Part

 1 I |           raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina
 2 I |            ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali,
 3 I | vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora
 4 I |           leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji
 5 I |     privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit.
 6 I |      dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora
 7 I |            čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski
 8 I |         barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi
 9 I |            se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je
10 I |      dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči,
11 I |          Lep mož je bil ta učitelj in še mlad. Dolgo še ni bil
12 I |            Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo,
13 I |            je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in morda
14 I |         zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev več
15 I |            je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno
16 I |        učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega
17 I |          psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati,
18 I |        vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad
19 I |           grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni
20 I |           samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: ~"Ali
21 I |            polje!" je dejala hitro in hotela dalje po cesti. "
22 I |       Čakaj malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "
23 I |        Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo
24 I |         namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki jo je
25 I |            pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja.
26 I |            me pa pustite v miru!" ~In on jo je res izpustil. Samo
27 I |            še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na
28 I |          Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih,
29 I |          je še vedno stal na mestu in gledal za njo. "Tolstovršnikova
30 I |       sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron
31 I |          niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec
32 I |          so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej
33 II|                      II  Kričal je in se drl na vse pretege, ko
34 II|           ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico
35 II|          fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo
36 II|          bo hotel!" je dejal boter in potem so gospod Janez pustili
37 II|      zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega
38 II|            je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in,
39 II|           in se hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj,
40 II|      malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo
41 II|          je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko.
42 II|             Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti
43 II|           v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal je še
44 II|          zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj
45 II|       obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu.
46 II|        srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil
47 II|        zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem
48 II|         ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki
49 II|          molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi
50 II|          Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil
51 II|       Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter
52 II|          doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega
53 II|             Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah
54 II|       poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo
55 II|           hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
56 II|       kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo.
57 II|       besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg
58 II|       capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec
59 II|          Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke
60 II|          vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari
61 II|          glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne
62 II|             vpraša spet oni počasi in ječe. "Urška?" odgovarja
63 II|           Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "
64 II|           A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v
65 II|         Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem
66 II|           vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj.
67 II|            na korito poleg bolnika in dejal: ~"Saj ga nismo poznali -
68 II|          ga nismo poznali - ne jaz in ne stara mati! Trideset
69 II|        besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~"Jaz sem tvoj
70 II|    pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo
71 II|           ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil
72 II|        Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In
73 II|           in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je
74 II|          molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala
75 II|       Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla
76 II|    Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni
77 II|         gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste