Par.

 1 1  |            ko sem nekega popoldne na ploščati skali v hosti sedel
 2 3  |        videl iz Pumprehtove torbe na dan priromati, jedila, katera
 3 8  |         zaničljivo ustna nategnil na smeh in dejal: "Česen sam
 4 8  |         smeh in dejal: "Česen sam na sebi v jezik peče in je
 5 15 |       kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, pozabil je v hitrici
 6 17 |          konoplje se uleže, jezik na hladno pomoli in hude dneve
 7 17 |      pozabi. Taki smo vsi. Če Bog na take namene gleda, pridemo
 8 19 |        toliko!" odgovarjal je mož na več mojih vprašanj. "Nekatere
 9 26 |          za nos zvodila. Ko bi pa na dolgo pripovedoval, ne bi
10 33 |       hoče, takih ljudi je največ na božji zemlji, kakor je ta
11 34 |          želim, da bi bralca vsaj na pol toliko zanimali, kakor
12 36 |        Samarijan usmilil ubogega, na samoti onemoglega in opešanega
13 37 |         ni hotel križa nakopavati na glavo; pozneje so mi pravili
14 37 |        Rápas, edini mož, ki mi je na tem svetu toliko dobrega
15 37 |    svojega poroda ne pusté v resi na mrazu. In vendar sem včasi
16 37 |           umrl, da bi mi tudi tam na onem svetu posebne sile
17 38 |    lastnih otrok. Ker me je ravno na sv. Luka dan dobil in v
18 38 |          najkasnejša in najslabša na svetu. Prašiča, tele ali
19 43 |            jaz svojih reči ne bom na oni svet nesel." Bil je
20 52 |           časa, dene roke po mizi na križ in pravi: ~
21 53 |       ubral, ne boš neveste imel. Na mojo domačijo ne! Zbiraj
22 65 |          so poklicali več bokalov na mizo. Jaz nisem bil nikdar
23 65 |         sem še enkrat toliko vina na mizo poklicati, kakor ga
24 67 |       nekdo polno kupo in pravi: "Na, pij pa onemu svojemu tovarišu
25 68 |           za vrata, da se razleti na drobne kose. Naenkrat so
26 69 |         mislil. Ustopil se je bil na mizo, polič vrtel in kričal: "
27 82 |           zažugal, potem pa padel na stol nazaj in kri cedil
28 88 |        zaradi sebe, da ne bom šel na vojsko, temveč zaradi njega.
29 93 |         vse, znesel vse male reči na dan. ~
30 95 |      gledati, usedem se odspredaj na naložene butare usnja in
31 95 |          sv. križ božji, po svetu na kupčijo. ~
32 96 |                           Bil sem na šestih semnjih, zamudil
33 100|           imel iste grehe, katere na meni graja. ~
34 102|   grajskim valptom pogovarjati se na samem?" ~
35 104|        ter da mi nobene zbadljive na dolgu ne ostane. ~
36 106|           sosedu v krčmi, posebno na večer. Ali jaz ga nisem
37 120|                      Ko sem zopet na lastnih nogah stal, mislil
38 120|        Koder sem hodil, ona mi je na misel hodila, kar sem delal,
39 130|      mačka vzel, pri vrbovem grmu na vodi zaklal ga in pri ognju
40 131|      greva ž njim v grajski gozd. Na vrhu posekanega hriba zakuriva
41 131|        velik ogenj, jaz se usedem na štor, berač pa začne cmariti
42 134|           se zbudim, bil je ogenj na pol pogasnil, mesec je bil
43 135|           počilo, kakor da bi kdo na trhleno vejo stopil in se
44 139|         Tako prideva iz hoste ven na raven. Do grada ni bilo
45 149|       toliko stavil nanjo, več ko na vse ženske tega sveta, tega
46 151|            šeptal mi je vedno kaj na uho, norčeval se iz valpta
47 155|           planil, podrl ga v hipu na tla in zabodel. Bil sem
48 157|                     Tam se uležem na mah. Nekaj časa se mi je
49 157|       časa se mi je zdelo, da sem na tujem svetu, da nisem tisti,
50 158|    navadno valpet ležal. Vidim ga na postelji, zraven njega je
51 158|          umrl, da ne bi jaz umora na vesti imel! ~
52 159|         proti sosedu. Tam potrkam na njeno okno, da bi njo odpuščanja
53 161|          Tačas je bilo še drugače na svetu ko današnji dan. Zdaj
54 162| neizrečeno rad bi bil šel večkrat na dom pogledat, kako je, pa
55 164|       zapeljivec, šla je tudi ona na oni svet. Njen otrok živi
56 165|         da sem sam kriv, da moram na starost noge rabiti in za
57 165|           in dostikrat bi obsedel na potu, da bi s smrtjo znanje