Part

 501 VI    |        približa, reče mu: "Pomagaj mi izbrati. Katero izmed tega dvojega
 502 XXV   |              potegnil, kakor bi hotel izbrisati vse, kar mu je po glavi
 503 XXII  |         čakali," reče druga. ~Franica izgine za cerkvijo. Vsi menijo,
 504 XXVII |           vsemu pripraviti. ~Tedaj je izgnbljena! ~Smrekar sede na klop v
 505 XXX   |            stari Smrekar zopet navadi izgovarjati "semenj", stopi iz veže
 506 XVII  |                meni bi ne bila velika izguba, če me zdaj ustreli ta ali
 507 XXIX  |           druge krati sto goldinarjev izgube, ker sadni vrt je tako rad
 508 II    |       poslednje stopinje in, če jo je izgubil, začel jo je za nekaj časa
 509 XXIX  |               z družino se mu je bilo izgubilo precej poprejšnje trdobe.
 510 XXIX  |              roditeljski strah, da jo izgubita. Oče namreč nikdar, niti
 511 XXII  |                Tam je drugi, stranski izhod s pokopališča. Vseh treh
 512 XVI   |              mož obrne proti durim in izide. ~
 513 XVII  |               in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo
 514 II    |             pa, da si je bil po dolgi izkušnji tako izurjenost v sodnih
 515 XIII  |            kolne in poln kozarec vina izlije vase. ~
 516 XVII  |          njeno materino srce stakala, izlila v jezo do -- Štefana, ki
 517 XXVI  |         pridiga, katero si je vso pot izmišljal, da jo bo deklici govoril. ~
 518 XIX   |          govori. Kadar ji začno zobje izpadati, potlej bo klepetala ponoči
 519 XIII  |             dobre volje, nasmehne se, izpije kozarec vina in vpraša: "
 520 IV    |       predrzno sedi vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precèj dolgi,
 521 XX    |        dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine druga temna misel in, pozabivši
 522 XVIII |               dne do dne se ni hotelo izpolniti, jame ženo skrbeti, da ne
 523 XIX   |             mu je največja želja jela izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega
 524 XVI   |           namenjena, hčeri očitati in izpovedati jo, da se je tako zelo mogla
 525 XX    |              z nikomer. Če je kdo kaj izpraševal o tej stvari, šla je najrajša
 526 XX    |           izmed grmovja in preplašena izpuli Franica Štefanu roko iz
 527 IV    |                kakor se ni za njegovo izrejo brigal, tako se tudi zdaj
 528 XI    |            stotine in stotine denarja izril!" žena zabavljivo reče ~"
 529 III   |               v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je
 530 II    |            bil po dolgi izkušnji tako izurjenost v sodnih in pravdnih rečeh
 531 XXIX  |          ljubeznijo, ki je hčeri prej izvabila skrivno solzo iz očesa nego
 532 IX    |           njune ljubezni kaj kvarnega izviralo, ogibala sta se na očitnih
 533 IV    |              ob kratkem ali pa sta si izvolila kriv pot, namreč teto Marjeto,
 534 I     |          bahati. ~Občani so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je
 535 II    |               prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo
 536 XIX   |             si videla, da se je dobro izšlo. potlej si molčala. Bog
 537 XIV   |             znajo še mene. Jaz hudiča izženem iz mladih glav, ako še toliko
 538 XXIV  |             jo je pustila, ona naj je išče. Jaz sem oče bil, bil zmerom;
 539 XXIX  |              Smrekar, na podrto staro jablano z nogo oprt in govoril s
 540 XII   |              je iti v mesto na trg. ~"Janez je bolan, ne bo mogel iti
 541 VII   |             bila odznotraj prostorna; javorova, že malo črviva miza je
 542 VII   |             ogledujoč menda nečislano jed, naposled vendar počasi
 543 XVI   |           navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Danes hčere ni
 544 XI    |            obrékajo, kdor kaj ima." ~"Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo
 545 XIV   |         četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj in nedolžni
 546 XII   |             je. Vsakega nečem s seboj jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal
 547 II    |             utopili, ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten,
 548 X     |               mislim. Glej, Podselska Jerička..." ~"Mati!..."  "Le molči,
 549 VIII  |               Ali me vzameš za terico jeseni?" ~"Vem, da ga ne greš tret,
 550 XXI   |             je malo oblačen, žalosten jesenski dan. Sonce se je sicer videlo
 551 XXII  |          pogledal. Sram ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve
 552 VI    |        pisanega blaga v lepem neredu. Jezičen in urnoročen skače kramar
 553 XXI   |            smilila in je prav pogosto jezično govorila s hčerjo o tej
 554 XXIX  |               iz očesa nego odgovor z jezika. ~Danes sedita obe, vsaka
 555 X     |         nikoli več pripovedovati, kar jeziki uganejo o naši hiši," reče
 556 XXIV  |               na smeh spravilo ter ga jezikom dalo; on mora velik tepec
 557 XI    |              gosposko, govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedi,
 558 XXV   |         dokler se je za vrtom skrila. Jezilo ga je menda, ker se ni čisto
 559 V     |              ceni, o Judu, ki v mestu ježice, in o Italijanu, ki suhe
 560 III   |            kratkem: "Tako čem imeti!" Jn žena je vedela, da na to
 561 XVI   |         kolena ter se spusti v glasen jok. ~"Kdo sem jaz?" ~Smrekar
 562 XXIII |               kolikor mati, četudi ne joka. ~Štefan, ki se je ljudem
 563 XVIII |                 Ne bodi neumna ter ne jokaj. Mati je tudi jokala, ko
 564 XXX   |               matere dobiti, da ne bi jokal, ko jo bo videl odhajati. ~
 565 V     |            semnju, o pšenični ceni, o Judu, ki v mestu ježice, in o
 566 II    |             je ogromna večina "dobrih juter" merila samo na Smrekarjevega
 567 XV    |           Grenko pričakovanje drugega jutra je težilo obema srce: ena
 568 IX    |              očetom in materjo k prvi jutranji maši vozila. Kadar se je
 569 XXVIII|              glavo vzdignil, kadar so kaka vrata zakričala ali se kaj
 570 III   |            semenj, ih sicer ne zaradi kakega izmed snubačev, katerih
 571 V     |              vretje okrog sebe. Če je kakemu rogatemu velikanu morda
 572 II    |              ali z glavo kimaje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno
 573 VIII  |             se dobro znata ter vesta, kakova sta po postavi in po obleki;
 574 XXIX  |             je že. Zdaj in zdaj je za kakovih deset korakov pregazil,
 575 XXIII |         nobeden pa ni prinesel glasu, kakršen bi bil ustregel. ~Smrekarjeva
 576 II    |              vpraša Brašnar Antona. ~"Kakšnih pet jarmov pravim, da bi
 577 V     |              ki suhe slive skupljuje; kakšno vino bo letos na Hrvatskem
 578 IX    |            oba, da jima ta brezupnost kali veselje, zatorej nista,
 579 IX    |               dar ter ne dá bridkosti kaliti veselja in ako utopi spomin
 580 VIII  |               dejal: "Ne lučajmo ga s kamenjem, saj imamo vsak svoje breme.
 581 I     |       notranji žep svoje precèj dolge kamižole iz rjavega sukna, pa ko
 582 XVI   |       spuščenima, kakor kip iz belega kamna. Oče s prekrižanima rokama
 583 XVIII |         deklica je stala na pragu. Na kamnen pokončnik naslonjena je
 584 XXVII |             rjavem obrazu, padajoč na kamnena tla. ~"Meni nekaj govori,
 585 XXII  |           kdaj. ~Ko vidi fajmoštra po kamnenih stopnicah proti pokopališču
 586 II    |               kak krajcar zaslužka in kapljo vina nego kateremu od bogve
 587 XXIV  |             se na vse ter ženo osorno kara, če jo vidi jokati. ~Smrekar
 588 XXVI  |                s solznimi očmi začela karati, ker je s tem ravnanjem
 589 XXVIII|               sosedovo gredo in svete Katarine kolesa ni že več videti.
 590 II    |          zaslužka in kapljo vina nego kateremu od bogve kod." pravi Brašnar,
 591 III   |         zaradi kakega izmed snubačev, katerih je imela obilo, nego ker
 592 XIII  |              omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril,
 593 XVI   |             Mati si je posebej kuhala kavo; oče in hči sta navadno
 594 XXIX  |           svoje pipe kadil ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je
 595 XXV   |        življenje ter ugasnjena luč je kazala, da so se razšli spat. ~
 596 XXVI  |         hodila in, kakor so rdeče oči kazale, med potjo jokala. Precèj
 597 XXIV  |        obupane matere ter sploh se je kazalo, da on ne more biti neobčutljiv
 598 XXII  |            domov peljal. Kako bi hčer kaznoval, kako bi jo tepel, tega
 599 XVII  |              svoji ženi, ki je baš iz kašče prišla. ~"Kaj je?" vpraša
 600 XVI   |              na steni visi?" reče on, kažoč na puško, ki je bila nad
 601 XVIII |          verjemi, da se ne boš nikoli kesala. Ustavljati se ne smeš." ~
 602 XIII  |              zeta, nikdar se ne boste kesali, do smrti..." ~"Oh!" zavpije
 603 XII   |              kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povedi
 604 XVI   |             naročaj spuščenima, kakor kip iz belega kamna. Oče s prekrižanima
 605 V     |                   Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?" ~"Pokaži!"  "
 606 XXIV  |             prsmi. Ti si trda, lesena klada in mrzel kakor led pozimi.
 607 XII   |          polju je zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled
 608 XXIII |              pride, potem je bil tih, klavrn, ni govoril, ni kadil iz
 609 XVI   |          Deklica hoče s tal vstati. ~"Kleči!" zagrmi oče. "Obljubi mi,
 610 V     |        preprositi, odšla sta torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče
 611 XXII  |             potem v krčmi, napili se, kleli, smejali se in šale zbijali,
 612 XIX   |             zobje izpadati, potlej bo klepetala ponoči in podnevi kakor
 613 XXI   |            hišo. ~Pa Štefan ta dan ni klepetcev poslušal, ni delal, da,
 614 XI    |              pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti in zato se je
 615 XXVIII|        odstopi dva čevlja in z robato kletvijo svetilnico vzdigne, da bi
 616 X     |         besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni! ~Še enkrat potrka
 617 III   |           vkup." ~"Že od daleč sem te klical, pa si danes tako ošabna,
 618 XV    |             ob steni, klobuk obesi na klin -- pa tudi ne govori ničesar,
 619 XXVIII|          napasti in napojiti one suhe kljuke Strženove, ki je rekel že
 620 IV    |               vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precèj dolgi, kodrasti,
 621 XIII  |        najboljšega vina pred seboj. ~"Klobukov nama ne vzemó," reče Štefan. ~"
 622 XI    |                Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz nečem, da bi
 623 I     |               debelo, kupoval ubožnim kmetičem voli in krave "na pol prireje"
 624 XII   |            zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?" ~"Nimam nič posebnega,
 625 I     |              zaloge. Doma pak je žena kmetovala z družino. V vsem je imel
 626 IV    |              službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj živine v hlev
 627 XIII  |         Stefan iz mesta domov gredé v kmetski pricestni krčmi, da bi konji
 628 I     |          kupčevati z žitom in raznimi kmetskimi pridelki, katere je skupljeval
 629 XIII  |              pa počasi naprej prideš. Kmetstva se drži, tvoje zemljišče
 630 XI    |            trgovini človek kolne, pri kmetstvu pa moli. Smrekar je znal
 631 II    |       podkoval, prebere zakonoznanske knjige, kar jih dobi v roke. S
 632 XXIX  |       ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico, reče:. ~"Vesela bodi in
 633 I     |             in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno ra
 634 IX    |              še tisti večer v samotno kočo, kjer so njegovi tovariši
 635 II    |           vina nego kateremu od bogve kod." pravi Brašnar, ko sta
 636 XVII  |               ter ne sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš ničesar. -- Zdaj
 637 IV    |          klobuka padajo precèj dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je
 638 XVI   |             se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in reče: ~"
 639 XVI   |           Poklekni!"  Deklica pade na kolena ter se spusti v glasen jok. ~"
 640 XVIII |          trudna položi križem roki na koleni ter gleda v steno, kjer
 641 XXIX  |             kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje
 642 XXIX  |             posreči, poseže z roko po kolesu, da bi kolovrat zopet zavrtela,
 643 XXIII |        potolažila se je malo. Kjer je koli vedela za kako sorodno in
 644 XXIX  |               niti na vretenu svojega kolovrata našla iz krotavíce ter ga
 645 XXIX  |               in pritiskavanje z nogo kolovratne preslice nizdol ali popuščavanje
 646 II    |           jezik majati kakor birič in komisar; pravdarski dohtar si, učen
 647 XXI   |             nekaj hodá na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo,
 648 XX    |           počasno. ~Naglo jo nekdo za komolec prime. Kakor lahka groza
 649 XXX   |            kako je kupovati v semnju, komu je denarje posoditi in koga
 650 XXI   |           Smrekarjevem Antonu so bile končane. Franica je hodila ves čas
 651 XVII  |             kakor brez namena stal na koncu svoje hiše pod oknom tiste
 652 XVI   |               in šel iz hiše v hlev h konjem pogledat, če imajo krme,
 653 XXVIII|               kaj drugega ganilo. ~Iz konjskega hleva, s svetilnico v roki,
 654 II    |                 Rekši, udari Anton po konju. Ljudje, ki so po cesti
 655 I     | Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejenega konja rjavca je
 656 I     |             krave "na pol prireje" in kopica je rastla od leta do leta.
 657 I     |             Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejenega
 658 III   |              slišala, da nekdo za njo korači ter da jo je že dvakrat
 659 XXI   |             Štefan, ki je preko hoste koračil z rokama na hrbtu in pogledom,
 660 XXVII |            vstane in gre za njo. Tiho koračita po ulicah. Veselo je vse
 661 XVIII |           stopnicah se zaslišijo trdi koraki -- oče v sobico stopi. Franica
 662 XXIX  |              zdaj je za kakovih deset korakov pregazil, posebno s kake
 663 XVI   |              in hči sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Danes
 664 XVI   |              potem Franica pride. Med kosilom, katerega je hči prav malo
 665 II    |            zanošeni letni obleki in s kosmato kučmo na glavi. ~Smrekarjev
 666 XVIII |               Petrov stric, "saj nima kosti! Vino ti dá bolj rdeče lice
 667 II    |               s pečatom?" ~"Precej na kotomácijo," reče Brašnar. ~"Ne vem,
 668 V     |           vseh omizij obenem in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali
 669 II    |              Ni hudir! Ti nas lahko v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih
 670 XXVI  |            pred vrati. ~"Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla!"
 671 VI    |          svojemu tovarišu. ~"Ta lahko košato hodi, bogata je in lepa. --
 672 II    |               mu še cesarski možje do kože ne pridejo, akotudi bi ga
 673 XV    |           prinesel. ~Anton vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel,
 674 XXIV  |               njo, samo upal si ni od kraja in potem, ko je hotel, ni
 675 II    |             sosedu bolj privoščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina
 676 XXIII |          pridirja nazaj. ~Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh strani
 677 IX    |             ogibala sta se na očitnih krajih govoritu med seboj. ~Tako
 678 XVII  |        veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem
 679 VI    |            Jezičen in urnoročen skače kramar sem ter tja, razkazuje,
 680 VI    |           zgornjem delu trga so imeli kramarji svoje prodajalne šotore.
 681 VI    |           Komaj je začela Franica pri kramarju izbirati blago za obleko,
 682 VI    |              mladeniče, ki hodijo med kramo gor in dol. ~"Poglej! Smrekarjevega
 683 XXIX  |              se mu je bolj nego druge krati sto goldinarjev izgube,
 684 XXVI  |                da je mlado lice v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo
 685 XVIII |            ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorili, reče stric
 686 V     |         skakanje minilo. Tudi materam kravam ni bilo po volji, da so
 687 XIV   |              napreči, dobi hlapca pri krčmarju, da bi šel na Štefanovem
 688 V     |           obrne se in stopi v bližnjo krčmo. ~"Pojdi pit, Anton!" glasilo
