Part

  1 I | raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen
  2 I |         lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten
  3 I |          ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak
  4 I |          mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice,
  5 I |        srnice! ~A po teh streljati je bilo strogo prepovedano,
  6 I |     varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se
  7 I |            septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo
  8 I |           doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar
  9 I |          krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev,
 10 I |          utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje
 11 I |          bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec
 12 I |         gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka
 13 I |      hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled
 14 I |          in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem službenem
 15 I |          vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji
 16 I |          obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski
 17 I |       doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal
 18 I |          tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad.
 19 I |       hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase in
 20 I |         morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In
 21 I |         prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem
 22 I |    dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to
 23 I |          pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo
 24 I |            to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih.
 25 I |   baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih
 26 I |           na deželi! ~Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem
 27 I |           svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po
 28 I |         res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega
 29 I |          krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo
 30 I |           v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo
 31 I |           zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen
 32 I |     navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa
 33 I |       deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo
 34 I |           pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil
 35 I |            bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem
 36 I |             pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec.
 37 I |          zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj
 38 I |            pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala
 39 I |       Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela dalje
 40 I |       sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?" ~Govoreč jo je
 41 I |            je pa ime?" ~Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A
 42 I |        smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter
 43 I |          roko. "Urška? Čigava si?" je dejal. "Pustite me, meni
 44 I |            nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "
 45 I |        izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako
 46 I |        resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti
 47 I |      izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko,
 48 I |           in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala
 49 I |           ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako sitni,"
 50 I |         pustite v miru!" ~In on jo je res izpustil. Samo prej
 51 I |         res izpustil. Samo prej jo je še hitro prijel čez pas
 52 I |           rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko
 53 I |             stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj
 54 I |         bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in
 55 I |            Tolstovršnikova Urška!" je dejal sam pri sebi. "To
 56 I |       Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi
 57 I |           zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno
 58 I |          kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni
 59 I |       mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi
 60 I |         brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako
 61 I |           vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj
 62 I |        koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova
 63 II|                         II  Kričal je in se drl na vse pretege,
 64 II|            imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni
 65 II|         hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi
 66 II|         nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca.
 67 II|          oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter in potem so
 68 II|            dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in
 69 II|            okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro
 70 II|          ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter
 71 II|             Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara
 72 II|             Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in
 73 II|          juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "
 74 II|           silno slabo. "Na Urška," je dejala mati, prišedši z
 75 II|        tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo
 76 II|             tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij
 77 II|           dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca.
 78 II|           sem in tja, kajti kričal je še vedno. "Ali so gospod
 79 II|           so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov
 80 II|          Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod Janez
 81 II|           ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli
 82 II|            otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni
 83 II| Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo
 84 II|       zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri
 85 II|           odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik.
 86 II|         stari Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom
 87 II|            se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri
 88 II|       matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo
 89 II|      mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali,
 90 II|        umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik
 91 II|    Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim
 92 II|           čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala
 93 II|       malega Ponkrca. ~III ~Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem
 94 II|           Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim
 95 II|      Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta,
 96 II|            prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati,
 97 II|      gospodinjila stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila
 98 II|       izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil
 99 II|          pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj
100 II|           se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor
101 II|         drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj,
102 II|          dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec
103 II|         privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri
104 II|            niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo
105 II|             Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da
106 II|         bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen
107 II|            popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar
108 II|         podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
109 II|           to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da
110 II|           okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri
111 II|           ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more
112 II|          da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša gospodar. "E,
113 II|          capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec
114 II|       kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~"
115 II|            pa vendar; kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi,
116 II|           capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade."
117 II|          hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal
118 II|            stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh
119 II|            kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti
120 II|     zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti.
121 II|      vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli
122 II|            prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega mraza
123 II|        samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so
124 II|            ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil
125 II|           si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "Ali
126 II|         vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa
127 II|      gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "
128 II|           Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro
129 II|         Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "
130 II|            dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?"
131 II|            poznam - a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno
132 II|            materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "
133 II|         kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali so že umrli mati?"
134 II|          sem se jaz rodil!" ~Tujec je malo premolknil in vzdihnil;
135 II|         potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?" ~"Kaj hudirja
136 II|          zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec in prinesel
137 II|          ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel
138 II|         nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "Umrl bo!"
139 II|             saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas
140 II|            med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg
141 II|           bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar
142 II|        sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko
143 II|            urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je
144 II|          je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa
145 II|           da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se
146 II|         mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika
147 II|           stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh
148 II|    Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na
149 II|         Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede
150 II|           so ga preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari
151 II|           blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi,
152 II|            dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede.
153 II|        nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec
154 II|            In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz
155 II|   privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel,
156 II|            duše pasli v tej fari - je ležal tujec že v čedni postelji
157 II|       postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo.
158 II|          to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča.
159 II|        umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko
160 II|          sin. Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu