XXVI

Smrekar je bil že blizu mesta došel svojo ženo, ki je peš hodila in, kakor so rdeče oči kazale, med potjo jokala. Precèj prošnje mu je bilo treba, preden je jezno ženo k sebi na voz spravil; potem je kobilo pognal in bila sta kmalu v mestu.

Mati ide sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj, še mlado dekle, učeč se stanovala, ter jo najde bolno v postelji. Mater je v prvem hipu utolažilo in razveselilo že samo to, ker je videla svojo hčer, katere, kakor se ji je zdelo, že tako dolgo ni videla, zaradi katere je toliko bridke skrbi pretrpela. Mislila je, da je samo malo bolehna, da bode precej spet dobro ter da pojde ž njo in z očetom domov. Materina ljubezen se je pokazala v tem, da je ženica k hčerini postelji sela in deklico, za vročo roko jo držeč, s solznimi očmi začela karati, ker je s tem ravnanjem napravila toliko bolečine in skrbi. A ko je hčeri pogledala v obraz in videla, da je mlado lice v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala v dekličinem očesu in njen čuden, proseč pogled brez odgovora; ko ji je roko na čelo položila in čutila, da je žareče: bila je zopet sama mati in prijela jo je druga velika skrb, kakršno more mati imeti pred posteljo zelo bolnega edinega otroka.

Zunaj je slišala stopinje svojega moža in gospodinja v hiši ji tudi pove, da gre Smrekar. Hitro gre ven in ustavi moža pred vrati.

"Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla!" reče možu.

Smrekarju se nagubano lice spremeni in strahoma vpraša:

"Kdo? Franica?"

Ne čakaje odgovora, odpre Smrekar duri in stopi v sobo pred hčer. Pozabljena je bila vsa pridiga, katero si je vso pot izmišljal, da jo bo deklici govoril.