 689 III   |              gre v vežo nazaj, hči pa krene po stezi, po bližnjem pešpotu
 690 VIII  |             mislil, dokler je mlad in krepak ko ves svet!" ~"Umreti jaz
 691 VI    |       zasramovanega očeta, razjoka se krepki mladenič kakor otroče osmih
 692 VIII  |              kakor časi mislimo. Naše kreposti sicer pišejo res radi v
 693 XIII  |          pokonci, oči upre v Štefana, kri mu zalije obraz ter na glas
 694 II    |              je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je malo dni
 695 VII   |            nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi
 696 XXIV  |            besede je Smrekar jezno in kriče govoril. Mati je dozdaj
 697 VII   |               zazeha, mane si oči ter krivencá za omizje. Tam podpre suho
 698 II    |               je vsega lotil, bodi si krivično ali pravično. Vsako tožbo
 699 XVIII |             vse bode pri kraju." ~"Za križ božji! Ne, le zdaj ne!"
 700 XVI   |           vsak hlapcev, naredivši pol križa, razmršene lase malo s prsti
 701 IX    |             že vse spalo, pod majhnim križastim oknom Franičine izbice stati
 702 XVIII |             stol. Kakor trudna položi križem roki na koleni ter gleda
 703 XXII  |            malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti
 704 XVI   |             konjem pogledat, če imajo krme, če so v snagi itd. Po veži
 705 IV    |               Jaz bi ga ne dal za sto kron srebra." ~"Ná ga!" ~Štefan
 706 XI    |               je lep, sladkih besedi, krotak, pohleven in prijazen, da
 707 XXIX  |            svojega kolovrata našla iz krotavíce ter ga zopet vdela v vretensko
 708 VII   |              in poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, vrže jo
 709 XXII  |   častitljivega sivca, ki je pol fare krstil in poročil ter poznal starost
 710 XVIII |             Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo ter
 711 VI    |               med ljudmi sem ter tja, krvav po licu, s kamižolo, od
 712 VI    |                v mislih videč svojega krvavega, zasramovanega očeta, razjoka
 713 XXIII |              treba svet preobrniti in krvavo morje preplavati, najti
 714 IV    |             zrak poskočil. Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačilo,
 715 II    |             letni obleki in s kosmato kučmo na glavi. ~Smrekarjev Anton
 716 XVI   |             Nazaj prišedši, je celo v kuhinjo stopil, iz velikega ognja,
 717 III   |                da jim mati, ki je šla kuhinjske posode in pražnje obleke
 718 XVI   |           govorila ž njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečeh. ~
 719 II    |            semnju je za voli in krave kúp delal; kjer se je kaj kupčevalo,
 720 II    |              če sta mu oba obilo vina kupávala. ~Ali pravdati se človek
 721 XIII  |              kako je tu in tam srečno kupčeval; kako so ga gospodje po
 722 II    |             kúp delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar.
 723 I     |               za doto dobil. Začel je kupčevati z žitom in raznimi kmetskimi
 724 V     |           težko prerivali sem ter tja kupci, mesarji in kmetje. Volom
 725 VI    |         zeleno vzamem," reče dekle in kupi blago, ki je bilo Štefanu
 726 IV    |         zvedel, to Bog zna. ~"Drugega kupička nimaš?" vpraša Franica. ~"
 727 VI    |           očetu. ~"Mu boš pa odpustka kupila," odgovori Anton in, obrnivši
 728 V     |          Anton, da boste še meni voli kupili?" reče eden treh kmetov. ~"
 729 XIII  |             Takoj drugo leto si konja kupim," odgovori Štefan. ~"Dolg
 730 II    |          Koliko jarmov volov pa danes kupiš?" vpraša Brašnar Antona. ~"
 731 XVIII |          Pogreznikov Peter in ji moli kupo. Deklica prime kozarec in
 732 VI    |      razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki pridobrikati in preveriti
 733 III   |              posode in pražnje obleke kupovat, prinese medén štrukelj,
 734 VI    |        pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil za dva goldinarja,
 735 XXIV  |           stara žena, prekupčevalka s kuretino, ki je iz mesta prinesla
 736 II    |             miru pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček
 737 IX    |         skrivnosti njune ljubezni kaj kvarnega izviralo, ogibala sta se
 738 VI    |              je že kakor krava in ves kvav. V krčmi so pripovedovali,
 739 II    |             reči: "Kaj boš ti, sirota lačna!" ~"Ali boš kaj za vino
 740 XX    |               za komolec prime. Kakor lahka groza jo prešine ter hitro
 741 I     |               kakor blisk šine konj z lahkim vozičem po gladkem potu
 742 IV    |             to mislijo, da je očetova lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti.
 743 III   |               svojim hčeram življenje lajšajo in jih hranijo od preobilega
 744 I     |         nekateri so si pa številjenje lajšali in rekli: toliko ima, da
 745 XXV   |           dekla, staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja
 746 XVI   |        naredivši pol križa, razmršene lase malo s prsti popravi in
 747 IV    |          precèj dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk:
 748 X     |           prepoveduje, poslušati glas lastnega srca. Spoštovanje materine
 749 XIV   |             zakriči Anton jezen. ~"Ne laze ne, ljudje že dolgo o tem
 750 VI    |              je pa ta muha, ki za njo lazi in tako sili vanjo?" vpraša
 751 X     |            gotovega domovja ob palici lazila in, povsod znana, preživela
 752 V     |             se ga sitneži držé "kakor laščec", vzame pipo iz ust, pljune
 753 I     |               pa samo zato, da jim je laže prav robato zabavljal in
 754 XXIV  |           lesena klada in mrzel kakor led pozimi. Bodi, kjer si in
 755 XXX   |          Smrekar ter se veselo smejal lepemu dvoletnemu dečku, ki ga
 756 I     |               Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset let
 757 III   |              deklica s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor
 758 XVIII |               je oko mrtvo o vsej tej lepoti; ne izbira niti ne vé, kaj
 759 XXIV  |          kamen pod prsmi. Ti si trda, lesena klada in mrzel kakor led
 760 VII   |             drugega, ljena hoja stare lesene ure za vrati. ~"Čast bodi
 761 XXII  |              samo malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti
 762 XXI   |          pritrkaval večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo. ~
 763 XIII  |              Štefan. ~"Dolg plačuj pa leso za seboj zapiraj, pa boš
 764 XXIII |              Smrekarica je okoli hiše letala in jokala na ves glas, ko
 765 II    |               dolgega moža v zanošeni letni obleki in s kosmato kučmo
 766 III   |              se ga kmetič, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo
 767 II    |            dom bi bil imel pred dvema letoma prodan biti; rešil ga je
 768 IV    |               v njegovem štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval
 769 II    |           Antona ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi videla
 770 V     |             mu je bil nazaj pomaknil, levica je držala s srebrom okovano
 771 IV    |         tukajle." ~Rekši, jo prime za levo roko in gleda tenek, zlat
 772 XV    |               se nocoj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril ž njo,
 773 VII   |         tobaka, zažge jo s trščico na leščerbi, ki nad mizo visi, ter ide
 774 XXI   |        naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči pokonci. ~"
 775 V     |        stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v svojem blatu
 776 VII   |           zastoka in vstane s trdnega ležišča na goli klopi. ~"Uj gniloba
 777 XXI   |        popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči
 778 VI    |               dva dečka polnih rdečih lic strmita zamaknjena v lepe
 779 XXII  |          steza stara, že črvojednasta lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo
 780 XXII  |               mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega
 781 V     |         gotovo." ~Anton izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno, oslini
 782 VII   |            vsi, eden bolj od drugega, ljena hoja stare lesene ure za
 783 XVII  |              in sveta, temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče ne
 784 XXIX  |                vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril ž njo; da, celo
 785 XVI   |         prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila ž njo o vsakdanjih
 786 IX    |      ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo. ~Ljubezen ne števili. Trenutka
 787 XVIII |        govoril. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač v srcu
 788 IX    |            drugo srce ter da objemata ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo. ~
 789 XXIV  |                Če oče ne pojde, kakov ljudski tudi ne pojde!" odgovori
 790 IV    |               od doma in nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj,
 791 XXX   |         posadil na sedež in kateri je lovil njegovo pipo in bič. ~"Kam
 792 XIV   |              Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoja dekle,
 793 VI    |             po tej slepi ceni. ~Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča
 794 XI    |           kateri je tak?" ~"Ta usnjar Lovrénič," odgovori ženica. ~Anton
 795 VIII  |              ki je pošteno dejal: "Ne lučajmo ga s kamenjem, saj imamo
 796 XXVIII|            temi stal, zato ga niso od luči mogli videti. Slišal je
 797 II    |            čevelj, da se ne bi videla luknja, katero je palec preril.
 798 VII   |            njemu na klop, poprosi ga "luknje" tobaka ter se začne pomenkovati
 799 XXV   |             je pregovor, da, kadar ni mačke doma, imajo miši ples, pa
 800 XIII  |             so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti, pa se
 801 VI    |              zelene rože preveč v oči mahajo," reče, dasi ne vprašan,
 802 I     |               vpričo prav neusmiljeno mahal. ~Danes je v bližnjem trgu
 803 II    |        Smrekar. "Po nemški znaš jezik majati kakor birič in komisar;
 804 IX    |           Smrekarju že vse spalo, pod majhnim križastim oknom Franičine
 805 XX    |       studenca do doma je držal skozi majhno hosto mladih gabrov. ~Bodisi
 806 XVIII |              prostejših, za vélike in male praznike. Včasi jih je bila
 807 IX    |              ter so dejali, da vse te malésti ne morejo biti brez razloga. ~
 808 XXIV  |              da me vsak berač in vsak malhar gleda in se mi smeje ter
 809 XXII  |               in šel -- iskat. Šli so malone vsi, ogledali povsod, klicali
 810 VIII  |             pride, kako je njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi
 811 XVIII |      napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka dekletu, zato sem že skrbel,
 812 I     |            hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša od današnje, na
 813 XXVIII|             snel?" -- "To tebi ni nič mar." ~"Vidiš ga! Kaj nisva
