Part

501 XXVI  |          je v prvem hipu utolažilo in razveselilo že samo to,
502 XXVI  |           dobro ter da pojde ž njo in z očetom domov. Materina
503 XXVI  |            k hčerini postelji sela in deklico, za vročo roko jo
504 XXVI  |          napravila toliko bolečine in skrbi. A ko je hčeri pogledala
505 XXVI  |            hčeri pogledala v obraz in videla, da je mlado lice
506 XXVI  |        ugledala v dekličinem očesu in njen čuden, proseč pogled
507 XXVI  |           je roko na čelo položila in čutila, da je žareče: bila
508 XXVI  |            bila je zopet sama mati in prijela jo je druga velika
509 XXVI  |      slišala stopinje svojega moža in gospodinja v hiši ji tudi
510 XXVI  |         gre Smrekar. Hitro gre ven in ustavi moža pred vrati. ~"
511 XXVI  |        vrati. ~"Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla!"
512 XXVI  |          se nagubano lice spremeni in strahoma vpraša: ~"Kdo?
513 XXVI  |       odgovora, odpre Smrekar duri in stopi v sobo pred hčer.
514 XXVII |                         XXVII  Oče in mati sta ostala v mestu.
515 XXVII |        očeta ni matere. ~Bledla je in govorila mnogo o svatovščini
516 XXVII |     samogovore. Mati je bedela noč in dan pri postelji z dvema
517 XXVII |    postelji z dvema drugima ženama in imele so mnogo truda, da
518 XXVII |          je zdravje v božjih rokah in v bolj ali manj trdni naturi;
519 XXVII |         utegnilo priti prehlajenje in treba se je vsemu pripraviti. ~
520 XXVII |           je z zdravnikom govoril, in sedi kakor okamenel -- ne
521 XXVII |           je ne vpraša kam, vstane in gre za njo. Tiho koračita
522 XXVII |          vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali, zanju se ni
523 XXVII |           zanju se ni zmenil nihče in, če je po drugi strani mimo
524 XXVII |     Smrekarica zavije proti vratom in mož gre za njo. ~V cerkvi
525 XXVII |           oltarju popravljal sveče in cvetice. ~Poklekneta k stranskemu
526 XXVII |          dva nista še tako molila! In vera je močna. Obema se
527 XXVII |           ne umrje," pošepeče žena in vzdahne: "O Marija!" ~Smrekar
528 XXVII |         Smrekar si z roko oči otme in vstane. Takoj za njim vstane
529 XXVII |          sta šele spoznala Štefana in -- obstala. Nekaj časa ni
530 XXVII |            bil deklico namestoval; in bil bi se zaletoval v nebesa
531 XXVII |          pripovedki, bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti! ~
532 XXVII |             bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti! ~
533 XXVIII|          bolnice zdravnik z očetom in materjo. Nocoj se je imela
534 XXVIII|          je imela bolezen odločiti in čakali so. ~Na dvorišču
535 XXVIII|           komolcema glavo podpiral in nemirno se metal sem ter
536 XXVIII|        obstane, odstopi dva čevlja in z robato kletvijo svetilnico
537 XXVIII|            se dolgopetiš po dolgem in širokem? Rajši v hlev pojdi;
538 XXVIII|            ovsa dobiti ter napasti in napojiti one suhe kljuke
539 XXVIII|            groš ti prekleto izbira in izbira, preden ga človek
540 XXVIII|              Spat, spat, Štefan!" ~In gledaje na zvezde, reče
541 XXVIII|            so že za sosedovo gredo in svete Katarine kolesa ni
542 XXVIII|            se ne huduješ." ~"Miruj in pojdi!" reče Štefan. ~"Kajpak,
543 XXVIII|          zdaj že tri dni tako tiho in na pol skrivaje poteplješ
544 XXVIII|    zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev Anton Štefan
545 XXVIII|      videti. Slišal je ves pogovor in, kar je slišal ter kar je
546 XXVIII|        veselo, da bi bil zavriskal in poskočil: bolezen se je
547 XXIX  |         nedelje je nepretrgoma šel in drevje po Smrekarjevem vrtu
548 XXIX  |         viselo po pedenj na debelo in, kar je bilo šibkejšega
549 XXIX  |    pripogibalo se je k tlom trudno in otožno pod težo. Smrekar
550 XXIX  |        pipe kadil ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je z dolgim
551 XXIX  |            nego se jih je že. Zdaj in zdaj je za kakovih deset
552 XXIX  |         sta sedeli mati Smrekarica in Franica. Poslednji se je
553 XXIX  |            precèj spremembe v hiši in v vasi. Kakor sonce, če
554 XXIX  |            drugo jutro mnogo lepše in vse drugačno, tako je bila
555 XXIX  |           druga razmera med hčerjo in roditeljema. ~Gotovo da
556 XXIX  |      naredila hčerina huda bolezen in roditeljski strah, da jo
557 XXIX  |        očital; vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril ž njo;
558 XXIX  |       treba. Zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila ž njo,
559 XXIX  |          staro jablano z nogo oprt in govoril s sosedovim sinom
560 XXIX  |              Mati se obrne od okna in začne presti, malo z glavo
561 XXIX  |           nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje z nogo kolovratne
562 XXIX  |     nasmehom. ~Hči pogleda od dela in vpraša po malem hipcu: "
563 XXIX  |            Glej, kako bi bilo lepo in prav, ako bi mi bila vselej
564 XXIX  |         odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo. ~Mati nekaj
565 XXIX  |          potem, ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico, reče:. ~"
566 XXIX  |     kobilico, reče:. ~"Vesela bodi in moli, da imaš tako pametnega
567 XXIX  |         sva se menila; vse bo prav in kakor je božja volja." ~
568 XXX   |        dobra leta je bilo vse prav in kakor je bila božja volja;
569 XXX   |          več rabil za tožbe, pisma in mešetovanje. ~Zopet je bil
570 XXX   |           je bil drug konj vprežen in da je pri vozu stal v delavni
571 XXX   |            je bil posadil na sedež in kateri je lovil njegovo
572 XXX   |       kateri je lovil njegovo pipo in bič. ~"Kam pojde ata?" vpraša
573 XXX   |              Deček pokaže z ročico in zajeca po svojem jeziku: ~"
574 XXX   |          naučeno besedo že pozabil in preden ga stari Smrekar
575 XXX   |      Smrekar se je glasno zasmejal in rekel: ~"Otrok ima dedčeka
576 XXX   |       gotovo tudi otroška ljubezen in hvaležnost k očetu. ~Vtem
577 XXX   |            nekaj naukov dajal: kaj in kako je kupovati v semnju,
578 XXX   |           komu je denarje posoditi in koga je terjati, skušala
579 XXX   |          kako se zdaj vse rado ima in se ima!"~