| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Josip Jurcic Nemški valpet IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Par.
1 137| A, si ti?" ~ 2 87 | pravico, prepis vzeti nazaj, ako bi hotel. ~ 3 78 | beraču, ni cesarju. To je amen v očenašu. ~ 4 97 | Čemu tedaj stičeš okoli bab, kakor si tukaj pri sosedu 5 60 | priganjal. Gorje je bilo stari babici, katero je v grajskem gozdu 6 46 | zvedel kako in kaj. Starikava babnica mu je obtožila, kakovo in 7 17 | še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, že je k nji tekel. 8 53 | ž njimi. Prevzetnežem in bahačem in pohajkovalcem Bog svojega 9 53 | pri sosedu ni drugega ko baharija. Če tisti kisli vrisk, ki 10 60 | zahudičeval, tačas so se ga bali stari in otroci. ~ 11 1 | vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Blaž 12 32 | pozabiti, da se če s capastim beračem pogovarjati. Jaz pak sem 13 12 | je, kakor se je videlo, beračeva zadrega veliko veselje delala. ~ 14 17 | gospodu in vam povrni -- beračiti, ko bi bil za mladih let 15 1 | kaj mi je pravil, zakaj bere se v svetem pismu: gorje 16 157| storil? Zakaj nisem poslušal besedi svojega drugega očeta, ki 17 63 | ven vrgli. Rekel nisem ne bev ne mev, pa mislil sem si, 18 138| Jaz, le čakaj, čakaj, kaj bežiš, greva vkup. Morda bova 19 67 | kako ga že kličejo, za biriča ali za gospoda. Vina imata 20 15 | polju, kakor bi ga devet biričev podilo. ~ 21 157| nje, ki je zame ni več. Biriči me bodo pojali kakor divjo 22 103| deklica bi se ne pečala z biriškim valptom, katerega so ljudje 23 53 | pohajkovalcem Bog svojega blagoslovi ne da, to se vidi. Zato 24 1 | ploščati skali v hosti sedel z Blažem Pumprehtom, c. k. pisarjem. 25 6 | dovolj za zdaj," pravim Blažu Pumprehtu. ~ 26 149| Bila je od dne do dne bolj bleda, tiha, malo jo je bilo videti. 27 60 | dolgin, kosmat po bradi in bledega, precej suhega lica. Celo 28 118| je potlej dekle pravila, bledel sem v svoji bolezni vedno 29 17 | postajale. Primaknil se je bliže k mojemu kamnu in dejal: " 30 151| Zraven mene je stal fant iz bližnje vasi, ki je pred menoj hodil 31 59 | tlako in desetino dajala bližnjemu graščaku, ki je imel čudno 32 123| naj bo katerega če svojih bližnjih, lahko vé. ~ 33 59 | ženo. Imeli so ga eni za bogatega, eni so pa dejali, da je 34 91 | okoli mene, kakor si začel. Bojim se te toliko kolikor konjske 35 65 | oni pak so poklicali več bokalov na mizo. Jaz nisem bil nikdar 36 118| sem bil bolan. Glava me je bolela tako, da nisem mogel vstati. 37 118| sem za več časa, vročinska bolezen se me je bila polotila. 38 118| pravila, bledel sem v svoji bolezni vedno o valptu, mislil sem, 39 119| Med mojo boleznijo je bila ona od kraja enkrat 40 69 | medvedov. Tudi valpet je bil boljši za tepež, nego sem si mislil. 41 74 | Sraka, bòs to, sraka, bos?" ~ 42 3 | deželi živela in hodila bosonoga gospodična, neprimerljivo 43 23 | dandanes nočem. Vem, da boste mi dejali, da sem neumen 44 158| je bil živ. O Bog in Mati božja daj, da ne bi umrl, da ne 45 60 | Bil je dolgin, kosmat po bradi in bledega, precej suhega 46 1 | preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. 47 53 | Če bo nemško govorila, brala in čečkala, ne bo ti s tem 48 34 | besedo ter želim, da bi bralca vsaj na pol toliko zanimali, 49 1 | mu ne bo nobeden tistih bralcev, ki ga osebno poznajo, ničesar 50 163| človeka ne bil tolikanj brigal, ko je vendar toliko ljudi 51 88 | sem vedel, od kod burja brije -- valpet! In vesel sem 52 134| pogasnil, mesec je bil izza bukovja pogledal, berača pa ni bilo 53 88 | Jaz sem vedel, od kod burja brije -- valpet! In vesel 54 95 | se odspredaj na naložene butare usnja in poženem, sv. križ 55 1 | sedel z Blažem Pumprehtom, c. k. pisarjem. Pa dasi je 56 154| nametati. Jaz sem zmerom čakal, kdaj boš to storil, kar 57 32 | poštenje pozabiti, da se če s capastim beračem pogovarjati. Jaz 58 41 | človek se vsega navadi in s časom vse pozabi. Tako tudi meni 59 37 | kateri me je, menim, Bog ob času dal, ko me ravno ni hotela, 60 53 | nemško govorila, brala in čečkala, ne bo ti s tem za polovičar 61 76 | mene tepen!?" vpije valpet, čedalje bolj pijan. ~ 62 82 | padel na stol nazaj in kri cedil po tleh. ~ 63 29 | dejal je Pumpreht. "Ali čedna