Part

1001 XXIX  |             vretenu svojega kolovrata našla iz krotavíce ter ga zopet
1002 XXV   |             pipo natlači, potem tobak nažge in kakih petkrat iz ust
1003 XXVII |              in bil bi se zaletoval v nebesa kakor Titani v stari pripovedki,
1004 XXI   |            komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne z zobmi,
1005 XXVIII|    povzdignivši, kakor bi si hotel po nebu posvetiti: ~"Glej, gostosevci
1006 VII   |          najprvo malo ogledujoč menda nečislano jed, naposled vendar počasi
1007 IX    |              Navadno se je Franica ob nedeljah z očetom in materjo k prvi
1008 XXIX  |          ležal po deželi. Od petka do nedelje je nepretrgoma šel in drevje
1009 III   |               radostna gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa
1010 II    |             dela, moralo ga je zaradi nedokazov na miru pustiti. Ali namesto
1011 XIV   |              in jelo ga je znotraj in nedolžni konji, ki so morali v največjem
1012 VI    |              oči jo gledajo, visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni,
1013 VI    |            kar jima bode najbrž zopet nedosežno in -- sreče ne bo nikoli. ~
1014 V     |      sovraštvo ali na neki drug način nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile
1015 II    |              poslopje opuščeno, njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem
1016 VI    |               Prišedši s trga, zavije nehoté s poti, sede za samotno
1017 I     |         semenj in pelja se tja, da bi nekaterim kmetom, ki so ga prosili,
1018 XXIX  |                kajti lice ni še imelo nekdanjega rdečega cveta. Odkar se
1019 VI    |              pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil za dva goldinarja,
1020 X     |              ki si mi ga dala, ko sva nekoč v semenj šla. Tvoja mati
1021 XV    |               kakor sicer, ne pogleda nekovega denarja, ki na mizi leži,
1022 X     |               stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu. Naglo pa seže v
1023 XXIV  |             ter se samo iz notranjega nemira zdaj pa zdaj ganil in hodil
1024 XXVIII|           komolcema glavo podpiral in nemirno se metal sem ter tja. Vselej
1025 VI    |            čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek čut, ki ni bil s
1026 XXIV  |            kazalo, da on ne more biti neobčutljiv oče. ~Zdaj se vsa stvar
1027 XXI   |               čas tiho, nekako za vse neobčutljiva, okrog hiše, kakor bi se
1028 I     |            napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega
1029 VI    |            tukaj sedi sin, pošten sin nepoštenega očeta! ~Naglo vstane, ozre
1030 IV    |         prisiljen, odstopiti mu svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo
1031 XVII  |        spregovori on: ~"Res je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz nisem
1032 XVII  |              nikdar dobiti v zakon, z nepremišljeno ljubeznijo srce težiti. ~
1033 XXIX  |                Od petka do nedelje je nepretrgoma šel in drevje po Smrekarjevem
1034 VI    |               pride k njej drug, tudi neprijeten človek, eden njenih snubačev,
1035 II    |          kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega ropota. Oba
1036 VI    |        raznega pisanega blaga v lepem neredu. Jezičen in urnoročen skače
1037 X     |             katera nazadnje utegne še neresnična biti. ~"Kaj takega mi ni
1038 XIX   |              bil je že po navadi malo neroden v vedenju in v govoru; ali
1039 XVIII |                Oče Smrekar jo je tako nerodno za ramo prijel, da se baš
1040 XIII  |                   Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne bomo vekomaj
1041 VII   |             bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš nič srama
1042 XX    |           Menda je sam razvidel svojo nespamet, tako je mislil Smrekar. ~
1043 VI    |           odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno, da se tako vsiljuje ter
1044 IV    |          lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče ni slišal,
1045 IV    |               z vsemi temi in drugimi neugodnostmi boriti, pripridil in zboljšal
1046 XVIII |           odgovori ničesar. ~"Ne bodi neumna ter ne jokaj. Mati je tudi
1047 XV    |             zobeh nosijo zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega,
1048 XXIV  |                katerega prestopaš ti, neusmiljena zver, ki svojega rojenega
1049 I     |          zabavljal in jih vpričo prav neusmiljeno mahal. ~Danes je v bližnjem
1050 XXVII |         Zdravnik je dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen. Po treh
1051 XVII  |          zdražbo delati v družini, pa nevednemu dekletu, ki ga ne more nikdar
1052 XIX   |               srce, ko je videl svojo nevesto tako brez vsega veselja,
1053 XXVII |              bilo vedno vpleteno v te nevezane samogovore. Mati je bedela
1054 IX    |           jima bila v skrbi volja ali nevolja roditeljev niti ne vsega
1055 XVIII |              in odšla. Oče Smrekar je nevoljen pogledal za njo in, da bi
1056 IX    |               bi bila Smrekarjeva hči nevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili
1057 VIII  |                 Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem semnju nekaj
1058 II    |          obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil
1059 VI    |              bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni zvezi. Pa samo
1060 XXIII |           naposled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo domov. Smrekarici
