Part

  1 I     |          še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi
  2 I     |          je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem,
  3 I     |      vajete in bič iz rok ter sede na voziček. ~"Ali bo treba
  4 I     |          vpraša mimo gredoč kmetič na vozu sedečega soseda. ~"
  5 I     |     dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: "Le naglo,
  6 I     |      manjša in slabša od današnje, na istem mestu novič zidane.
  7 I     |          Začel je trgovati z vinom na debelo, kupoval ubožnim
  8 I     |            kmetičem voli in krave "na pol prireje" in kopica je
  9 I     |       cenili raznovrstno: nekateri na dvajset, drugi na štirideset
 10 I     |         nekateri na dvajset, drugi na štirideset tisoč, nekateri
 11 I     |         štirideset tisoč, nekateri na več; nekateri so si pa številjenje
 12 I     |           ima ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsakemu
 13 I     |            bi bilo vsakemu posebej na nosu zapisano. ~Novci dajó
 14 I     |          črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad
 15 II    |          obleki in s kosmato kučmo na glavi. ~Smrekarjev Anton
 16 II    |         Brašnar se nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na
 17 II    |            na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona
 18 II    |      močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma
 19 II    |          bil Brašnar tudi mešetar; na vsakem semnju je za voli
 20 II    |      moralo ga je zaradi nedokazov na miru pustiti. Ali namesto
 21 II    |            sebi še bolj utrditi in na svoj prid obračati. ~"Koliko
 22 II    |         lotil s pečatom?" ~"Precej na kotomácijo," reče Brašnar. ~"
 23 II    |          dobrih juter" merila samo na Smrekarjevega Antona. ~"
 24 III   |              Jn žena je vedela, da na to ni več nobene pritožbe. ~
 25 III   |       gibčnega života bila je sama na sebi vsakega poštenega ženina
 26 III   |          poljski stezi šla z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto
 27 III   |            v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica
 28 IV    |          Zna se mu, da gleda nekaj na obleko. Lepo sukneno kamižolo
 29 IV    |           bo srečo dal in kmalu bo na trdnin nogah stal, to boste
 30 IV    |           že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal ž njo govoriti,
 31 IV    |            srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila,
 32 IV    |  Brašnarjev sin. ~"Kaj boš kupoval na semnju?" vpraša ga deklica. ~"
 33 IV    |          ni, da bi ga moral nositi na prstu." ~"Kaj pak?" ~"Ko
 34 IV    |           pa zavede govorico zopet na prejšnjo reč, vprašaje: ~"
 35 V     |                                 V  Na semnju je bilo živo gibanje.
 36 V     |            rogatemu velikanu morda na misel prišlo, svojemu četveronogemu
 37 V     |       sosedu z rogmi sovraštvo ali na neki drug način nedovoljeno
 38 V     |        tukaj v popoldanski vročini na ogled razstavljene, ta ručeč,
 39 V     |            prahu in v svojem blatu na tleh. ~Smrekarjev Anton
 40 V     |         sklene roke ter nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati
 41 V     |    skupljuje; kakšno vino bo letos na Hrvatskem itd. ~
 42 VI    |   pridobrikati in preveriti jo, da na vsem semnju ni enakega blaga
 43 VI    |     premotile, da ni šel k farjem. Na dohtarsko študira, pa ves
 44 VI    |           v črni suknji z naočniki na nosu in tanko svetlo paličico
 45 VI    |          reče študent. ~"Jaz nisem na nikogar huda, najrajša imam
 46 VI    |    prijatelja in morala mu je biti na videz prijazna. ~Štefan
 47 VI    |          jih nisi nikjer videl?" ~"Na živinskem semnju bodo najbrže." ~"
 48 VI    |     umakniti. ~Prideta skozi gnečo na ono stran, na prostor. Deklica
 49 VI    |          skozi gnečo na ono stran, na prostor. Deklica ugleda
 50 VI    |         poti, sede za samotno mejo na kamen, podpre glavo v dlani
 51 VI    |           želé sinove spreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti,
 52 VII   |        morda, kako pusto je videti na velikem prostoru tako malo
 53 VII   |       poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, vrže jo čez
 54 VII   |         vrže jo čez pleči in odide na vas k tovarišem, ki so bili
 55 VII   |         tobaka, zažge jo s trščico na leščerbi, ki nad mizo visi,
 56 VII   |            venkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa svetla noč
 57 VII   |        pride čez vrt, sede k njemu na klop, poprosi ga "luknje"
 58 VII   |        začne pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem semnju,
 59 VII   |        zgiblje in pogleduje k peči na klop, kjer spi stari Brašnar.
 60 VII   |           vstane s trdnega ležišča na goli klopi. ~"Uj gniloba
 61 VII   |            z zastorom oči ter jame na glas jokati. ~"Teh godcev
 62 VII   |          nam je bilo še te sramote na hišo, da si se pogoljufil
 63 VIII  |       vsakemu, kdor ga bode videl, na um pride, kako je njegov
 64 VIII  |           bolelo. ~Neki dan, ko je na polje šel, pa jo je vendar
 65 VIII  |        moral srečati. Sešla sta se na razpotju in Franica ga je
 66 VIII  |            domislila, da mu opomin na semenj ne more biti prijeten,
 67 VIII  |         prijeten, prevrže govorico na drugo stvar in reče: ~"Tvoj
 68 VIII  |        domov, Štefan po svoji poti na polje. ~To je zlata in belega
 69 IX    |        vselej kje med potom Štefan na voz in ni bilo videti, da
 70 IX    |            do smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala
 71 IX    |     sovražnik. Pač je moralo obema na um priti, da se jima upanje
 72 IX    |           izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih govoritu
 73 IX    |      neumno in prevzetno, da misli na Smrekarjevo hčer. ~
 74 X     |          gre v hčerino kamro, sede na posteljo k nji in začne
 75 X     |           zdaj še ne! ter odgovori na materino vprašanje: "Zakaj
 76 X     |          zate? Saj imava samo tebe na svetu." ~Ta misel ženici
 77 X     |          misel ženici zbudi spomin na njene zgodaj pomrle otroke
 78 X     |               Ti boš meni in očetu na starost edino veselje in
 79 X     |          da bi se kaj ne primerilo na poti!" ~Rekši, zapre mati
 80 X     |        pozno, nekdo nalahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes
 81 X     |         daleč proč!" ~"Kaj boš?" ~"Na vojsko šel, po svetu --
 82 XI    |            ki naju ne bo zaničeval na starost -- katerega, ki
 83 XI    |         prédnjo. ~"Tak, ki bo naju na starost v čislih imel." ~"
 84 XI    |          roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi jaz
 85 XI    |           bi jaz rad zeta vzel sem na dom, rajši nego dekleta
 86 XI    |         drugam dajal..." ~"Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi
 87 XI    |           nam priženi, kar češ." ~"Na mojem domu je treba kmeta.
 88 XI    |            vzameš takega, ki ti bo na starost v zobe gledal?" ~"
 89 XII   |            Namenjen je iti v mesto na trg. ~"Janez je bolan, ne
 90 XII   |      Smrekarica, gledaje, kako mož na vozu po vrečah hodeč tu
 91 XII   |         ter da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti. ~"Škoda
 92 XIII  |          sede s Štefanom malo bolj na samo, tjakaj na ogel v kot. ~"
 93 XIII  |          malo bolj na samo, tjakaj na ogel v kot. ~"Le pij, kolikor
 94 XIII  |      tvojega starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako
 95 XIII  |          sila, pri meni se oglasi. Na!" ~Štefan prime roko, ki
 96 XIII  |            in ki bo materi stregel na starost kakor pošten sin." ~
 97 XIII  |            kri mu zalije obraz ter na glas zavpije: "Lažeš, berač!
 98 XIII  |          za račun nekoliko desetic na mizo ter naglo odšel. ~Smrekar
 99 XIII  |       Smrekar prime Štefanov denar na mizi in ga skozi odprto
100 XIV   |           ker te rad imam." ~"Vina na mizo!" zavpije Smrekar in
101 XIV   |     prikupiti s tem, da so mu bolj na drobno razpovedovali, kako
102 XIV   |            pri krčmarju, da bi šel na Štefanovem mestu z drugim,
103 XV    |            skočivši, glasno potrka na vrata. Mali hlapec pride
104 XV    |            stanico. Tam dene svečo na mizo, molčé postavi tja
