Part

501 XVI   |              Potlej pa pojdi, kakor je svet dolg in širok, očeta
502 XVI   |         reče on, kažoč na puško, ki je bila nad posteljo obešena. "
503 XVII  |                      XVII  Popoldne je Smrekar kakor brez namena
504 XVII  |        oknom tiste izbice, v kateri je njegova hči spavala. ~"Pojdi
505 XVII  |        stara," migne svoji ženi, ki je baš iz kašče prišla. ~"Kaj
506 XVII  |          baš iz kašče prišla. ~"Kaj je?" vpraša mati Smrekarica. ~"
507 XVII  |          stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled.
508 XVII  |            okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil
509 XVII  |      zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat ž njo.
510 XVII  |            in mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče
511 XVII  |           morala biti pri domu. Oče je hodil manj po trgovstvu
512 XVII  |     trgovstvu nego poprej in, kadar je moral kam iti, ni pozabil
513 XVII  |            ima povsod oči. ~Deklica je tiho opravljala vsakdanja
514 XVII  |             vsakdanja dela. Stregla je materi in očetu z večjo
515 XVII  |             nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar.
516 XVII  |            bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj ginila
517 XVII  |           oznanjujoča barva, žalost je bila razlita po njenem obličju. ~
518 XVII  |            po njenem obličju. ~Mati je poznala črva, ki jo gloje,
519 XVII  |           jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono
520 XVII  |             to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila
521 XVII  |           zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Včasi se ji je
522 XVII  |           je bila sama. Včasi se ji je mož zdel preoster, a včasi
523 XVII  |          ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino
524 XVII  |            v jezo do -- Štefana, ki je bil po njenih mislih edini
525 XVII  |              miru, praznote, tišine je bilo še preveč -- tistega
526 XVII  |         veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno
527 XVII  |             vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama doma pri
528 XVII  |       svetnic v roki držala, videla je Štefana mimo okna iti. Hitro
529 XVII  |        Hitro ga pokliče v hišo. ~Ko je pred njo stal, začne ga
530 XVII  |         umiri, spregovori on: ~"Res je, mati, nepremišljena je
531 XVII  |             je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz nisem mislil,
532 XVII  |        glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli,
533 XVII  |             moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli, če
534 XVII  |            iz glave izbil. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom
535 XVII  |           dni, ko sem slišal, da ji je hudo in da sem jaz kriv
536 XVII  |             kriv tega." ~Smrekarica je videla, da je Štefan težko
537 XVII  |            Smrekarica je videla, da je Štefan težko solzo v očesu
538 XVII  |        solzo v očesu zatiral. To jo je precèj omečilo in dejala
539 XVII  |            precèj omečilo in dejala je: ~"Saj jaz ti ne rečem nič.
540 XVII  |             besede rekli. Bolelo me je poprej, ko ste mi toliko
541 XVII  |            drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te rade in lahko
542 XVII  |         denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je lepa reč na
543 XVII  |             imela. To je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi
544 XVIII |         žena. ~"Moža ji dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo
545 XVIII |          Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potlej..." ~"To že
546 XVIII |            na glavo postavite. Tako je!" ~Žena previdi, da so vsi
547 XVIII |        Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov
548 XVIII |            v hišo, stopi ven. ~Mati je bila v kuhinji, a deklica
549 XVIII |           bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamnen
550 XVIII |         kamnen pokončnik naslonjena je zrla na videz brez vseh
551 XVIII |        naglo naredi! Ali boš?" ~Oče je govoril prijazno in nekako
552 XVIII |          mogla ustavljati, pokimala je in šla gor po stopnicah. ~
553 XVIII |         svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih
554 XVIII |            male praznike. Včasi jih je bila vesela, a danes je
555 XVIII |             je bila vesela, a danes je oko mrtvo o vsej tej lepoti;
556 XVIII |              rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač v srcu imel,
557 XVIII |         tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno ganil. Prvič,
558 XVIII |             čudno ganil. Prvič, kar je bila odrastla, oklenila
559 XVIII |          bila odrastla, oklenila se je zdaj očetovega vratu in,
560 XVIII |       začela jokati. Oče Smrekar jo je tako nerodno za ramo prijel,
561 XVIII |             hoče. Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel
562 XVIII |           Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor veš.
563 XVIII |           neumna ter ne jokaj. Mati je tudi jokala, ko smo šli
564 XVIII |             ko smo šli k poroki; pa je vprašaj, če se ji je kdaj
565 XVIII |             pa je vprašaj, če se ji je kdaj hudo godilo. Človek
566 XVIII |             smo stari ter vemo, kaj je prav. Silim te baš ne, v
567 XVIII |          obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem licu pod očmi
568 XVIII |         poreče? Ali prikima?" ~Zdaj je bilo čas odgovoriti. Njene
569 XVIII |        druge potrebne reči. Franica je nekaj časa molče sedela,
570 XVIII |        vstala in odšla. Oče Smrekar je nevoljen pogledal za njo
571 XVIII |             obnašanja, reče: "Dekle je zdaj nekoliko dni slabega
572 XIX   |              že; nič se ne boj, saj je ženska in materina hči.
573 XIX   |        ženska in materina hči. Prav je, da zdaj manj govori. Kadar
574 XIX   |            hudega, nič. Jaz vem, da je tako vse prav. Ko bi bilo
575 XIX   |         potlej, ko si videla, da se je dobro izšlo. potlej si molčala.
576 XIX   |              potlej si molčala. Bog je že vedel, zakaj ni babam
577 XIX   |         vprežena in Smrekarjev brat je bil prišel v pražnji obleki,
578 XIX   |             Ob tej poslednji uri se je Franica jela očetu ustavljati.
579 XIX   |           jela očetu ustavljati. Ni je bilo zlepa pripraviti, da
580 XIX   |             ali ne! Pokažem ti, kaj je pokorščina!" ~Mati Smrekarica
581 XIX   |    pokorščina!" ~Mati Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro
582 XIX   |        mnogih materinih prošnjah se je Franica naposled oblekla
583 XIX   |         zakona nasledovali in česar je še treba. Franičin stric
584 XIX   |            še treba. Franičin stric je večkrat neveste vprašal: "
585 XIX   |            neveste vprašal: "Ali ti je tako po volji?" A ona je
586 XIX   |            je tako po volji?" A ona je bila nekako mrtva; poslušala
587 XIX   |             nekako mrtva; poslušala je, kaj govore in kaj zapisujejo,
588 XIX   |         Naredite, kakor hočete!" to je bilo vse, kar je bilo spraviti
589 XIX   |        hočete!" to je bilo vse, kar je bilo spraviti iz nje ves
590 XIX   |        spraviti iz nje ves čas. ~Ko je bilo pisanje in pogajanje
591 XIX   |       pogajanje dokončano, treba jo je bilo zopet siliti, da je
592 XIX   |            je bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni
593 XIX   |             prijeti za pero, dokler je ni oče skrivaj pomenljivo
594 XIX   |            Pogreznikov Peter, ki se je pogumno podkrižal na ženitovanjsko
595 XIX   |            ženitovanjsko pismo, bil je že po navadi malo neroden
596 XIX   |         govoru; ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati,
597 XIX   |             izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega jezik
598 XIX   |         posebnega jezik in srce, ko je videl svojo nevesto tako
599 XIX   |           veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne brigalo. Želel
600 XIX   |            nič ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto
601 XX    |          oklicana in ženitovanje se je bližalo. ~Tedaj je Smrekar
602 XX    |   ženitovanje se je bližalo. ~Tedaj je Smrekar posebno gledal,
603 XX    |             Štefanom govoriti. Tudi je bil mož zadovoljen, ker
604 XX    |             bil mož zadovoljen, ker je videl, da si Štefan ne prizadeva
605 XX    |             se še celo umiče. Menda je sam razvidel svojo nespamet,
606 XX    |       razvidel svojo nespamet, tako je mislil Smrekar. ~Franica
607 XX    |            ni zmenila z nikomer. Če je kdo kaj izpraševal o tej
608 XX    |        izpraševal o tej stvari, šla je najrajša takoj od njega.
609 XX    |             njega. Deklam in drugim je o prvi opombi jezno ukazala,
610 XX    |           ukazala, naj molčé. ~Bilo je precèj mrzlo megleno jutro,
611 XX    |             mrzlo megleno jutro, ko je Franica z dvema deklama
612 XX    |             Pot od studenca do doma je držal skozi majhno hosto
613 XX    |        mladih gabrov. ~Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem
614 XX    |      pomrzlem uglajenem potu ali da je bila vase utopljena, gledala
615 XX    |             vase utopljena, gledala je predse v tla in stopala
616 XX    |              To Štefanovo vprašanje je bilo govorjeno z nekim tožnim,
617 XX    |             možu. Kajne?" ~Ta misel je bila mladeniču menda zadnje
618 XX    |       nazadnje zaučemo na vasi, saj je svet širok in dolg. Glej," --
619 XX    |          bom mogel videti -- vem da je greh, pa jaz si ne morem
620 XX    |             veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgovoru
621 XX    |           Ne, ne! -- Povedi, kaj ti je na mislih? Menda vendar
622 XXI   |            so bile končane. Franica je hodila ves čas tiho, nekako
623 XXI   |        seboj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je hči vdala,
624 XXI   |      zmajevali, oče je dejal, da se je hči vdala, da bo zopet kmalu
625 XXI   |           kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi
626 XXI   |            pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred poroko
627 XXI   |         grozno težko pri srcu in se je vendar pozneje vse na dobro
628 XXI   |           dobro obrnilo, in tako se je starka tolažila, četudi
629 XXI   |       starka tolažila, četudi se ji je hči v srce smilila in je
630 XXI   |            je hči v srce smilila in je prav pogosto jezično govorila
631 XXI   |           misli obrnila. ~In prišel je naposled določeni dan. Bil
632 XXI   |          naposled določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesenski
633 XXI   |     žalosten jesenski dan. Sonce se je sicer videlo na prepreženem
634 XXI   |        rumene pšenice. Hladna burja je brila čez vaške vrte in
635 XXI   |            z drevja tresla; drdraje je hreščal majhen klepetec
636 XXI   |           in z debelim basom pak mu je pritrkaval večji klepetec
637 XXI   |            poroki. ~Pipo, iz katere je kadil, vrže na tla, prekorači
638 XXI   |          gre, sam ne ve. ~Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno
639 XXI   |      raznovrstno pritlikavo grmičje je tam rastlo. Resa je bila
640 XXI   |         grmičje je tam rastlo. Resa je bila pokošena, tla gladka
641 XXI   |            tla gladka in Štefan, ki je preko hoste koračil z rokama
642 XXI   |           stara nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro
643 XXI   |          kakor starko pogleda, bilo je videti, da bi jo najrajši
644 XXI   |             in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti ni slišati.
645 XXI   |            ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili
646 XXII  |            XXII  Okoli farne cerkve je pokopališče. Po grobeh zelena
647 XXII  |         trava raste in naznanja, da je v mali fari samo malo mrličev.
648 XXII  |             častitljivega sivca, ki je pol fare krstil in poročil
649 XXII  |             reče eden svatov, ki se je čez zid stezal. ~"Fajmošter?
650 XXII  |           stezal. ~"Fajmošter? Prav je," odgovori ženinov oče. ~
651 XXII  |      odgovori ženinov oče. ~Franica je bila davi s svojo tovarišico
652 XXII  |            cerkvijo. Vsi menijo, da je za trenutek odšla, pa da
653 XXII  |            jo, naj hitro pride. Tam je drugi, stranski izhod s
654 XXII  |           neveste ni, žen ni! ~"Kaj je to?" reče tovarišica in
655 XXII  |          dve nazaj. ~"Nikoli nikjer je ni!" rečeta preplašeni in
656 XXII  |           enim glasom. ~"Jezus, kaj je?" vzkliknejo vse ženske. ~
657 XXII  |         matere ni bilo ondi. Ostala je bila doma in pripravljala
658 XXII  |          vedela zakaj. ~Oče Smrekar je bil tam. Prebledel je, ko
659 XXII  |       Smrekar je bil tam. Prebledel je, ko je slišal, da hčere
660 XXII  |           bil tam. Prebledel je, ko je slišal, da hčere ni, ustni
661 XXII  |          ono pristavljaje. ~Maša se je brala, a svatje so bili
662 XXII  |           cerkve so vreli. Naposled je samo nekaj gluhih starih
663 XXII  |         najti ni doklicati. ~"Domov je šla, domov!" Tako so ljudje
664 XXII  |             ljudje obsodili in tako je tudi oče Smrekar verjel. ~
665 XXII  |           človeka pogledal. Sram ga je bilo in jeza ga je trla,
666 XXII  |          Sram ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve spremetale.
667 XXII  |          bili vozove pustili, naglo je napregel in sam se v diru
668 XXII  |          niti misliti ni mogel, vse je vrelo v njem. ~Drugi svatje
669 XXII  |           Celo Pogreznikov Peter se je napil in naposled vesel
670 XXII  |           in naposled vesel bil, da je s svojo staro teto plesal
671 XXIII |          govorili. ~Mati Smrekarica je okoli hiše letala in jokala
672 XXIII |           in jokala na ves glas, ko je to slišala. Mislila si je,
673 XXIII |           je to slišala. Mislila si je, da hčere ne bode nikdar
674 XXIII |          nikdar več videla, bala se je, da si je morebiti sama
675 XXIII |           videla, bala se je, da si je morebiti sama kaj žalega
676 XXIII |         sama kaj žalega storila, da je pobegnila bogve kam, in
677 XXIII |            ki so se zgrinjale, niso je mogle utolažiti. ~"K rodbi
678 XXIII |          mogle utolažiti. ~"K rodbi je kam šla!" tako so se žene
679 XXIII |            naposled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo domov. Smrekarici
680 XXIII |           bilo domov. Smrekarici se je to verjetno zdelo in potolažila
681 XXIII |     verjetno zdelo in potolažila se je malo. Kjer je koli vedela
682 XXIII |         potolažila se je malo. Kjer je koli vedela za kako sorodno
683 XXIII |          obližju in daljavi, povsod je razposlala ljudi, enega
684 XXIII |            sem, da bi pozvedel, ali je Franica tam. Vsakega je
685 XXIII |             je Franica tam. Vsakega je dobro plačala, vsakega je
686 XXIII |           je dobro plačala, vsakega je zaboga prosila, naj leti,
687 XXIII |          nazaj. ~Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh strani prišlo
688 XXIII |          strani prišlo poročilo, da je ni nikjer. Neki star mož
689 XXIII |            nikjer. Neki star mož jo je videl pol ure od cerkve;
690 XXIII |         ustregel. ~Smrekarjeva hiša je bila dva dni kraj nesreče
691 XXIII |             nesreče in žalosti. Kaj je pomagalo bogastvo, kaj denar!
692 XXIII |            otroka ni bilo. ~Smrekar je bil prvi dan ves divji in
693 XXIII |           zaradi sramote, katero mu je hči pred svetom naredila,
694 XXIII |           pred svetom naredila, ker je za trdno mislil, da se je
695 XXIII |           je za trdno mislil, da se je samo kam odtegnila, pa da
696 XXIII |            pa da zopet pride, potem je bil tih, klavrn, ni govoril,
697 XXIII |             jedel. Na obličju se mu je bralo, da trpi on toliko,
698 XXIII |             ne joka. ~Štefan, ki se je ljudem odtezal, zvedel je
