Part

  1 I     |            vseh straneh pripet, da se nikjer ni videla s slamo
  2 I     |      srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo
  3 I     |            brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je
  4 I     |            iz rjavega sukna, pa ko se preveri, da ima novce pri
  5 I     |       kmetič in gre dalje.  Ta pak se obrne in reče lepi deklici,
  6 I     |         prag prišla: "Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Franica!
  7 I     |       pravi oče malo razžaljen, da se hči neče ž njim peljati,
  8 I     |          imel je Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil
  9 I     |           ni znal. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel je
 10 I     |           da mu to dobro dé; modro se je držal in kaj drugega
 11 I     |           rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati. ~Občani
 12 I     |        izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, rekši, da ne
 13 I     |            gosposko poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega
 14 I     |            čakal, kdaj kozarec, ki se okrog vrsti, do njega pride.
 15 I     |             do njega pride. Družil se je z vsemi, z bogatimi in
 16 I     |      bližnjem trgu semenj in pelja se tja, da bi nekaterim kmetom,
 17 II    |           sedi, Brašnar!" ~Brašnar se nasmehne, skoči na voz,
 18 II    |     nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg
 19 II    |           z desnim levi čevelj, da se ne bi videla luknja, katero
 20 II    |         let v mestno šolo hodil in se nemški govoriti in pisati
 21 II    |       svoji bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere
 22 II    |           v roke. S pravo strastjo se začne tožariti. Kdor je
 23 II    |      pravdo, prišel je k njemu; on se je vsega lotil, bodi si
 24 II    |         mešetar obenem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k
 25 II    |           kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju posvetovat.
 26 II    |            kupávala. ~Ali pravdati se človek ne more vsak dan,
 27 II    |           dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je
 28 II    |           in krave kúp delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je
 29 II    |         četudi je bil ubožen. ~Kar se Brašnarjevega znanja dostaja,
 30 II    |            je znal preobračati, da se ga je še okrajni sodnik,
 31 II    |     razporov z gosposko. Razširila se je med ljudmi namreč misel,
 32 II    |       spodnjo ustnico med zobe, pa se takoj nasmeje, rekoč: "Ni
 33 II    |            v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih menimo; ali
 34 II    |            nisem nič dolžan. Ti bi se me precej lotil s pečatom?" ~"
 35 II    |          me res tako krivil ali bi se kaj drugače pokazalo," reče
 36 II    |              pravi Brašnar, ko sta se semnju bližala. ~"Tega ne,
 37 III   |          nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetič, ki je pred letom
 38 III   |            dobiček prodati. Veselé se ga otroci, ker vedó, da
 39 III   |           in še kaj lepega. Veselé se ga naposled tudi odrasli
 40 III   |   mladeniči in dekliči, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti
 41 III   |          pogovoriti med seboj, kar se ne dá vselej in povsod. ~
 42 III   |            Da veš, očeta poišči in se ž njim domov pripelji. Če
 43 III   |         dve leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati
 44 III   |       razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po
 45 III   |    izbirati iz tolike množine, kar se jih je že oglasilo. ~Ni
 46 III   |            okroglim obrazom, kakor se ne najde povsod, z nekoliko
 47 III   |          Zakaj tako hitro?" ~Obrne se in, videč, da je mlad znanec,
 48 III   |        kakor jaz mislim. Prepirala se nisva še nikoli in žalega
 49 III   |           tebe vzel; spogledala bi se poprej!" odgovori mladenič
 50 IV    |           človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj na obleko.
 51 IV    |           nosi, črne irhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, svilena
 52 IV    |          bilo posebna sreča, umeje se lahko. Dobil je opuščeno
 53 IV    |          orodje prijel. ~Pa četudi se je bilo Štefanu z vsemi
 54 IV    |           bil v službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj
 55 IV    |           časih težko delo in skrb se mu je še bolj zagrenila
 56 IV    |          pa nihče ni slišal, da bi se bil potožil, ter nikoli
 57 IV    |      Štefana rad, ker je videl, da se ni čisto nič po njem vrgel,
 58 IV    |            človeka rad imel: kakor se ni za njegovo izrejo brigal,
 59 IV    |        njegovo izrejo brigal, tako se tudi zdaj ni pečal zanj.
 60 IV    |            če je oče šel sinu, kar se je redko zgodilo, pomagat
 61 IV    |     deklica iz mesta prišla, zdelo se je Štefanu, da ima že nekaj
 62 IV    |          govoriti, da, celo ogibal se je je. Šele počasi se ji
 63 IV    |       ogibal se je je. Šele počasi se ji je zopet približal. ~
 64 IV    |         namenjen kupovati. Zlagáti se je moral, ker resnice ni
 65 IV    |          pa je bila, da Štefan, ki se je težko od doma in nujnega
 66 IV    |          kakor mož in žena," smeje se dekle. ~"Prstan tega še
 67 IV    |         treba fajmoštra." ~Deklica se zasmeje in začne govoriti
 68 V     |           par za parom, tako da so se težko prerivali sem ter
 69 V     |     dolgočasno: prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje
 70 V     |    ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od vseh strani šibe
 71 V     |      razstavljene, ta ručeč, druga se tiho pogovarjaje s svojim
 72 V     |           je nosil pokonci, klobuk se mu je bil nazaj pomaknil,
 73 V     |        onega vola malo potepel, da se mu je s poti umaknil. Kakor
 74 V     |         hotel nič slišati. Šele ko se izmed živine prerije in
 75 V     |         živine prerije in vidi, da se ga sitneži držé "kakor laščec",
 76 V     |        vsaka beseda zastonj ter da se ne dá preprositi, odšla
 77 V     |          zahvale ne posluša, obrne se in stopi v bližnjo krčmo. ~"
 78 V     |         Pojdi pit, Anton!" glasilo se je od vseh omizij obenem
 79 V     |            sklene roke ter nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati
 80 V     |          ter nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati z okrog
 81 V     |          vsej sobi slišati. Pletla se je govorica o volovski kupčiji,
 82 VI    |           tja, razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki pridobrikati
 83 VI    |           mladi in stari. Nekateri se dolgo že niso videli, tedaj
 84 VI    |        dolgo že niso videli, tedaj se je treba koj pomeniti; drugi
 85 VI    |          treba koj pomeniti; drugi se posvetujejo, kam bi bilo
 86 VI    |           paličico v roki. Deklici se je poznalo, da tega tovarištva
 87 VI    |           mu je odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno, da se tako
 88 VI    |        Zdelo se ji je nesramno, da se tako vsiljuje ter ji tako
 89 VI    |            treba me radi imeti, pa se vam nič hudega ne zgodi." ~"
 90 VI    |           nič žalega ne storé, nič se ne bojte. Zbogom! Jaz imam
 91 VI    |           tukaj opravek." ~Reče in se obrne k prodajalnici, a
 92 VI    | Pogreznikov Peter, mlad človek, ki se ji grozno pust in siten
 93 VI    |             Pojdi sem, Štefan!" Ko se vesal približa, reče mu: "
 94 VI    |          Katero izmed tega dvojega se ti lepše zdi?" ~Štefan pogleda
 95 VI    |        semnju bodo najbrže." ~"Jaz se malo bojim sama med živino
 96 VI    |          da najdeva očeta?" ~Umeje se, da je Štefan to od srca
 97 VI    |          in delal pot v gneči. Vse se je moralo razmikati njegovima
 98 VI    |          da so godrnjali, in zdelo se mu je, da bi v tem hipu
 99 VI    |        zalučil največjega vola, ki se ne bi hotel umakniti. ~Prideta
100 VI    |        odgovori Anton in, obrnivši se k Štefanu, vpraša: "Kaj
101 VI    |            razprano. Vsi ljudje so se mu smejali. ~Ko je sin Štefan
102 VI    |          stoji kakor pribit, potem se naglo obrne ter se izgubi
103 VI    |           potem se naglo obrne ter se izgubi med ljudmi. Zdi se
104 VI    |          se izgubi med ljudmi. Zdi se mu, kakor da bi vsi ljudje
105 VI    |       zasramovanega očeta, razjoka se krepki mladenič kakor otroče
106 VI    |            čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek čut, ki
107 VI    |       zvezi. Pa samo za hip. Takoj se mu misel spreobrne in reče:
108 VI    |            bi očetu govoril, da bi se ga prijela ter bi potem
109 VI    |         očeta! ~Naglo vstane, ozre se okrog sebe in, prepričavši
110 VI    |         okrog sebe in, prepričavši se, da ga nihče ni videl plakati,
111 VI    |          plakati, ubriše solze ter se napoti domov. ~
112 VII   |            Smrekarjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in
113 VII   |           Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, ki
114 VII   |     poprosi ga "luknje" tobaka ter se začne pomenkovati o kupčiji
115 VII   |             ter potem legel. ~Gane se, zastoka in vstane s trdnega
116 VII   |          Uj gniloba gnila!" zahudi se teta Marjeta. Brašnarju
117 VII   |            teta Marjeta. Brašnarju se zazeha, mane si oči ter
118 VII   |          te sramote na hišo, da si se pogoljufil in te po semnjéh
119 VIII  |            okrožju govorili. Dobil se je kdo tudi, ki je pošteno
120 VIII  |    pozabili bolj ali manj. ~Stefan se je nekaj dni ljudi ogibal.
121 VIII  |           moral srečati. Sešla sta se na razpotju in Franica ga
122 VIII  |           naglo pobegnil? Lahko bi se bil peljal z nama z očetom,"
123 VIII  |           z očetom," reče. ~Stefan se zardi. Deklica, ki se je
124 VIII  |       Stefan se zardi. Deklica, ki se je morda domislila, da mu
125 VIII  |          si ga vsejal." ~"Preredko se ti zdi?" ~"Ko bi bil mene
126 VIII  |           bi hotela." ~"Nu, enkrat se mora začeti. Res nisem še
127 VIII  |            s takim veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami." ~
128 VIII  |         trlo pod rokami." ~Deklica se nasmehne in vpraša: "Zakaj
129 VIII  |            kaj časa svetili?" ~"To se ve da. -- Ali prideš?" ~"
130 VIII  |               Le pridi." ~Razideta se, Franica domov, Štefan po
131 VIII  |             ter si ne more kaj, da se ne bi še enkrat obrnil ter
132 VIII  |    pogledal. In glej! V istem hipu se je tudi deklica obrnila,
133 VIII  |        njim pogledala, in tako sta se v eni misli, v enem dejanju
134 VIII  |      srečala. Drug pred drugim sta se svoje radovednosti sramovala,
135 VIII  |    radovednosti sramovala, deklica se zasmeje od daleč sem in
136 VIII  |     zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje. ~In smejala
137 VIII  |           zasmeje. ~In smejala sta se ta dva, ne toliko zato,
138 VIII  |             ne toliko zato, ker bi se jima bilo smešno zdelo,
139 VIII  |           drug za drugim, ako tudi se dobro znata ter vesta, kakova
140 VIII  |          in po obleki; smejala sta se od veselja ali bogvedi zakaj. ~
141 IX    |                   IX  Ob shodu, ki se je pri bližnji cerkvi praznoval,
142 IX    |       opazili so tudi to. ~Navadno se je Franica ob nedeljah z
143 IX    |        jutranji maši vozila. Kadar se je primerilo, da se je sama
144 IX    |          Kadar se je primerilo, da se je sama s hlapcem peljala
145 IX    |       onadva spregledala, spoznala se, povedala si, kar si je
146 IX    |        nista gledala zaprek, ki bi se utegnile grmaditi proti
147 IX    |           da sta edina, čutila, da se hrepenenje enega srca zliva
148 IX    |      Ljubezen ne števili. Trenutka se držeč pije srečni človek
149 IX    |       moralo obema na um priti, da se jima upanje ne smeje. Franica
150 IX    | Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti. ~Čutila
151 IX    |         zatorej nista, kakor da bi se bila zmenila, dolgo o tem
152 IX    |        dolgo o tem govorila. Boječ se, da ne bi iz razglašene
153 IX    |     kvarnega izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih govoritu
154 IX    |          govoritu med seboj. ~Tako se med svetom precej dolgo
155 IX    |          Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila.
156 IX    |         nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzetno,
157 X     |          materi otroka toži, težko se ji kdaj prikupi. Mati Smrekarica
158 X     |           kjer si bodi, ne prikaži se mi več v hišo."  Beračica,
159 X     |         več v hišo."  Beračica, ki se je menila s to važno pošto
160 X     |          kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je
161 X     |   Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je Franica res nekako spremenila
162 X     |            več; ali ni mogla, bala se je! Mislila je: zdaj še
163 X     |    odgovori pomenjajo: ni res, kar se govori. ~"Pazi se," reče
164 X     |         res, kar se govori. ~"Pazi se," reče mati, "ogiblji se,
165 X     |           se," reče mati, "ogiblji se, da te ljudje v besedo in
166 X     |         svoja in topasta, pa da bi se ne hotela meniti, naj bode
167 X     |            ni opazila. ~"Sama sebe se najbolj pazi," reče mati
168 X     |          mlad, ne pomisli in lahko se mu spesne. Saj veš, kaj
169 X     |            Le molči, le molči! Jaz se zate ne bojim, ali moram
170 X     |           zate ne bojim, ali moram se bati. Hočem ti le reči,
171 X     |         tiho začne jokati. Deklica se ji oklene okrog vratu in
172 X     |           ne more učiti." ~"Možiti se me ne silite," šepeče dekle. ~"
173 X     |          odgovori mati nasmehnivši se, vstane in med vrati reče: "
174 X     |           med vrati reče: "Le Bogu se priporoči pa zaspi! Oče
175 X     |       domov prišel. Bog daj, da bi se kaj ne primerilo na poti!" ~
176 X     |        mati duri za seboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in
177 X     |             Ne, ni mogoče zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče
178 X     |      nameni, poda mu roko in začne se šepetanje. ~Ko dokonča deklica
179 X     |        Tvoja mati prav govoré, jaz se ti moram umakniti, daleč
180 X     |            skozi okno v travo, naj se izgubi v zemlji za vselej!
181 XI    |       splošnih ženitovanj, jeli so se zopet bolj pogosto snubači
182 XI    |         Pogreznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje
183 XI    |      drugih bogatih kmetskih sinov se je prišlo ponujat za zeta. ~
184 XI    |    napravil mlad, bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki
185 XI    |       veliki hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen
186 XI    |           z materjo Smrekarico ter se ji takoj tako prikupil,
187 XI    |           po svetu. ~"Naša Francka se mora zdaj precej možiti,
188 XI    |            in dol hodil. ~"Nu, saj se jaz ne branim," odgovori
189 XI    |            odgovori ženica. ~Anton se zasmeje in gre zopet dvakrat
190 XI    |      Kupčija je dobra, ali nesreča se lahko primeri. Le kdor zna
191 XI    |         ali jo k sebi vzame ali pa se k nam priženi, kar češ." ~"
192 XI    |           trdno delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače
193 XI    |             ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja
194 XI    |            kleti in moliti in zato se je podstavil, baba!" ~"Tako
195 XI    |         starci vikali. Molči!" ~Ni se dalo več govoriti o tem
196 XI    |          bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega,
197 XI    |          pri Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so
198 XII   |         zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled orumenjala,
199 XII   |            še take hlapce!" zahudi se Anton, "kadar ga je treba,
200 XII   |           malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev Anton
201 XII   |             Ná, natlači!" ~Stefanu se malo čudno zdi, da je Smrekar
202 XII   |           prav." ~"Čez koliko časa se bo treba odpraviti?" ~"V
203 XII   |       zamaje z dolgim bičem, konji se upró in kolesa se začno
204 XII   |            konji se upró in kolesa se začno premikati po tiru.
205 XII   |           ter s prsti pokaže, kako se srebro šteje. ~Franica je
206 XIII  |          precèj pogosto pil. Jezik se mu vedno bolj in bolj razvezuje;
207 XIII  |   magazinih izkušali prekaniti, pa se jim ni dal, in več takega. ~"
208 XIII  |            naprej prideš. Kmetstva se drži, tvoje zemljišče je
209 XIII  |           bo velika sila, pri meni se oglasi. Na!" ~Štefan prime
210 XIII  |      ničesar. -- Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu.
211 XIII  |    trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek
212 XIII  |           in dobre volje, nasmehne se, izpije kozarec vina in
213 XIII  |         Voda, tudi čista, ne vzame se s čistim vinom, samo voda