punčara je, presneto lepa. 64 91 | zakaj, da znam po zobeh in čeljustih lopniti, to veš menda in 65 109| k meni in me vpraša, kaj čem. ~ 66 57 | in bil sem večkrat siten, čemeren in čuden. Sam nisem vedel, 67 97 | boš moral; pa zdaj še ne. Čemu tedaj stičeš okoli bab, 68 133| mu res dam dva tolarja, čepim nekaj časa in gledam, kako 69 151| Ko maša mine in se pred cerkvijo ustopimo, bil je zopet pri 70 78 | ni Lahu, ni beraču, ni cesarju. To je amen v očenašu. ~ 71 2 | drugače, da to obiranje cesarskega pisača vsaj s tem malo popravim, 72 4 | tedaj s Pumprehtom tako o česnu pogovarjala, prav tako, 73 38 | premislil, vedel bi bolj, kaj je četrta zapoved. Tudi jaz nisem 74 110| menda že ko oni potepuh, četudi ne znam hinder-hander govoriti, 75 75 | bos, le potiplji, da imaš čevlje, reva pijana!" pravim jaz, 76 97 | se okoli deklet, kolikor češ, to se ve, kar je pošteno; 77 61 | valptu, dal mi je tobaka ali cigaro in razgovarjala sva se, 78 29 | presneto lepa. Bodem že zvedel, čigava je, in bom še druge strune 79 3 | katera je česen posebno v čislih imela, če njen zgodopisec 80 103| očeta. Prava reč, če dekle s človekom govori, ki ga že dolgo pozna! 81 58 | bilo potrebno; pomlad se človeku veliko lepša zdi zato, ker 82 131| na štor, berač pa začne cmariti mačka in čudne besede godrnjati. 83 91 | da se varuj po temi in v copatah hoditi okoli mene, kakor 84 132| bo naredilo," pravi moj coprnik, "dajte denar naprej in 85 129| Ali je kakov črn maček v vasi?" vpraša me. ~ 86 131| odere pri vrbovem grmu črnega mačka in potem greva ž njim 87 57 | veliko prizadeval. Sam se čudim, kako je bila tako potrpežljiva. 88 118| svojo deklico, dajal ji čudna imena in vse ženske grehe 89 131| pa začne cmariti mačka in čudne besede godrnjati. Jaz sem 90 78 | gor ali dol; zmerjati in čudnih imen dajati si ne dam nikomur, 91 59 | bližnjemu graščaku, ki je imel čudno nemško ime. Mi smo mu rekli: 92 37 | utišila in napasla, temveč v cunje me je zavila in nesla me 93 6 | tisto vino, kar ga je še v čutari, daj! Saj ga imava že dovolj 94 61 | kosmati za menoj in mi ne dá miru, da bi sam govoril 95 164| mene še v misli ni vzel, dà, še slišati ni mogel o meni. 96 118| se tudi s svojo deklico, dajal ji čudna imena in vse ženske 97 59 | vas je tlako in desetino dajala bližnjemu graščaku, ki je 98 78 | zmerjati in čudnih imen dajati si ne dam nikomur, ni Nemcu, 99 132| naredilo," pravi moj coprnik, "dajte denar naprej in potlej lahko 100 93 | sem srečen. Le če sva bila dalje vkup, zdela se mi je včasi 101 43 | skrbeti in lahko bi bil do današnjega dne imel, česar bi bil poželel, 102 23 | nisem hotel govoriti in še dandanes nočem. Vem, da boste mi 103 151| ni me mogel lahko videti. Danes pa je bil nekaj ves drug, 104 4 | naju ogovoril: "Prosim za dar božji, bodem molil za duše 105 14 | je bil polovico pekočega daru s trudom in težavo uničil, 106 100| pa povedati nisem smel, dasiravno bi bil rad dobremu možu 107 59 | je drugače. Ta mož je bil debel, rdečega obraza, majhen 108 95 | dva konjiča, oba mlada in debela, da ju je bilo lepo gledati, 109 10 | čutaro. "Še ga je za tri debele požirke. Pa dam ga vam, 110 38 | sem bil možu hvaležen v dejanju, povedal vam bom! ~ 111 158| postelji, zraven njega je dekla sedela. Še je bil živ. O 112 152| Kaj pa tvoja deklè, kako se kaj imata? Zdaj 113 97 | zapečjó sedel. Muši se okoli deklet, kolikor češ, to se ve, 114 101| jo poznam dobro. Boljšega dekleta ni nikjer," pravim. ~ 115 61 | prijatelja. Od maše gredoč za dekleti, nisem šel nikdar z drugimi 116 65 | notri več fantinov in nekaj deklic. Že kakor so si namežikali 117 45 | loviti. Oče in mati moje deklice tudi nista imela nobenega 118 12 | beračeva zadrega veliko veselje delala. ~ 119 60 | kakor muha. Kadar smo tlako delali, stal je nam zmerom za petami 120 117| nisem vedel, kje sem in kaj delam. Vem, da sem glaže pobijal, 121 61 | ni mi bilo treba nikdar delati, Stal sem pri valptu, dal 122 60 | valpet. Počasi se je pri delavcih naučil nekaj besed, da je 123 53 | gospodinjo izbrati, da bo delavna, domiselna, ponižna in da 124 71 | Jaz sem bil kmalu delo opravil, hišo čisto pomel, 125 52 | Stari sedi nekaj časa, dene roke po mizi na križ in 126 146| beseda." Bil je že kakih deset stopinj od mene. ~ 127 59 | Naša vas je tlako in desetino dajala bližnjemu graščaku, 128 15 | deklico, ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev 129 39 | dobil kakor ježa v resju. Do devetega leta sem mislil, da je usnjar 130 87 | jaz vojak bil in daleč v deveti deželi umrl. Brž me je dal 131 161| in zavarovan, da je le iz dežele šel. Nihče me ni vprašal 132 148| zarjovem in se spustim v dir za njim. Pa ušel mi je tisto 133 155| in zabodel. Bil sem ves divji kakor živina, nič me ni 134 157| Biriči me bodo pojali kakor divjo zver, če ostanem v deželi. 135 17 | na hladno pomoli in hude dneve pozabi. Taki smo vsi. Če 136 17 | ko pridejo gorki pasji dnevi? Ali ga je videl kdo hišo 137 57 | potrpežljiva. Tako sva se v enem dnevu sprla in sva bila še tisti 138 38 | dveh letih in ima nekaj dobička od tega, otroka pa mora 139 106| jaz ga nisem mogel nikdar dobiti, da bi ga bil malo zapodil. ~ 140 83 | maščevati se bo hotel za dobljeno klofuto tako ali tako ~ 141 2 | imel zraven drugih skritih dobrih lastnosti še eno vidno, 142 36 | pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan usmilil ubogega, 143 38 | izredile. Imel je ta moj dobrotnik z menoj tisto potrpljenje, 144 157| nimam več doma, svojemu dobrotniku ne smem več pred oči. Zakaj 145 1 | posebne, kaj bi dejal, še dobršne ne ono jesen, ko sem nekega 146 37 | je mene sram; zakaj ni me dojila, ni me povijala, ne ponoči 147 3 | prileže. Jaz pak sem mu dokazoval, da je bilo česen jesti 148 70 | živih, strašnih oči in dolg, da je do stropa dosegel 149 53 | ljudska. Meni je osemnajst sto dolga, drugam pa še bogve koliko. 150 60 | osuval neusmiljeno. Bil je dolgin, kosmat po bradi in bledega, 151 1 | še enkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Blaž Pumpreht. 152 104| da mi nobene zbadljive na dolgu ne ostane. ~ 153 15 | kaka dva streljaja od nas v dolini zagledal lepo deklico, ki 154 96 | precej dolgo vkup in pila domače vino. Bil je zgovoren kakor 155 53 | izbrati, da bo delavna, domiselna, ponižna in da bo vsaj nekaj 156 36 | povedko našega Gospoda, domislil prvič svojih staršev in 157 3 | viteza žalostne postave Don Kihota, katera je česen 158 70 | in dolg, da je do stropa dosegel s svojim vzdignjenim poličem. ~ 159 156| pa nihče se me ni upal dotakniti. Pobegnil sem izpod cerkve 160 6 | čutari, daj! Saj ga imava že dovolj za zdaj," pravim Blažu Pumprehtu. ~ 161 150| posebnem stolu sedel in dremal naš graščak. Za njim je 162 68 | vrata, da se razleti na drobne kose. Naenkrat so bili vsi 163 5 | porasel in sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in 164 59 | nemško ime. Mi smo mu rekli: Druban, pisal se je drugače. Ta 165 103| on in kaj je ona. Še kaka druga deklica bi se ne pečala 166 53 | je osemnajst sto dolga, drugam pa še bogve koliko. Sicer 167 87 | meni prepustiti ali komu drugemu. Dejal je, da jo bo meni 168 36 | prvič svojih staršev in drugič moža, ki bi mu bil kakor 169 61 | dekleti, nisem šel nikdar z drugimi fantini, ampak malo zadaj 170 53 | mojo domačijo ne! Zbiraj drugod. Saj veš, da pri sosedu 171 1 | Druščine res nisem imel posebne, 172 40 | več nisem bil tako rad v druščini, zdelo se mi je, da mi bodo 173 4 | prišvedral po stezi, in je mimo držala, domislim se pa še, da ga 174 29 | bil sladek? Kislo ste se držali, mož, kislo!" ~ 175 36 | katerega je še mimogredoč duhoven v nadlogi pustil in svojo 176 86 | nedeviškega življenja. Zato je duhovni mož povsod pazil in, kadar 177 3 | gospodična, neprimerljivo lepa Dulcinija iz Toboze, slavna ljubica 178 21 | več ko devet korakov od Dunaja sèm," pravi mož in se nasmehne, 179 4 | dar božji, bodem molil za duše v vicah." ~ 180 38 | drugega gospodar izredi v dveh letih in ima nekaj dobička 181 33 | gospod tako pete odnesel? E, hudo kri sem imel, ne bi 182 37 | je prišel usnjar Rápas, edini mož, ki mi je na tem svetu 183 130| sežgal tako, da bode samo ena koščica ostala, in s to 184 17 | človek in star pes sta si enaka po umu: nobeden se ne poboljša. 185 163| mlad te pameti, da bi se za enega človeka ne bil tolikanj 186 57 | potrpežljiva. Tako sva se v enem dnevu sprla in sva bila 187 36 | je že slišal tisti sveti evangelij brati, ki pripoveduje, kako 188 86 | bil nekega dne nanagloma k fajmoštru poklican. Fajmošter in graščak 189 18 | s telesom, ampak tudi s fantazijo in premišljevanjem raznih 190 61 | nisem šel nikdar z drugimi fantini, ampak malo zadaj in tudi 191 65 | maši. Našli smo notri več fantinov in nekaj deklic. Že kakor 192 61 | Če sem šel v nedeljo pri farni cerkvi jaz v krčmo, šel 193 17 | precej je bil nekaj bolj gibčen in oči so mu svetlejše postajale. 194 118| Drugi dan sem bil bolan. Glava me je bolela tako, da nisem 195 3 | hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl iz Pumprehtove 196 7 | pravi: "Škoda ga je. Eno glavico česna vam dam, mož, nate!" ~ 197 117| in kaj delam. Vem, da sem glaže pobijal, klel in kričal, 198 107| se krotil in pil glaž za glažem. ~ 199 17 | vsi. Če Bog na take namene gleda, pridemo vsi dol v pekel." ~ 200 80 | če hočeš, da se bova lepo gledala." ~ 201 63 | videti. Pisano so tudi mene gledali, kadar sem ž njim prišel 202 133| tolarja, čepim nekaj časa in gledam, kako se reč pali in žge, 203 154| Glej ga no, kaj ne veš, kaj ljudje 204 32 | ž njim iti, odšel je in godrnjaje klel, da more človek tako 205 131| cmariti mačka in čudne besede godrnjati. Jaz sem tačas take neumne 206 78 | če ne bo tiho, prijatelja gor ali dol; zmerjati in čudnih 207 17 | Pa kaj stori, ko pridejo gorki pasji dnevi? Ali ga je videl 208 17 | poletje pride, sezidal si boš gorko pasjo hišo, da te ne bo 209 38 | Prašiča, tele ali kaj drugega gospodar izredi v dveh letih in ima 210 87 | Brž me je dal prepisati, gospodarstvo pak si je obdržal in pravico, 211 33 | božji zemlji, kakor je ta gospodè. Zato mu zamere ni," dejal 212 3 | živela in hodila bosonoga gospodična, neprimerljivo lepa Dulcinija 213 53 | hišo prišla. Ti si moraš gospodinjo izbrati, da bo delavna, 214 61 | vselej, kadar se ni s svojim gospodom peljal. Če sem šel v nedeljo 215 161| današnji dan. Zdaj najde gosposka človeka, naj ide, kamor 216 53 | ki se dela varuje in samo gosposke reči zna? Če bo nemško govorila, 217 154| kaj ne veš, kaj ljudje govoré. Grešili smo, grešili! Grdo 218 62 | Vselej sem mislil, da o meni govorita. Prepovedal sem ji enkrat 219 131| potem greva ž njim v grajski gozd. Na vrhu posekanega hriba 220 60 | babici, katero je v grajskem gozdu dobil, da je drva pobirala 221 85 | Kadar je bilo treba iti v grad, šli so oče ali hlapec. 222 100| iste grehe, katere na meni graja. ~ 223 60 | stari babici, katero je v grajskem gozdu dobil, da je drva 224 131| in potem greva ž njim v grajski gozd. Na vrhu posekanega 225 102| videl v ograji pod hrastom z grajskim valptom pogovarjati se na 226 87 | fajmošter povedal, da po grasčakovi volji menijo mene v vojake 227 155| valpet je ravno s svojim graščakom iz cerkve prišel. V žepu 228 86 | ni mogel molčé potrjevati graščakovega nezakonskega in vendar nedeviškega 229 59 | desetino dajala bližnjemu graščaku, ki je imel čudno nemško 230 60 | in ženskam, ki niso bile grde ni stare, znal se je prikupiti 231 154| govoré. Grešili smo, grešili! Grdo je res, da te je tako za 232 37 | resnici mislil -- Bog mi greh odpusti! -- da bi bil mož 233 13 | jezno začne česen lupiti in gristi. Menda ga je jako v jezik 234 135| Kar se mi zazdi, da je v grmovju nekaj počilo, kakor da bi 235 157| storil? Človeka sem umoril! Groza me je bilo. Valjal sem se 236 160| hoče, naj bo vsega konec, hajdimo po svetu! ~ 237 45 | Sosed je imel tudi lepo hčer moje starosti. Reza je bila 238 89 | primem za ramo in pravim: "He, valpet! Sakrašterne -- 239 110| potepuh, četudi ne znam hinder-hander govoriti, da bi se iz drugih 240 37 | resi, potuhnili so se in hiteli naprej, nobeden si ni hotel 241 15 | na ženske, pozabil je v hitrici mene, berača, vino in česen 242 17 | konoplje se uleže, jezik na hladno pomoli in hude dneve pozabi. 243 85 | iti v grad, šli so oče ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti 244 17 | Mož hlastno prime kruh in vino. Videlo 245 3 | Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice 246 17 | pozimi v listju ležal za hlevom in se od mraza tresel. Tačas 247 127| Koliko pa hočete?" ~ 248 165| hiše hoditi, kakor še zdaj hodim. Dolgo menda že ne bo treba 249 3 | iz Toboze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne postave 250 102| včeraj videl v ograji pod hrastom z grajskim valptom pogovarjati 251 131| gozd. Na vrhu posekanega hriba zakuriva velik ogenj, jaz 252 37 | pustil, da bi bil zmrznil. Hudega sem v svojem življenju tako 253 60 | bile so: "Micka moja" in "hudič". Kadar je ono izgovarjal, 254 154| je tako za nos vodila. Ta hudirjevi valpet je okoli hiše vohal 255 159| kar sem storil, nisem iz hudobije, temveč v nepremisleku. 