 814 I     |                 Ti si že mož, ti! Kaj maraš, ker imaš vsega zadosti."
 815 XXVII |          pošepeče žena in vzdahne: "O Marija!" ~Smrekar si z roko oči
 816 II    |        Brašnar. ~"To je pa že žaltavo maslo, če tega ni." ~Rekši, udari
 817 XIX   |                saj pojde!" ~Po mnogih materinih prošnjah se je Franica naposled
 818 XXIX  |              ali popuščavanje kvišku. Matka je gotovo med delom nekaj
 819 XXIV  |          treba? Zdaj bom v nedeljo od maše šel, pa bodo ljudje za menoj
 820 XXII  |           odide v cerkev, da bi se za maševanje pripravil. ~Trenutek mine,
 821 III   |               obleke kupovat, prinese medén štrukelj, rdečo trobentico
 822 VII   |         gospodar, ne zahaja več redno mednje. ~Eden izmed sosedov pride
 823 XXVIII|                ko je mislil, da ga je medved snel?" -- "To tebi ni nič
 824 XX    |          molčé. ~Bilo je precèj mrzlo megleno jutro, ko je Franica z dvema
 825 XVIII |               Človek ne sme biti tako mehak. Pametna bodi in poslušaj
 826 XI    |            vpraša. ~"Dober človek je, mehkega srca in zna s človekom spregovoriti,"
 827 II    |               voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona ter pokrije
 828 XVIII |            govoril prijazno in nekako mehko, hči se ni mogla ustavljati,
 829 XI    |             Zapravljivci so pridni in mehkuži, ka-li!" ~"Vrhniščakov sin
 830 XII   |              Smrekarjev Anton izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga
 831 VI    |               s poti, sede za samotno mejo na kamen, podpre glavo v
 832 XXII  |               izgine za cerkvijo. Vsi menijo, da je za trenutek odšla,
 833 II    |            uganjaš, če se o bankovcih menimo; ali ako bi te jaz v pravdi
 834 IV    |             tvoj, prosil bi te, da bi menjala in bi jaz tvoj prstan imel." ~"
 835 XIII  |             nikomur in, ko bi se dalo menjavati za vse, kar smo in imamo,
 836 XXIV  |             menoj kazali. Pšenico bom meril, pa me bodo z nagajivostjo
 837 II    |         ogromna večina "dobrih juter" merila samo na Smrekarjevega Antona. ~"
 838 V     |            Pokaži!"  "Pa vina pošteno mero, kajpak!" ~Takoj je imel
 839 XVIII |         prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo ter govori nekaj
 840 VII   |         sosednji vasi gredé zapeli: ~ Mesarja bom vzela,~ bom zmerom vesela,~
 841 V     |          prerivali sem ter tja kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo
 842 XVIII |              prav. Silim te baš ne, v mesnico te ne vlečem; a tega menda
 843 I     |              je skupljeval in vozil v mestne zaloge. Doma pak je žena
 844 XXIV  |               stanovala, ko je bila v mestni šoli. Poprej dva dni mrtvo
 845 XIII  |                kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti,
 846 XXVIII|          glavo podpiral in nemirno se metal sem ter tja. Vselej je glavo
 847 XVIII |              vsi ugovori bob ob steno metan, in obmolkne. Ali skrbi
 848 XXX   |              rabil za tožbe, pisma in mešetovanje. ~Zopet je bil semanji dan
 849 XXIV  |             mizi, pri drugi mizi bodo mežikali in dejali: to je tisti ki
 850 XVII  |         spavala. ~"Pojdi sem, stara," migne svoji ženi, ki je baš iz
 851 XXI   |              se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve.
 852 IX    |             povedala si, kar si je že milijon gorečih src povedalo v tihi
 853 XI    |             bil rad imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali
 854 II    |               si, učen kakor cesarski minister, pa bi te jaz za mešetarja
 855 XXII  |             Vseh treh ni bilo nazaj. ~Ministrant požvenketa, orgle zapojo,
 856 XXIX  |             šivaje, a mati ima že več minut posel s tem, da bi konec
 857 I     |       prijateljski pogovarjal, naj bo miren. ~Iz veže stopi mož kakih
 858 XIV   |        Smrekar in reče takoj nekoliko mirnejši: "Ne znajo še mene. Jaz
 859 VI    |              imam pa tistega, ki me z mirom pušča," odgovori Franica. ~"
 860 XXVIII|             sin, če se ne huduješ." ~"Miruj in pojdi!" reče Štefan. ~"
 861 IV    |             je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost
 862 XIII  |              ne..." ~Ljudje od drugih miz so obmolknili in gledali
 863 VII   |              javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem
 864 III   |              kmetič, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo poredil
 865 II    |           pridobil, da bi bil mnogega mladega doktorja v zadrego spravil.
 866 XX    |              pogleda s solznim očesom mladeniča in reče: ~"Saj veš..." ~"
 867 VI    |           tretji opazujejo dekleta in mladeniče, ki hodijo med kramo gor
 868 II    |           očetu dobil. Ker je v svoji mladosti nekaj let v mestno šolo
 869 II    |             rečeh pridobil, da bi bil mnogega mladega doktorja v zadrego
 870 XIX   |               Saj bo, saj pojde!" ~Po mnogih materinih prošnjah se je
 871 III   |            ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je že oglasilo. ~
 872 IV    |      lastnosti nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleča in lepo
 873 II    |              obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster glas; vse je
 874 XXVII |               tako molila! In vera je močna. Obema se srce olajša. Mati
 875 II    |            bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je na
 876 XVIII |               pa rada? Kaj? Ti, ki si modrejša od mene!" vpraša Smrekar
 877 II    |      pritegnemo sicer, da mnogo tiste modrosti, katero si je sam prisvajal,
 878 XXIII |              so se zgrinjale, niso je mogle utolažiti. ~"K rodbi je
 879 XI    |               priženi, kar češ." ~"Na mojem domu je treba kmeta. Takega
 880 XIX   |             je dobro izšlo. potlej si molčala. Bog je že vedel, zakaj
 881 VII   |          prostoru tako malo ljudi, in molčali so vsi, eden bolj od drugega,
 882 XV    |           ženo. Ona je vedela, kaj to molčeče vprašanje pomenja. ~"Anton!"
 883 V     |               in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali Anton zmaje
 884 XVI   |            jesti. ~"K mizi se pride k molitvi, naj se jé ali ne jé," odgovori
 885 IX    |          dejali, da vse te malésti ne morejo biti brez razloga. ~Naravno
 886 XIII  |           slišali, storim vam, kar si morete misliti, da vam živ človek
 887 XXIII |             svet preobrniti in krvavo morje preplavati, najti jo moram,
 888 I     |           znal. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito
 889 IX    |               Štefan se tudi ni mogel motiti. ~Čutila sta oba, da jima
 890 V     |             bom jemal od tebe. Če boš moški z vračilom, znal te bom
 891 II    |            šibino, če imaš tudi polno mošnjo, a jaz prazno!" ~"Dobro,
 892 VI    |      njegovima komolcema; razrival je može, da so godrnjali, in zdelo
 893 XII   |                kaj mati govori z onim možem, in vesela je bila. ~
 894 XV    |             dala materina ljubezen in moževa ostrost. ~
 895 XIX   |             Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro prijela hčer
 896 XVII  |               se Franica le drugam ne možila, naj jo jaz dobim ali ne,
 897 V     |          pogovarjati z okrog sedečimi možmi. Govoril je glasno, da ga
 898 XXII  |              je v mali fari samo malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo
 899 XIX   |          volji?" A ona je bila nekako mrtva; poslušala je, kaj govore
 900 XXII  |               stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke samo v srcu, ne
 901 XXIV  |              si trda, lesena klada in mrzel kakor led pozimi. Bodi,
 902 XXVIII|               gledaje na zvezde, reče mršavi hlapec, svetilnico povzdignivši,
 903 VI    |              in lepa. -- Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi in tako
 904 XXV   |               v mizo podpre, ogleduje muhe, ki po mizi plešejo, in
 905 V     |            sovraštvo ali na neki drug način nedovoljeno ljubezen pokazati,
 906 XII   |              imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred vežo. Namenjen
 907 XXV   |         napisan na steni visel na pol nag in poln puščic. Pa v pipi
 908 XXIV  |               bom meril, pa me bodo z nagajivostjo vprašali: zakaj je tvoje
 909 XXV   |            mraku se Anton opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo.
 910 XVIII |            hoče, reci že, kar hočeš!" nagovarja mati. ~"Precej grem," odgovori
 911 XXI   |            svatovat?" vpraša ga stara nagubana ženica, ki je imela s trto
 912 XXVI  |              reče možu. ~Smrekarju se nagubano lice spremeni in strahoma
 913 I     |         klicali našega moža -- bil je najbogatejši svoje občine in, kar je
 914 XIII  |            reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj. ~"Klobukov
 915 VI    |              hrepenela, kar jima bode najbrž zopet nedosežno in -- sreče
 916 VI    |              Na živinskem semnju bodo najbrže." ~"Jaz se malo bojim sama
 917 VI    |               z menoj, če utegneš, da najdeva očeta?" ~Umeje se, da je
 918 XIV   |           kaznovati, nego naj jo, kar najhitreje more, možu dá in tako bo
 919 XXV   |           opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo. Nihče izmed poslov
 920 XX    |             da jo zaboli -- "to še ni najhuje, da te jaz ne dobodem. Jaz
 921 XI    |            prišlo ponujat za zeta. ~A najimenitnejši je bil ter največ govorice
 922 XIX   |            jutro sta bila dva konja v najlepši voz vprežena in Smrekarjev
 923 XXI   |                govori in godi, nje ni najmanj ne dostajalo. Ljudje so
 924 XXIX  |             Oče namreč nikdar, niti z najmanjšo besedico, ni v misel vzel
 925 I     |            med štiri sinove in Anton, najmlajši med njimi, dobil je samo
 926 VIII  |                   Res? In jaz bi tebe najnaprvo prosil za terico, ko bi
 927 XXI   |              bilo je videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej. ~
 928 XXIV  |                kar sta v zakonu, in v najsvetejši jezi reče: ~"Ti nimaš človeškega
 929 II    |              dokler je kdo hotel, ter najtehtnejše dokaze je znal preobračati,
 930 II    |              je bila Brašnarjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je bila
 931 XIX   |                ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati,
 932 VI    |               prijel in daleč zalučil največjega vola, ki se ne bi hotel
 933 XIV   |        nedolžni konji, ki so morali v največjem diru teči proti domu, čutili
 934 IX    |        povedalo v tihi uri, v objetju najvišje sreče. ~In ta čas, ko sta
 935 XXI   |            hreščal majhen klepetec na najvišji jablani Smrekarjevega vrta,
 936 III   |           nego ker je mati hotela, da nakupi te in one stvari za hišo. ~"
 937 XIV   |               njega so se ga bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel
 938 VI    |             tej družbi. ~"Ali si huda name?" reče študent. ~"Jaz nisem