214 XIII  |         upam pridobiti; a ne podam se nikomur in, ko bi se dalo
215 XIII  |         podam se nikomur in, ko bi se dalo menjavati za vse, kar
216 XIII  |         kar smo in imamo, ne menim se z nobenim..." ~"Pamet imaš;
217 XIII  |       vzemite mene za zeta, nikdar se ne boste kesali, do smrti..." ~"
218 XIII  |       zavpije Smrekar pa ves obraz se mu spremeni in usta se raztegnejo
219 XIII  |       obraz se mu spremeni in usta se raztegnejo v zaničljiv nasmeh. ~"
220 XIII  |     zavpije: "Lažeš, berač! Poberi se mi, da te videl ne bom.
221 XIV   |           pristavi tretji. ~"Da bi se vsakega potepina sin z menoj
222 XIV   |         sin z menoj šalil!" huduje se Smrekar kakor sam s seboj. ~"
223 XIV   |        Vidite!" reče prvi. ~"Ženil se je pri tvoji hčeri, jaz
224 XIV   |         vendar ne, Anton! Te megle se še vse lepše razpodé. Svojega
225 XIV   |           malo pamet sesvedral, pa se že zopet vse zlepa zamaši." ~
226 XIV   |          kateri mogel. Nekateri so se mu izkušali prikupiti s
227 XIV   |         drobno razpovedovali, kako se govori o tej stvari; drugi
228 XIV   |              Kmetje okrog njega so se ga bili vsi nalezli. Samo
229 XIV   |          bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel popolnoma
230 XIV   |        popolnoma upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo
231 XV    |                             XV  Ko se je Anton svoji hiši bližal,
232 XV    |             Kje je Franica?" ~Žena se zgane; to vprašanje je bilo
233 XV    |            več slišati! Kaj, ko bi se ti kaj na starost prigodilo?"
234 XV    |         skrita v gornji sobici, ni se premaknila z mesta. Mož
235 XV    |         prosim, pomiri in premagaj se nocoj, ker si jezen. Lezi,
236 XV    |           Ti si ji pomagala pečati se z onim..." ~"Bog, ki me
237 XV    |            gor in dol hoditi. Žena se oddahne. ~"Vsak berač naj
238 XV    |       pride ter mi v zobe pove, da se bo ženil v mojo hišo. Kaj
239 XV    |          je treba vprašati, preden se kaj govori." ~"Tepsti je
240 XV    |          je težilo obema srce: ena se je tresla in bala ečetove
241 XVI   |            zgodaj vstajati. Zbudil se je zjutraj ob isti uri,
242 XVI   |            in utrujen. ~Po njem so se morali vsi drugi ravnati
243 XVI   |            pol ure podaljšati, ako se ji je zljubilo, pa samo,
244 XVI   |       očitati in izpovedati jo, da se je tako zelo mogla spozabiti
245 XVI   |          noči ln solz, prestrašila se je ter je prav ljubeznivo
246 XVI   |            ne more jesti. ~"K mizi se pride k molitvi, naj se
247 XVI   |            se pride k molitvi, naj se jé ali ne jé," odgovori
248 XVI   |         Deklica pade na kolena ter se spusti v glasen jok. ~"Kdo
249 XVI   |          Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo na zemlji. --
250 XVI   |        sebe in svoj prazni žep, pa se +ti+ meniš ž njim? Kaj imaš
251 XVI   |        zagrmi oče. "Obljubi mi, da se ne boš od danes, od te ure
252 XVI   |        tudi govorila ne boš!" ~Hči se hoče okleniti očetovih kolen,
253 XVI   |           veš, kaj mislim. Zahvali se svoji materi, da te sinoči
254 XVI   |           dobil, sicer..." ~Rekši, se mož obrne proti durim in
255 XVII  |        zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat ž njo.
256 XVII  |             ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to
257 XVII  |             molila zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Včasi
258 XVII  |          kadar je bila sama. Včasi se ji je mož zdel preoster,
259 XVII  |            ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino
260 XVII  |    ljubeznijo srce težiti. ~Dokler se mati Smrekarica huduje,
261 XVII  |           roko glavó podslanja. Ko se žena umiri, spregovori on: ~"
262 XVII  |           Tega vendar ne rečem, da se ne bi s poti umaknil, daleč
263 XVII  |      koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. -- Iz glave
264 XVII  |           si ne upam misliti, kako se mi ta reč izteče..." ~"Tako
265 XVII  |           ta reč izteče..." ~"Tako se izteče, kakor se mora." ~"
266 XVII  |              Tako se izteče, kakor se mora." ~"Včasi sem želel,
