Part

 1 I    |            med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
 2 I    |          Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro dé; modro se je
 3 II   |     nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba obilo vina kupávala. ~
 4 II   |           Brašnar tako pretkan, da mu še cesarski možje do kože
 5 III  | Smrekarjevega Antona. Vsi drugi so mu bili v detinskih letih pomrli.
 6 III  |       odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja. ~
 7 IV   |        človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj na obleko.
 8 IV   |         pleča in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi,
 9 IV   |         dala narava; po materi, ki mu je bila v njegovem štirinajstem
10 IV   |           oče prisiljen, odstopiti mu svoje nepremično imetje.
11 IV   |        nekaj živine v hlev in tako mu je dobro od rok šlo, da
12 IV   |          je priden in pameten, Bog mu bo srečo dal in kmalu bo
13 IV   |        časih težko delo in skrb se mu je še bolj zagrenila s to
14 IV   |            ž njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica,
15 IV   |           misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil,
16 IV   |          bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno
17 V    |           nosil pokonci, klobuk se mu je bil nazaj pomaknil, levica
18 V    |           vola malo potepel, da se mu je s poti umaknil. Kakor
19 V    |            prosili in prigovarjali mu. On je mirno kadil, nič
20 V    |           tudi tretji prosi, da bi mu voli v rejo kupil. ~Pa Anton
21 V    |           obenem in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali
22 VI   |      največ sam govoril, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se
23 VI   |           sta prijatelja in morala mu je biti na videz prijazna. ~
24 VI   |            se vesal približa, reče mu: "Pomagaj mi izbrati. Katero
25 VI   |        bilo Štefanu pogodu. Potlej mu reče: ~"Zdaj bi pa rada
26 VI   |          so godrnjali, in zdelo se mu je, da bi v tem hipu lahko
27 VI   |      pomagal," reče dekle očetu. ~"Mu boš pa odpustka kupila,"
28 VI   |         razprano. Vsi ljudje so se mu smejali. ~Ko je sin Štefan
29 VI   |          izgubi med ljudmi. Zdi se mu, kakor da bi vsi ljudje
30 VI   |            pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič in
31 VI   |           Pa samo za hip. Takoj se mu misel spreobrne in reče:
32 VIII |   goldinarja zmaknil, kaj, za vino mu je bilo treba!" A kmalu
33 VIII |          se je morda domislila, da mu opomin na semenj ne more
34 IX   |        dušo sladki požir in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar
35 X    |           jezike ne dobodo. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu
36 X    |      dobodo. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu in drugim takim.
37 X    |             ne pomisli in lahko se mu spesne. Saj veš, kaj mislim.
38 X    |          govorila ž njim, povedala mu, kaj je mati rekla, in potem --
39 X    |          vsi storjeni nameni, poda mu roko in začne se šepetanje. ~
40 XI   |         takoj tako prikupil, da bi mu bila naravnost dala hčer.
41 XII  |           Povedi mi človeka, da bi mu bilo upati." ~"Glej, tamle
42 XII  |           mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z voza: "Ná, natlači!" ~
43 XII  |            danes tako prijazen ter mu tobaka ponuja.  "Pojdete
44 XII  |         nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je,
45 XII  |            že! Vidi ga, ali videti mu ne dá," odgovori starec
46 XIII |       precèj pogosto pil. Jezik se mu vedno bolj in bolj razvezuje;
47 XIII |              Štefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in
48 XIII |       treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben človek očitati..."  "
49 XIII |            Smrekar pa ves obraz se mu spremeni in usta se raztegnejo
50 XIII |        začne Štefan dalje. Smrekar mu ne dá govoriti. ~"Fant!
51 XIII |            oči upre v Štefana, kri mu zalije obraz ter na glas
52 XIV  |       kateri mogel. Nekateri so se mu izkušali prikupiti s tem,
53 XIV  |    izkušali prikupiti s tem, da so mu bolj na drobno razpovedovali,
54 XIV  |            tolažili ter zabičevali mu, da hčere ne sme kaznovati,
55 XV   |     pozdravi z nobeno besedo, tiho mu sveti po veži v stanico.
56 XV   |       prinesel vrniti denar, ki si mu ga bil posodil. Spravi ga
57 XV   |           hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem čeljusti raztolkel!
58 XVII |            tako neumen biti, da si mu celo sam kaj takega pripovedoval
59 XVIII|      očetovega vratu in, položivši mu glavo na prsi, začela jokati.
60 XIX  |           govoru; ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati,
61 XIX  |          jela izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega jezik
62 XX   |    odplesala," pravi dalje ter oko mu zatemni, "potem nazadnje
63 XX   |       Štefanu veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgovoru
64 XXI  |   počasneje in z debelim basom pak mu je pritrkaval večji klepetec
65 XXI  |       zadavil za vselej. ~A vendar mu starka nikdar ni bila nič
66 XXIII|       jezen zaradi sramote, katero mu je hči pred svetom naredila,
67 XXIII|            ni jedel. Na obličju se mu je bralo, da trpi on toliko,
68 XXIII|         nekateri drugi ugibali, to mu ni precej prišlo na misel,
69 XXIII|        vendar pozneje, in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti
70 XXIV |          in potem, ko je hotel, ni mu k njej priti dovolila žena,
71 XXIV |          in dejali: to je tisti ki mu je hči izpred poroke ubežala!
72 XXV  |           hotel izbrisati vse, kar mu je po glavi rojilo. ~Naposled
73 XXVI |       potjo jokala. Precèj prošnje mu je bilo treba, preden je
74 XXVII|           pil, niti govoril. ~Vest mu je rekla: s trmoglavostjo
75 XXVII|          ti otrok umira. ~Zdravnik mu pove, da se nocoj razloči
76 XXIX |            je odlomilo, smililo se mu je bolj nego druge krati
77 XXIX |         njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo precej