Part

 1 II |    težke peté, pa k meni sedi, Brašnar!" ~Brašnar se nasmehne,
 2 II |        k meni sedi, Brašnar!" ~Brašnar se nasmehne, skoči na voz,
 3 II |      preril. In Anton požene. ~Brašnar je bil Smrekarjev sosed.
 4 II |       neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoro vse, kar
 5 II |    Plačila sicer za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker
 6 II |   zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi mešetar; na vsakem
 7 II |       kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je malo dni minilo,
 8 II | sodstvo, četudi ni verjelo, da Brašnar kmetom samo iz prijaznosti
 9 II |       Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček iz takih razporov
10 II |     ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretkan, da mu še cesarski
11 II |       ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten, to
12 II |        pa danes kupiš?" vpraša Brašnar Antona. ~"Kakšnih pet jarmov
13 II |     Koliko jih misliš pa ti?" ~Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo
14 II |    Precej na kotomácijo," reče Brašnar. ~"Ne vem, ali bi me res
15 II |       vino dal, Anton?" vpraša Brašnar. ~"Tako menda ne mine, da
16 II |      ga, ali novcev ni," pravi Brašnar. ~"To je pa že žaltavo maslo,
17 II |     duševni zastopnik, pravdar Brašnar, manj spoštovan in da je
18 II |  kateremu od bogve kod." pravi Brašnar, ko sta se semnju bližala. ~"
19 IV | govoril, tega je bil več stari Brašnar sam kriv nego sin. Bodisi
20 VI |      ga stepli." ~Res je stari Brašnar taval med ljudmi sem ter
21 VII|        na klop, kjer spi stari Brašnar. Prišel je šele danes opoldne
22 VII|       peči skledo, katero jame Brašnar, najprvo malo ogledujoč
23 VII|        treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar. ~"Kaj ne bi! Kako ne bi!"
24 VII|     delali. Sram te bodi!" ~Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz
25 XXX|        božja volja; samo stari Brašnar ni več vina pil, nego že