256 163| eni so večji, eni manjši hudobneži, vsi vkup pa kaj malo modri 257 157| učil? Zaradi nje sem postal hudodelec, zaradi nje, ki je zame 258 161| najde gosposka človeka, naj ide, kamor je, še tako daleč. 259 163| je vendar toliko ljudi in imamo vsi tiste slabosti in tiste 260 6 | še v čutari, daj! Saj ga imava že dovolj za zdaj," pravim 261 78 | dol; zmerjati in čudnih imen dajati si ne dam nikomur, 262 118| deklico, dajal ji čudna imena in vse ženske grehe očital. ~ 263 37 | mene, vse bi vam lahko po imenu povedal, ko bi jih poznali -- 264 100| možu očital, da je on imel iste grehe, katere na meni graja. ~ 265 107| v krčmi pri sosedu. Ko v izbo stopim, sedel je sam pri 266 46 | in katero nevesto sem si izbral. On ni bil moje misli. Nekoč, 267 53 | Ti si moraš gospodinjo izbrati, da bo delavna, domiselna, 268 60 | in "hudič". Kadar je ono izgovarjal, bil je sladek kakor med; 269 161| daleč. Takrat pak je bil izgubljen in zavarovan, da je le iz 270 31 | sam popil ali pa po tleh izlil!" ~ 271 154| storil, kar bi bil vsak izmed nas." 272 18 | Če pa že takih ljudi med izobraženimi ni veliko število, kolikanj 273 16 | Vrzite česen stran pa izpijte to," pravim beraču. ~ 274 156| dotakniti. Pobegnil sem izpod cerkve in šel v hosto. ~ 275 45 | ni ga bilo, ki bi si upal izpodrivati me, zakaj vsak me je poznal, 276 104| Rezo dobro izprašati in izpovedati. Pa premislil sem se koj 277 104| precej drugo jutro Rezo dobro izprašati in izpovedati. Pa premislil 278 61 | Midva sva se izprva dobro razumela. Ne vem, 279 143| Skušal se mi je izpuliti, pa dobro sem ga imel v 280 1 | drugega natolcevanja ne upal izreči, da Pumprehta ni Bog dal, 281 38 | ali kaj drugega gospodar izredi v dveh letih in ima nekaj 282 38 | Resarja. Njegove dekle so me izredile. Imel je ta moj dobrotnik 283 42 | Izučil me je bil strojarije in, 284 134| pol pogasnil, mesec je bil izza bukovja pogledal, berača 285 45 | prihajalo. Bila je tudi izšolana v mestu, znala je pisati, 286 13 | lupiti in gristi. Menda ga je jako v jezik peklo, kajti kislo 287 17 | življenje ohranil, ki ni trhlene jarmovke vredno in pusto, kakor bi 288 3 | kako nesloveča in kmečka jed je to, da se pa njemu prav 289 19 | Nekatere matere kruh sem jedel in pod nekatero streho sem 290 3 | torbe na dan priromati, jedila, katera je Blaž z veliko 291 107| pokliče k sebi in zopet sta jela govoriti. Kaj, tega ne vem, 292 104| valpta še v misel nisem jemal. Zdelo se mi je pa, da ne 293 57 | križ z menoj, zakaj nisem jenjal, da sem tudi njej dobro 294 1 | dejal, še dobršne ne ono jesen, ko sem nekega popoldne 295 88 | temveč zaradi njega. Kako ga jezi, da mu je spodletelo! Sovražiti 296 1 | da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in pa zaupanje, 297 113| Vstane s sedeža tik mene jezna in rdeča ter hoče iti ven. ~ 298 44 | svoje. Skoraj vsi so bili jezni name, ker so vedeli, da 299 13 | starec usede nama nasproti in jezno začne česen lupiti in gristi. 300 122| misli so mi zopet staro jezo do valpta zbudile. ~ 301 39 | Rápas v hosti dobil kakor ježa v resju. Do devetega leta 302 36 | nisem eden takih, ki imajo jok za rokavom, pridejo mi solze 303 105| neumen, da sem se nekoč jokal, ko sem bil sam. Obenem 304 132| Šele do jutri zjutraj se bo naredilo," 305 62 | ali mu je to povedala ali ka-li, po poti domov me je valpet 306 157| veselje, vse proč. Kakor Kajn nimam več doma, svojemu 307 83 | človek, bogve katere in kake matere sin, kakovega srca; 308 146| ostaneš mož beseda." Bil je že kakih deset stopinj od mene. ~ 309 129| Ali je kakov črn maček v vasi?" vpraša 310 83 | katere in kake matere sin, kakovega srca; hude jeze je, maščevati 311 46 | babnica mu je obtožila, kakovo in katero nevesto sem si 312 17 | Primaknil se je bliže k mojemu kamnu in dejal: "Ta gospod je 313 81 | Kann nit sein," pravi oni. ~ 314 12 | snejte tisto," reče Pumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, 315 37 | kaj so bili. Moje matere, kateri me je, menim, Bog ob času 316 163| da jih eni pokrivajo, eni kažejo, eni so večji, eni manjši 317 84 | reči, skrbelo me je malo in kesal sem se, da sem šel v krčmo. 