1061 VI    |               študent. ~"Jaz nisem na nikogar huda, najrajša imam pa tistega,
1062 III   |               kakor druga dekleta, ki nimajo takih roditeljev. Ali Anton,
1063 XIX   |              babam hlač dal: srčnosti nimate nobene, vsako reč se bojite
1064 I     |             spadalo. Le kadar je kake nižje uradnike dobil v krčmi,
1065 IV    |          očetova lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče
1066 IV    |            plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam redko za kako
1067 XIV   |             jezo ter niso mogli uteči njegovemu biču. ~
1068 VI    |            Vse se je moralo razmikati njegovima komolcema; razrival je može,
1069 III   |          nobene pritožbe. ~Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova
1070 XVIII |                da bo naglo konec vsem njenim težavam," reče Smrekar. ~"
1071 XIV   |            glav, ako še toliko časa v njih sedi." ~"Palice vendar ne,
1072 VI    |            pištolico kupiti. In pride njima čas, kadar dorasteta, da
1073 II    |         zadolžena, poslopje opuščeno, njive negnojne in slabo obdelane.
1074 IX    |              iz razglašene skrivnosti njune ljubezni kaj kvarnega izviralo,
1075 IX    |               utegnile grmaditi proti njuni zvezi, ni jima bila v skrbi
1076 IV    |            njegovem štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval poštenost,
1077 XXV   |               ni bilo pod streho in o nobenem se ni določno vedelo, kje
1078 XIX   |              vprašam te, če hočeš ali nočeš. Jaz bom videl, če boš slušala
1079 XVI   |          hčerin obraz in sled prečute noči ln solz, prestrašila se
1080 IV    |             dal in kmalu bo na trdnin nogah stal, to boste videli." ~
1081 IV    |         obleko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga
1082 XV    |          ljudje mene in tebe po zobeh nosijo zaradi njene neumnosti?
1083 XIV   |            povedali, hudiči! Po zobeh nosite mene in mojo hišo, to baš
1084 XVIII |                da tukaj stojiš. Pridi noter! Ali se hočeš morda malo
1085 XXIV  |             premišljal ter se samo iz notranjega nemira zdaj pa zdaj ganil
1086 I     |        pričajočem obličju, potiplje v notranji žep svoje precèj dolge kamižole
1087 I     |            posebej na nosu zapisano. ~Novci dajó veljavo. Tudi Anton
1088 II    |            znana moža: eden zastopnik novčne, drugi duševne aristokracije
1089 XVIII |              jeziku tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno ganil.
1090 I     |              današnje, na istem mestu novič zidane. Prve gotove novce,
1091 V     |           seboj. Šele ko je vilice in nož položil, okrožnike od sebe
1092 IV    |             ki se je težko od doma in nujnega dela ločil, šel je samo
1093 I     |              se imajo navado bahati. ~Občani so ga hoteli izvoliti za
1094 I     |             bil je najbogatejši svoje občine in, kar je imenitno, pridobil
1095 I     |             se je pa voliti za prvega občinskega svétnika. ~V krčmi ni rad
1096 II    |           Tudi od nature je bil obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster
1097 II    |               njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi
1098 XXIX  |              se nekako gladili ter na obeh plateh ustnic so se po nekoliko
1099 XV    |          postavi bič ob steni, klobuk obesi na klin -- pa tudi ne govori
1100 XXVII |             imovine, vse je zdravniku obetal, če dá hčeri tako zdravilo,
1101 XVI   |        odstopi in reče: ~"Obljubi!"  "Obetam," spregovori ona. ~"Vidiš,
1102 XVI   |               ki je bila nad posteljo obešena. "Rajši ga ustrelim, nego
1103 III   |             stare ženice, ki ves svet obgodrnjajo, niso vedele ničesar slabega
1104 XXIV  |            povedat, da je dosti sveta obhodil, da je naposled zvedel in
1105 X     |            slisala, da boš koga naših obirala pri nas ali kjer si bodi,
1106 IX    |              se je ta ljubezen vendar objavila. Eden vaških mladeničev
1107 IX    |             zliva v drugo srce ter da objemata ljubljenje vsega, kar je
1108 IX    |            src povedalo v tihi uri, v objetju najvišje sreče. ~In ta čas,
1109 XV    |               ki jo v roki drži, kaže objokan obraz; moža ne pozdravi
1110 XXI   |             določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesenski dan.
1111 XI    |             bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedeljo, tak pride
1112 XXX   |       spoznamo. Ker je bil v pražnjem oblačilu, ni ga dete poznalo prvo
1113 XVII  |             vse, v kar se pred poroko obleče." ~"Le po umu delaj ter
1114 I     |               konja rjavca je delavno oblečen hlapec, vajete in bič v
1115 III   |              gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa doli po
1116 XVIII |              hočeš morda malo čedneje obleči? Pojdi gor v svojo kamro
1117 XVIII |          predél svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje,
1118 III   |               je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji
1119 III   |           kuhinjske posode in pražnje obleke kupovat, prinese medén štrukelj,
1120 XV    |               opasanim belim zastorom obličje in začne jokati. ~"Tudi
1121 XXIII |               sorodno in znano hišo v obližju in daljavi, povsod je razposlala
1122 XXVIII|             pričal, kar so doktorjeve obljube zatrjevale, vse je bilo
1123 IX    |          sreče. ~In ta čas, ko sta si obljubila ljubezen in zvestobo do
1124 XXI   |              hrbtu in pogledom, v tla obmjenim, gotovo ni gledal, kje bi
1125 XVIII |        ugovori bob ob steno metan, in obmolkne. Ali skrbi se ne more otresti,
1126 XIII  |               Ljudje od drugih miz so obmolknili in gledali razdraženega
1127 XVIII |              opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: "Dekle je zdaj nekoliko
1128 XXI   |           sicer videlo na prepreženem obnebju, ali žarki niso bili tisti
1129 XIII  |         prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako je tu in tam srečno
1130 XIII  |          nimam denarja ni imovine, pa obojega si upam pridobiti; a ne
1131 II    |               utrditi in na svoj prid obračati. ~"Koliko jarmov volov pa
1132 XVII  |              vesela ni bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj
1133 III   |         črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor se ne najde povsod,
1134 XI    |               dalje. ~"Ljudje vsakega obrékajo, kdor kaj ima." ~"Jeličev
1135 V     |          kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo." ~Anton izvleče
1136 XXVII |            Obema se srce olajša. Mati obriše solze ter se ozre kvišku
1137 XVIII |             vedel, da me rada slušaš. Obriši solze pa dol pridi in vesela
1138 VIII  |            kaj, da se ne bi še enkrat obrnil ter za njo pogledal. In
1139 VI    |           kupila," odgovori Anton in, obrnivši se k Štefanu, vpraša: "Kaj
1140 V     |              Takoj je imel velikanski obrok pečenke pred seboj. Šele
1141 XXII  |                domov!" Tako so ljudje obsodili in tako je tudi oče Smrekar
1142 XXVII |           šele spoznala Štefana in -- obstala. Nekaj časa ni nobeden pregovoril,
1143 XXII  |            odšla, pa da se povrne, in obstopijo fajmoštra, kateri nekaj
1144 XIV   |         Kmetje in vozniki zdaj Antona obsujejo. ~"Kaj sta imela? Kaj ti
1145 XXIV  |                ni grajal plakajoče in obupane matere ter sploh se je kazalo,
1146 XXVIII|               ko ti še hlač nisi znal obuvati?" ~V tem hipu se duri blizu
1147 II    |            govoriti in pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna misel,
1148 XVIII |         odrastla, oklenila se je zdaj očetovega vratu in, položivši mu glavo
1149 XVI   |                  Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in
1150 XVIII |               oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, beseda, ki bi
1151 XV    |               ni tam, nego da je pred očetovo jezo skrita v gornji sobici,
1152 XIX   |             tako srce boli in vest mi očita, da bo ta zakon vendar prisiljen.
1153 XX    |             tožnim, pa vendar ostrim, očitajočim glasom. Deklica menda ne
1154 XXIX  |              od poroke, ni ji ničesar očital; vedno je prijazneje in
1155 XVII  |               ko ste mi toliko hudega očitali, a zdaj sem vesel, ker vidim,
1156 IX    |           izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih govoritu med seboj. ~
1157 XXIX  |         ogrebati, da se še več vej ne odčehne, nego se jih je že. Zdaj
1158 XV    |            gor in dol hoditi. Žena se oddahne. ~"Vsak berač naj mi pride
1159 X     |              posteljo. Dolgo ihti pod odejo in zaspati ne more. ~Zdajci,
1160 XVII  |            mati Smrekarica huduje, ne odgovarja Štefan ničesar. Sedi na
1161 V     |                On je mirno kadil, nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu zdaj
1162 VI    |              govoril, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno,
1163 XXIX  |           skrivno solzo iz očesa nego odgovor z jezika. ~Danes sedita
1164 IV    |             na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje med
1165 XX    |               mu je po tem dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine druga
1166 XXX   |              bi jokal, ko jo bo videl odhajati. ~Star sosed, ki je šel
1167 XVII  |              kam iti, ni pozabil pred odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna
1168 XXVII |               kar bo Bog hotel!" ~Ona odideta, Štefan obstane tam na mestu
1169 XXIX  |            vsega treba. Zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila ž
1170 XXVIII|             Nocoj se je imela bolezen odločiti in čakali so. ~Na dvorišču
1171 XXIV  |           zopet po stari navadi in še odločneje ter jezneje začne ukazovati
1172 XXIX  |          zamišljen z nogo sunil kakov odlomek s tega ali onega drevesa.
1173 XXIX  |               drevesa. Vse, kar se je odlomilo, smililo se mu je bolj nego
1174 XVII  |          slepa. Tla so tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni
1175 XXI   |        zasedali, da se k farni cerkvi odpeljó k poroki. ~Pipo, iz katere
1176 XV    |           mati Smrekarica pride vrata odpirat. Opravljena je popolnona,
1177 XX    |            videl v lice. ~"In ko bova odplesala," pravi dalje ter oko mu
1178 XII   |               koliko časa se bo treba odpraviti?" ~"V mraku zapreževa. Le
1179 X     |              danes ne misli vstati ne odpreti okna, danes ne ter nikoli
1180 XXVIII|               duri blizu velikih vrat odpro ter v vežo stopi zdravnik,
1181 XVIII |               in duri za seboj na pol odprte pusti. ~Kmalu za njim s
1182 X     |             čuteče srce ustvaril, naj odpusti! Še enkrat bo govorila ž
1183 VI    |              dekle očetu. ~"Mu boš pa odpustka kupila," odgovori Anton
1184 III   |            Veselé se ga naposled tudi odrasli mladeniči in dekliči, ker
1185 XVIII |             ganil. Prvič, kar je bila odrastla, oklenila se je zdaj očetovega
