Part

 1 I |  majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala
 2 I |     pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za
 3 I | robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko
 4 I |       korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti.
 5 I |    lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo
 6 I |    lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na
 7 I |         na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje.
 8 I |          tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi
 9 I |     paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku
10 I |        lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se
11 I |  grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil
12 I |          dokler smo v mestih. A na deželi! ~Dobro uro že je
13 I |      uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil
14 I |    Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu.
15 I |       Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo
16 I |        lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro
17 I |         in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila
18 I | nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti.
19 I |        učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo. "
20 I |         pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal,
21 I |  učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre
22 II|         II  Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli
23 II|        mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo,
24 II|         dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje
25 II|     Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho
26 II|       bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala mati,
27 II|      reče ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako
28 II|         Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "
29 II|       ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh,
30 II|         Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu je
31 II|  Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj
32 II|    hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu
33 II|         Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~Čez nekoliko
34 II|    hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star
35 II|       ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las
36 II|      gospodar? "vpraša oni zdaj na slami. "Sem !" ~"Ali ste
37 II|         več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in
38 II|         je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~"
39 II|        Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~"Za eno