318 3 | viteza žalostne postave Don Kihota, katera je česen posebno 319 53 | drugega ko baharija. Če tisti kisli vrisk, ki mu vino pravi, 320 162| Tako sem se več let klatil po svetu. Strojaril sem 321 50 | vzemi ga in pojdi si v mojo klet po vino. Boljše je ko sosedovo, 322 89 | valpet! Sakrašterne -- pa nič kleti po nemško -- slišim praviti, 323 143| pa dobro sem ga imel v kleščah. ~ 324 40 | očeta -- tako sem usnjarja klical -- nisem hotel popraševati. 325 67 | napij, ne vem, kako ga že kličejo, za biriča ali za gospoda. 326 106| zadrževala. Mislil sem, da komu kljubujem, pa sem menda le sam sebi. 327 50 | Tam visi ključ," pravi stari moj, "vzemi 328 5 | vedno živih oči. Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej 329 3 | Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem 330 83 | se bo hotel za dobljeno klofuto tako ali tako ~ 331 3 | sicer ve, kako nesloveča in kmečka jed je to, da se pa njemu 332 120| hotel misliti, pa ni mi šlo. Koder sem hodil, ona mi je na 333 1 | lažnika in vedi ga bog še za koga obdolžila, če še živi. ~ 334 18 | izobraženimi ni veliko število, kolikanj bolj ga moram vesel biti, 335 121| Zakaj, še zdaj ne vem. Kolikokrat sem se namenil, da grem 336 17 | gospod je še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, že 337 1 | svetem pismu: gorje mu, po komer pohujšanje pride. Pa saj 338 160| kar hoče, naj bo vsega konec, hajdimo po svetu! ~ 339 95 | drugače ni bilo. Naprežem dva konjiča, oba mlada in debela, da 340 91 | Bojim se te toliko kolikor konjske smrti. Ti se pa mene le 341 17 | kdo hišo zidati? Kaj še! V konoplje se uleže, jezik na hladno 342 21 | že še nekaj več ko devet korakov od Dunaja sèm," pravi mož 343 12 | Še kos kruha bom dal povrhu, mož, 344 68 | da se razleti na drobne kose. Naenkrat so bili vsi pokonci. " 345 15 | ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na 346 60 | neusmiljeno. Bil je dolgin, kosmat po bradi in bledega, precej 347 61 | jezen, kaj postopa ta škric kosmati za menoj in mi ne dá miru, 348 142| ti bom predrobil žile in kosti, da me boš do smrti pomnil." ~ 349 130| sežgal tako, da bode samo ena koščica ostala, in s to koščico 350 130| koščica ostala, in s to koščico bom jaz vedel za enkrat, 351 42 | njim po semmjih, kupoval kože in, kjer je bilo treba, 352 38 | tedaj me je pobral, v svoj kožuh zavil in kakor mlado mačko 353 60 | doma. Precej ko je v naš kraj prišel, ni znal govoriti 354 78 | Te Kranjci, ti ---" še več je govoril, 355 79 | Ti Nemec, ne kranjski," pravi valpet. ~ 356 84 | sem šel v krčmo. Za drugo krat bom vedel, mislil sem si, 357 62 | Reza, je malokdaj smela za kratek čas z menoj v krčmo.Vselej 358 13 | Po kratkem premisleku se starec usede 359 26 | Če kratko povem, rečem: zaradi neke 360 73 | neumna!" pravim jaz in plačam krčmarju vse, kar so oni in midva 361 18 | vesel biti, da ga dobom v krdelu, kjer bi ga ne iskal najprvo. ~ 362 135| bil. Zagrabil sem lesen krepelec in sem počakal. Valpet je 363 36 | Vsak kristjan," pravil je starec, "je 364 165| če se spomnim, da sem sam kriv, da moram na starost noge 365 37 | naprej, nobeden si ni hotel križa nakopavati na glavo; pozneje 366 107| njegovo glavo. Tako pa sem se krotil in pil glaž za glažem. ~ 367 117| ljudje v krčmi pogovarjali in krotili, da Reze nisem videl celo 368 37 | vsem tem mi še ne more živ krst povedati, ali sem s tem 369 38 | dan dobil in v resi našel, krstili so me za Luka Resarja. Njegove 370 17 | kruha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da bi si to 371 96 | pohvalil me je, da sem dobro kupčeval. Sedela sva tisto noč precej 372 95 | križ božji, po svetu na kupčijo. ~ 373 97 | imam rad," dejal je in v kupico gledal, "želim ti, da bi 374 42 | prodajal sem ž njim po semmjih, kupoval kože in, kjer je bilo treba, 375 26 | pripovedujem nerad vsakemu te kvante, zato ker posebnega ni nič." ~ 376 87 | ni pravega doma in tedaj laglje grem ko drugi vaški mladeniči. 