1186 XVIII |           vedelo, ali jo hoče nalahko odriniti od sebe ali k sebi pritisniti.  "
1187 XVII  |             zamišljena odide v vežo. ~Odslej sta pazila oče in mati na
1188 XVIII |           kozarec in pomoči ustne ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu. ~"
1189 II    |           sinu prepisati dal in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva. ~
1190 IV    |            zapravljivi oče prisiljen, odstopiti mu svoje nepremično imetje.
1191 XXIII |             mislil, da se je samo kam odtegnila, pa da zopet pride, potem
1192 XXIII |               Štefan, ki se je ljudem odtezal, zvedel je šele drugi dan
1193 XVII  |        sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. -- Iz glave si pa lahko
1194 XIII  |               ni bilo, ker so bili že odšli. Zatorej sede s Štefanom
1195 IX    |       ljubezni kaj kvarnega izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih
1196 X     |                 Pazi se," reče mati, "ogiblji se, da te ljudje v besedo
1197 XIII  |              velika sila, pri meni se oglasi. Na!" ~Štefan prime roko,
1198 XI    |              zopet Pogreznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje
1199 III   |             množine, kar se jih je že oglasilo. ~Ni samo ogromna imovina,
1200 XI    |               volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega, katerega bi
1201 V     |              v popoldanski vročini na ogled razstavljene, ta ručeč,
1202 XXII  |             iskat. Šli so malone vsi, ogledali povsod, klicali in ljudje,
1203 VIII  |               lan sem zdaj mimo grede ogledovala. Lep je, samo malo preredko
1204 XXV   |              komolcema v mizo podpre, ogleduje muhe, ki po mizi plešejo,
1205 VII   |            jame Brašnar, najprvo malo ogledujoč menda nečislano jed, naposled
1206 III   |          poljski stezi šla z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto v roki,
1207 XVI   |           kuhinjo stopil, iz velikega ognja, pri katerem je Franica
1208 XX    |               zadnje veselje, kajti z ognjenimi očmi se pripogne k nji,
1209 IV    |               bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar
1210 XXIX  |               je z dolgim drogom sneg ogrebati, da se še več vej ne odčehne,
1211 XIII  |          boste kesali, do smrti..." ~"Oh!" zavpije Smrekar pa ves
1212 XXVII |     zdravnikom govoril, in sedi kakor okamenel -- ne gane pol ure, celo
1213 VI    |   pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil za dva goldinarja, zato
1214 X     |               nekdo nalahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes ne
1215 X     |           začne jokati. Deklica se ji oklene okrog vratu in tudi njej
1216 XVIII |          Prvič, kar je bila odrastla, oklenila se je zdaj očetovega vratu
1217 XXX   |               prvo trenutje ter se je oklenilo Smrekarja, ko ga je Štefan
1218 XVI   |        govorila ne boš!" ~Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi
1219 XXII  |            usahnilo ter jih mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in
1220 XX    |              bila v cerkvi že dvakrat oklicana in ženitovanje se je bližalo. ~
1221 I     |           sešteti, ker razen nekoliko okornih številk niti pisati ni znal.
1222 XXIV  |               svoje navadne s srebrom okovane pipe, nekaj časa molči,
1223 V     |            levica je držala s srebrom okovano pipo, a v desnici je imel
1224 II    |           preobračati, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil poseben
1225 III   |        deklica s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor se ne najde
1226 V     |             je vilice in nož položil, okrožnike od sebe porinil in poln
1227 IV    |              žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom in klobuk
1228 XXVII |               je močna. Obema se srce olajša. Mati obriše solze ter se
1229 XVIII |            počasi odpre predél svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu
1230 XXIV  |               zakaj je tvoje dekle od oltarja zbežalo? Ako bodem polič
1231 XVIII |           odpre predél svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje,
1232 XVIII |           niti ne vé, kaj hoče. Pusti omaro odprto in sede na stol.
1233 VII   |           mane si oči ter krivencá za omizje. Tam podpre suho brado in
1234 XII   |            orumenjala, bila požeta in omlačena. ~Smrekarjev Anton je je
1235 I     |         začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi
1236 IX    |           torej, da sta naposled tudi onadva spregledala, spoznala se,
1237 VIII  |         prišel do nje. ~"Zakaj si bil ondan iz semnja tako naglo pobegnil?
1238 XXII  |              Franičine matere ni bilo ondi. Ostala je bila doma in
1239 V     |              odgovarjal, pokimal zdaj onemu zdaj temu, ki ga je srečal
1240 VI    |             si prav ustvarjena, da bi onesrečila človeka, ki te ima rad." ~"
1241 XV    |               Pojdi!" ~Žena pokrije z opasanim belim zastorom obličje in
1242 III   |         voliče kupil, lepo poredil in opasel ter jih upa ta dan za lep
1243 X     |            otrnjena, mati teh solz ni opazila. ~"Sama sebe se najbolj
1244 VI    |              iti vrč vina pit, tretji opazujejo dekleta in mladeniče, ki
1245 VII   |         Brašnar. Prišel je šele danes opoldne iz semnja, vina poln, ter
1246 XX    |            Deklam in drugim je o prvi opombi jezno ukazala, naj molčé. ~
1247 VIII  |             je morda domislila, da mu opomin na semenj ne more biti prijeten,
