Part

 1 I    |       rastla od leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno:
 2 II   |  Rekši, udari Anton po konju. Ljudje, ki so po cesti živino gnali
 3 III  |   delajo, in vedno doma čepi. Ljudje, ki so jo tako večkrat pri
 4 III  |   vsaki stvari. Zatorej so jo ljudje radi imeli in celo stare
 5 VI   |     rame nizdol razprano. Vsi ljudje so se mu smejali. ~Ko je
 6 VI   |    Zdi se mu, kakor da bi vsi ljudje za njim kazali: glejte,
 7 VII  |  otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati!" ~Toda
 8 VIII |                         VIII  Ljudje še vendar niso tako hudobni,
 9 VIII |       bilo treba!" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali
10 IX   |      z nobeno drugo. Nekateri ljudje, ki vse vidijo, opazili
11 IX   |     hči nevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili tudi to in še
12 X    |     veseljem pripoveduje, kaj ljudje govoré, in mislila si je,
13 X    | materino vprašanje: "Zakaj mi ljudje miru ne dadé!" ~Mati je
14 X    |      mati, "ogiblji se, da te ljudje v besedo in v jezike ne
15 X    |      verjamem, da ni nič, kar ljudje govoré, pa pomisli, kaj
16 XI   |    hiši," šteje mati dalje. ~"Ljudje vsakega obrékajo, kdor kaj
17 XI   |    delaven; nič ga ne hvalijo ljudje." ~"Nu, kateri bi pa bil
18 XI   |      hiše hlačal, pa da bi ga ljudje vikali ter bi še jaz ne
19 XI   |      imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali ženitovanja
20 XIII |     vsem svetu lahko hodil in ljudje te bodo radi imeli. Pošten
21 XIII |       Izpred oči! Ako ne..." ~Ljudje od drugih miz so obmolknili
22 XIV  |    Anton jezen. ~"Ne laze ne, ljudje že dolgo o tem govoré,"
23 XV   |    delati. Ali je to lepo, da ljudje mene in tebe po zobeh nosijo
24 XVII |       rade in lahko vzemó." ~"Ljudje govore," reče Štefan dalje, "
25 XVII |       ničesar. -- Zdaj pojdi, ljudje bodo iz cerkve šli; nečem,
26 XXI  |      ni najmanj ne dostajalo. Ljudje so med seboj z glavo zmajevali,
27 XXII |       ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim
28 XXII |   ogledali povsod, klicali in ljudje, ki so se bili na pokopališču
29 XXII |       je šla, domov!" Tako so ljudje obsodili in tako je tudi
30 XXIII|      ne o čemer bodo treh far ljudje več let govorili. ~Mati
31 XXIV |  nedeljo od maše šel, pa bodo ljudje za menoj kazali. Pšenico
32 XXVII|     ter tja, ropotali vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali,