Part

 1 I     |      rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene za doto dobil.
 2 I     |         pokazal ni nikoli, da mu to dobro dé; modro se je držal
 3 II    |   sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti.
 4 II    |   Brašnar je bil dovolj pameten, to dobro sodbo o sebi še bolj
 5 II    |     novcev ni," pravi Brašnar. ~"To je pa že žaltavo maslo,
 6 II    |            Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik,
 7 II    |          jaz za mešetarja jemal? To ni spodobno!" ~
 8 III   |         Jn žena je vedela, da na to ni več nobene pritožbe. ~
 9 IV    |      svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna
10 IV    |         bo na trdnin nogah stal, to boste videli." ~Pač je mladeniču
11 IV    |        mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost
12 IV    |        peš gre ter sama. Kako je to zvedel, to Bog zna. ~"Drugega
13 IV    |         sama. Kako je to zvedel, to Bog zna. ~"Drugega kupička
14 VI    |      sili vanjo?" vpraša drug. ~"To je Plužnikov študent. Tega
15 VI    |      Franica. ~"Tega ne verujem, to ni prav nič po dekliško." ~"
16 VI    |        jaz bil kakor ti, vzel bi to z zelenimi rožami." ~"Jaz
17 VI    |          Pogreznikov Peter. ~"E, to zeleno vzamem," reče dekle
18 VI    |           Umeje se, da je Štefan to od srca rad storil, tem
19 VI    |       smejali. ~Ko je sin Štefan to videl in vpričo Franice
20 VI    |     Zakaj je šel v semenj, da je to videl? Zakaj njegov oče
21 VI    |         bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje želé sinove
22 VII   |     Marjeta neče vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja: ~"Nu,
23 VII   |             Precej mi molči! Kaj to tebe briga!" ~"Briga naju
24 VII   |       Sram te bodi!" ~Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz rok.
25 VIII  |        treba!" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali manj. ~
26 VIII  |       drevi kaj časa svetili?" ~"To se ve da. -- Ali prideš?" ~"
27 VIII  |             Umrjem! Beži, kdo bo to mislil, dokler je mlad in
28 VIII  |         ne mislim še tako naglo, to sem le tako dejal, da gotovo
29 VIII  |         po svoji poti na polje. ~To je zlata in belega srebra
30 IX    |          vidijo, opazili so tudi to. ~Navadno se je Franica
31 IX    |           Ljudje so opazili tudi to in še mnogo enakega ter
32 IX    |         si bodi, da je torej vse to kaj posebnega. Obljubil
33 X     |      mislila si je, da je gotovo to reč že tudi drugje pripovedovala,
34 X     |      Beračica, ki se je menila s to važno pošto materi Smrekarici
35 X     |       vendar premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo
36 X     |          s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi ji bila
37 X     |         kaj bi oče dejal, ako bi to in to vedel. Zmerom smo
38 X     |          oče dejal, ako bi to in to vedel. Zmerom smo te prav
39 X     |         bilo, ako bi samo slišal to govorico! Glej, koliko si
40 X     |     Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, vse
41 X     |           nikdar ne pridem več v to vas!" ~"Ne, zaboga ne! Ná
42 XI    |    Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so bili ali
43 XIII  |          kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi
44 XIII  |          Smrekarja, kakor je." ~"To želim že od nekdaj. Takoj
45 XIII  |       hišo dobodem, menim, da bi to trgovstvo malo popustil.
46 XIII  |          je pijača le za žejo." ~To Štefana malo popari; ali
47 XIII  |          jaz njo..." ~Ko Smrekar to sliši, plane pokonci, oči
48 XIV   |         hud, da ti pripovedujem; to je samo, ker te rad imam." ~"