267 XVII  |             včasi sem dejal, da bi se Franica le drugam ne možila,
268 XVII  |          lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga
269 XVII  |          bi se ga ne branil, kakor se ga noben človek ne brani;
270 XVII  |            moral kupiti vse, v kar se pred poroko obleče." ~"Le
271 XVIII |          in živahna, od dne do dne se ni hotelo izpolniti, jame
272 XVIII |               Le počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim
273 XVIII |          Ne, le zdaj ne!" preplaši se mati. ~"Zdaj, baš zdaj!" ~"
274 XVIII |         rineš svojeglavno dalje in se ne daš..." ~"Nu, kaj bi
275 XVIII |            sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite.
276 XVIII |             in obmolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi se
277 XVIII |          se ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla ženitev
278 XVIII |     vremenu itd. ž njim. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo,
279 XVIII |           stojiš. Pridi noter! Ali se hočeš morda malo čedneje
280 XVIII |      prijazno in nekako mehko, hči se ni mogla ustavljati, pokimala
281 XVIII |          božje. ~Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki --
282 XVIII |           Franica vstane. Približa se ji ter jo prime za roko. ~"
283 XVIII |            bila odrastla, oklenila se je zdaj očetovega vratu
284 XVIII |         nerodno za ramo prijel, da se baš ni vedelo, ali jo hoče
285 XVIII | Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor
286 XVIII |          poroki; pa je vprašaj, če se ji je kdaj hudo godilo.
287 XVIII |          čedno si opravljena, niti se ni treba preoblačiti. Le
288 XVIII |            po volji in verjemi, da se ne boš nikoli kesala. Ustavljati
289 XVIII |          nikoli kesala. Ustavljati se ne smeš." ~Oče se obrne
290 XVIII |       Ustavljati se ne smeš." ~Oče se obrne in duri za seboj na
291 XVIII |          ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem
292 XVIII |        Dekle mater molče sluša ter se opravi vse po njenem nasvetu.
293 XVIII |            pogovor ž njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta
294 XVIII |           prišli do ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorili,
295 XVIII |          čas odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim
296 XVIII |         ostane ji v grlu. ~"To sva se že midva zmenila. Pridni
297 XVIII |           za svojo hčer. ~Potem so se jeli meniti, kdaj se bo
298 XVIII |            so se jeli meniti, kdaj se bo ženitovanjsko pismo delalo
299 XIX   |       obenem bi rad. Boš videl, da se to srečno ne izteče. Franica
300 XIX   |          že spet govorila, že; nič se ne boj, saj je ženska in
301 XIX   |            vse ve babnice." ~"Kako se moreš šaliti s tem! Mene
302 XIX   |         nobene reči začel. Kar sem se že kdaj večjega polotil,
303 XIX   |           potlej, ko si videla, da se je dobro izšlo. potlej si
304 XIX   |           nimate nobene, vsako reč se bojite prijeti. Le molči!
305 XIX   | postavljati. ~Ob tej poslednji uri se je Franica jela očetu ustavljati.
306 XIX   |            zlepa pripraviti, da bi se oblekla in šla z očetom
307 XIX   |        očetom v pisarnico. ~A zdaj se oče razsrdi in reče: "Moraš!
308 XIX   |      pokorščina!" ~Mati Smrekarica se je zbala te moževe jeze,
309 XIX   |          mnogih materinih prošnjah se je Franica naposled oblekla
310 XIX   |        Ubogi Pogreznikov Peter, ki se je pogumno podkrižal na
311 XIX   |            v govoru; ali danes, ko se mu je največja želja jela
312 XX    |            oklicana in ženitovanje se je bližalo. ~Tedaj je Smrekar
313 XX    |         prizadeva k hiši priti, da se še celo umiče. Menda je
314 XX    |           mislil Smrekar. ~Franica se o svoji ženitvi ni zmenila
315 XX    |          mladih gabrov. ~Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem
316 XX    |            z glave padel in, ozrši se, vidi Štefana pred seboj. ~"
317 XX    |         bil iz devete dežele in bi se ne bila še nikdar videla?" ~
318 XX    |            kaj odgovoriti, a obrne se v trenutku, kar žila dvakrat
319 XX    |            vse gledalo, tako kakor se o tisti Rezki bere in o
320 XX    |             kajti z ognjenimi očmi se pripogne k nji, da bi ji
321 XX    |          Štefanu veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem
322 XX    |                Pevajoč ženski glas se začuje zelo blizu izmed
323 XXI   | neobčutljiva, okrog hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja,
324 XXI   |         hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja, govori
325 XXI   |        zmajevali, oče je dejal, da se je hči vdala, da bo zopet
326 XXI   |       zopet kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo
327 XXI   |           grozno težko pri srcu in se je vendar pozneje vse na
328 XXI   |          na dobro obrnilo, in tako se je starka tolažila, četudi
329 XXI   |            starka tolažila, četudi se ji je hči v srce smilila
330 XXI   |       žalosten jesenski dan. Sonce se je sicer videlo na prepreženem
331 XXI   |           gledat iti svatov, ki so se pred Smrekarjevo vežo zbirali
332 XXI   |     zbirali in vozove zasedali, da se k farni cerkvi odpeljó k
333 XXI   |           gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo. ~
334 XXI   |          poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a naposled
335 XXI   |         nič žalega storila. Ženica se ga menda zboji, kajti hitro
336 XXI   |           zavije in odide. ~Štefan se nasloni na staro brezo in
337 XXI   |       videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili
338 XXII  |       gredo!" reče eden svatov, ki se je čez zid stezal. ~"Fajmošter?
339 XXII  |         pokopališču stopati, zardi se, zažari se ji oko in obrne
340 XXII  |          stopati, zardi se, zažari se ji oko in obrne se v stran. ~"
341 XXII  |          zažari se ji oko in obrne se v stran. ~"Kam greš?" Vprašata
342 XXII  |           za trenutek odšla, pa da se povrne, in obstopijo fajmoštra,
343 XXII  |        potem odide v cerkev, da bi se za maševanje pripravil. ~
344 XXII  |     požvenketa, orgle zapojo, maša se ima začeti, neveste ni,
345 XXII  |           klicali in ljudje, ki so se bili na pokopališču in v
346 XXII  |            ono pristavljaje. ~Maša se je brala, a svatje so bili
347 XXII  |           naglo je napregel in sam se v diru domov peljal. Kako
348 XXII  |        nekaj časa zmajevali, sešli se potem v krčmi, napili se,
349 XXII  |           se potem v krčmi, napili se, kleli, smejali se in šale
350 XXII  |          napili se, kleli, smejali se in šale zbijali, da take
351 XXII  |             Celo Pogreznikov Peter se je napil in naposled vesel
352 XXIII |            nikdar več videla, bala se je, da si je morebiti sama
353 XXIII |          kam, in vse sosede, ki so se zgrinjale, niso je mogle
354 XXIII |         rodbi je kam šla!" tako so se žene naposled pogovarjale,
355 XXIII |          ni bilo domov. Smrekarici se je to verjetno zdelo in
356 XXIII |       verjetno zdelo in potolažila se je malo. Kjer je koli vedela
357 XXIII |            bil videl. ~Nazadnje so se vrnili vsi posli, nekateri
358 XXIII |         ker je za trdno mislil, da se je samo kam odtegnila, pa
359 XXIII |         pipe, ni jedel. Na obličju se mu je bralo, da trpi on
360 XXIII |        četudi ne joka. ~Štefan, ki se je ljudem odtezal, zvedel
361 XXIII |       zvedel je šele drugi dan kaj se je zgodilo. Poskočil je
362 XXIV  |           obupane matere ter sploh se je kazalo, da on ne more
363 XXIV  |        biti neobčutljiv oče. ~Zdaj se vsa stvar hitro spremeni.
364 XXIV  |            sedel in premišljal ter se samo iz notranjega nemira
365 XXIV  |           stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo osorno kara,
366 XXIV  |             Božja zapoved?" huduje se oče. "Baba, veš, katera
367 XXIV  |       izpred poroke ubežala! In če se stari možje na cesti doidejo,
368 XXIV  |            in vsak malhar gleda in se mi smeje ter me je sram
369 XXIV  |      poslednje besede svojega moža se postavi pokonci kakor še
370 XXIV  |        nimaš človeškega srca! Tebi se tvoj otrok ne smaili, kdo
371 XXIV  |          tvoj otrok ne smaili, kdo se ti bode smilil? Ti imaš
372 XXV   |           Gledal je za njo, dokler se je za vrtom skrila. Jezilo
373 XXV   |            Jezilo ga je menda, ker se ni čisto nič ozrla, kajti
374 XXV   |            glavi rojilo. ~Naposled se z obema komolcema v mizo
375 XXV   |             Tako mine dan. V mraku se Anton opravi in v naglici
376 XXV   |            pod streho in o nobenem se ni določno vedelo, kje je.
377 XXV   |             imajo miši ples, pa tu se ni uresničil. Vsi posli
378 XXV   |       dolgočasen in žalosten večer se jim je zdel. Šele potem
379 XXV   |            jim je zdel. Šele potem se je začela govorica, ko je
380 XXV   |     ugasnjena luč je kazala, da so se razšli spat. ~
381 XXVI  |       nekdaj, še mlado dekle, učeč se stanovala, ter jo najde
382 XXVI  |          svojo hčer, katere, kakor se ji je zdelo, že tako dolgo
383 XXVI  |           domov. Materina ljubezen se je pokazala v tem, da je
384 XXVI  |              reče možu. ~Smrekarju se nagubano lice spremeni in
385 XXVII |       umira. ~Zdravnik mu pove, da se nocoj razloči na smrt ali
386 XXVII |            hčeri tako zdravilo, da se na bolje obrne. A zdravnik
387 XXVII |           a da še ni gotovo, da bi se obrnilo na dobro. Deklica
388 XXVII |         priti prehlajenje in treba se je vsemu pripraviti. ~Tedaj
389 XXVII |          žena pride iz sobe. Sveti se ji nekaj upanja z obličja
390 XXVII |            ropotali vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali,
391 XXVII |     smejali in razgovarjali, zanju se ni zmenil nihče in, če je
392 XXVII |            In vera je močna. Obema se srce olajša. Mati obriše
393 XXVII |      olajša. Mati obriše solze ter se ozre kvišku k sveti podobi,
394 XXVII |            vstane žena. Prekrižata se ter vrneta. ~Sredi cerkve
395 XXVII |          cerkve je stal človek. On se ni po njiju oziral, a ona
396 XXVII |      deklico namestoval; in bil bi se zaletoval v nebesa kakor
397 XXVIII|           očetom in materjo. Nocoj se je imela bolezen odločiti
398 XXVIII|          glavo podpiral in nemirno se metal sem ter tja. Vselej
399 XXVIII|           kaka vrata zakričala ali se kaj drugega ganilo. ~Iz
400 XXVIII|           dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po dolgem in
401 XXVIII|         pijanega Brašnarja sin, če se ne huduješ." ~"Miruj in
402 XXVIII|            Povedaj mi ti rajši, ko se že tako lepo poznava od
403 XXVIII|        poznava od nekdaj, s kom si se doma razprl ali stepel,
404 XXVIII|         doma razprl ali stepel, da se zdaj že tri dni tako tiho
405 XXVIII|         znal obuvati?" ~V tem hipu se duri blizu velikih vrat
406 XXVIII|     zavriskal in poskočil: bolezen se je na bolje obrnila! ~
407 XXIX  |     šibkejšega drevja, pripogibalo se je k tlom trudno in otožno
408 XXIX  |           drogom sneg ogrebati, da se še več vej ne odčehne, nego
409 XXIX  |           več vej ne odčehne, nego se jih je že. Zdaj in zdaj
410 XXIX  |            onega drevesa. Vse, kar se je odlomilo, smililo se
411 XXIX  |            se je odlomilo, smililo se mu je bolj nego druge krati
412 XXIX  |   Smrekarica in Franica. Poslednji se je poznala še bolezen, kajti
413 XXIX  |    nekdanjega rdečega cveta. Odkar se je bila iz mesta vrnila,
414 XXIX  |         nam temna noč zakrije, zdi se nam drugo jutro mnogo lepše
415 XXIX  |            njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo precej
416 XXIX  |          vdela v vretensko uho. Ko se ji nazadnje posreči, poseže
417 XXIX  |        pogleda tudi skozi okno, pa se hitro obrne; zardi se v
418 XXIX  |           pa se hitro obrne; zardi se v lice ter upogne k šivanju.
419 XXIX  |    sosedovim sinom Štefanom. ~Mati se obrne od okna in začne presti,
420 XXIX  |         kajti gubanci po obrazu so se nekako gladili ter na obeh
421 XXIX  |           na obeh plateh ustnic so se po nekoliko rejenem obrazu
422 XXIX  |          podrti jablani. ~"Ali sta se že kaj pogovarjala z očetom?"
423 XXIX  |        pametnega očeta! Včeraj sva se menila; vse bo prav in kakor
424 XXX   |         delavni obleki Smrekar ter se veselo smejal lepemu dvoletnemu
425 XXX   |           jeziku: ~"Peljal."  "Kam se bo peljal?" ~Deček je bil
426 XXX   |          poznalo prvo trenutje ter se je oklenilo Smrekarja, ko
427 XXX   |           v naročaj vzeti. Smrekar se je glasno zasmejal in rekel: ~"
428 XXX   |            hiše, zamrmra: "Pa kako se zdaj vse rado ima in se
429 XXX   |            se zdaj vse rado ima in se ima!"~