1248 XXIX  |              seve šele po več dneh -- opominjala, kaj je bilo tega vsega
1249 XIII  |              poskusiti, kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega
1250 XVIII |               sramoti ostal in besedo oporekel! -- Dovolj čedno si opravljena,
1251 XXIII |               kaj potem! Kako bi bilo oprati to sramoto! Pol imenja,
1252 XVIII |             jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja,
1253 I     |           ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj
1254 II    |             bal, kadar je imel ž njim opraviti. ~Večkrat je gosposka posezala
1255 XXII  |               ona hoče pogledati, kaj opravljajo tako dolgo za cerkvijo. ~
1256 XVII  |          povsod oči. ~Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla
1257 XI    |                Nosil se je po mestno, opravljen je bil po gosposko, govoril
1258 IV    |             irhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, svilena ruta je vrhu žametovega
1259 XXIX  |           podrto staro jablano z nogo oprt in govoril s sosedovim sinom
1260 IV    |             je redko zgodilo, pomagat orati, držal je plug molčé brazdo
1261 XXII  |                Ministrant požvenketa, orgle zapojo, maša se ima začeti,
1262 IV    |             dela, a sam redko za kako orodje prijel. ~Pa četudi se je
1263 XII   |             se vretenila ter naposled orumenjala, bila požeta in omlačena. ~
1264 V     |       listnico, z bankovci natlačeno, oslini prst in izbere tri petake. ~"
1265 I     |        naprežen. Kolesa so bila čedno osnažena in čez sedež je bil zelen
1266 XXVII |          nekoliko težkega bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu,
1267 XXIV  |             huduje se na vse ter ženo osorno kara, če jo vidi jokati. ~
1268 XXVII |              ni mogel pri bolni hčeri ostajati. Spal ni, niti jedel, niti
1269 XVIII |             da bi tvoj oče na sramoti ostal in besedo oporekel! -- Dovolj
1270 XVIII |            ženinu vse namere podreti, ostane ji v grlu. ~"To sva se že
1271 XVI   |        Franici spregovori: ~"Ti tukaj ostani!" ~Sama sta bila v hiši.
1272 XIII  |              imeli. Pošten si in tudi ostati moraš. Jaz tvojega starega
1273 XV    |           materina ljubezen in moževa ostrost. ~
1274 VII   |                Blaž, nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje
1275 XXVII |             in silil in zahteval, njo oteti! ~
1276 XXVII |                 Smrekar si z roko oči otme in vstane. Takoj za njim
1277 VII   |               ima nekaj žalostnega in otožnega v sebi. Brašnarjeva hiša
1278 XXIX  |    pripogibalo se je k tlom trudno in otožno pod težo. Smrekar je stal
1279 XXIX  |            slive debelo sneženo breme otresel ali morda zamišljen z nogo
1280 XVIII |        obmolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla
1281 X     |          svetlo, brleča sveča ni bila otrnjena, mati teh solz ni opazila. ~"
1282 VI    |              se krepki mladenič kakor otroče osmih let. ~Zakaj je šel
1283 XXX   |            poleg materine gotovo tudi otroška ljubezen in hvaležnost k
1284 VI    |          tepen bil zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel kam pogledati.
1285 XVIII |            imela z očetom. ~Po dolgih ovinkih so prišli do ženitve. Ko
1286 XXVIII|             tržni dan, pa je treba še ovsa dobiti ter napasti in napojiti
1287 XXVII |             človek. On se ni po njiju oziral, a ona ga nista videla,
1288 XXV   |              belega ni črnega, temveč ozmerjan mora oditi. ~Tako mine dan.
1289 XVII  |           cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita
1290 XXV   |            menda, ker se ni čisto nič ozrla, kajti dvakrat je počasno
1291 XX    |               ne bi z glave padel in, ozrši se, vidi Štefana pred seboj. ~"
1292 III   |              klical, pa si danes tako ošabna, da nisi hotela počakati." ~"
1293 XVII  |               njo stal, začne ga žena oštevati in zmerjati, da more biti
1294 I     |               Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene za
1295 XXIV  |               dva dni mrtvo oko zopet oživi; poprej tihi mož zopet po
1296 IV    |            lepega čela; izpod klobuka padajo precèj dolgi, kodrasti,
1297 XXVII |               solze po rjavem obrazu, padajoč na kamnena tla. ~"Meni nekaj
1298 V     |          strani šibe in batine ter so padale po njem, da ga je hitro
1299 XX    |               kebel, da ne bi z glave padel in, ozrši se, vidi Štefana
1300 II    |              videla luknja, katero je palec preril. In Anton požene. ~
1301 X     |              brez gotovega domovja ob palici lazila in, povsod znana,
1302 VI    |               na nosu in tanko svetlo paličico v roki. Deklici se je poznalo,
1303 XVII  |            biti tako hudoben ter brez pameti in premisleka zdražbo delati
1304 XXIX  |            bodi in moli, da imaš tako pametnega očeta! Včeraj sva se menila;
1305 XV    |               poseže po mizi, pograbi papirnati denar ln ga vrže po tleh. ~"
1306 V     |           dolgih vrstah stala živina, par za parom, tako da so se
1307 V     |           vrstah stala živina, par za parom, tako da so se težko prerivali
1308 V     |              pogovarjaje s svojim čez pas z višnjavo ruto prevezanim,
1309 XX    |         gabrov. ~Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem potu
1310 XXV   |         vélika dekla začela jokati in pastirica ji pomagati, minilo je vse
1311 XXII  |            svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega sivca, ki
