Part

 1 III   |      pravi: "Greš tudi v semenj, Štefan? Le naglo stopi, da pojdeva
 2 IV    |           IV  Čeden človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj
 3 IV    |   Brašnarja. ~Po svojem očetu ni Štefan imel nobene druge lastnosti
 4 IV    | pripovedovala, kaj je oni rekel. Štefan je bil takega očeta vajen
 5 IV    |         S Smrekarjevo Franico je Štefan leto dni vkup v farno šolo
 6 IV    |           Resnica pa je bila, da Štefan, ki se je težko od doma
 7 IV    |         kron srebra." ~"Ná ga!" ~Štefan je imel prstanek v roki.
 8 VI    |         biti na videz prijazna. ~Štefan pride v tem hipu mimo. Videcč,
 9 VI    |         in pokliče:  "Pojdi sem, Štefan!" Ko se vesal približa,
10 VI    |       dvojega se ti lepše zdi?" ~Štefan pogleda in pravi: "Ne vem,
11 VI    |         očeta?" ~Umeje se, da je Štefan to od srca rad storil, tem
12 VI    |          živino do vas, da mi ni Štefan pomagal," reče dekle očetu. ~"
13 VI    |            Očeta? Nič," odgovori Štefan. ~"Glej ga, tamle gre. Pijan
14 VI    |        se mu smejali. ~Ko je sin Štefan to videl in vpričo Franice
15 VII   |      sedeč večerjali samo trije: Štefan, hlapec Blaž in teta Marjeta,
16 VII   |      svoje~ al' pa še oboje itd.~Štefan navije uro, natlači pipo
17 VII   |      fantov, ki čez polje gredó. Štefan po glasovih zna, kateri
18 VIII  |        ti vse predivo dal," reče Štefan. ~"Kaj meniš, da ne bi znala
19 VIII  |      Razideta se, Franica domov, Štefan po svoji poti na polje. ~
20 VIII  |    srebra vredno dekle, misli si Štefan, ter si ne more kaj, da
21 VIII  |          zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje. ~In smejala
22 IX    |   Franica najrajša s Štefanom, a Štefan skoraj z nobeno drugo. Nekateri
23 IX    |       skoro vselej kje med potom Štefan na voz in ni bilo videti,
24 IX    |      Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti. ~
25 X     |     povedat, da gleda Brašnarjev Štefan za Franico. ~Kdor materi
26 X     |        več. ~Vstane, okno odpre. Štefan stoji pri zidu. Ko ga vidi
27 X     |   pripovedovanje o materi, stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu.
28 X     |     prejel, samo ti! Češ?" -- In Štefan zopet vzame prstanek nazaj. ~
29 XII   |       Glej, tamle gre Brašnarjev Štefan. Vprašaj ga, morda on utegne
30 XII   |              Ta bi bil dober. -- Štefan, stopi malo sem, stopi!"
31 XII   |          stopi malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev
32 XII   |        rad, če hočete," odgovori Štefan. ~"Prav je. Vsakega nečem
33 XIII  |    Klobukov nama ne vzemó," reče Štefan. ~"Bogme de ne! -- Glej,
34 XIII  |          bolj in bolj razvezuje; Štefan ga ni še nikoli videl tako
35 XIII  |        si konja kupim," odgovori Štefan. ~"Dolg plačuj pa leso za
36 XIII  |        pri meni se oglasi. Na!" ~Štefan prime roko, ki mu jo je
37 XIII  |        pri vas govoril..." začne Štefan dalje. Smrekar mu ne dá
38 XIII  |          razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je prenaglo
39 XIV   |      malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoja dekle, a tebi so
40 XVII  |  Smrekarica huduje, ne odgovarja Štefan ničesar. Sedi na klopi in
41 XVII  |      Smrekarica je videla, da je Štefan težko solzo v očesu zatiral.
42 XVII  |             Ljudje govore," reče Štefan dalje, "da jaz vaše Franice
43 XX    |  zadovoljen, ker je videl, da si Štefan ne prizadeva k hiši priti,
44 XXI   |       pred Brašnarjevo hišo. ~Pa Štefan ta dan ni klepetcev poslušal,
45 XXI   |          pokošena, tla gladka in Štefan, ki je preko hoste koračil
46 XXI   |      skoči pokonci. ~"Kaj delaš, Štefan? I, kaj ne greš svatovat?"
47 XXI   |      butaro suhih drv na glavi. ~Štefan ji ne odgovori ničesar.
48 XXI   |         za grm zavije in odide. ~Štefan se nasloni na staro brezo
49 XXIII |   kolikor mati, četudi ne joka. ~Štefan, ki se je ljudem odtezal,
50 XXVII |      tudi jaz te bom rad imel." ~Štefan morda ni precej vedel, kaj
51 XXVII |          ko je žena dostavila: ~"Štefan, moli še ti, da bi ne umrla,
52 XXVII |        Bog hotel!" ~Ona odideta, Štefan obstane tam na mestu kakor
53 XXVIII|        Kaj te vrag trese, ka-li, Štefan? Kaj mi slamo drobiš na
54 XXVIII|      človek vidi. -- Spat, spat, Štefan!" ~In gledaje na zvezde,
55 XXVIII|            Miruj in pojdi!" reče Štefan. ~"Kajpak, kajpak! -- Povedaj
56 XXVIII|     svetilom in Smrekarjev Anton Štefan plane z voza ter naglo pristopi
57 XXX   |     oklenilo Smrekarja, ko ga je Štefan hotel v naročaj vzeti. Smrekar