| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Josip Jurcic Sosedov sin IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 XI | pride pod mojo streho, pa je amen besedi!" ~"Smrekarja je 2 VI | njo, pa ni Petra prosila, ampak njega. ~Šel je pred njo 3 XIV | Krčmar in kmetje so razumeli Antonovo jezo porabiti. Vedoč, da 4 II | zastopnik novčne, drugi duševne aristokracije kmetske. ~Žalostno je bilo 5 XXX | pipo in bič. ~"Kam pojde ata?" vpraša mož otroka. ~Deček 6 XXII | samo nekaj gluhih starih bab ostalo. ~Neveste ni bilo 7 XIX | Bog je že vedel, zakaj ni babam hlač dal: srčnosti nimate 8 XXX | koga je terjati, skušala je babica, mati Smrekarica, z raznimi 9 VI | dohtarsko študira, pa ves babjak je." ~Res je hodil s Franico 10 XXIV | velik tepec biti. -- Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz 11 XIX | in podnevi kakor vse ve babnice." ~"Kako se moreš šaliti 12 XXI | staro brezo in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti 13 I | tiste, ki se imajo navado bahati. ~Občani so ga hoteli izvoliti 14 II | poseben bistroglav, jako bal, kadar je imel ž njim opraviti. ~ 15 V | izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno, oslini prst in 16 II | kozji rog uganjaš, če se o bankovcih menimo; ali ako bi te jaz 17 XVII | zdravje in mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita 18 XXII | jeza ga je trla, da so ga barve spremetale. V krčmi, kjer 19 XXI | počasneje in z debelim basom pak mu je pritrkaval večji 20 X | zate ne bojim, ali moram se bati. Hočem ti le reči, da moraš 21 V | takoj od vseh strani šibe in batine ter so padale po njem, da 22 I | semenj. -- Ti ne pojdeš?" ~"Bašti ne morem; imam nekaj stelje 23 XXVII | nevezane samogovore. Mati je bedela noč in dan pri postelji 24 XVI | natihoma zveze sklepaš z beračem, s sinom takega človeka, 25 X | prikaži se mi več v hišo." Beračica, ki se je menila s to važno 26 XV | besedo. ~"Če jo hočeš prvemu beraču v torbo dati, daj jo, kadar 27 XX | tako kakor se o tisti Rezki bere in o povodnem možu. Kajne?" ~ 28 XX | in dolg. Glej," -- o teh besedah stisne Franici roko, da 29 XIII | je bil ta dan nekaj bolj beseden, kajti dobro in lahko je 30 XXIX | nikdar, niti z najmanjšo besedico, ni v misel vzel hčerinega 31 XII | Smrekar zamaje z dolgim bičem, konji se upró in kolesa 32 XV | čaka v strahu, kaj bo. ~"Biljak je prinesel vrniti denar, 33 II | znaš jezik majati kakor birič in komisar; pravdarski dohtar 34 II | sodnik, ki ni bil poseben bistroglav, jako bal, kadar je imel 35 II | Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, 36 IX | vso dušo sladki požir in blagor mu, ako uživa zdanjosti 37 I | če ga je kdo hvalil in blagroval: "Ti si že mož, ti! Kaj 38 XV | mati in hči, kateri je vse blagrovalo, da ste srečni, nista mogli 39 V | ležeč v prahu in v svojem blatu na tleh. ~Smrekarjev Anton 40 XVI | odznotraj. Hči sedi na klopi, bleda, z povešenimi očmi, z rokama 41 XXII | precej zgovorna, dasi v lice bledejša nego kdaj. ~Ko vidi fajmoštra 42 XVI | začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečute 43 XXVII | poznala ni očeta ni matere. ~Bledla je in govorila mnogo o svatovščini 44 I | trene z vajeti in kakor blisk šine konj z lahkim vozičem 45 XV | Ko se je Anton svoji hiši bližal, videl je, da imajo še luč 46 II | Brašnar, ko sta se semnju bližala. ~"Tega ne, tega," reče 47 XX | oklicana in ženitovanje se je bližalo. ~Tedaj je Smrekar posebno 48 XXVIII| voza ter naglo pristopi bliže. Ker je v temi stal, zato 49 XI | oglasil se je županov sin iz bližnje fare in več drugih bogatih 50 IX | Ob shodu, ki se je pri bližnji cerkvi praznoval, plesala 51 XXIII | brž pridirja nazaj. ~Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh 52 V | posluša, obrne se in stopi v bližnjo krčmo. ~"Pojdi pit, Anton!" 53 XVIII | previdi, da so vsi ugovori bob ob steno metan, in obmolkne. 54 IX | smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala zaprek, ki 55 XVII | želel, da bi tega vašega bogastva ne bilo nič, včasi sem dejal, 56 I | Družil se je z vsemi, z bogatimi in ubožnimi, a posebno zaupljiv 57 II | pravim, da bi jih," odgovori bogatin Anton ter nasproti vpraša, 58 XIII | ne vzemó," reče Štefan. ~"Bogme de ne! -- Glej, pečenino 59 VIII | smejala sta se od veselja ali bogvedi zakaj. ~ 60 XIX | govorila, že; nič se ne boj, saj je ženska in materina 61 IX | zmenila, dolgo o tem govorila. Boječ se, da ne bi iz razglašene 62 XIII | časa, pije in reče malo boječe: ~"Vzemite zeta, ki ima 63 XIX | nimate nobene, vsako reč se bojite prijeti. Le molči! Jutri 64 VI | žalega ne storé, nič se ne bojte. Zbogom! Jaz imam tukaj 65 XII | mesto na trg. ~"Janez je bolan, ne bo mogel iti s teboj; 66 XXVI | ravnanjem napravila toliko bolečine in skrbi. A ko je hčeri 67 XVII | včasi bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno 68 XXVI | Mislila je, da je samo malo bolehna, da bode precej spet dobro 69 XIX | šaliti s tem! Mene tako srce boli in vest mi očita, da bo 70 XXVI | imeti pred posteljo zelo bolnega edinega otroka. ~Zunaj je 71 XXVII | vendar dolgo ni mogel pri bolni hčeri ostajati. Spal ni, 72 XXVII | imele so mnogo truda, da jim bolnica ne bi iz postelje ušla. 73 XXVIII| pri tleh, so bili okrog bolnice zdravnik z očetom in materjo. 74 XXVI | stanovala, ter jo najde bolno v postelji. Mater je v prvem 75 IV | in drugimi neugodnostmi boriti, pripridil in zboljšal je 76 XXI | Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno pritlikavo 77 XXV | megle dima proti svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan 78 XI | dobljen; potlej bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje mati 79 XVIII | bode pri kraju." ~"Za križ božji! Ne, le zdaj ne!" preplaši 80 XXV | roko in jo čez oči dol do brade potegnil, kakor bi hotel 81 VII | omizje. Tam podpre suho brado in upre zardele oči v Marjeto. 82 XXII | pristavljaje. ~Maša se je brala, a svatje so bili vsi zunaj, 83 XXIII | jedel. Na obličju se mu je bralo, da trpi on toliko, kolikor 84 XVII | kakor se ga noben človek ne brani; ali smem povedati vam, 85 XVII | na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga noben človek 86 XI | hodil. ~"Nu, saj se jaz ne branim," odgovori Anton. ~"Dobiti 87 XIX | voz vprežena in Smrekarjev brat je bil prišel v pražnji 88 III | mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je sicer 89 V | prišlo, svojemu četveronogemu bratu ali sosedu z rogmi sovraštvo 90 IV | mnogo. S pomočjo svoje tete, Brašnarjeve sestre, in edinega hlapca, 91 VIII | tudi pozabijo. ~Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem semnju 92 XVI | spozabiti ter neumno ljubezen z Brašnarjevim Štefanom začeti. Pa ko je 93 XXI | klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo. ~Pa Štefan ta dan 94 XXVII | srca pade nekoliko težkega bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu 95 XXI | Štefan se nasloni na staro brezo in gleda za babo. Kmalu 96 IV | ruta je vrhu žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom 97 I | goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, 98 IX | Čutila sta oba, da jima ta brezupnost kali veselje, zatorej nista, 99 VI | vzdigovati se nenaraven, bridek čut, ki ni bil s četrto 100 XXVI | zaradi katere je toliko bridke skrbi pretrpela. Mislila 101 IX | zdanjosti dar ter ne dá bridkosti kaliti veselja in ako utopi 102 IV | se ni za njegovo izrejo brigal, tako se tudi zdaj ni pečal 103 XXI | pšenice. Hladna burja je brila čez vaške vrte in poslednje 104 XVI | zajtrkoval po stari navadi malo brinovca in šel iz hiše v hlev h 105 IV | lasje; pod nosom je malo brk: skratka, ves drugačen je 106 X | izbici je bilo malo svetlo, brleča sveča ni bila otrnjena, 107 XXIII | zaboga prosila, naj leti, naj brž pridirja nazaj. ~Iz bližnjih 108 XVII | doma pri oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic 109 XXI | zorenju rumene pšenice. Hladna burja je brila čez vaške vrte 110 XXI | je imela s trto povezano butaro suhih drv na glavi. ~Štefan 111 XV | strani pogleduje ženo, ki čaka v strahu, kaj bo. ~"Biljak 112 XV | nisem čeljusti raztolkel! Čakaj, dete, jaz te naučim, kdo 113 XXVI | vpraša: ~"Kdo? Franica?" ~Ne čakaje odgovora, odpre Smrekar 114 XXII | Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega 115 IV | videli." ~Pač je mladeniču časih težko delo in skrb se mu 116 VII | stare lesene ure za vrati. ~"Čast bodi Bogu!" reče teta Marjeta, 117 I | župana. Ubranil se je te časti, rekši, da ne utegne z gosposko 118 XXII | čakajo duhovnega pastirja, častitljivega sivca, ki je pol fare krstil 119 V | je s poti umaknil. Kakor častna straža so hodili za njim 120 XI | Zanjo je bilo že zanimivo in častno, da bi njena hči dobila 121 XVIII | Ali se hočeš morda malo čedneje obleči? Pojdi gor v svojo 122 X | da moraš moliti za pravo čednost. Jaz ti verjamem, da ni 123 IV | predrzno sedi vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precèj 124 XXV | kakih petkrat iz ust puhne cele megle dima proti svetemu 125 XV | mi je bilo, da mu nisem čeljusti raztolkel! Čakaj, dete, 126 IV | nekoliko popravil in letos že celó majhen del dolga plačal. 