377 78 | dam nikomur, ni Nemcu, ni Lahu, ni beraču, ni cesarju. 378 3 | katera je Blaž z veliko lakoto trl in zlasti, kar se tiče 379 96 | marsikateri oče nima svojega lastnega sina tako rad. ~ 380 2 | zraven drugih skritih dobrih lastnosti še eno vidno, namreč polno 381 105| da bo okoli njenega doma lazil. ~ 382 1 | skoro sva vsak z eno puško lazila po hosti in ves ta čas mi 383 3 | imela, če njen zgodopisec ne laže. ~ 384 1 | njegova mati bi me potem za lažnika in vedi ga bog še za koga 385 60 | precej suhega lica. Celo lep je bil in ženskam, ki niso 386 17 | mraza tresel. Tačas je pač lepe obljube delal in dejal: 387 58 | pomlad se človeku veliko lepša zdi zato, ker za zimo pride. 388 135| prevelik je bil. Zagrabil sem lesen krepelec in sem počakal. 389 17 | skorja kruha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da 390 60 | in bledega, precej suhega lica. Celo lep je bil in ženskam, 391 2 | vina, katero sva -- kakor lisica in lisjak v narodni pesmi -- 392 2 | katero sva -- kakor lisica in lisjak v narodni pesmi -- oba vkup 393 161| me ni vprašal za popotni list, nihče, od kod in kdo sem. ~ 394 17 | da je star pes pozimi v listju ležal za hlevom in se od 395 164| tega kraja. Moja nekdanja ljuba tudi ni več živela; kmalu 396 3 | Dulcinija iz Toboze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne 397 123| o starih časih in starih ljudeh ali pa druge pametne reči, 398 39 | slišal pogovor med starejšimi ljudmi. ~ 399 53 | domačijo, ni njegova, ampak ljudska. Meni je osemnajst sto dolga, 400 91 | znam po zobeh in čeljustih lopniti, to veš menda in se še lahko 401 45 | dobro z menoj slepe miši loviti. Oče in mati moje deklice 402 37 | ne ponoči vstajala, ni luči pihala, da bi me utišila 403 13 | nasproti in jezno začne česen lupiti in gristi. Menda ga je jako 404 129| Ali je kakov črn maček v vasi?" vpraša me. ~ 405 38 | kožuh zavil in kakor mlado mačko nesel domov. Mož je bil 406 157| Tam se uležem na mah. Nekaj časa se mi je zdelo, 407 69 | stolu nogo odtrgam in začnem mahati ko tri sto medvedov. Tudi 408 59 | bil debel, rdečega obraza, majhen in strašno hude jeze. Malokdo 409 133| potem pa zadremljem za majhno časa. ~ 410 93 | očital sem ji vse, znesel vse male reči na dan. ~ 411 45 | zahajal zvečer in sem ga po malem pil sam. Pa ni mi bilo le 412 10 | požirke. Pa dam ga vam, mož malhar, če česen sneste popred." ~ 413 28 | in začel razbirati svoje malhe. ~ 414 41 | Čeravno je bil moj stari trd, malobeseden in največkrat slabe volje, 415 59 | majhen in strašno hude jeze. Malokdo je njega rad imel, on pa 416 40 | popred zvedel, ko sem bil še manj pri pameti. Zakaj od tačas 417 120| valpet? Kaj ravno ta deklica? Manjka jih ne, druge so morda še 418 41 | nisem zmenil. Dela mi ni manjkalo, kruha tudi ne. ~ 419 163| kažejo, eni so večji, eni manjši hudobneži, vsi vkup pa kaj 420 121| zastonj hodi za njo, da ga ne mara, da mi je vendar še zvesta. ~ 421 96 | ima mene tako rad, kakor marsikateri oče nima svojega lastnega 422 37 | hvaležen, kakor bi svoji materi bil, ko bi bila taka, ko 423 99 | Dekle? Ta je prava materina hči. Mati njena je štiri 424 151| prav siten in nadležen. Ko maša mine in se pred cerkvijo 425 83 | kakovega srca; hude jeze je, maščevati se bo hotel za dobljeno 426 69 | začnem mahati ko tri sto medvedov. Tudi valpet je bil boljši 427 87 | da po grasčakovi volji menijo mene v vojake vtakniti, 428 134| je ogenj na pol pogasnil, mesec je bil izza bukovja pogledal, 429 142| in pravim: "Ne boš se z mesta premaknil, dokler ne boš 430 21 | se spomnil, da je berač mesto Wiener-Neustadt po svoje 431 45 | Bila je tudi izšolana v mestu, znala je pisati, brati 432 40 | da mi bodo povsod v oči metali, da sem iz hoste doma, Luka 433 63 | vrgli. Rekel nisem ne bev ne mev, pa mislil sem si, kdor 434 63 | tudi pil in naj le eden mezinec stegne po njem! Pobiral 435 60 | je bil naučil, bile so: "Micka moja" in "hudič". Kadar 436 36 | človeka, katerega je še mimogredoč duhoven v nadlogi pustil 437 151| siten in nadležen. Ko maša mine in se pred cerkvijo ustopimo, 438 157| življenje je zdaj proč. Sreča, mir, veselje, vse proč. Kakor 439 1 | bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste zanjo vzdignil 440 61 | kosmati za menoj in mi ne dá miru, da bi sam govoril ž njo. ~ 441 142| Če ti misliš, da ne, jaz pravim da." 442 45 | da ni dobro z menoj slepe miši loviti. Oče in mati moje 443 95 | Naprežem dva konjiča, oba mlada in debela, da ju je bilo 444 33 | Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi 445 87 | laglje grem ko drugi vaški mladeniči. Stari me je rad imel. Ustrašil 446 17 | beračiti, ko bi bil za mladih let imel tako pamet ko zdaj? 447 38 | svoj kožuh zavil in kakor mlado mačko nesel domov. Mož je 448 17 | pusto, kakor bi za svinje v mlin napravil v raztrgan žakelj. 449 39 | bil eden prvih. Tudi za moč se nisem ustrašil nobenega 450 18 | njegove besede tako nekako modre in za takega moža nenavadne, 451 163| hudobneži, vsi vkup pa kaj malo modri v življenju. ~ 452 63 | fantje, moji vrstniki, niso mogli valpta videti. Pisano so 453 83 | precej premore, gospod pak je mogočen, zamera pri njem nevarna, 454 63 | bila spet. Drugi fantje, moji vrstniki, niso mogli valpta 455 162| svetu. Strojaril sem pri več mojstrih po svetu. Kar sem zaslužil, 456 86 | prijatelja, ker oni ni mogel molčé potrjevati graščakovega 457 4 | Prosim za dar božji, bodem molil za duše v vicah." ~ 458 165| rabiti in za trdo skorjo moliti, zagreni mi vse in dostikrat 459 69 | Kdo bo mene tepen!? Sonce, mond, šterne -- zvezde, kdo bo 460 38 | dobička od tega, otroka pa mora gledati in obirati leta 461 85 | sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil, da se bo 462 120| očetovskemu reditelju sem pa moško obljubil, da ne pojdem nikdar 463 123| veliko praviti. Jaz sem stare možé v mladosti prav rad poslušal, 464 24 | In možiček se začne smejati. ~ 465 4 | prav tako, kakor se med možmi govori, približa se nama 466 17 | ležal za hlevom in se od mraza tresel. Tačas je pač lepe 467 37 | poroda ne pusté v resi na mrazu. In vendar sem včasi v svojem 468 15 | detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, pozabil je v 469 18 | mislil sem -- gotovo nima mrtvega praznega življenja za seboj, 470 13 | imeti, da starega berača muči, mislil sem si. ~ 471 62 | krčmo.Vselej se ji je domov mudilo ali pa se je bala, da bi 472 60 | zakaj siten je bil kakor muha. Kadar smo tlako delali, 473 97 | zmrzlè ali kak zapečjó sedel. Muši se okoli deklet, kolikor 474 5 | sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in velikih, še vedno 475 151| je bil že prav siten in nadležen. Ko maša mine in se pred 476 36 | še mimogredoč duhoven v nadlogi pustil in svojo pot šel. 477 68 | razleti na drobne kose. Naenkrat so bili vsi pokonci. "Udri 478 58 | sem jo rad imel. Da sem ji nagajal, to se mi je tako zdelo, 479 45 | moje starosti. Reza je bila najčednejša, kar jih je v nedeljo k 480 161| svetu ko današnji dan. Zdaj najde gosposka človeka, naj ide, 481 38 | veste, da je otročja reja najkasnejša in najslabša na svetu. Prašiča, 482 43 | oni svet nesel." Bil je pa najpremožnejši v vasi. Tako sem vedel, 483 120| ni vesela tudi ona ne, da najraje molči. Če sem jo pa doma 484 157| Valjal sem se po tleh, najrajši bi se pokopal v zemljo, 485 38 | otročja reja najkasnejša in najslabša na svetu. Prašiča, tele 486 4 | poprej videla, kakor da je naju ogovoril: "Prosim za dar 487 33 | se hoče, takih ljudi je največ na božji zemlji, kakor je 488 41 | stari trd, malobeseden in največkrat slabe volje, sprevidel sem 489 37 | nobeden si ni hotel križa nakopavati na glavo; pozneje so mi 490 95 | usedem se odspredaj na naložene butare usnja in poženem, 491 60 | smo tlako delali, stal je nam zmerom za petami in priganjal. 492 17 | smo vsi. Če Bog na take namene gleda, pridemo vsi dol v 493 86 | je čutil, da graščak kaj namerja, kar ni bilo dobro, prestrigel 494 154| mu jih je bilo po plečih nametati. Jaz sem zmerom čakal, kdaj 495 65 | nekaj deklic. Že kakor so si namežikali in glave stikali, videl 496 86 | rejnik je bil nekega dne nanagloma k fajmoštru poklican. Fajmošter 497 155| potegnil, ne vem, kdaj sem nanj planil, podrl ga v hipu 498 149| ki sem jaz toliko stavil nanjo, več ko na vse ženske tega 499 61 | sem mu besede, katere je napačno stavil, in nazadnje sva 500 37 | pihala, da bi me utišila in napasla, temveč v cunje me je zavila