699 XXIII |           je ljudem odtezal, zvedel je šele drugi dan kaj se je
700 XXIII |            je šele drugi dan kaj se je zgodilo. Poskočil je in
701 XXIII |             se je zgodilo. Poskočil je in prvi čut je bilo veselje,
702 XXIII |             Poskočil je in prvi čut je bilo veselje, radost. Saj
703 XXIII |           bilo veselje, radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj!
704 XXIII |         dokaz zanj! Druga misel pak je bila: če je treba svet preobrniti
705 XXIII |         Druga misel pak je bila: če je treba svet preobrniti in
706 XXIII |             pozneje, in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti
707 XXIII |     sladkosti vsega veselja, kar ga je kdaj užil. ~
708 XXIV  |                       XXIV  Dva dni je tako minilo. ~Tretji dan
709 XXIV  |         minilo. ~Tretji dan zjutraj je prišla v Smrekarjevo hišo
710 XXIV  |        prekupčevalka s kuretino, ki je iz mesta prinesla veselo,
711 XXIV  |        veselo, preveselo novico, da je Franica v mestu pri tisti
712 XXIV  |            tisti ženici, pri kateri je nekdaj stanovala v svojih
713 XXIV  |           svojih otroških letih, ko je v šolo hodila. ~In takoj
714 XXIV  |            hodila. ~In takoj za njo je prišel Stefan Smrekarjevi
715 XXIV  |          materi skrivaj povedat, da je dosti sveta obhodil, da
716 XXIV  |             dosti sveta obhodil, da je naposled zvedel in našel,
717 XXIV  |       naposled zvedel in našel, kje je Franica; da ji ni nič hudega;
718 XXIV  |            ni od kraja in potem, ko je hotel, ni mu k njej priti
719 XXIV  |           dovolila žena, pri kateri je. ~Ta vest je bila Smrekarici
720 XXIV  |             pri kateri je. ~Ta vest je bila Smrekarici na veliko
721 XXIV  |            veliko tolažbo. ~A čudno je bilo vsem ljudem, kako je
722 XXIV  |           je bilo vsem ljudem, kako je Smrekarjev Anton govoril
723 XXIV  |       govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da je hči v mestu.
724 XXIV  |         trenutka, kar je zvedel, da je hči v mestu. Poprej je bil
725 XXIV  |           da je hči v mestu. Poprej je bil dva dni ves žalosten,
726 XXIV  |         obupane matere ter sploh se je kazalo, da on ne more biti
727 XXIV  |          spremeni. Smrekarjev Anton je zopet stari Smrekarjev Anton,
728 XXIV  |          hčere, ko za trdno zve, da je Franica v mestu pri ženi,
729 XXIV  |          mestu pri ženi, pri kateri je stanovala, ko je bila v
730 XXIV  |             kateri je stanovala, ko je bila v mestni šoli. Poprej
731 XXIV  |       služabnikom in domačim. Kakor je do zdaj rad na enem mestu
732 XXIV  |         odgovori mati jezno. ~"Sama je zamešala, sama naj zajema!" ~"
733 XXIV  |             oče. "Baba, veš, katera je četrta? Kaj je bilo meni
734 XXIV  |          veš, katera je četrta? Kaj je bilo meni tega treba? Zdaj
735 XXIV  |        nagajivostjo vprašali: zakaj je tvoje dekle od oltarja zbežalo?
736 XXIV  |         bodo mežikali in dejali: to je tisti ki mu je hči izpred
737 XXIV  |           dejali: to je tisti ki mu je hči izpred poroke ubežala!
738 XXIV  |           bodo v pogovoru: eno dete je imel, pa še to ga je na
739 XXIV  |           dete je imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter ga
740 XXIV  |          biti. -- Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz ti povem,
741 XXIV  |             gospodar v hiši! Kdo jo je silil k poroki? Nihče! Zakaj
742 XXIV  |         gleda in se mi smeje ter me je sram med ljudi iti? Pa bi
743 XXIV  |         kakor božja zapoved uči? Če je to storila, da je od +mene+
744 XXIV  |           uči? Če je to storila, da je od +mene+ pobegnila, zakaj
745 XXIV  |            hodil? Ona dobro ve, kje je moja hiša; ona jo je pustila,
746 XXIV  |            kje je moja hiša; ona jo je pustila, ona naj je išče.
747 XXIV  |          ona jo je pustila, ona naj je išče. Jaz sem oče bil, bil
748 XXIV  |         bila hči. Nikdar in nikamor je ne grem iskat!" ~Te besede
749 XXIV  |             grem iskat!" ~Te besede je Smrekar jezno in kriče govoril.
750 XXIV  |        jezno in kriče govoril. Mati je dozdaj pogovarjala samo
751 XXIV  |             ker si dejal, da te jih je sram! Jaz grem ponjo, ker
752 XXIV  |          ker ti nečeš ponjo iti ter je nečeš za svojo hčer imeti!" ~"
753 XXV   |                XXV  Mati Smrekarica je bila oblekla pražnjo obleko
754 XXV   |            videla hčerko. ~Njen mož je sam sedel v hiši pri oknu
755 XXV   |           na mizo naslonjen. Gledal je za njo, dokler se je za
756 XXV   |         Gledal je za njo, dokler se je za vrtom skrila. Jezilo
757 XXV   |             vrtom skrila. Jezilo ga je menda, ker se ni čisto nič
758 XXV   |            nič ozrla, kajti dvakrat je počasno na čelo del široko
759 XXV   |         hotel izbrisati vse, kar mu je po glavi rojilo. ~Naposled
760 XXV   |          proti svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni
761 XXV   |             ga ne upa vprašati, kam je namenjen, niti sam nikomur
762 XXV   |        nikomur nič ne pove. ~Zvečer je bila služabna družina sama
763 XXV   |           se ni določno vedelo, kje je. Kar hiša stoji, kaj takega
764 XXV   |           kaj takega ni bilo! Sicer je pregovor, da, kadar ni mačke
765 XXV   |     pripeljeta nazaj ali ne, vezala je jezike vsem ter prav dolgočasen
766 XXV   |            in žalosten večer se jim je zdel. Šele potem se je začela
767 XXV   |          jim je zdel. Šele potem se je začela govorica, ko je vélika
768 XXV   |           se je začela govorica, ko je vélika dekla, staro dekle
769 XXV   |             mizo zagnala, rekoč, da je vse te nesreče, katero je
770 XXV   |           je vse te nesreče, katero je Bog v hišo poslal, kriva
771 XXV   |          samo trma gospodarjeva, ki je siroto v zakon silil. Ko
772 XXV   |            siroto v zakon silil. Ko je stara vélika dekla začela
773 XXV   |       pastirica ji pomagati, minilo je vse življenje ter ugasnjena
774 XXV   |         življenje ter ugasnjena luč je kazala, da so se razšli
775 XXVI  |                       XXVI  Smrekar je bil že blizu mesta došel
776 XXVI  |          mesta došel svojo ženo, ki je peš hodila in, kakor so
777 XXVI  |           jokala. Precèj prošnje mu je bilo treba, preden je jezno
778 XXVI  |            mu je bilo treba, preden je jezno ženo k sebi na voz
779 XXVI  |          sebi na voz spravil; potem je kobilo pognal in bila sta
780 XXVI  |             sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj, še mlado
781 XXVI  |             bolno v postelji. Mater je v prvem hipu utolažilo in
782 XXVI  |         razveselilo že samo to, ker je videla svojo hčer, katere,
783 XXVI  |           hčer, katere, kakor se ji je zdelo, že tako dolgo ni
784 XXVI  |            ni videla, zaradi katere je toliko bridke skrbi pretrpela.
785 XXVI  |            skrbi pretrpela. Mislila je, da je samo malo bolehna,
786 XXVI  |           pretrpela. Mislila je, da je samo malo bolehna, da bode
787 XXVI  |         domov. Materina ljubezen se je pokazala v tem, da je ženica
788 XXVI  |            se je pokazala v tem, da je ženica k hčerini postelji
789 XXVI  |             očmi začela karati, ker je s tem ravnanjem napravila
790 XXVI  |             bolečine in skrbi. A ko je hčeri pogledala v obraz
791 XXVI  |     pogledala v obraz in videla, da je mlado lice v teh kratkih
792 XXVI  |           kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala v dekličinem
793 XXVI  |         pogled brez odgovora; ko ji je roko na čelo položila in
794 XXVI  |         čelo položila in čutila, da je žareče: bila je zopet sama
795 XXVI  |          čutila, da je žareče: bila je zopet sama mati in prijela
796 XXVI  |             sama mati in prijela jo je druga velika skrb, kakršno
797 XXVI  |      bolnega edinega otroka. ~Zunaj je slišala stopinje svojega
798 XXVI  |          sobo pred hčer. Pozabljena je bila vsa pridiga, katero
799 XXVI  |         bila vsa pridiga, katero si je vso pot izmišljal, da jo
800 XXVII |            v mestu. Hčerina bolezen je bila vedno hujša. Zdravnik
801 XXVII |          bila vedno hujša. Zdravnik je dejal, da je jako nevarna
802 XXVII |        hujša. Zdravnik je dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen.
803 XXVII |            očeta ni matere. ~Bledla je in govorila mnogo o svatovščini
804 XXVII |        mnogo drugega. Štefanovo ime je bilo vedno vpleteno v te
805 XXVII |           nevezane samogovore. Mati je bedela noč in dan pri postelji
806 XXVII |           iz postelje ušla. Smrekar je hodil vedno gledat, vendar
807 XXVII |              niti govoril. ~Vest mu je rekla: s trmoglavostjo si
808 XXVII |             tisoč, pol imovine, vse je zdravniku obetal, če dá
809 XXVII |             bolje obrne. A zdravnik je dejal, da je zdravje v božjih
810 XXVII |             A zdravnik je dejal, da je zdravje v božjih rokah in
811 XXVII |            naturi; da hoče vse, kar je mogoče, storiti, a da še
812 XXVII |           obrnilo na dobro. Deklica je morebiti v zadnjem času
813 XXVII |        mnogo duševno trpela, k temu je utegnilo priti prehlajenje
814 XXVII |             prehlajenje in treba se je vsemu pripraviti. ~Tedaj
815 XXVII |            vsemu pripraviti. ~Tedaj je izgnbljena! ~Smrekar sede
816 XXVII |           sede na klop v veži, kjer je z zdravnikom govoril, in
817 XXVII |          možu: ~"Pojdi, greva!" ~On je ne vpraša kam, vstane in
818 XXVII |          koračita po ulicah. Veselo je vse šumelo sem ter tja,
819 XXVII |           se ni zmenil nihče in, če je po drugi strani mimo šel
820 XXVII |             mimo šel kak človek, ki je trgovca Smrekarja poznal
821 XXVII |             od trgovstva, mislil si je: ta je srečen, ta ima! ~
822 XXVII |         trgovstva, mislil si je: ta je srečen, ta ima! ~Ko prideta
823 XXVII |             samo cerkovni služabnik je na velikem oltarju popravljal
824 XXVII |             še tako molila! In vera je močna. Obema se srce olajša.
825 XXVII |           ter vrneta. ~Sredi cerkve je stal človek. On se ni po
826 XXVII |          besede pomenjajo, a zvedel je, ko je žena dostavila: ~"
827 XXVII |          pomenjajo, a zvedel je, ko je žena dostavila: ~"Štefan,
828 XXVII |         mestu kakor priklenjen. Kaj je hotel? Namestnika smrt neče;
829 XXVIII|                  XXVIII  Po polnoči je bilo. V hiši, v sobi pri
830 XXVIII|         očetom in materjo. Nocoj se je imela bolezen odločiti in
831 XXVIII|             čakali so. ~Na dvorišču je bilo več vozov. Na enem
832 XXVIII|             bilo več vozov. Na enem je ležal precèj velik mlad
833 XXVIII|           metal sem ter tja. Vselej je glavo vzdignil, kadar so
834 XXVIII|           hlev pojdi; moja postelja je še gorka. Jaz ne bom več
835 XXVIII|         smel zatisniti očesa. Danes je tržni dan, pa je treba še
836 XXVIII|              Danes je tržni dan, pa je treba še ovsa dobiti ter
837 XXVIII|           suhe kljuke Strženove, ki je rekel že ob štirih napreči --
838 XXVIII|        kolesa ni že več videti. Ura je dve po polnoči tako gotovo,
839 XXVIII|            ter si kakor Pavliha, ko je mislil, da ga je medved
840 XXVIII|        Pavliha, ko je mislil, da ga je medved snel?" -- "To tebi
841 XXVIII|           naglo pristopi bliže. Ker je v temi stal, zato ga niso
842 XXVIII|           luči mogli videti. Slišal je ves pogovor in, kar je slišal
843 XXVIII|       Slišal je ves pogovor in, kar je slišal ter kar je Smrekarjev
844 XXVIII|           in, kar je slišal ter kar je Smrekarjev razjasnjeni obraz
845 XXVIII|             obljube zatrjevale, vse je bilo tako veselo, da bi
846 XXVIII|             in poskočil: bolezen se je na bolje obrnila! ~
847 XXIX  |              Več čevljev debel sneg je ležal po deželi. Od petka
848 XXIX  |         deželi. Od petka do nedelje je nepretrgoma šel in drevje
849 XXIX  |         drevje po Smrekarjevem vrtu je bilo vse belo. Po vejah
850 XXIX  |          bilo vse belo. Po vejah ga je viselo po pedenj na debelo
851 XXIX  |            pedenj na debelo in, kar je bilo šibkejšega drevja,
852 XXIX  |   šibkejšega drevja, pripogibalo se je k tlom trudno in otožno
853 XXIX  |            otožno pod težo. Smrekar je stal do rogovile v snegu
854 XXIX  |          kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom sneg ogrebati,
855 XXIX  |             ne odčehne, nego se jih je že. Zdaj in zdaj je za kakovih
856 XXIX  |             jih je že. Zdaj in zdaj je za kakovih deset korakov
857 XXIX  |          onega drevesa. Vse, kar se je odlomilo, smililo se mu
858 XXIX  |             odlomilo, smililo se mu je bolj nego druge krati sto
859 XXIX  |   goldinarjev izgube, ker sadni vrt je tako rad imel kakor konje
860 XXIX  |            in Franica. Poslednji se je poznala še bolezen, kajti
861 XXIX  |             rdečega cveta. Odkar se je bila iz mesta vrnila, bilo
862 XXIX  |          bila iz mesta vrnila, bilo je precèj spremembe v hiši
863 XXIX  |         lepše in vse drugačno, tako je bila po znanem dogodku v
864 XXIX  |             roditeljema. ~Gotovo da je bila vso to spremembo naredila
865 XXIX  |            ji ničesar očital; vedno je prijazneje in ljubezniveje
866 XXIX  |            da, celo z družino se mu je bilo izgubilo precej poprejšnje
867 XXIX  |             poprejšnje trdobe. Mati je hčer -- to seve šele po
868 XXIX  |             dneh -- opominjala, kaj je bilo tega vsega treba. Zakaj
869 XXIX  |      Pogreznikovega Petra? A vse to je bilo govorjeno z neko ljubeznijo,
870 XXIX  |     govorjeno z neko ljubeznijo, ki je hčeri prej izvabila skrivno
871 XXIX  |            k šivanju. V snegu zunaj je stal Smrekar, na podrto
872 XXIX  |          malo z glavo kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje
873 XXIX  |          popuščavanje kvišku. Matka je gotovo med delom nekaj prijetnega
874 XXIX  |       delale dovoljne globelce. Hči je materino zamišljenost porabila,
875 XXIX  |           zamišljenost porabila, da je zvedavo, a skrivaj dvakrat
876 XXIX  |             skozi okno na vrt, kjer je še zmerom oče s Štefanom
877 XXIX  |        menila; vse bo prav in kakor je božja volja." ~
878 XXX   |              Pozneje tri dobra leta je bilo vse prav in kakor je
879 XXX   |           je bilo vse prav in kakor je bila božja volja; samo stari
880 XXX   |        pisma in mešetovanje. ~Zopet je bil semanji dan v bližnjem
881 XXX   |         trgu. Pred Smrekarjevo vežo je stal zopet voz za semenj
882 XXX   |             pripovedovani. Razloček je bil samo ta, da je bil drug
883 XXX   |         Razloček je bil samo ta, da je bil drug konj vprežen in
884 XXX   |             drug konj vprežen in da je pri vozu stal v delavni
885 XXX   |             dvoletnemu dečku, ki ga je bil posadil na sedež in
886 XXX   |          posadil na sedež in kateri je lovil njegovo pipo in bič. ~"
887 XXX   |           Kam se bo peljal?" ~Deček je bil naučeno besedo že pozabil
888 XXX   |         hitro Štefana spoznamo. Ker je bil v pražnjem oblačilu,
889 XXX   |        poznalo prvo trenutje ter se je oklenilo Smrekarja, ko ga
890 XXX   |           oklenilo Smrekarja, ko ga je Štefan hotel v naročaj vzeti.
891 XXX   |           naročaj vzeti. Smrekar se je glasno zasmejal in rekel: ~"
892 XXX   |        dedčeka rajši od očeta." ~To je veselilo tudi mlado mater,
893 XXX   |            mlado mater, Franico, ki je k svojemu možu Štefanu na
894 XXX   |        sedala. V poljubu, s katerim je dete z voza poljubljala,
895 XXX   |            z voza poljubljala, bila je poleg materine gotovo tudi
896 XXX   |        hvaležnost k očetu. ~Vtem ko je Smrekar zetu nekaj naukov
897 XXX   |           naukov dajal: kaj in kako je kupovati v semnju, komu
898 XXX   |             kupovati v semnju, komu je denarje posoditi in koga
899 XXX   |            denarje posoditi in koga je terjati, skušala je babica,
900 XXX   |            koga je terjati, skušala je babica, mati Smrekarica,
901 XXX   |           odhajati. ~Star sosed, ki je šel mimo hiše, zamrmra: "