da, to se vidi. Zato nočem, da bi
 54 53 |      prinesla. Kaj boš s tako, ki se dela varuje in samo gosposke
 55 54 |        stari ne da ni toliko, kar se v oči vrže brez škode. ~
 56 56 |    odsihdob kakor popred. Deklica se mi je od dne do dne bolj
 57 57 |         ji veliko prizadeval. Sam se čudim, kako je bila tako
 58 57 |       tako potrpežljiva. Tako sva se v enem dnevu sprla in sva
 59 58 |       imel. Da sem ji nagajal, to se mi je tako zdelo, kakor
 60 58 |          bi bilo potrebno; pomlad se človeku veliko lepša zdi
 61 58 |           le pomlad, naveličal bi se je človek. ~
 62 59 |           mu rekli: Druban, pisal se je drugače. Ta mož je bil
 63 60 |      dejali nemški valpet. Počasi se je pri delavcih naučil nekaj
 64 60 |          bile grde ni stare, znal se je prikupiti in pridobrikati
 65 60 |       noben drug. Prve besede, ki se jih je bil naučil, bile
 66 60 |          pa zahudičeval, tačas so se ga bali stari in otroci. ~
 67 61 |                         Midva sva se izprva dobro razumela. Ne
 68 61 |            Ne vem, kako je to, da se je bil ravno name obesil.
 69 61 |        cigaro in razgovarjala sva se, kolikor je ravno on govoriti
 70 61 |         tudi ne sam, ampak valpet se mi je pridružil vselej,
 71 61 |           pridružil vselej, kadar se ni s svojim gospodom peljal.
 72 62 |        čas z menoj v krčmo.Vselej se ji je domov mudilo ali pa
 73 62 |         ji je domov mudilo ali pa se je bala, da bi je doma ne
 74 68 |          in jo vržem za vrata, da se razleti na drobne kose.
 75 69 |                        Prvega, ki se je vame zaletel, pahnem
 76 69 |       nego sem si mislil. Ustopil se je bil na mizo, polič vrtel
 77 70 |                             Nihče se ni upal blizu njega, tako
 78 80 |            in molči, če hočeš, da se bova lepo gledala." ~
 79 82 |    priložim s pestjo po zobeh, da se mu je pri tisti priči kri
 80 83 |        sem šel domov. Šele ko sem se prespal, začel sem misliti,
 81 83 |            Žal mi je bilo in prav se mi je zdelo, da sva se z
 82 83 |       prav se mi je zdelo, da sva se z valptom sprla za vselej.
 83 83 |           še njega samega. Drugih se nisem bal, njega pak sem
 84 83 |          nisem bal, njega pak sem se -- da po pravici povem --
 85 83 |           hude jeze je, maščevati se bo hotel za dobljeno klofuto
 86 84 |           me je malo in kesal sem se, da sem šel v krčmo. Za
 87 85 |           oče ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti se ž njim.
 88 85 |           Jaz sem se ogibal sniti se ž njim. Kmalu pak sem zvedel,
 89 85 |          Kmalu pak sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil,
 90 85 |          motil, ko sem mislil, da se bo znesel nad menoj in skušal
 91 86 |          prestrigel mu je nit, če se je le dalo. ~
 92 87 |         ne še tako brž. Premislil se je pa koj, ko mu je fajmošter
 93 87 |          me je rad imel. Ustrašil se je tega, da bi jaz vojak
 94 88 |           sem ga začel in nič več se ga nisem ogibal, še iskal
 95 88 |       nekaj besed povedal, v zobe se mu zasmejal. ~
 96 91 | pomikastim za ramo. "Povem ti, da se varuj po temi in v copatah
 97 91 |       mene, kakor si začel. Bojim se te toliko kolikor konjske
 98 91 |         kolikor konjske smrti. Ti se pa mene le boj; zakaj, da
 99 91 |          lopniti, to veš menda in se še lahko prepričaš." ~
100 92 |         šel naprej v hosto, kamor se je bil namenil. Tam je imel
101 93 |      večer sem bil tam in strašno se mi je tožilo, če je nekaj
102 93 |        sva bila dalje vkup, zdela se mi je včasi prezgovorna,
103 95 |         bilo lepo gledati, usedem se odspredaj na naložene butare
104 96 |       šestih semnjih, zamudil sem se dva dni čez, kakor sem mislil,
105 97 |          gledal, "želim ti, da bi se ne zavrgel in ne zašel.
106 97 |       zavrgel in ne zašel. Ženiti se boš moral; pa zdaj še ne.
107 97 |           kak zapečjó sedel. Muši se okoli deklet, kolikor češ,
108 97 |           deklet, kolikor češ, to se ve, kar je pošteno; samo
109 102|      grajskim valptom pogovarjati se na samem?" ~
110 103|          tisto noč spati. Večkrat se mi je že popred zdelo, da
111 103|      zdelo, da hodi za njo; zdelo se mi je, da ga tudi ona ne
112 103|         ne vidi težko. Zmerom sem se pa tolažil in nisem verjel
113 103|          Še kaka druga deklica bi se ne pečala z biriškim valptom,
114 104|                       Namenil sem se bil precej drugo jutro Rezo
115 104|      izpovedati. Pa premislil sem se koj in, ko sva drugo jutro
116 104|          ko sva drugo jutro sešla se, valpta še v misel nisem
117 104|          misel nisem jemal. Zdelo se mi je pa, da ne govori več
118 105|           bil tako neumen, da sem se nekoč jokal, ko sem bil
119 105|           bil sam. Obenem pak sem se zagrozil valptu: gorje mu
120 107|           tega ne vem, nemško sta se menila, to pa vem, da sta
121 107|         je vedno gledal in smejal se, ona pak je v mizo zrla
122 107|        njegovo glavo. Tako pa sem se krotil in pil glaž za glažem. ~
123 110|                         Tu k meni se usedi. Otorej sem menda
124 110|     hinder-hander govoriti, da bi se iz drugih ljudi norca delal!" ~
125 114|                  Jaz ti rečem, da se usedi!" pravim. ~
126 116|         prijazno ko meni; kaj sta se menila, tega ne vem, zopet
127 117|                           Napijem se tisto popoldne, da nisem
128 118|           časa, vročinska bolezen se me je bila polotila. Kakor
129 118|          o valptu, mislil sem, da se tepeva, da ga pobijam. Prepiral
130 118|          ga pobijam. Prepiral sem se tudi s svojo deklico, dajal
131 120|       namenjen, da vse pustim, da se ne zmenim več zanjo, in
132 120|        hodila, kar sem delal, vse se mi je zdelo pusto, kar sem
133 120|          ko je od maše šla, zdelo se mi je, da ni vesela tudi
134 120|         pa doma srečal, ognil sem se ji ali, če se ni dalo, šel
135 120|           ognil sem se ji ali, če se ni dalo, šel sem hitro mimo
136 121|       zdaj ne vem. Kolikokrat sem se namenil, da grem k njej,
137 125|          vprašam jaz berača, kako se to naredi. ~
138 131|         zakuriva velik ogenj, jaz se usedem na štor, berač pa
139 132|             Šele do jutri zjutraj se bo naredilo," pravi moj
140 133|        nekaj časa in gledam, kako se reč pali in žge, potem pa
141 134|                                Ko se zbudim, bil je ogenj na
142 135|                               Kar se mi zazdi, da je v grmovju
143 135|         na trhleno vejo stopil in se mu bi prelomila pod nogo.
144 139|          dobil. Precej časa nisva se ničesar menila. On ni vedel,
145 139|          vedel, kaj bi rekel, bal se me je, ker sva bila sama
146 140|     deklico, že veš katero? Zakaj se vedno tam okrog potičeš?"
147 142|           ramo in pravim: "Ne boš se z mesta premaknil, dokler
148 142|           boš prisegel in zarotil se, da te ne bo nikdar več
149 143|                            Skušal se mi je izpuliti, pa dobro
150 148|           jeza, nekaj zarjovem in se spustim v dir za njim. Pa
151 149|      peklo me je neznansko. Da bi se bila ona spozabila, ki sem
152 149|      vselej, kadar je mogla, kako se je proti meni spremenila,
153 149|         res, eno bom naredil, naj se svet podere. Nje same nisem
154 149|       slabo znamenje, ali jaz sem se še vendar tolažil, da kaj
155 150|       njim je stal valpet, oziral se po cerkvi sem ter tja, večkrat
156 151|        vedno kaj na uho, norčeval se iz valpta in drugih reči,
157 151|         nadležen. Ko maša mine in se pred cerkvijo ustopimo,
158 152|          Kaj pa tvoja deklè, kako se kaj imata? Zdaj jo boš pustil,
159 152|            Zdaj jo boš pustil, to se ve da?" pravi. ~
160 155|          me ni bilo sram, ničesar se nisem bal. ~
161 156|       kričal je graščak, pa nihče se me ni upal dotakniti. Pobegnil
162 157|                               Tam se uležem na mah. Nekaj časa
163 157|         uležem na mah. Nekaj časa se mi je zdelo, da sem na tujem
164 157|           sem bil; mislil sem, da se mi vse le sanja. Kmalu pa
165 157|         mi vse le sanja. Kmalu pa se mi kri umiri, začnem premišljati.
166 157|      Groza me je bilo. Valjal sem se po tleh, najrajši bi se
167 157|           se po tleh, najrajši bi se pokopal v zemljo, da bi
168 158|                               Noč se naredi, preden jaz vstanem.
169 158|        preden jaz vstanem. Kam bi se obrnil? Najprvo grem proti
170 158|         to me nekaj utolaži. Tiho se priplazim do grada. Nihče
171 159|                             Potem se obrnem proti vasi. Hotel
172 159|       stopinje več storiti, nisem se upal potrkati. Obrnem se
173 159|          se upal potrkati. Obrnem se proti sosedu. Tam potrkam
174 159|          odpuščanja prosil. Nihče se ne oglasi. ~
175 162|                          Tako sem se več let klatil po svetu.
176 163|         bil mlad te pameti, da bi se za enega človeka ne bil
177 164|        res ni bil umrl, pa pobral se je bil kmalu iz tega kraja.
178 165|          da ne bi bilo. Zakaj, če se spomnim, da sem sam kriv,