127 XXIII | te sramote ne, tega ne o čemer bodo treh far ljudje več 128 I | leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno: nekateri na 129 III | slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi. ~Govorila je 130 III | drugi delajo, in vedno doma čepi. Ljudje, ki so jo tako večkrat 131 XXVII | popoldne žive duše, samo cerkovni služabnik je na velikem 132 XXII | srcu, ne na grobeh. ~Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče 133 VI | bridek čut, ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni 134 V | na misel prišlo, svojemu četveronogemu bratu ali sosedu z rogmi 135 II | ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi videla luknja, 136 XXVIII| voza, obstane, odstopi dva čevlja in z robato kletvijo svetilnico 137 XII | nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse 138 XIII | in mora biti. Voda, tudi čista, ne vzame se s čistim vinom, 139 XIII | tudi čista, ne vzame se s čistim vinom, samo voda z vodo, 140 III | usoda nas uči, da smo vsi človeki; da so vnanje srečne ali 141 XXIV | najsvetejši jezi reče: ~"Ti nimaš človeškega srca! Tebi se tvoj otrok 142 XXII | starost in mladost svoje črede vsevprek. ~"Že gredo!" reče 143 I | kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. 144 IV | Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga dobro 145 XXV | pa ne zve ni belega ni črnega, temveč ozmerjan mora oditi. ~ 146 III | Smrekarjevo hišo; deklica s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, 147 XVII | obličju. ~Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce 148 VII | prostorna; javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem 149 XXII | pokopališče steza stara, že črvojednasta lipa svoje veje, kar jih 150 XXVI | dekličinem očesu in njen čuden, proseč pogled brez odgovora; 151 VI | svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, 152 XVIII | snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: "Dekle 153 I | ni motil, zakaj imel je čudovito dober spomin: med sto dolžniki 154 VII | sest. Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, 155 X | zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče srce ustvaril, naj odpusti! 156 VI | prvič in prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, 157 XXIX | imelo nekdanjega rdečega cveta. Odkar se je bila iz mesta 158 XXVII | oltarju popravljal sveče in cvetice. ~Poklekneta k stranskemu 159 XVII | od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča 160 XXII | mislil, da bi molit šel; dà, še iz cerkve so vreli. 161 X | Zakaj mi ljudje miru ne dadé!" ~Mati je rada verjela, 162 XIII | sama navada človeku miru ne daje. Kadar enkrat zeta v hišo 163 I | na nosu zapisano. ~Novci dajó veljavo. Tudi Anton je bil 164 IV | hodil, preden so jo bili dali v mesto. Tedaj sta bila 165 XXIII | znano hišo v obližju in daljavi, povsod je razposlala ljudi, 166 XXVI | Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla!" reče možu. ~ 167 I | veliko manjša in slabša od današnje, na istem mestu novič zidane. 168 IX | mu, ako uživa zdanjosti dar ter ne dá bridkosti kaliti 169 XXII | ženinov oče. ~Franica je bila davi s svojo tovarišico še precej 170 XVIII | svojeglavno dalje in se ne daš..." ~"Nu, kaj bi pa rada? 171 XIII | vzemó," reče Štefan. ~"Bogme de ne! -- Glej, pečenino nama 172 I | ni nikoli, da mu to dobro dé; modro se je držal in kaj 173 XXIX | XXIX Več čevljev debel sneg je ležal po deželi. 174 III | šivalnik!" zakliče precèj debela mati Smrekarica in radostna 175 XXI | Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom pak mu je pritrkaval 176 VI | drugačni podobi. Glej, ona dva dečka polnih rdečih lic strmita 177 XXX | smejal lepemu dvoletnemu dečku, ki ga je bil posadil na 178 XXX | zasmejal in rekel: ~"Otrok ima dedčeka rajši od očeta." ~To je 179 VIII | sta se v eni misli, v enem dejanju srečala. Drug pred drugim 180 XX | najrajša takoj od njega. Deklam in drugim je o prvi opombi 181 XX | jutro, ko je Franica z dvema deklama na studencu prala. Dokončavši 182 XX | dene kebel na glavo, pusti dekli še pri perilih ter ide proti 183 XVI | Kaj? Pregrešnega nič! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal 184 VI | verujem, to ni prav nič po dekliško." ~"Vse v en kup." ~"Ti 185 III | če samo gleda, kako drugi delajo, in vedno doma čepi. Ljudje, 186 XXIX | nekoliko rejenem obrazu delale dovoljne globelce. Hči je 187 XVIII | se bo ženitovanjsko pismo delalo in druge potrebne reči. 188 XIX | molči! Jutri pojdemo pismo delat." ~Drugo jutro sta bila 189 XI | kdor kaj ima." ~"Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje." ~" 190 XXX | in da je pri vozu stal v delavni obleki Smrekar ter se veselo 191 XXI | ter skoči pokonci. ~"Kaj delaš, Štefan? I, kaj ne greš 192 XXIX | kvišku. Matka je gotovo med delom nekaj prijetnega premišljala, 193 XXX | kupovati v semnju, komu je denarje posoditi in koga je terjati, 194 XVIII | ruta ti dobro pristoji. Deni jo za vrat." Dekle mater 195 XIII | položil za račun nekoliko desetic na mizo ter naglo odšel. ~ 196 IX | sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, skočil je skoro 197 V | srebrom okovano pipo, a v desnici je imel drobno šibo, s katero 198 II | poleg Antona ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi 199 III | svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel 200 III | Vsi drugi so mu bili v detinskih letih pomrli. Dal jo je 201 XX | mimo mene, kakor bi bil iz devete dežele in bi se ne bila 202 XX | kakor bi bil iz devete dežele in bi se ne bila še nikdar 203 XXIX | čevljev debel sneg je ležal po deželi. Od petka do nedelje je 204 XI | se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek 205 XXV | iz ust puhne cele megle dima proti svetemu Boštjanu, 206 XII | vreden je, da bi skozi šibe dirjal," pritakne star sosed, kateri 207 XXIII | Smrekar je bil prvi dan ves divji in jezen zaradi sramote, 208 IV | vratom in klobuk iz zajčje dlake predrzno sedi vrhu lepega 209 VI | na kamen, podpre glavo v dlani in, v mislih videč svojega 210 XXVI | mlado lice v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala 211 VII | semnju, o današnjem vročem dnevu in pripoveduje, da je njegova 212 XI | častno, da bi njena hči dobila moža, ki je bil bogat in 213 XVII | drugam ne možila, naj jo jaz dobim ali ne, včasi pa me popade, 214 XII | meni pridi, da kaj ugrizka dobiva pa da grlo splakneva, preden 215 II | za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba 216 V | drugič, ako ne, nikoli več ne dobiš. -- Ona dva sleparja znam." ~" 217 XI | pravijo, da ni ves po Pravici dobljen; potlej bi ne bilo božjega 218 XII | iti s teboj; koga drugega dobodi," reče mati Smrekarica, 219 X | v besedo in v jezike ne dobodo. S poti mu pojdi, kjer mu 220 XIII | starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako rad in, 221 XXII | take poroke še niso nikoli dočakali. Celo Pogreznikov Peter 222 XXIII | veselje, radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel 223 XXX | semenj naprežen kakor o dogodkih, ki so v prvem poglavju 224 XXIX | tako je bila po znanem dogodku v Smrekarjevi hiši nekako 225 II | birič in komisar; pravdarski dohtar si, učen kakor cesarski 226 VI | da ni šel k farjem. Na dohtarsko študira, pa ves babjak je." ~ 227 II | Ko voziček po cesti drči, doide suhega, dolgega moža v zanošeni 228 XXIV | se stari možje na cesti doidejo, rekli bodo v pogovoru: 229 XXIII | radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel pak je 230 II | hotel, ter najtehtnejše dokaze je znal preobračati, da 231 XXII | bilo nikoli nikjer najti ni doklicati. ~"Domov je šla, domov!" 232 X | začne se šepetanje. ~Ko dokonča deklica svoje pripovedovanje 233 XX | deklama na studencu prala. Dokončavši delo, dene kebel na glavo, 234 II | da bi bil mnogega mladega doktorja v zadrego spravil. Tudi 235 XXVIII| razjasnjeni obraz pričal, kar so doktorjeve obljube zatrjevale, vse 236 I | notranji žep svoje precèj dolge kamižole iz rjavega sukna, 237 II | cesti drči, doide suhega, dolgega moža v zanošeni letni obleki 238 XXV | je jezike vsem ter prav dolgočasen in žalosten večer se jim 239 V | Volom je bilo menda jako dolgočasno: prežvekovali so in se niso 240 XXVIII| dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po dolgem in širokem? Rajši 241 II | je rabil in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi bil imel 242 I | ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsakemu posebej 243 III | oblečeno hčerjo, ki stopa doli po vrtu. ~"Vem," odgovori 244 XXI | Začul pak se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. 245 XXI | In prišel je naposled določeni dan. Bil je malo oblačen, 246 XXV | streho in o nobenem se ni določno vedelo, kje je. Kar hiša 247 II | Dobro, da ti nisem nič dolžan. Ti bi se me precej lotil 248 XIV | pretepati! Ona ni, da bi jo dolžil; on ji je malo pamet sesvedral, 249 I | čudovito dober spomin: med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta 250 X | volji take dobre matere. Dolžnost prepoveduje, poslušati glas 251 XXVIII| svetilnico v roki, pride domač hlapec, mane si zaspane 252 XXV | sama pri večerji, nobenega domačega ni bilo pod streho in o 253 XXIV | prepovedovati služabnikom in domačim. Kakor je do zdaj rad na 254 XVIII | Peter, njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina, kruha 255 VIII | Deklica, ki se je morda domislila, da mu opomin na semenj 256 I | brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene 257 II | bilo je samo v njegovem domišljevanju. Res je pa, da si je bil 258 X | ženica, ki je brez gotovega domovja ob palici lazila in, povsod 259 XVI | bila hči Franica toliko dorasla, da je imela vse gospodinjstvo 260 VI | In pride njima čas, kadar dorasteta, da bosta imela novcev toliko 261 XVII | sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš ničesar. -- Zdaj pojdi, 262 XVII | stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem domu. ~ 263 II | se Brašnarjevega znanja dostaja, pritegnemo sicer, da mnogo 264 XXI | godi, nje ni najmanj ne dostajalo. Ljudje so med seboj z glavo 265 XXVII | a zvedel je, ko je žena dostavila: ~"Štefan, moli še ti, da 266 I | ker to je bil od žene za doto dobil. Začel je kupčevati 267 XXIV | hotel, ni mu k njej priti dovolila žena, pri kateri je. ~Ta 268 XXIX | nekoliko rejenem obrazu delale dovoljne globelce. Hči je materino 269 XXIV | in kriče govoril. Mati je dozdaj pogovarjala samo tiho in 270 X | dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se 271 XXVI | Smrekar je bil že blizu mesta došel svojo ženo, ki je peš hodila 272 XVIII | je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših, za vélike 273 XXII | ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke samo v 274 XXVIII| Kaj mi slamo drobiš na dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po 275 II | II Ko voziček po cesti drči, doide suhega, dolgega moža 276 XXI | hruške z drevja tresla; drdraje je hreščal majhen klepetec 277 XXIX | odlomek s tega ali onega drevesa. Vse, kar se je odlomilo, 278 VIII | zvečer k nam?" ~"Ali boste drevi kaj časa svetili?" ~"To 279 XXIX | nedelje je nepretrgoma šel in drevje po Smrekarjevem vrtu je 280 XXVIII| ka-li, Štefan? Kaj mi slamo drobiš na dragoletnikovem vozu 281 XXIX | zapovedoval, kako je z dolgim drogom sneg ogrebati, da se še 282 VI | višku sedečo, v različni, drugačni podobi. Glej, ona dva dečka 283 XXIX | jutro mnogo lepše in vse drugačno, tako je bila po znanem 284 X | vzamem." ~"Imej ga! Daj ga drugemu, jaz ga ne smem imeti!" ~" 285 V | vračilom, znal te bom še drugič, ako ne, nikoli več ne dobiš. -- 286 XXVII | dan pri postelji z dvema drugima ženama in imele so mnogo 287 X | je gotovo to reč že tudi drugje pripovedovala, reč, katera 288 I | Ponosno je sedal med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga 289 I | okrog vrsti, do njega pride. Družil se je z vsemi, z bogatimi 290 XXV | Zvečer je bila služabna družina sama pri večerji, nobenega 291 VII | povprek vsaj za dvanajstero družine umerjena. Če so torej okrog 292 XVII | premisleka zdražbo delati v družini, pa nevednemu dekletu, ki 293 XV | da imajo še luč spodaj v družinski stanici. Da bi tako pozno 294 XXI | trto povezano butaro suhih drv na glavi. ~Štefan ji ne 295 V | in vidi, da se ga sitneži držé "kakor laščec", vzame pipo 296 XXII | lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega 297 XVI | Rekši, se mož obrne proti durim in izide. ~ 298 XXVII | cerkvi ni bilo popoldne žive duše, samo cerkovni služabnik 299 II | zastopnik novčne, drugi duševne aristokracije kmetske. ~ 300 II | bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar Brašnar, 301 XXVII | morebiti v zadnjem času mnogo duševno trpela, k temu je utegnilo 302 IV | srce in še mnogo dobrih dušnih lastnosti. ~Šele dvaindvajset 303 IX | pije srečni človek z vso dušo sladki požir in blagor mu, 304 IV | dušnih lastnosti. ~Šele dvaindvajset let star, bil je že dve 305 VII | dolgem in povprek vsaj za dvanajstero družine umerjena. Če so 306 IV | in zboljšal je bil v teh dveh letih že mnogo. S pomočjo 307 VI | izbrati. Katero izmed tega dvojega se ti lepše zdi?" ~Štefan 308 XXX | se veselo smejal lepemu dvoletnemu dečku, ki ga je bil posadil 309 X | verjela, da ta in vsi drugi dvomni odgovori pomenjajo: ni res, 310 XXVIII| zaspane oči ter tava preko dvora. Prišedši do onega voza, 311 XXVIII| odločiti in čakali so. ~Na dvorišču je bilo več vozov. Na enem 312 XV | ena se je tresla in bala ečetove jeze, drugi ni spati dala 313 V | petake. ~"Ná! Pa dosti prir#edi. Obresti ne bom jemal od 314 IX | sveta. Čutila sta, da sta edina, čutila, da se hrepenenje 315 II | je samo s tem, da ga je edinemu sinu prepisati dal in da 316 X | meni in očetu na starost edino veselje in si nama že zdaj. 317 VI | nič po dekliško." ~"Vse v en kup." ~"Ti si prav ustvarjena, 318 XV | jutra je težilo obema srce: ena se je tresla in bala ečetove 319 III | imovitim. ~Enako poslovanje, enaka usoda nas uči, da smo vsi 320 XXII | se je čez zid stezal. ~"Fajmošter? Prav je," odgovori ženinov 321 VII | je; čuje se petje vaških fantov, ki čez polje gredó. Štefan 322 XXIII | tega ne o čemer bodo treh far ljudje več let govorili. ~ 323 XXII | in naznanja, da je v mali fari samo malo mrličev. Redki 324 VI | babe premotile, da ni šel k farjem. Na dohtarsko študira, pa 325 XXI | vozove zasedali, da se k farni cerkvi odpeljó k poroki. ~ 326 IV | je Štefan leto dni vkup v farno šolo hodil, preden so jo 327 XIX | nasledovali in česar je še treba. Franičin stric je večkrat neveste 328 XX | skozi majhno hosto mladih gabrov. ~Bodisi da se je bala pasti 329 XI | bolj pametna od tebe in da ge neče," odgovori mož. "Le 330 V | Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah 331 III | zajetno ali pravilno zrastjo gibčnega života bila je sama na sebi 332 XVII | ji je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost 333 VII | Marjeta nekaj časa molčé gladi in zgiblje preobleko, potem 334 XXIX | gubanci po obrazu so se nekako gladili ter na obeh plateh ustnic 335 XXI | Resa je bila pokošena, tla gladka in Štefan, ki je preko hoste 336 I | konj z lahkim vozičem po gladkem potu proti cesti. ~Smrekarjev 337 XVI | na kolena ter se spusti v glasen jok. ~"Kdo sem jaz?" ~Smrekar 338 V | krčmo. ~"Pojdi pit, Anton!" glasilo se je od vseh omizij obenem 339 VII | čez polje gredó. Štefan po glasovih zna, kateri je v družbi, 340 XXIII | nobeden pa ni prinesel glasu, kakršen bi bil ustregel. ~ 341 XIV | hudiča izženem iz mladih glav, ako še toliko časa v njih 342 XVII | v ogel mize uprto roko glavó podslanja. Ko se žena umiri, 343 XIII | drugih miz so obmolknili in gledali razdraženega Smrekarja. 344 XX | zapleševa tako, da bo vse gledalo, tako kakor se o tisti Rezki 345 VIII | jima bilo smešno zdelo, da gledata drug za drugim, ako tudi 346 VI | vsi ljudje za njim kazali: glejte, ta je Brašnarjev! Nikomur 347 XXIX | rejenem obrazu delale dovoljne globelce. Hči je materino zamišljenost 348 VII | stara sestra. "Nisi še dosti globoko nas pokopal, treba nam je 349 XVII | Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo 350 XXII | Naposled je samo nekaj gluhih starih bab ostalo. ~Neveste 351 II | pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje in, 352 II | Ljudje, ki so po cesti živino gnali ali prazni šli v semenj, 353 VI | pred njo in delal pot v gneči. Vse se je moralo razmikati 354 VI | umakniti. ~Prideta skozi gnečo na ono stran, na prostor. 355 VII | goli klopi. ~"Uj gniloba gnila!" zahudi se teta Marjeta. 356 VII | ležišča na goli klopi. ~"Uj gniloba gnila!" zahudi se teta Marjeta. 357 VII | jame na glas jokati. ~"Teh godcev pa res ni treba. Kaj tuliš!" 358 XV | obe plesali, kakor bom jaz godel, veš!" ~Rekši, začne Smrekar 359 VI | razrival je može, da so godrnjali, in zdelo se mu je, da bi 360 IV | dosti ni vreden. Komaj tri goldinarje morda." ~"Jaz bi ga ne dal 361 VII | vstane s trdnega ležišča na goli klopi. ~"Uj gniloba gnila!" 362 IX | si, kar si je že milijon gorečih src povedalo v tihi uri, 363 XXV | pipi danes kmalu ni hotelo goreti, zato jo položi od sebe. ~ 364 XVIII | žalostne Matere božje. ~Gori po stopnicah se zaslišijo 365 XXVIII| pojdi; moja postelja je še gorka. Jaz ne bom več smel zatisniti 366 XV | pred očetovo jezo skrita v gornji sobici, ni se premaknila 367 VII | poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče 368 XXV | poslal, kriva samo trma gospodarjeva, ki je siroto v zakon silil. 369 XIV | teči proti domu, čutili so gospodarjevo jezo ter niso mogli uteči 370 II | odstopil od svojega slabega gospodarstva. ~Zdaj je bil pravdar in 371 IV | nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna sreča, umeje 372 VI | tega tovarištva ni vesela. Gospodek je največ sam govoril, jako 373 XVI | vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečeh. ~O pol osmih je bilo 374 XVI | dorasla, da je imela vse gospodinjstvo tako v rokah kakor ona sama. ~ 375 XIII | srečno kupčeval; kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali 376 II | njim opraviti. ~Večkrat je gosposka posezala po njem ter ga 377 IV | Štefanu, da ima že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal ž njo 378 XI | človekom. Pojdite mi v kraj z gospostvom! Moj oče je bil kmet in 379 I | naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. 380 XVIII | vseh misli preko polja. ~"Gostje so v hiši, dekle!" reče 381 XVIII | za njo in, da bi jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi 382 XXVIII| nebu posvetiti: ~"Glej, gostosevci so že za sosedovo gredo 383 I | mestu novič zidane. Prve gotove novce, dve sto goldinarjev, 384 X | stara ženica, ki je brez gotovega domovja ob palici lazila 385 XI | najimenitnejši je bil ter največ govorice je napravil mlad, bogat 386 IX | sta se na očitnih krajih govoritu med seboj. ~Tako se med 387 XII | bila ona pohvala Štefanova govorjena. ~"Bogve! Pridnega človeka 388 XIX | malo neroden v vedenju in v govoru; ali danes, ko se mu je 389 XXI | se za steljo kosilo ali grabilo. ~Leže čez nekaj hodá na 390 XXIV | nikomer, ni tolažil, ni grajal plakajoče in obupane matere 391 VII | bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš nič srama več..." ~" 392 VII | mi je pripovedoval, kako grdobo si v semnju naredil in kako 393 XIV | vem! Videli bomo, kdo bo greben nosil, ali mi stari ali 394 VIII | Tvoj lan sem zdaj mimo grede ogledovala. Lep je, samo 395 VII | vaških fantov, ki čez polje gredó. Štefan po glasovih zna, 396 XVII | človek vse pozabi, samo greha ne lahko. Le pameten bodi 397 IX | spomin tega, kar utegne priti grenkega, saj -- grenkobe nas ne 398 XV | nista mogli zatisniti oči. Grenko pričakovanje drugega jutra 399 IX | utegne priti grenkega, saj -- grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo 400 XXII | sorodnici Smrekarjevim, gresta za cerkev za njo priganjat 401 XXVII | pogumno reče možu: ~"Pojdi, greva!" ~On je ne vpraša kam, 402 XIV | upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj in 403 XII | kaj ugrizka dobiva pa da grlo splakneva, preden poženeva," 404 XXI | menda zboji, kajti hitro za grm zavije in odide. ~Štefan 405 IX | zaprek, ki bi se utegnile grmaditi proti njuni zvezi, ni jima 406 XXI | in raznovrstno pritlikavo grmičje je tam rastlo. Resa je bila 407 XX | začuje zelo blizu izmed grmovja in preplašena izpuli Franica 408 XX | komolec prime. Kakor lahka groza jo prešine ter hitro z eno 409 XXVIII| bi ga zlodej jemal! Saj groš ti prekleto izbira in izbira, 410 VI | sreče ne bo nikoli. ~V gručah stojé znanci, mladi in stari. 411 XXIX | prijetnega premišljala, kajti gubanci po obrazu so se nekako gladili 412 I | zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor 413 XVI | brinovca in šel iz hiše v hlev h konjem pogledat, če imajo 414 III | Kakor vse matere rade svojim hčeram življenje lajšajo in jih 415 XVI | začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečute noči 416 XXIX | besedico, ni v misel vzel hčerinega pobega od poroke, ni ji 417 XXVI | pokazala v tem, da je ženica k hčerini postelji sela in deklico, 418 X | resnično biti. ~Zvečer gre v hčerino kamro, sede na posteljo 419 XXV | da bi poiskala in videla hčerko. ~Njen mož je sam sedel 420 XXIX | dela in vpraša po malem hipcu: "Kaj?" ~"I, saj veš kaj! 421 XIII | storiti, hitro pak je čez malo hipov vstal, položil za račun 422 XI | gosposki suknji okoli hiše hlačal, pa da bi ga ljudje vikali 423 IV | kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, 424 VII | ter ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest. 425 XXI | zorenju rumene pšenice. Hladna burja je brila čez vaške 426 XII | prelaga. ~"Vrag še take hlapce!" zahudi se Anton, "kadar 427 IX | primerilo, da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, 428 XVI | je bilo dokončano, vsak hlapcev, naredivši pol križa, razmršene 429 IV | zemljišče, nobenega repa v hlevu in kup dolga, od katerega 430 X | delati, kakor oče in mati hočeta." ~Hčeri stopijo solze v 431 XXI | grabilo. ~Leže čez nekaj hodá na tla in dene komolca za 432 XII | kako mož na vozu po vrečah hodeč tu ter tam kaj popravlja 433 VI | dekleta in mladeniče, ki hodijo med kramo gor in dol. ~" 434 V | Kakor častna straža so hodili za njim trije kmetje, prosili 435 I | opravljena in tudi rajša peš hodim." ~"Kakor hočeš!" pravi 436 VII | eden bolj od drugega, ljena hoja stare lesene ure za vrati. ~" 437 XXI | ne ve. ~Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno 438 XXI | gladka in Štefan, ki je preko hoste koračil z rokama na hrbtu 439 XX | doma je držal skozi majhno hosto mladih gabrov. ~Bodisi da 440 I | navado bahati. ~Občani so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil 441 I | po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potiplje 442 III | življenje lajšajo in jih hranijo od preobilega truda, tako 443 VI | čem višjem in večjem bosta hrepenela, kar jima bode najbrž zopet 444 IX | sta edina, čutila, da se hrepenenje enega srca zliva v drugo 445 XXI | drevja tresla; drdraje je hreščal majhen klepetec na najvišji 446 XXI | vaške vrte in poslednje hruške z drevja tresla; drdraje 447 V | kakšno vino bo letos na Hrvatskem itd. ~ 448 XIV | pove drugi. ~"Ne bodi hud, da ti pripovedujem; to 449 XXVII | težkega bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu, možu 450 XIV | Ne znajo še mene. Jaz hudiča izženem iz mladih glav, 451 XIV | raztegnili in +meni+ povedali, hudiči! Po zobeh nosite mene in 452 II | takoj nasmeje, rekoč: "Ni hudir! Ti nas lahko v kozji rog 453 XVII | zmerjati, da more biti tako hudoben ter brez pameti in premisleka 454 XXVIII| Brašnarja sin, če se ne huduješ." ~"Miruj in pojdi!" reče 455 XXIV | njeni ljubezni k hčeri še huje razjezi. ~"Če nikoli več 456 XXVII | Hčerina bolezen je bila vedno hujša. Zdravnik je dejal, da je 457 XIII | ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," reče Smrekar, ko 458 XV | svojemu očetu sem še danes hvaležen, da sem moral po njegovi 459 XXX | tudi otroška ljubezen in hvaležnost k očetu. ~Vtem ko je Smrekar 460 VI | sem ter tja, razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki 461 XI | Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje." ~"Nu, kateri bi 462 I | mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval: "Ti si že 463 IV | dolga plačal. Kmetje so ga hvalili in dejali: "Ta je priden 464 XI | in prijazen, da ga je vse hvalilo. Govoril je posebno rad 465 VI | ima prodajalec otroških igrač razstavljene. Kako bi bila 466 III | tudi napravljena v semenj, ih sicer ne zaradi kakega izmed 467 X | zleze v posteljo. Dolgo ihti pod odejo in zaspati ne 468 II | II Ko voziček po cesti drči, 469 III | III Semenj v kakem slovenskem 470 XI | dobro naturo." ~"Saj babe imate nos tudi dober, le izberite 471 X | nazaj, jaz ga ne vzamem." ~"Imej ga! Daj ga drugemu, jaz 472 XXVII | dvema drugima ženama in imele so mnogo truda, da jim bolnica 473 XI | potlej bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje mati dalje. ~" 474 III | je prebivalcem v okrožju imeniten dan ter ima nekaj prazničnega. 475 I | svoje občine in, kar je imenitno, pridobil si je bogastvo 476 XXIII | bilo oprati to sramoto! Pol imenja, vse imenje -- pa te sramote 477 VI | čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo, 478 I | Anton res ni mogel svojega imetja sešteti, ker razen nekoliko 479 IV | odstopiti mu svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo 480 III | oglasilo. ~Ni samo ogromna imovina, katero je imela Franica 481 XIX | kako bi si ženin in nevesta imovino zaženila, kako bi otroci 482 I | je bil sicer tudi precèj imovit kmet v sosednji vasi, ali 483 III | bogatih roditeljev proti manj imovitim. ~Enako poslovanje, enaka 484 IV | sukneno kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, 485 II | posezala po njem ter ga iskala kaznovati zaradi "zakotnega 486 XVI | Zbudil se je zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devetih 487 V | ki v mestu ježice, in o Italijanu, ki suhe slive skupljuje; 488 IV | IV Čeden človek je ta Štefan. 489 IX | IX Ob shodu, ki se je pri 490 XV | svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži v stanico, kjer 491 V | natlačeno, oslini prst in izbere tri petake. ~"Ná! Pa dosti 492 XVII | treba misliti! Kako drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te 493 XI | imate nos tudi dober, le izberite ga," reče Anton. ~"Pogreznikov 494 XXIV | in Smrekarica sta sama v izbi. ~"Pojdi ponjo!" reče mati. ~ 495 X | Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je bilo malo svetlo, brleča 496 XVII | Iz glave si pa lahko vse izbiješ, ako hočeš. Na svetu človek 497 XVII | ukazati, da bi si jo iz glave izbil. Pozabiti je ne bom mogel, 498 XVIII | omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših, za 499 XI | drugam dajal..." ~"Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame 500 XVII | Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da