 939 X     |           seboj, zginejo vsi storjeni nameni, poda mu roko in začne se
 940 XVIII |             ustne ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu. ~"Bolj ga potegni,
 941 XVIII |              bi bila imela ženinu vse namere podreti, ostane ji v grlu. ~"
 942 XXVII |             priklenjen. Kaj je hotel? Namestnika smrt neče; rad bi bil deklico
 943 XXVII |              neče; rad bi bil deklico namestoval; in bil bi se zaletoval
 944 XXIX  |              z glavo kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje
 945 IX    |           pridejo še prerade, mislimo nanje ali ne mislimo! ~Počasi
 946 VI    |          šibak človek v črni suknji z naočniki na nosu in tanko svetlo
 947 XXVIII|              treba še ovsa dobiti ter napasti in napojiti one suhe kljuke
 948 XXII  |               Pogreznikov Peter se je napil in naposled vesel bil, da
 949 XXII  |               sešli se potem v krčmi, napili se, kleli, smejali se in
 950 XXV   |             Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni visel na pol nag
 951 I     |         uradnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da jim je
 952 XXVIII|            ovsa dobiti ter napasti in napojiti one suhe kljuke Strženove,
 953 I     |              nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo
 954 VI    |          plakati, ubriše solze ter se napoti domov. ~
 955 XI    |            bil ter največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar, ki se
 956 XXVI  |                ker je s tem ravnanjem napravila toliko bolečine in skrbi.
 957 I     |              morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič in gre
 958 XVIII |               počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka
 959 III   |      Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v semenj, ih sicer ne zaradi
 960 XXII  |              vozove pustili, naglo je napregel in sam se v diru domov peljal.
 961 XIII  |           Zdaj te res vije, pa počasi naprej prideš. Kmetstva se drži,
 962 XXV   |             Anton opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo. Nihče
 963 XII   |               po trije in trije konji napreženi. Smrekar zamaje z dolgim
 964 IV    |               vzrastle ude mu je dala narava; po materi, ki mu je bila
 965 IX    |            morejo biti brez razloga. ~Naravno je torej, da sta naposled
 966 XVIII |            gor v svojo kamro in naglo naredi! Ali boš?" ~Oče je govoril
 967 XV    |               imeti predse. Potlej že naredimo, da bo vsej tej stvari hitro
 968 XIX   |             nobene reči do dobrega. ~"Naredite, kakor hočete!" to je bilo
 969 XII   |            vozil z menoj; za drugo že narediva, da bo prav." ~"Čez koliko
 970 XVI   |              dokončano, vsak hlapcev, naredivši pol križa, razmršene lase
 971 XVI   |               prsti popravi in klobuk nasadi, a dekle pobere žlice, sklede
 972 XI    |            bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki hiši pri cesti.
 973 IV    |       štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval poštenost, dobro srce in
 974 XIX   |              bi otroci iz tega zakona nasledovali in česar je še treba. Franičin
 975 XXV   |               v hiši pri oknu na mizo naslonjen. Gledal je za njo, dokler
 976 XVIII |            pragu. Na kamnen pokončnik naslonjena je zrla na videz brez vseh
 977 XIII  |             se raztegnejo v zaničljiv nasmeh. ~"Jaz nisem hotel, da bi
 978 X     |             in počasi," odgovori mati nasmehnivši se, vstane in med vrati
 979 II    |         ustnico med zobe, pa se takoj nasmeje, rekoč: "Ni hudir! Ti nas
 980 II    |             pomagal je na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba
 981 XVIII |               se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre ž njo vred po
 982 I     |       popolnoma napak govorili, kajti natanko Smrekarjev Anton res ni
 983 XVI   |            pametna hči, a ti za menoj natihoma zveze sklepaš z beračem,
 984 V     |            svojo listnico, z bankovci natlačeno, oslini prst in izbere tri
 985 II    |              zadrego spravil. Tudi od nature je bil obilo obdarovan:
 986 XXVII |              in v bolj ali manj trdni naturi; da hoče vse, kar je mogoče,
 987 XI    |                katerega, ki ima dobro naturo." ~"Saj babe imate nos tudi
 988 XXX   |             bo peljal?" ~Deček je bil naučeno besedo že pozabil in preden
 989 II    |             nemški govoriti in pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna
 990 VIII  |           vprašal prej, pa bi te bila naučila. -- Ali me vzameš za terico
 991 XV    |        raztolkel! Čakaj, dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, koga je
 992 XXX   |              ko je Smrekar zetu nekaj naukov dajal: kaj in kako je kupovati
 993 XVII  |               bili šli vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama doma
 994 XXIV  |              ter zopet vleče iz svoje navadne s srebrom okovane pipe,
 995 XVIII |              na mizo ter govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd.
 996 I     |         zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati. ~Občani so ga hoteli
 997 XVIII |                Moža ji dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo snubit,
 998 VII   |               pa še oboje itd.~Štefan navije uro, natlači pipo tobaka,
 999 XXII  |          grobeh zelena trava raste in naznanja, da je v mali fari samo
1000 VIII  |          hudobni, kakor časi mislimo. Naše kreposti sicer pišejo res