Part

 1 I |   majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala
 2 I |     od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po
 3 I |       je septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi
 4 I |  štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj,
 5 I |       desetih, in do tedaj so se hoteli vsi vrniti. Pozneje
 6 I |    hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in
 7 I |     na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski
 8 I |       ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo
 9 I |  bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo
10 I |   učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet
11 I |  hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!"
12 I |      dejal. "Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna,
13 I |      resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares
14 I |   nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako sitni,"
15 I |        kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se
16 I |     se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker
17 I |      proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja;
18 I |      ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj
19 I |       učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več govorilo
20 II|              II  Kričal je in se drl na vse pretege, ko so
21 II|    bom za očeta zapisal?" "I, se bo že oglasil, če se bo
22 II|       I, se bo že oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter
23 II|  vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime,
24 II|       že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko
25 II|     hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel
26 II|    svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako
27 II|     pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče
28 II|   kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari
29 II|   nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je
30 II|  Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je
31 II| toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali;
32 II|       bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen
33 II| raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin,
34 II|   Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. "
35 II|   bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje
36 II|     spet oni. "Takrat, ko sem se jaz rodil!" ~Tujec je malo
37 II|  nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel
38 II|        krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda
39 II|     je pa vaš - oča?" Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel
40 II|  Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel
41 II|      preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari capin