49 XIV   |        nosite mene in mojo hišo, to baš zna vsaka baba. Ali
50 XV    |        kako je mož nocoj zvedel, to ve že tudi ona. Eden sosedov
51 XV    |         Smrekarjem v vas in ženi to novico prinesel. ~Anton
52 XV    |        Franica?" ~Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako ostro,
53 XV    |         ženo. Ona je vedela, kaj to molčeče vprašanje pomenja. ~"
54 XV    |     njegovi volji delati. Ali je to lepo, da ljudje mene in
55 XV    |      pride, kaj..." ~"Kaj si boš to...", žena prestriže možu
56 XVI   |        zastaja v grlu. Oče menda to vidi in reče: ~"Kaj uči
57 XVI   |          videti ne morem. Kaj je to? Kaj bo iz tega! Drugega
58 XVI   |  Pregrešnega nič! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal ali mislil,
59 XVI   |          ga ne imela več, ako bi to, še to prišlo! Veš, kaj
60 XVI   |         imela več, ako bi to, še to prišlo! Veš, kaj govorim?" ~
61 XVII  |       robu okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil
62 XVII  |         se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je
63 XVII  |          boš hodil še za njo." ~"To me ne straši, mati; meni
64 XVII  |     težko solzo v očesu zatiral. To jo je precèj omečilo in
65 XVII  |       pri naši hiši po moje. Ali to sam vidiš, da k nam ne moreš
66 XVII  |         kaj hočem, in ne vem." ~"To ni prav; vsega tega ni treba
67 XVII  |         denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je lepa reč
68 XVIII |        kar je bilo, potlej..." ~"To že pozabi. Jaz sem s Pogreznikom
69 XVIII |       znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač v srcu
70 XVIII |       sebi pritisniti.  "Nu, kaj to? Čemu to? Jokati ni treba!
71 XVIII |   pritisniti.  "Nu, kaj to? Čemu to? Jokati ni treba! Sile ti
72 XVIII |     podreti, ostane ji v grlu. ~"To sva se že midva zmenila.
73 XIX   |         bi rad. Boš videl, da se to srečno ne izteče. Franica
74 XIX   |         Naredite, kakor hočete!" to je bilo vse, kar je bilo
75 XIX   |          za pečjo ali da bi vsaj to pusto pripravljanje in pomenkovanje
76 XX    |         bila še nikdar videla?" ~To Štefanovo vprašanje je bilo
77 XX    |   Franici roko, da jo zaboli -- "to še ni najhuje, da te jaz
78 XXII  |     neveste ni, žen ni! ~"Kaj je to?" reče tovarišica in še
79 XXII  |         okrog in blizu, nekateri to in ono pristavljaje. ~Maša
80 XXIII |       potem! Kako bi bilo oprati to sramoto! Pol imenja, vse
81 XXIII |        jokala na ves glas, ko je to slišala. Mislila si je,
82 XXIII |          domov. Smrekarici se je to verjetno zdelo in potolažila
83 XXIII |          nekateri drugi ugibali, to mu ni precej prišlo na misel,
84 XXIV  |    zamešala, sama naj zajema!" ~"To ni beseda, kakršno božja
85 XXIV  |         bodo mežikali in dejali: to je tisti ki mu je hči izpred
86 XXIV  |          eno dete je imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter
87 XXIV  |             Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz ti povem,
88 XXIV  |           Zakaj mi poslednjo uro to stori, da me vsak berač
89 XXIV  |         božja zapoved uči? Če je to storila, da je od +mene+
90 XXIV  |         odgovori mirno Smrekar. ~To pa mater v njeni ljubezni
91 XXVI  | utolažilo in razveselilo že samo to, ker je videla svojo hčer,
92 XXVIII|          ga je medved snel?" -- "To tebi ni nič mar." ~"Vidiš
93 XXIX  |            Gotovo da je bila vso to spremembo naredila hčerina
94 XXIX  |          trdobe. Mati je hčer -- to seve šele po več dneh --
95 XXIX  |      Pogreznikovega Petra? A vse to je bilo govorjeno z neko
96 XXX   |        dedčeka rajši od očeta." ~To je veselilo tudi mlado mater,