1312 VI    |              zdi. Rajša je govorila s pastirjem doma nego ž njim; ali njen
1313 XXVIII|      poteplješ tod okoli ter si kakor Pavliha, ko je mislil, da ga je
1314 XIX   |            kakor v svojo zaslombo pod pazduho in dejala: "Saj bo, saj
1315 XVII  |             odide v vežo. ~Odslej sta pazila oče in mati na hčer. Ves
1316 XVII  |         odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna ter naj ima povsod oči. ~
1317 IV    |          brigal, tako se tudi zdaj ni pečal zanj. Minilo je časi po
1318 XVI   |               od danes, od te ure več pečala ž njim, da ž njim tudi govorila
1319 XV    |             poprej! Ti si ji pomagala pečati se z onim..." ~"Bog, ki
1320 II    |               bi se me precej lotil s pečatom?" ~"Precej na kotomácijo,"
1321 V     |              nič za prigrizek?" ~"Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?" ~"
1322 XIII  |                 Bogme de ne! -- Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne
1323 V     |              je imel velikanski obrok pečenke pred seboj. Šele ko je vilice
1324 XIX   |             ženitovanju rajši doma za pečjo ali da bi vsaj to pusto
1325 XXIX  |              Po vejah ga je viselo po pedenj na debelo in, kar je bilo
1326 XVIII |          pojdeš v hišo? Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori ž
1327 IV    |              Bodisi da je starca vest pekla ali da ni imel Štefana rad,
1328 III   |           detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom,
1329 I     |               bližnjem trgu semenj in pelja se tja, da bi nekaterim
1330 IX    |               da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, skočil
1331 XX    |             glavo, pusti dekli še pri perilih ter ide proti domu. ~Pot
1332 XIX   |            dolgo ni hotela prijeti za pero, dokler je ni oče skrivaj
1333 VII   |           dala, nisi vreden, da bi te pes povohal," reče Marjeta,
1334 XXI   |             ničesar. Ali kakor stisne pesti in kakor starko pogleda,
1335 II    |             Brašnar Antona. ~"Kakšnih pet jarmov pravim, da bi jih,"
1336 V     |             oslini prst in izbere tri petake. ~"Ná! Pa dosti prir#edi.
1337 XXII  |               staro teto plesal ter s petama ob tla tolkel. ~
1338 I     |               Iz veže stopi mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave.
1339 II    |            pravi: ~"Če imaš kaj težke peté, pa k meni sedi, Brašnar!" ~
1340 XI    |              ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci
1341 IV    |             po štiri dni zdoma bil in peti dan pijan prišel domov,
1342 VII   |           Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, ki čez polje
1343 XXIX  |           sneg je ležal po deželi. Od petka do nedelje je nepretrgoma
1344 XXV   |            potem tobak nažge in kakih petkrat iz ust puhne cele megle
1345 III   |               mati kaj pogodrnjala, s peto ob tla udaril in rekel ob
1346 XVIII |               ga potegni, bolj," reče Petrov stric, "saj nima kosti!
1347 XX    |          mislih? Menda vendar ne..." ~Pevajoč ženski glas se začuje zelo
1348 III   |           krene po stezi, po bližnjem pešpotu proti trgu. ~Franica je
1349 XIII  |            tjakaj na ogel v kot. ~"Le pij, kolikor moreš; vsega ne
1350 XIII  |                vino z vinom; sicer je pijača le za žejo." ~To Štefana
1351 II    |            Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal
1352 II    |               more vsak dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej
1353 II    |         negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi pravdami
1354 III   |              priganjala, zaostane pri pijancih in bo gotovo ponoči domov
1355 XXVIII|              tako gotovo, kakor si ti pijanega Brašnarja sin, če se ne
1356 XXV   |              nag in poln puščic. Pa v pipi danes kmalu ni hotelo goreti,
1357 VI    |               svilene rute iz raznega pisanega blaga v lepem neredu. Jezičen
1358 XIX   |              nje ves čas. ~Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano,
1359 XIX   |               stricu sedla na voz. ~V pisarnici pri beležniku so možje ugibali,
1360 XIX   |             oblekla in šla z očetom v pisarnico. ~A zdaj se oče razsrdi
1361 II    |           kaznovati zaradi "zakotnega pisarstva"; pa noben kmet ni hotel
1362 XXX   |          nihče ni več rabil za tožbe, pisma in mešetovanje. ~Zopet je
1363 VIII  |          mislimo. Naše kreposti sicer pišejo res radi v vodo, ali naših
1364 VI    |               ko bi si mogla vsak eno pištolico kupiti. In pride njima čas,
1365 IV    |              že celó majhen del dolga plačal. Kmetje so ga hvalili in
1366 XXIII |         Franica tam. Vsakega je dobro plačala, vsakega je zaboga prosila,
1367 IV    |               šlo, da ni samo obresti plačeval, nego tudi poslopje nekoliko
1368 IV    |        katerega je bilo treba obresti plačevati. Oče je živel od njegovega
1369 II    |               k Brašnarju posvetovat. Plačila sicer za take svete Brašnar
1370 IV    |             krvi od srca zahtevala za plačilo, dal bi jo bil rad! ~
1371 XIII  |               odgovori Štefan. ~"Dolg plačuj pa leso za seboj zapiraj,
1372 XV    |              reče Smrekarica s tihim, plahim glasom. ~Anton poseže po
1373 XXIV  |        nikomer, ni tolažil, ni grajal plakajoče in obupane matere ter sploh
1374 VI    |              se, da ga nihče ni videl plakati, ubriše solze ter se napoti
1375 XXIX  |            nekako gladili ter na obeh plateh ustnic so se po nekoliko