105 XV    |            vrha peči in sede v kot na klop. Kaj in kako je mož
106 XV    |         vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel, na posteljo,
107 XV    |             ki ga je na vozu imel, na posteljo, postavi bič ob
108 XV    |         bič ob steni, klobuk obesi na klin -- pa tudi ne govori
109 XV    |       pogleda nekovega denarja, ki na mizi leži, nego jame po
110 XV    |      slišati! Kaj, ko bi se ti kaj na starost prigodilo?" reče
111 XV    |          Anton postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na hrbtu
112 XV    |       zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter predse na
113 XV    |          na hrbtu držeč ter predse na pol v tla obrnjen, gor in
114 XV    |         hočem, raztepem tri palice na njej. Saj veš, da je nisem
115 XVI   |       žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče Smrekar: "
116 XVI   |          reče Smrekar: "Le pojdite na delo!" Obrnjen k Franici
117 XVI   |           duri odznotraj. Hči sedi na klopi, bleda, z povešenimi
118 XVI   |          prekrižanima rokama stopi na sredo hiše in reče: ~"Semkaj
119 XVI   |           Poklekni!"  Deklica pade na kolena ter se spusti v glasen
120 XVI   |           da se ti bo dobro godilo na zemlji. -- Ali ti mene spoštuješ?" ~"
121 XVI   |            ona. ~"Vidiš, kaj tukaj na steni visi?" reče on, kažoč
122 XVI   |        steni visi?" reče on, kažoč na puško, ki je bila nad posteljo
123 XVII  |     Smrekar kakor brez namena stal na koncu svoje hiše pod oknom
124 XVII  |        Vidiš!" pokaže mož s prstom na tla ob zidu. ~"Jaz ničesar
125 XVII  |       razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan.
126 XVII  |      Odslej sta pazila oče in mati na hčer. Ves dan je morala
127 XVII  |            kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem domu. ~Neko
128 XVII  |     odgovarja Štefan ničesar. Sedi na klopi in z eno, v ogel mize
129 XVII  |          ta. Tudi mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si
130 XVII  |        očeta in sveta, temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče
131 XVII  |            vse izbiješ, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi,
132 XVII  |          je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil,
133 XVIII |          besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. Tako je!" ~
134 XVIII |         vina, kruha in suhega mesa na mizo ter govori nekaj navadnih
135 XVIII |        kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamnen pokončnik
136 XVIII |         deklica je stala na pragu. Na kamnen pokončnik naslonjena
137 XVIII |       pokončnik naslonjena je zrla na videz brez vseh misli preko
138 XVIII |            omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših,
139 XVIII |         Pusti omaro odprto in sede na stol. Kakor trudna položi
140 XVIII |          trudna položi križem roki na koleni ter gleda v steno,
141 XVIII |        imava, rajši nego vse drugo na svetu, in storila sva ti,
142 XVIII |       menda mož pač v srcu imel, a na jeziku tega ni nosil. Ta
143 XVIII |       vratu in, položivši mu glavo na prsi, začela jokati. Oče
144 XVIII |          ne storiš, da bi tvoj oče na sramoti ostal in besedo
145 XVIII |          se obrne in duri za seboj na pol odprte pusti. ~Kmalu
146 XVIII |       Dekle sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor ž njim,
147 XVIII |            ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorili, reče
148 XIX   |            k očetu in stricu sedla na voz. ~V pisarnici pri beležniku
149 XIX   |            se je pogumno podkrižal na ženitovanjsko pismo, bil
150 XX    |            Franica z dvema deklama na studencu prala. Dokončavši
151 XX    |        Dokončavši delo, dene kebel na glavo, pusti dekli še pri
152 XX    |         Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem potu
153 XX    |             potem nazadnje zaučemo na vasi, saj je svet širok
154 XX    |           ne! -- Povedi, kaj ti je na mislih? Menda vendar ne..." ~
155 XXI   |           se je vendar pozneje vse na dobro obrnilo, in tako se
156 XXI   |            in oni stvari, da bi jo na druge misli obrnila. ~In
157 XXI   |           Sonce se je sicer videlo na prepreženem obnebju, ali
158 XXI   |            hreščal majhen klepetec na najvišji jablani Smrekarjevega
159 XXI   |          pritrkaval večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo
160 XXI   |           iz katere je kadil, vrže na tla, prekorači vrt, podere
161 XXI   |       preko hoste koračil z rokama na hrbtu in pogledom, v tla
162 XXI   |      grabilo. ~Leže čez nekaj hodá na tla in dene komolca za vzglavje.
163 XXI   |          povezano butaro suhih drv na glavi. ~Štefan ji ne odgovori
164 XXI   |          odide. ~Štefan se nasloni na staro brezo in gleda za
165 XXII  |           spominke samo v srcu, ne na grobeh. ~Pred cerkvenimi
166 XXII  |         cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče steza stara,
167 XXII  |          ni, ustni stisnil, klobuk na oči pomaknil in šel -- iskat.
168 XXII  |           in ljudje, ki so se bili na pokopališču in v cerkvi
169 XXIII |        okoli hiše letala in jokala na ves glas, ko je to slišala.
170 XXIII |           kadil iz pipe, ni jedel. Na obličju se mu je bralo,
171 XXIII |             to mu ni precej prišlo na misel, a vendar pozneje,
172 XXIV  |            vest je bila Smrekarici na veliko tolažbo. ~A čudno
173 XXIV  |      domačim. Kakor je do zdaj rad na enem mestu mirno sedel in
174 XXIV  |        stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo osorno kara,
175 XXIV  |      ubežala! In če se stari možje na cesti doidejo, rekli bodo
176 XXIV  |            je imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter ga jezikom
177 XXIV  | pogovarjala samo tiho in jokaje; a na te poslednje besede svojega
178 XXV   |          sam sedel v hiši pri oknu na mizo naslonjen. Gledal je
179 XXV   |           kajti dvakrat je počasno na čelo del široko roko in
180 XXV   |            svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni
181 XXV   |            ki je na steklo napisan na steni visel na pol nag in
182 XXV   |      steklo napisan na steni visel na pol nag in poln puščic.
183 XXV   |         zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja srdito žlico ob
184 XXVI  |        preden je jezno ženo k sebi na voz spravil; potem je kobilo
185 XXVI  |            odgovora; ko ji je roko na čelo položila in čutila,
186 XXVII |          pove, da se nocoj razloči na smrt ali na bolje. Tisoč
187 XXVII |          nocoj razloči na smrt ali na bolje. Tisoč goldinarjev,
188 XXVII |         hčeri tako zdravilo, da se na bolje obrne. A zdravnik
189 XXVII |           gotovo, da bi se obrnilo na dobro. Deklica je morebiti
190 XXVII |          izgnbljena! ~Smrekar sede na klop v veži, kjer je z zdravnikom
191 XXVII |         samo cerkovni služabnik je na velikem oltarju popravljal
192 XXVII |          po rjavem obrazu, padajoč na kamnena tla. ~"Meni nekaj
193 XXVII |        odideta, Štefan obstane tam na mestu kakor priklenjen.
194 XXVIII|            odločiti in čakali so. ~Na dvorišču je bilo več vozov.
195 XXVIII|        dvorišču je bilo več vozov. Na enem je ležal precèj velik
196 XXVIII|        Štefan? Kaj mi slamo drobiš na dragoletnikovem vozu ter
197 XXVIII|         spat, Štefan!" ~In gledaje na zvezde, reče mršavi hlapec,
198 XXVIII|            že tri dni tako tiho in na pol skrivaje poteplješ tod
199 XXVIII|            poskočil: bolezen se je na bolje obrnila! ~
200 XXIX  |       vejah ga je viselo po pedenj na debelo in, kar je bilo šibkejšega
201 XXIX  |           da bi konec utrgane niti na vretenu svojega kolovrata
202 XXIX  |        kajti skozi okno pogledavši na vrt, reče hčeri: ~"Glej,
203 XXIX  |       snegu zunaj je stal Smrekar, na podrto staro jablano z nogo
204 XXIX  |           so se nekako gladili ter na obeh plateh ustnic so se
205 XXIX  |       dvakrat pogledala skozi okno na vrt, kjer je še zmerom oče
206 XXIX  |            Nič ne!" odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo. ~
207 XXX   |        dečku, ki ga je bil posadil na sedež in kateri je lovil
208 XXX   |          je k svojemu možu Štefanu na voz sedala. V poljubu, s