1376 XVIII |        popoldne pridejo trije možje v plaščih, znamenje, da so snubači,
1377 XV    |              Tepsti je ne smeš!" žena plašno spregovori. ~"Če ne bo taka,
1378 IV    |            velikost. Moč, širjavo čez pleča in lepo vzrastle ude mu
1379 VII   |            peči kamižolo, vrže jo čez pleči in odide na vas k tovarišem,
1380 VI    |             Pogreznik, bogat prekupec plemenih prascev, bila sta prijatelja
1381 XXV   |             ni mačke doma, imajo miši ples, pa tu se ni uresničil.
1382 XXII  |              da je s svojo staro teto plesal ter s petama ob tla tolkel. ~
1383 IX    |             bližnji cerkvi praznoval, plesala je Smrekarjeva Franica najrajša
1384 XV    |              mezinec gibal, bosta obe plesali, kakor bom jaz godel, veš!" ~
1385 V     |            bilo po vsej sobi slišati. Pletla se je govorica o volovski
1386 XXV   |             ogleduje muhe, ki po mizi plešejo, in počasno pipo natlači,
1387 V     |           laščec", vzame pipo iz ust, pljune po tleh in reče: ~"Kaj vam
1388 XXI   |            tla, prekorači vrt, podere plot in gre dalje ven iz vasi.
1389 VII   |             že zbrani za Smrekarjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili
1390 IV    |               pomagat orati, držal je plug molčé brazdo za brazdo ter
1391 VI    |          vanjo?" vpraša drug. ~"To je Plužnikov študent. Tega so samo babe
1392 XXIX  |             ni v misel vzel hčerinega pobega od poroke, ni ji ničesar
1393 VIII  |            ondan iz semnja tako naglo pobegnil? Lahko bi se bil peljal
1394 XVI   |             in klobuk nasadi, a dekle pobere žlice, sklede in kar je
1395 XIII  |               zavpije: "Lažeš, berač! Poberi se mi, da te videl ne bom.
1396 XV    |                  Rekši, začne Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej
1397 XXIV  |            dni ves žalosten, potrt in pobit; ni govoril z nikomer, ni
1398 XIX   |              tako brez vsega veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne
1399 XVIII |           voda! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje
1400 III   |           tako ošabna, da nisi hotela počakati." ~"Nisem te slišala, res
1401 XXI   |           jablani Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom pak mu
1402 XXX   |            pil, nego že poldrugo leto počival tam, kjer ga nihče ni več
1403 XVI   |          smela svoj spanec za pol ure podaljšati, ako se ji je zljubilo,
1404 XIII  |               si upam pridobiti; a ne podam se nikomur in, ko bi se
1405 XXI   |           vrže na tla, prekorači vrt, podere plot in gre dalje ven iz
1406 II    |     bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere zakonoznanske knjige,
1407 XIX   |               Peter, ki se je pogumno podkrižal na ženitovanjsko pismo,
1408 XVIII |              gleda v steno, kjer visi podoba žalostne Matere božje. ~
1409 XXVII |               stranskemu oltarju pred podobo Matere božje. V svojem življenju
1410 XXVIII|              slami, s komolcema glavo podpiral in nemirno se metal sem
1411 XIX   |              bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni hotela prijeti
1412 XVIII |               imela ženinu vse namere podreti, ostane ji v grlu. ~"To
1413 XXIX  |            oče s Štefanom govoril pri podrti jablani. ~"Ali sta se že
1414 XXIX  |             zunaj je stal Smrekar, na podrto staro jablano z nogo oprt
1415 II    |              glavi. ~Smrekarjev Anton podrži konja in pravi: ~"Če imaš
1416 X     |            Saj veš, kaj mislim. Glej, Podselska Jerička..." ~"Mati!..."  "
1417 XVII  |            ogel mize uprto roko glavó podslanja. Ko se žena umiri, spregovori
1418 XI    |               in moliti in zato se je podstavil, baba!" ~"Tako rajši vzameš
1419 XI    |                 Smrekarja je kmetstvo podstavilo, kajne? Iz zemlje si stotine
1420 XIX   |                 Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano, treba jo je bilo
1421 XXX   |               dogodkih, ki so v prvem poglavju te povesti pripovedovani.
1422 XVI   |               iz hiše v hlev h konjem pogledat, če imajo krme, če so v
1423 XXIX  |              I, saj veš kaj! Malo ven pogledi!" ~Deklica ne odgovori. ~"
1424 VI    |               med kramo gor in dol. ~"Poglej! Smrekarjevega Antona Franica!"
1425 XXVI  |              spravil; potem je kobilo pognal in bila sta kmalu v mestu. ~
1426 XIX   |           pričo pomagal pri beležniku pogodbe v ženitovanjsko pismo postavljati. ~
1427 III   |              prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala, s peto ob tla udaril in
1428 VI    |             blago, ki je bilo Štefanu pogodu. Potlej mu reče: ~"Zdaj
1429 VII   |             sramote na hišo, da si se pogoljufil in te po semnjéh pretepajo.
1430 V     |               ta ručeč, druga se tiho pogovarjaje s svojim čez pas z višnjavo
1431 I     |              držeč, prav prijateljski pogovarjal, naj bo miren. ~Iz veže
1432 XXIII |              tako so se žene naposled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo domov.
1433 XVII  |              sled. Ponoči se je hodil pogovarjat ž njo. Da bi ga bil jaz
1434 V     |        nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati z okrog sedečimi možmi.
1435 III   |            ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj, kar se ne dá
1436 XXIV  |           cesti doidejo, rekli bodo v pogovoru: eno dete je imel, pa še
1437 XV    |                 Anton poseže po mizi, pograbi papirnati denar ln ga vrže
1438 VI    |                ali njen in njegov oče Pogreznik, bogat prekupec plemenih
1439 XVIII |               To že pozabi. Jaz sem s Pogreznikom govoril, obljubil sem, besede
1440 XXIX  |               njo, z materjo, da neče Pogreznikovega Petra? A vse to je bilo
1441 XI    |               sladkih besedi, krotak, pohleven in prijazen, da ga je vse
1442 XII   |         postal, ker njemu je bila ona pohvala Štefanova govorjena. ~"Bogve!
1443 I     |          črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal
1444 VII   |          gospodarjev, noč je moja, in poišče si med drugimi krpami na
1445 III   |       odgovori dekle. ~"Da veš, očeta poišči in se ž njim domov pripelji.
1446 XIX   |              prijeti. Le molči! Jutri pojdemo pismo delat." ~Drugo jutro
1447 XII   |               ter mu tobaka ponuja.  "Pojdete še nocoj?" vpraša Smrekarja,
1448 III   |            Štefan? Le naglo stopi, da pojdeva vkup." ~"Že od daleč sem
1449 I     |              imaš vsega zadosti." Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro
1450 XXVI  |               Materina ljubezen se je pokazala v tem, da je ženica k hčerini
1451 II    |          krivil ali bi se kaj drugače pokazalo," reče Anton ter pogleda
1452 V     |            način nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od
1453 XIX   |                če boš slušala ali ne! Pokažem ti, kaj je pokorščina!" ~
1454 V     |               kaj kisle zelenjadi?" ~"Pokaži!"  "Pa vina pošteno mero,
1455 XVII  |           Zgoraj ji postiljaj." ~Žena pokima in zamišljena odide v vežo. ~
1456 V     |          mirno kadil, nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu zdaj temu, ki
1457 XVIII |               se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gor po stopnicah. ~
1458 XXVII |         popravljal sveče in cvetice. ~Poklekneta k stranskemu oltarju pred
1459 XVI   |              jezen, povesi jih koj. ~"Poklekni!"  Deklica pade na kolena
1460 II    |             Če boš voli kupoval, mene pokliči, ni treba drugega mešetarja
1461 XVIII |             stala na pragu. Na kamnen pokončnik naslonjena je zrla na videz
1462 VII   |             Nisi še dosti globoko nas pokopal, treba nam je bilo še te
1463 XXII  |               drugi, stranski izhod s pokopališča. Vseh treh ni bilo nazaj. ~
1464 XIX   |            ali ne! Pokažem ti, kaj je pokorščina!" ~Mati Smrekarica se je
1465 XXI   |              tam rastlo. Resa je bila pokošena, tla gladka in Štefan, ki
1466 XVI   |           prav malo in prav posiljeno pokušala, ni oče govoril ničesar. ~
1467 XXX   |              ni več vina pil, nego že poldrugo leto počival tam, kjer ga
1468 V     |           silno prijazen in vpraša: ~"Poliček dobrega, Anton, ali ne?" ~"
1469 XVIII |           videz brez vseh misli preko polja. ~"Gostje so v hiši, dekle!"
1470 III   |         ženina vredna. ~Ko je tako po poljski stezi šla z belo, na ogléh
1471 XII   |          pomlad je prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, v klasje
1472 XXX   |              s katerim je dete z voza poljubljala, bila je poleg materine
1473 XXX   |              Štefanu na voz sedala. V poljubu, s katerim je dete z voza
1474 VI    |           podobi. Glej, ona dva dečka polnih rdečih lic strmita zamaknjena
1475 II    |           vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošnjo, a jaz prazno!" ~"
1476 XIX   |            Kar sem se že kdaj večjega polotil, vselej si mi spočetka branila;
1477 XXVI  |       odgovora; ko ji je roko na čelo položila in čutila, da je žareče:
1478 XVIII |              zdaj očetovega vratu in, položivši mu glavo na prsi, začela
1479 XIII  |            ustavila Smrekar in njegov pomagač Stefan iz mesta domov gredé
1480 XXII  |            zijali, prišli so tudi ter pomagali iskati daleč okrog in blizu,
1481 IV    |              kar se je redko zgodilo, pomagat orati, držal je plug molčé
1482 XV    |              kaj to molčeče vprašanje pomenja. ~"Anton!" reče žena jokaje, "
1483 XVIII |               njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta starejša moža
1484 XIX   |             to pusto pripravljanje in pomenkovanje že minilo. ~
1485 VII   |           luknje" tobaka ter se začne pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem
1486 XXIX  |                vpraša naposled mati s pomenljivim nasmehom. ~Hči pogleda od
1487 XIX   |              dokler je ni oče skrivaj pomenljivo sunil in pogledal z ostrim
1488 XV    |              vkup. Za Boga te prosim, pomiri in premagaj se nocoj, ker
1489 IX    |         mislimo! ~Počasi pa le vstane pomislek, pravega veselja sovražnik.
1490 X     |               imeti in pri vsaki reči pomisliti, kaj bi oče dejal, ako bi
1491 XVIII |              Deklica prime kozarec in pomoči ustne ter odstavi svojemu
1492 IV    |            teh dveh letih že mnogo. S pomočjo svoje tete, Brašnarjeve
1493 XIII  |             roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in reče: "Vi ste dober
1494 III   |              ker sva dva, in lahko si pomoreva, ko bi prišla sila, ali
1495 X     |          zbudi spomin na njene zgodaj pomrle otroke in tiho začne jokati.
1496 III   |             mu bili v detinskih letih pomrli. Dal jo je bil dve leti
1497 XX    |         Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem potu ali da je
1498 XI    |          delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedeljo,
1499 I     |              pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo.
1500 XVI   |          Smrekar mora svoje vprašanje ponoviti, preden hči jokaje s slabim